Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-124/2007 Mestna občina Ptuj

    Številka: 018-124/2007-43
    Datum sprejema: 26. 6. 2007

    Sklep

    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 14/03, 42/04, 61/05 in 78/06; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu mag. Nataše Jeršič in članov Jožefa Kocuvana in članice Vide Kostanjevec, ob sodelovanju svetovalke Njives Prelog, kot članov senata v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za izvedbo projekta "Celovito varovanje vodnihi virov podtalnice Ptujskega polja-I. faza", začetega na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba WTE Wassertechnik GmbH, Essen, Nemčija, ki jo po pooblastilu zastopa odvetnik Jani Soršak, Tomšičeva 3, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Mestna občina Ptuj, ki ga zastopa odvetnik mag. Janez Tekavec, Hacquetova 8, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 26.6.2007

    odločila:

    1. Zahtevku za revizijo se ugodi tako, da se v celoti razveljavi razpisna dokumentacija postopka oddaje javnega naročila za izvedbo projekta Celovito varovanje vodnih virov podtalnice Ptujskega polja-I. faza (objavljena v Uradnem listu RS, št. 132/06 z dne 15.12.2006, pod št. objave Ob-35083/06 in v Uradnem listu EU št. 2006/S 238-254234).

    2. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov se ugodi. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške, nastale v zvezi z revizijo, v znesku 5587,29 EUR, v roku 15-ih dni od prejema tega sklepa, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

    3. Zahteva naročnika po povrnitvi stroškov se zavrne kot neutemeljena.

    Obrazložitev:

    Naročnik je javni razpis za oddajo predmetnega javnega naročila objavil v Uradnem listu RS, št. 132/06 z dne 15.12.2006, pod št. objave Ob-35083/06 in v Uradnem listu EU št. 2006/S 238-254234.

    Vlagatelj je zoper objavljeno razpisno dokumentacijo vložil zahtevek za revizijo, ki ga je naročnik prejel 5.3.2007. V omenjenem zahtevku vlagatelj pojasnjuje, da je naročnik kršil 1. odstavek 23. člena ZJN-1, ki zahteva, da mora biti razpisna dokumentacija pripravljena tako, da bo ponudnik lahko na podlagi le-te pripravil pravilno ponudbo. Naročnik je po vlagateljevih navedbah kršil tudi 2. odstavek 31. člena ZJN-1 in 32. člen ZJN-1. Vlagatelj pri tem pojasnjuje, da idejni projekt ni skladen s slovensko zakonodajo, ker ne vsebuje gradbenih načrtov, armaturnih načrtov, prav tako zahtevana oprema ne zagotavlja rezultata, ki ga v razpisni dokumentaciji zahteva naročnik. Zaradi navedenih pomanjkljivosti vlagatelj ne more natančno oceniti vrednost zahtevanih del, zaradi česar vlagatelj ne more pripraviti predračuna. Poleg tega naročnik pri vstopnem črpališču zahteva tri polžne črpalke moči 37 kW, čeprav bi po vlagateljevem mnenju isto nalogo lahko opravljale tudi navadne črpalke moči 15 kW. Nadalje vlagatelj opozarja, da je v razpisni dokumentaciji določen standard BS, medtem ko se mora v Sloveniji uporabljati SIST standard oz. enakovreden ISO standard in ne BS standard. Naročnik po vlagateljevih navedbah tudi ni jasno navedel tipa stranišča, saj najprej omenja stranišče na splakovanje nato pa kemično stranišče zaprtega tipa. Nadalje debelina asfaltne prevleke v razpisni dokumentaciji ni definirana, prav tako pri navedbi UPS napajalnikov ni nikjer razvidno časovno napajanje, zaradi česar kriterij najnižje cene ni primerljiv. Poleg tega razpisna dokumentacija določa dve vrednosti PE, kar bistveno spremeni kalkulacijo cene. Prav tako so tudi razdelilne omarice navedene sprva na gradbišču in šele na to v sami zgradbi. Vlagatelj v nadaljevanju zatrjuje, da naročnik zahteva, da naj ponudnik predloži telemetrijo celotnega sistema (telemetrija zahteva prenos digitalnih podatkov), v nadaljevanju pa so postavljene zahteve za analogno prikazovanje izmerjenih vrednosti, kar je na stanje tehnike po vlagateljevem mnenju popolno nasprotje in zahteva dvojno instalacijo opreme za prikazovanje in telemetrijo. Pri tem vlagatelj opozarja, da razpisna dokumentacija zahteva takšno zaščito elektromotorjev, ki onemogoča telemetrijo glede stanja elektromotorjev, zaradi česar je takšna zahteva nemogoča in onemogoča pripravo pravilne ponudbe. Nadalje vlagatelj zatrjuje, da naročnik zahteva krmilno napetost 110 V, pri čemer je napajalna vrednost v Sloveniji 220 V. S tem po vlagateljevem mnenju naročnik brez ustrezne dejanske ali pravne podlage od ponudnikov zahteva, da slednji uporabljajo krmilno napetost, ki se uporablja v Veliki Britaniji in ne v celinski Evropi. Takšna zahteva je diskriminatorna, saj favorizira tiste proizvajalce, ki ponujajo sisteme s krmilno napetostjo 110 V, kar predstavlja kršitev 1. in 2. odstavka 32. člena ZJN-1. Vlagatelj nadalje navaja, da je Dopolnilni dokument št. 14, označen z datumom 26.2.2006, prejel šele 28.2.2007, in sicer pet dni pred rokom določenim za odpiranje ponudb. Vlagatelj pri tem opozarja, da je potrebno v primeru dopolnitve oz. sprememb dokumentacije upoštevati datum, ko je ponudnik dopolnjeno oz. spremenjeno dokumentacijo prejel, v nasprotnem primeru bi v primeru tujega ponudnika navedeno pomenilo avtomatično neenako obravnavanje, saj ponudniki z dopolnitvami ne bi bili seznanjeni istočasno. Poleg tega dopolnili dokument po vlagateljevih navedbah predstavlja bistveno spremembo razpisne dokumentacije, ne pa zgolj njene razlage. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev razpisne dokumentacije in povrnitev stroškov plačane takse in zahtevka za revizijo v višini 2000 točk, 2% materialnih stroškov skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva zamude obveznosti plačila stroškov pa do plačila.

    Vlagatelj je dne 2.3.2007 zahtevek za revizijo dopolnil, v njem vlagatelj ponavlja revizijske razloge iz zahtevka in še dodatno pojasnjuje, da je naročnik specificiral opremo za določeno tehnologijo in odstopanje pri ponujeni opremi vlagatelja opredelil kot izključitveni kriterij. Vlagatelj opozarja, da naročnik zahteva garancijo za dobro izvedbo del pri svojih zahtevah o specificirani opremi, pri tem pa ne izkazuje garancije projektanta, da slednji jamči, da je specificirana oprema primerna. Vlagatelj še opozarja, da je zaradi nedoločnosti stanja vodovodnega omrežja nemogoče izdelati kvaliteten investicijski elaborat. Prav tako po vlagateljevih navedbah ni nikjer razviden obseg in lokacija kritičnih mest za kvalitetno sanacijo omrežja. Vlagatelj pri tem še dodaja, da je v predmetni zadevi zahteval začetek pomirjevalnega postopka, pri čemer je svojo vlogo naslovil na Ministrstvo za finance.

    Naročnik je 14.3.2007 sprejel sklep, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil. V obrazložitvi sklepa naročnik poudarja, da gre v obravnavanem primeru za oddajo javnega naročila po mednarodnem standardu gradbene stroke, in sicer po Rumeni knjigi (FIDIC), ki od ponudnika zahteva projektiranje za pridobitev gradbenega dovoljenja in kasneje gradnjo po izdelanem projektu. Vlagatelj po naročnikovem mnenju tako spregleda, da je v sosledju izdelave projektne dokumentacije določeno, da se projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja z javnim naročilom, ki je predmet revizije, šele oddaja v izdelavo izbranemu ponudniku. Naročnik pri tem poudarja, da je zahteva glede uporabe tehnološko tehničnega koncepta pravica naročnika vse dotlej dokler predstavlja ekonomsko optimalno rešitev. V zvezi s spornimi polžnimi črpalkami naročnik pojasnjuje, da je iz obdelanih variant projektant dobil osnovna izhodišča in razloge za vgradnjo specifične opreme, ki jih je upošteval pri izdelavi idejnih projektov. Pri tem zavrača vlagateljev očitek in pojasnjuje, da njegova zahteva ne zadeva dobave s strani določenega proizvajalca in dobavitelja. Prav tako zavrača vlagateljev ugovor zoper standard BS 4099 in navaja, da barve identifikacijskih luči v ničemer ne posegajo v pripravo ponudbe, saj barve luči ne vplivajo na obseg in ceno izvedbe. Glede postavke nastanitve inženirja naročnik pojasnjuje, da sta v razpisni dokumentaciji navedena oba tipa stranišč, zaradi česar sta obe varianti sprejemljivi. V zvezi z vlagateljevimi navedbami o asfaltni prevleki naročnik pojasnjuje, da je minimalna zahteva vzpostavitev obstoječega stanja, ki pa mu še ni znano, zaradi česar se bo asfaltna prevleka določila v projektih za izvedbo del. Naročnik prav tako zavrača vlagateljeve navedbe v zvezi z UPS napajalniki in pravi, da je UPS zaščita že določena glede na pogoje obratovanja, kar bo projektant določil v projektih za izvedbo. V zvezi z določenimi vrednostmi PE naročnik pojasnjuje, da gre za dve različni tabeli, med katerima ni smiselne povezave, saj je v eni navedeno število priključnih enot, v drugi pa število prebivalcev, ki se napaja s pitno vodo iz vodo oskrbnega sistema Ptuj. Naročnik prav tako zavrača vlagateljeve očitke, da je zaradi nedoločenosti stanja vodovodnega omrežja nemogoče izdelati kvaliteten investicijski elaborat, pri tem pa ugotavlja, da so navedbe uperjene primarno zoper samo primernost oblikovanja predmeta javnega naročila. V zvezi z razdelilnimi omaricami naročnik pojasnjuje, da bodo pogoji na gradbišču različni, tako da bo lahko katera od razdelilnih omar tudi v zgradbi. Naročnik nadalje zavrača vlagateljeve očitke, da bi predvidena zaščita elektromotorjev onemogočala telemetrijo glede stanja elektromotorjev. Naročnik navaja, da je zaščita elektromotorjev povsem ločena od sistema zbiranja podatkov za telemetrijo. Trditve ponudnika glede zahtevane krmilne napetosti so po naročnikovem mnenju nestrokovne, pri tem pa je vlagatelj po naročnikovem mnenju pomešal pojma krmilne in napajalne napetosti. V zvezi z dodatnim rokom naročnik pojasnjuje, da je bil Dopolnilni dokument št. 14 vsem ponudnikom posredovan sedem dni pred skrajnim rokom za odpiranje ponudb in da iz ustaljene prakse Državne revizijske komisije nedvomno izhaja, da se glede roka za posredovanje odgovorov ne more uporabljati prejemna teorija, temveč izključno oddajana teorija, poleg tega pa je bilo vso gradivo ves čas na razpolago. V zvezi s predlaganim pomirjevalnim postopkom, pa naročnik ugotavlja, da je za izvedbo le-tega pristojna Evropska komisija. Na podlagi navedenega je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil.

    Vlagatelj je z dopisom, z dne 6.4.2007, obvestil naročnika, da bo postopek nadaljeval pred Državno revizijsko komisijo. Pri tem vlagatelj povzema revizijske navedbe in ponovno opozarja na sporne naročnikove zahteve iz razpisne dokumentacije.

    Naročnik je z dopisom, z dne 13.4.2007, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 16.4.2007, skladno z 2. odstavkom 17. člena ZRPJN odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

    Naročnik je dne 13.4.2007 vložil predlog za izdajo sklepa, da vloženi zahtevek za revizijo ne zadrži nadaljnjih aktivnosti v postopku oddaje javnega naročila, kateremu je sprva Državna revizijska komisija s sklepom ugodila, nato pa izdani sklep razveljavila.

    Naročnik je dne 10.5.2007 skladno z določbo 2. odstavkom 11. člena ZRPJN ponovno vložil predlog za izdajo sklepa, da vloženi zahtevek za revizijo ne zadrži nadaljnjih aktivnosti v postopku oddaje javnega naročila. Državna revizijska komisija je v obravnavanem primeru upoštevaje temeljna načela iz 3. člena ZRPJN, predvsem načelo hitrosti, in interes naročnika, da Državna revizijska komisija o zahtevku za revizijo odloči čim prej, vsebinsko obravnavala zahtevek za revizijo, ni pa odločala o naročnikovem predlogu, da vloženi zahtevek za revizijo ne zadrži nadaljnjih aktivnosti naročnika v postopku oddaje javnega naročila.

    Državna revizijska komisija je v predmetni zadevi ugotovila, da je treba za meritorno presojo dejstev, ki jih navaja vlagatelj, opraviti izvedbo dokaza z mnenjem strokovnjakov, zato je s sklepoma št. 018-124/2007-5 in 018-124/2007-23 pozvala vlagatelja, naj založi znesek za predujem za izvedbo omenjenega dokaza. Vlagatelj je dne 30.4.2007 poslal potrdilo o plačilu zahtevanega zneska predujma za izvedbo omenjenega dokaza. Državna revizijska komisija je strokovno mnenje strokovnjaka elektro stroke dr. Danijela Vončine, univ. dipl. inž. el. prejela 15.5.2007 in ga posredovala naročniku in vlagatelju, da nanj podata svoj odgovor oziroma svoje pripombe. Vlagatelj je svoj odgovor na strokovno mnenje posredoval Državni revizijski komisiji, ki je omenjen odgovor prejela dne 28.5.2007, medtem ko naročnik svojega odgovora oziroma svojih pripomb ni posredoval. Strokovno mnenje strokovnjaka gradbene stroke Petra Gabrijelčiča, u.d.i.g. je Državna revizijska komisija prejela 29.5.2007 in ga posredovala naročniku ter vlagatelju, da nanj podata svoj odgovor oziroma svoje pripombe. Vlagatelj je svoj odgovor na strokovno mnenje posredoval Državni revizijski komisiji, ki je omenjen odgovor prejela dne 6.6.2007, naročnik pa dne 7.6.2007. Naročnik je mnenju omenjenega strokovnjaka v celoti ugovarjal, in opozoril, da se javno naročilo oddaja po mednarodnem standardu gradbene pogodbe, in sicer po Pogojih pogodb za obratno opremo in graditev za električno in strojno opremo in za gradbena in inženirska dela (Rumena knjiga iz leta 1999, ki jo izdaja FIDIC), česar strokovnjak gradbene stroke po njegovem mnenju pri izdelavi strokovnega mnenja naj ne bi upošteval. Državna revizijska komisija se je zato ponovno obrnila na strokovnjaka Petra Gabrijelčiča u.d.i.g. in ga v zvezi z naročnikovimi očitki zaprosila za dopolnitev strokovnega mnenja. Dopolnjeno strokovno mnenje je Državna revizijska komisija prejela 19.6.2007 in ga posredovala naročniku ter vlagatelju, da nanj podata svoj odgovor oziroma svoje pripombe. S strani vlagatelja je Državna revizijska komisija dne 22.6.2007 prejela odgovor na dopolnjeno mnenje, s strani naročnika pa 26.6.2007. Državna revizijska komisija je strokovno mnenje strokovnjakov gradbene stroke-zdravstvena hidrotehnika prejela 4.6.2007 in ga posredovala naročniku in vlagatelju, da nanj podata svoj odgovor oziroma svoje pripombe. Vlagatelj je svoj odgovor na strokovno mnenje posredoval Državni revizijski komisiji, ki je omenjen odgovor prejela dne 22.6.2007, s strani naročnika pa dne 12.6.2007.

    Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, skladno z določilom 3. alineje 1. odstavka 23. člena ZRPJN, ter skladno z določilom 6. odstavka 22. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

    Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, ali je v obravnavanem primeru podana njena pristojnost odločanja, saj je vlagatelj vložil predlog za uvedbo pomirjevalnega postopka pri Ministrstvu za finance. Določba 1. odstavka 24. člena ZRPJN v zvezi s tem določa, da sme vsaka oseba, ki želi dobiti ali je želela dobiti določeno javno naročilo na vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem področju in meni, da je bila ali bi lahko bila oškodovana zaradi domnevne kršitve prava, ki ureja oddajo javnih naročil ali drugih predpisov v zvezi s pridobitvijo naročila, sme pred vložitvijo zahtevka za revizijo ali istočasno z vložitvijo zahtevka za revizijo predlagati uvedbo pomirjevalnega postopka. Iz omenjene določbe tako izhaja, da je pomirjevalni postopek predviden le za spore v zvezi z javnim naročilom iz vodnega, energetskega, transportnega in telekomunikacijskega področja, pri čemer Državna revizijska komisija ugotavlja, da v obravnavanem primeru o javnem naročilu iz tovrstnih področjih ne moremo govoriti. Določba 1. odstavka 103. člena Zakona o javnih naročilih (UR. l. RS, št. 39/00,102/00,2/04, v nadaljevanju ZJN-1) sicer določa, da so naročniki na vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem področju osebe, ki opravljajo dejavnost na enem izmed v zakonu naštetih področij, kot je oskrbovanje ali delovanje stalnih omrežij, ki so namenjena zagotavljanju javnih storitev v zvezi s proizvodnjo, transportom, ali distribucijo pitne vode, elektrike, plina in toplote ali dobava pitne vode, elektrike, plina ali toplote do takšnih omrežij. Pri tem določba 2. odstavka 107. člena ZJN-1 med javna naročila na vodnem področju še dodatno uvršča tudi vsa tista naročila, ki so v zvezi z ravnanjem z odpadnimi vodami ali njihovem čiščenjem. Pri čemer se omenjena infrastrukturna javna naročila nanašajo tako na nabavo blaga, kot izvajanje storitev in gradenj, kot je npr. gradnja sistemov za ravnanje z odpadnimi vodami (Aleksij Mužina, Tomaž Vesel: Zakon o javnih naročilih, Primath, 2004, str. 788). Vendar pa je omenjene določbe členov mogoče uporabiti le v primeru, ko naročnik opravlja dejavnost na vodnem področju, ki je predmet javnega naročila. Če naročnik vodi zgolj postopek oddaje javnega naročila (tako kot to v obravnavanem primeru vodi občina Ptuj), predmet katerega se nato prenese v izvajanje drugi pravni osebi (v obravnavanem primeru za občino izvaja komunalno dejavnost Komunalno podjetje Ptuj d.o.o.), se za takšnega naročnika določbe iz infrastrukturnega področja v postopku oddaje javnega naročila ne uporabljajo (Advocate General Mischo v zadevi C-513/99 Concordia Bus Finland; 44-49 odstavek; Aleksij Mužina, Tomaž Vesel: Zakon o javnih naročilih, Primath, 2004, str. 771), marveč se uporabljajo klasična pravila javnega naročanja. Na podlagi navedenega gre tako ugotoviti, da je v obravnavanem primeru podana pristojnost Državne revizijske komisije za presojo predmetnega spora.

    Državna revizijska komisija v nadaljevanju ugotavlja, da je v obravnavani zadevi med strankama sporna vsebina projektne dokumentacija, kateri vlagatelj očita, da je pomanjkljiva. Izvedenec gradbene stroke Peter Gabrijelčič, u.d.i.g. (v nadaljevanju strokovnjak) je v svojem mnenju potrdil vlagateljeva zatrjevanja in v zvezi s tem ocenil, da projektna dokumentacija ni izdelana v skladu s Pravilnikom o projektni in tehnični dokumentaciji (Ur.l. RS št. 66/04 s spremembami), ki določa, da morajo biti projekti izdelani na nivoju projekta za razpis. Strokovnjak je pri tem pojasnil, da so projekti v večini obdelani kot idejni projekti, kar predstavlja nižji nivo obdelave, kot je izdelava projekta za razpis. Poleg tega niso priložene geomehanske raziskave, niti niso navedene kategorije tal, kar je po mnenju strokovnjaka osnova za formiranje cene za izkope, za izbiro načina temeljenja in dimenzioniranje temeljev. Državna revizijska mnenje strokovnjaka ocenjuje kot strokovno, jasno in dovolj določno, zaradi česar mu je v nadaljevanju kljub naročnikovim ugovorom v celoti sledila. Naročnik je sicer v ugovoru pojasnil, da bi lahko bile strokovnjakove domneve o pomanjkljivosti razpisne dokumentacije dejansko omejitve za pripravo celostne ponudbe le, če bi se predmetno javno naročilo gradnje oddajalo na podlagi projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja, nasprotno pa naročnik opozarja, da se javno naročilo oddaja po mednarodnem standardu (po Pogojih pogodb za obratno opremo in graditev za električno in strojno opremo in za gradbena in inženirska dela; Rumena knjiga 1999, ki jo izdaja FIDIC), česar pa strokovnjak pri pripravi strokovnega mnenja po naročnikovem mnenju naj ne bi upošteval. Vendar strokovnjak v nasprotju z naročnikovimi zatrjevanji ugotavlja drugače. Iz dopolnitve strokovnega mnenja namreč izhaja, da FIDIC med drugimi možnostmi sicer dopušča izvedbo razpisa, vendar pod dvema pogojema, in sicer da so podani vsi parametri potrebni za izdelavo projekta in ponudbe, ter da naročnik vsakemu posamezniku na osnovi teh podatkov oz. parametrov dopušča izdelavo konkurenčne ponudbe. Po oceni strokovnjaka naročnik v obravnavnem primeru oba zahtevana pogoja ni izpolnil, saj je z zahtevo, da se ponudba lahko izdela samo na podlagi predložene dokumentacije (točka 19. str. 16 razpisne dokumentacije), pri čemer alternative niso dopustne, spremenil oz. posegel v zgoraj navedene FIDIC-ove osnovne smernice za izdelavo ponudbe za izvedbo projekta na ključ. Pri tem pa kljub v razpisni dokumentaciji navedenim zahtevam (da se ponudba lahko izdela samo na podlagi predložene dokumentacije), razpisna dokumentacija tudi po ponovnem pregledu in ugotovitvah izvedenca ni izdelana na nivoju projekta za razpis. Navedeno zavrača naročnikova zatrjevanja, da dokumentacija ne more biti pomanjkljiva, ker se javno naročilo oddaja po mednarodnem standardu in potrjuje vlagateljeve ugotovitve v odgovoru na dopolnjeno mnenje, in sicer, da so naročnikove zahteve v razpisni dokumentaciji kontradiktorne, saj je na eni strani temeljni postulat predmetnega naročila izdelava ponudbe po najnižji ceni, na drugi strani pa razpisna dokumentacija zahteva izdelavo ponudbe brez odstopanja od parametrov. Nadalje Državna revizijska komisija prav tako zavrača naročnikove ugovore glede končnega predloga strokovnjaka v izvedenskem mnenju ("â??.da se pred razveljavitvijo razpisa izdela PZR dokumentacijaâ??"). Državna revizijska komisija omenjenega predloga pri presoji predmetnega spora seveda ni upoštevala, saj strokovnjaku v zvezi s tem ni zastavljala vprašanj. Gre zgolj za subjektivno mnenje strokovnjaka, ki po oceni Državne revizijske komisije na končno razčiščevanje spornih dejstev, za katera so potrebna strokovna znanja, nima vpliva. Tako gre na podlagi navedenega vlagateljevim očitkom pritrditi, da slednji zaradi navedenih pomanjkljivosti ni mogel pripraviti pravilne ponudbe. Naročnik je namreč na podlagi 1. odstavka 23. člena ZJN-1 zavezan razpisno dokumentacijo pripraviti tako, da bo ponudnik na njeni osnovi lahko pripravil pravilno ponudbo. Pri čemer je pravilna ponudba tista ponudba, ki je pravočasna in za katero se po odpiranju ponudb, na podlagi pregleda in ocenjevanja ugotovi, da v celoti izpolnjuje zahteve iz razpisne dokumentacije (13. točke 1. odstavka 13. člena ZJN-1). Tako je naročnikova naloga, da natančno določi svoje tehnične zahteve, na podlagi katerih je mogoče determinirati predmet naročnikovih zahtev in na takšni osnovi pripraviti ponudbo. Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru na podlagi pridobljenega mnenja ugotavlja, da je vsebina projektne dokumentacije pomanjkljiva, zaradi česar gre vlagatelju pritrditi, da na podlagi takšne razpisne dokumentacije ni mogel pripraviti pravilne ponudbe, s čimer je naročnik kršil določbo 1. odstavka 23. člena ZJN-1.

    V zvezi z očitkom, da je naročnik kršil določbe ZJN-1, ker je predvidel zgolj polžne črpalke, čeprav bi lahko isto vlogo opravljale navadne črpalke, gre ugotoviti, da je utemeljen. Naročniku sicer načeloma ni mogoče preprečiti zahteve po takšnem blagu, ki bi vsebovalo zanj najbolj primerne tehnične specifikacije, vendar morajo biti slednje postavljene iz objektivno opravičljivih razlogov, ki pa jih naročnik v obravnavnem primeru ni uspel izkazati.
    Določba 1. odstavka 32. člena ZJN-1 določa, da naročnik ne sme uporabiti ali navajati takšnih tehničnih specifikacij, ki omenjajo blago, storitev ali gradnjo določene izdelave, izvora ali določenega postopka izvedbe če bi s takim navajanjem dajal prednost določenim ponudnikom ali jih s takim navajanjem neupravičeno izločil. Določba 2. odstavka 32. člena ZJN-1 določa, da naročnik v razpisni dokumentaciji ne sme zapisati določila, ki bi pomenilo prednost ali izključitev po prejšnjem odstavku, razen če predmet javnega naročila takšno določilo opravičuje.
    V zvezi z navedeno določbo gre naročniku sicer pritrditi, da ne zahteva dobave določenega proizvajalca, oz. dobavitelja, vendar je vlagatelj s pomočjo izvedenca uspel izkazati, da drugačne tehnične rešitve (centrifugalne črpalke) prav tako ustrezajo naročnikovim tehničnim zahtevam. Državna revizijska komisija je v zvezi spornim vprašanjem strokovnjakoma zastavila eksplicitno vprašanje, ali je v obravnavanem primeru poleg polžnih črpalk drugi tip črpalk sploh možno uporabiti. Strokovnjaka dr. Borisa Kompareta, univ. dipl. inž. grad., in Mateja Uršiča, univ. dipl. inž. vod. in kom. inž. sta v strokovnem mnenju takšno možnost uporabe jasno potrdila. V nasprotju z zatrjevanji naročnika, da je njegov projektant ob upoštevanju danih okoliščin obratovanja na obstoječi CČN Ptuj dobil osnovna izhodišča za vgradnjo specifične opreme (kot so polžne črpalke), strokovnjaka ugotavljata nasprotno, in sicer da je polžne črpalke v obravnavanem primeru načeloma mogoče zamenjati tudi z energetsko bolj učinkovitimi centrifugalnimi črpalkami, vendar pri tem poudarjata, da pri takšnemu tipu črpalk ne sme trpeti obratovalna zanesljivost, za kar mora ponudnik podati garancijo. Državna revizijska komisija je mnenje obeh strokovnjakov pri svoji presoji v celoti upoštevala in ga tudi ocenjuje kot strokovno, jasno in dovolj določno. Naročnikovim ugovorom zoper mnenje strokovnjakov Državna revizijska komisija ni sledila. Državna revizijska komisija glede naročnikovih dodatnih pojasnil v ugovoru, da gre v obravnavanem primeru za obstoječ objekt, v katerem je potrebno v času predvidenih del zagotoviti nemoteno obratovanje naprave, meni, da sta strokovnjaka tovrstno dejstvo, ki je moglo biti vključeno v razpisno dokumentacijo, pri pripravi strokovnega mnenja že upoštevala. Pri tem pa gre še ugotoviti, da naročnik v svojem ugovoru zoper strokovno mnenje končni oceni strokovnjakov, da je v obravnavanem primeru možna tudi drugačna tehnična rešitev, ni oporekal. Poleg tega Državna revizijska napotkov obeh strokovnjakov, naj v primeru predloga drugačnih črpalk vlagatelj dokaže obratovalno zanesljivost, ni razumela v smislu, da mora robustnost črpalk vlagatelj šele dokazati, da bo drugačna tehnična rešitev sprejemljiva. Strokovnjaka sta na zgoraj omenjeno vprašanje eksplicitno odgovorila pozitivno, kar pomeni, da sta v obravnavanem primeru dopustila možnost tudi drugačne tehnične rešitve, pri tem pa sta z navedbo, da naj ponudniki zagotovijo garancijo za obratovalno zanesljivost, po oceni Državne revizijske komisije zgolj opozorila na okoliščine, ki so sestavni del takšne rešitve. Tako gre v predmetni zadevi na podlagi pridobljenega mnenja ugotoviti, da naročnik uporabo določenega tipa (polžnih črpalk) črpalk ni uspel objektivno opravičiti, saj po presoji Državne revizijske komisije zgolj naročnikovo zatrjevanje, da s polžnimi črpalkami ni imel stroškov, med tem ko so okvare s potopnimi črpalkami pogostejše, zakonskim kriterijem iz 2. odstavka 32. člena ZJN-1 (da mora naročnik zahtevo po določenem blagu opravičiti) po presoji Državne revizijske komisije ne zadostuje. Na podlagi navedenega je bilo potrebno vlagatelju v tem delu zahtevka ugoditi, kakor izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

    Nadalje je med strankama sporen (v razpisni dokumentaciji v točki 3.2.14.19.2 določen) standard BS 4099. Državna revizijska komisija pri presoji spornega standarda ni sledila naročnikovim navedbam, da omenjeni standard v ničemer ne posega na pripravo ponudbe. Določba 2. odstavka 31. člena ZJN-1 v zvezi s tem določa, da ne glede na veljavne slovenske tehnične predpise in njihovo skladnost s pravnim redom Evropskih skupnosti mora naročnik določiti tehnične specifikacije v razpisni dokumentaciji tako, da se sklicuje na slovenske standarde, ki so privzeti evropski standardi, ali s sklicevanjem na evropska tehnična soglasja ali s sklicevanjem na splošne tehnične specifikacije. Če je evropski standard, mednarodni standard ali drug nacionalni standard privzet v slovensko standardizacijo, mora to pri navajanju navesti. Državna revizijska komisija je v zvezi s spornim vprašanjem na podlagi 2. odstavka 21. člena ZRPJN pridobila mnenje Slovenskega inštituta za standardizacijo, ki je v zvezi z obravnavano zadevo pojasnil, da je obravnavani standard (BS 4099) razveljavljen in nadomeščen s standardom BS EN 60073, kateri ima za osnovo evropski standard EN 60073. Slednji pa je bil prav tako sprejet tudi v Sloveniji, in sicer kot SIST EN 60073. Državna revizijska komisija mnenje omenjenega inštituta ocenjuje kot strokovno in jasno, zaradi česar mu je v nadaljevanju tudi v celoti sledila. Na njegovi podlagi v nadaljevanju Državna revizijska komisija v celoti zavrača naročnikova zatrjevanja, da slednji z zahtevo po barvi luči (oz. z določitvijo standarda BS 4099) ni v ničemer posegal v pripravo ponudbe. Naročnik je namreč v svojih tehničnih zahtevah postavil neveljaven standard, s čimer je kršil določilo 1. odstavka 23. člena ZJN-1, ki določa, da mora naročnik pripraviti razpisno dokumentacijo tako, da bo ponudnik na njeni osnovi lahko pripravil pravilno ponudbo. Pri tem pa je potrebno pritrditi tudi vlagatelju, da določbe ZJN-1 naročnika zavezuje k uporabi slovenskih standardov, ki so prevzeti evropski standardi, ali k uporabi evropskih tehničnih soglasij. Glede uporabe slednjih pa gre v obravnavanem primeru ugotoviti, da je naročnik njihovo uporabo opustil (in namesto le-teh določil britanski standard), s čimer je kršil tudi zgoraj omenjeno določbo 2. odstavka 31. člena ZJN-1.

    Med strankama je v razpisni dokumentaciji sporna tudi zahteva glede nastanitve inženirja. Državna revizijska komisija v zvezi s tem pritrjuje zatrjevanjem vlagatelja, da je zahteva nejasna. Kajti naročnik je na podlagi 1. odstavka 23. člena ZJN-1 zavezan razpisno dokumentacijo pripraviti tako, da bo ponudnik na njeni osnovi lahko pripravil pravilno ponudbo. Pri tem lahko vsebino razpisne dokumentacije sestavljajo vrsto, tehnične značilnosti in kakovost, količino ter opise blaga, gradenj in storitev, čas izvršitve, lokacijo izvršitve oziroma dostave blaga, morebitne dodatne storitve ipd. (6. točk 3. odstavka 23. člena ZJN-1).
    Iz razpisne dokumentacije (3.2.22 točka) najprej izhaja, da mora izvajalec priskrbeti in vzdrževati stranišče na splakovanje in umivalnik za umivanje rok, nato pa je v nadaljevanju podan opis kemičnega stranišča. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je razpisna dokumentacija v zvezi s tem nejasna, zaradi česar v celoti zavrača naročnikova navajanja, da je predvidel obe varianti stranišč. Naročnik bi namreč moral takšno možnost variante v razpisni dokumentaciji na nedvoumen način predvideti in jo tudi jasno opisati, tako da opisana zahteva ne bi dopuščala različnih razlag.
    Enako pomanjkljivost gre ugotoviti tudi (3.2.20.4. točka razpisne dokumentacije) v zvezi z zahtevami pri gradnji asfaltnih cestišč, glede katerih vlagatelj naročniku očita pomanjkljivosti pri določitvi granulacije in debeline asfalta. Pri presoji navedenega vprašanja se je Državna revizijska komisija v celoti naslonila na mnenje strokovnjaka gradbene stroke Petra Gabrijelčiča, u.d.i.g. , ki ga ocenjuje kot jasno in strokovno. Iz strokovnega mnenja izhaja, da v razpisni dokumentaciji niso podani podatki za sloje asfaltne prevleke tako po granulaciji kot tudi po debelini, na podlagi česar Državna revizijska komisija v celoti zavrača naročnikova zatrjevanja, da je navedene pomanjkljivosti ne vplivajo na pripravo pravilne ponudbe. Naročnik mora namreč na podlagi 6. točke 3. odstavka 23. člena ZJN-1 določiti vrsto, tehnične značilnosti in kakovost ter opis blaga in gradnje, kar je po naravi stvari ali po zakonski normi nujni sestavni del razpisne dokumentacije (Aleksij Mužina, Tomaž Vesel: Zakon o javnih naročilih, Primath, 2004, str. 263), česar pa naročnik v obravnavanem primeru pri pripravi razpisne dokumentacije ni upošteval. Naročnik je sicer v sklepu pojasnil, da se bo debelina asfalta določila naknadno rekoč, da mu obstoječega stanje (debeline plasti) ni jasno, vendar je strokovnjak v obravnavani zadevi ocenil, da imajo pri tako pripravljeni razpisni dokumentaciji prednost lokalni izvajalci, ki imajo lažji dostop do tovrstnih podatkov, zaradi česar so slednji pri pripravi ponudbe po oceni Državne revizijske komisije v neupravičeni prednosti, kar pomeni tudi kršitev načela enakopravnosti ponudnikov (7. člen ZJN-1). Omenjeno načelo namreč naročnika obvezuje, da mora zagotoviti, da med ponudniki v vseh elementih in fazah postopka oddaje javnega naročila ni razlikovanj (1. odstavek 7. člena ZJN-1), česar pa naročnik v obravnavanem primeru ni zagotovil.
    Podobno pomanjkljivost gre ugotoviti tudi pri navedbi UPS napajalnikov, kjer vlagatelj naročniku očita, da tehnična zahteva v razpisni dokumentaciji (3.2.4.8.26. točka razpisne dokumentacije) ni dovolj določena, da bi lahko vlagatelj na podlagi le-te pripravil pravilno ponudbo. Državna revizijska komisija se je pri presoji omenjenega vprašanja v celoti naslonila na strokovno mnenje strokovnjaka elektro stroke dr. Danijela Vončine, univ. dipl. inž. el., ki ga Državna revizijska komisija ocenjuje kot strokovno in jasno, poleg tega pa mnenju ni oporekala nobena izmed strank. Strokovnjak je v zvezi z omenjeno zahtevo ocenil, da je pri določitvi ustrezne UPS naprave potrebno poznati nazivno izhodno moč, največjo kratkotrajno izhodno moč in čas avtonomnega obratovanja UPS naprave, česar naročnik v razpisni dokumentaciji ni določil. Iz strokovnega mnenja prav tako izhaja, da omenjene pomanjkljivosti ključno vplivajo na pripravo pravilne ponudbe, kajti brez poznavanja omenjenih parametrov ni mogoče ne cenovno ne tehnično ponuditi ustrezne opreme za brezprekinitveno napajanje porabnikov. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ocenjuje, da na podlagi naročnikove opustitve opisa potrebnih parametrov (ki so ključni za izpolnitev naročnikovih zahtev) ni mogoče pripraviti pravilne ponudbe, ki bi lahko izpolnjevala naročnikove zahteve, s čimer je naročnik kršil določbo 1. odstavka 23. člena ZJN-1.
    Enako pomanjkljivost razpisne dokumentacije je prav tako zaznati v zvezi z analizo načrpane in porabljene vode (tabela 20, str 227. razpisne dokumentacije), glede katere vlagatelj naročniku očita, da je zaradi nedoločnosti stanja vodovodnega omrežja nemogoče izdelati kvaliteten investicijski elaborat, ki bi vključeval vse potrebne posege. Državna revizijska komisija se je pri presoji očitanih pomanjkljivosti v celoti naslonila na mnenje strokovnjakov dr. Borisa Kompareta, univ. dipl. inž. grad., in Mateja Uršiča, univ. dipl. inž. vod. in kom. inž., katero prav tako ocenjuje kot dovolj jasno in strokovno. Strokovnjaka ocenjujeta, da v analizi porabljene vode niso identificirani vsi večji industrijski in družbeni porabniki, ni podana funkcionalna shema omrežja z identifikacijo kritičnih mest ali odsekov, ni podan predlog rekonstrukcije, niso podani dolgoročni vidiki razvoja in s tega stališča potrebni kratkoročni in kasneje dolgoročni ukrepi. Prav tako niso analizirani trenutni in bodoči vodni viri v pogledu količin, kakovosti vode in varnosti oskrbe. Ni podanih vodovarstvenih območij in analize dejavnosti in omejitev ter posledic tako za vodni vir, kot na drugi strani za gospodarstvo, na podlagi česar strokovnjaka zaključujeta, da je razpisna dokumentacija pomanjkljiva. Državna revizijska komisija pri presoji spornega vprašanja naročnikove ugovore zoper mnenje strokovnjakov ni upoštevala. Slednji zgolj navaja, da od ponudnika nobena analiza ni bila zahtevana in da je naslov Celovito varovanje vodnih virov zgolj naslov ene faze izvedbe, pri čemer naročnik ne pričakuje, da se bo tudi po izvedbi razpisanih projektov res celovito varovalo podtalnico, kar pa po presoji Državne revizijske komisije na s strani strokovnjakov ugotovljene pomanjkljivosti razpisne dokumentacije ne more vplivati, saj naročnik ni izkazal, da je na podlagi podane analize mogoče izdelati pravilno ponudbo. Na podlagi pridobljenega mnenja Državna revizijska komisija tako ocenjuje, da je naročnik kršil določbo 1. odstavka 23. člena ZJN-1 in določbo 6. točke 3. odstavka 23. člena ZJN-1. Naročnik namreč svoje zahteve v razpisni dokumentaciji ni postavil dovolj določno, da bi lahko ponudniki na podlagi le-teh pripravili pravilno ponudbo, zaradi česar je bilo potrebno vlagateljevemu tudi v tem delu revizijskega zahtevka ugoditi, kakor izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

    Glede vlagateljevih očitkov, da razpisna dokumentacija glede CČN Ptuj določa dve vrednosti PE, in sicer na splošno 68.000 PE (tabela 67, str. 304 razpisne dokumentacije) in nato 70.000 PE v tabeli 17, str. 226 razpisne dokumentacije), kar po vlagateljevem mnenju bistveno spremeni kalkulacijo cene, po presoji Državne revizijske komisije niso utemeljeni. Navedeno izhaja tudi iz mnenja strokovnjakov dr. Borisa Kompareta, univ. dipl. inž. grad., in Mateja Uršiča, univ. dipl. inž. vod. in kom. inž., ki sta potrdila naročnikova navajanja, da gre v obravnavnem primeru dejansko za dve povsem različni vrednosti, ki sta si zgolj slučajno podobni. Strokovnjaka sta potrdila naročnikova navajanja, da se vrednost 69.533 (tabela 17) nanaša na število porabnikov pitne vode, druga pa na ocenjeno obremenitev CČN, na podlagi česar je bilo potrebno vlagateljeve očitke v tem zvezi zavrniti. Državna revizijska komisija nadaljnjih ugotovitev strokovnjakov, da iz projektne dokumentacije ni razvidno, ali se številka 68.000 PE nanaša na današnje ali bodoče stanje, ter da manjka karakterizacija vode oz. ključni podatki, na podlagi katerih se projektiranje izvaja, pri presoji predmetnega očitka ni upoštevala. Gre namreč za dodatne ugotovitve strokovnjakov, ki kot take niso bile predmet vprašanj in presojanja Državne revizijske komisije.

    V zvezi z vlagateljevimi očitki, na podlagi katerih naj ne bi bilo jasno, kje se morajo razdelilne omarice nahajati, Državna revizijska komisija ocenjuje, da so neutemeljeni. Iz 3.2.14.7. točke razpisne dokumentacije ni razvidno, da bi naročnik postavljal kakršnekoli zahteve v zvezi z lokacijo razdelilnih omaric. Kar potrjuje tudi strokovnjak Peter Gabrijelčič u.d.i.g. v svojem mnenju, ki ocenjuje, da se naročnikova zahteva glede razdelilnih omaric nanaša zgolj na njihovo zaščito in izdelavo. Državna revizijska komisija je mnenju strokovnjaka v celoti sledila. Mnenju tudi ni oporekala nobena izmed strank, zaradi česar je bilo potrebne vse vlagateljeve očitke v zvezi s tem zavrniti.

    Med strankama so sporne tudi naročnikove zahteve (str. 200 do 202 razpisne dokumentacije) glede telemetrije celotnega sistema. Vlagatelj zatrjuje, da telemetrija zahteva prenos digitalnih podatkov, naročnikova zahteva v zvezi s tem pa naj bi bila postavljena za analogno prikazovanje izmerjenih podatkov, kar je glede na stanje tehnike po vlagateljevem mnenju popolnoma v nasprotju. Poleg tega razpisna dokumentacija po vlagateljevih navedbah zahteva takšno zaščito elektromotorje, da ta onemogoča telemetrijo glede stanja elektromotorjev in s tem onemogoča pripravo pravilne ponudbe. Državna revizijska komisija se je pri obravnavanem spornem vprašanju v celoti naslonila na mnenje strokovnjaka elektro stroke dr. Danijela Vončine univ. dipl. inž. el., kateremu v nadaljevanju ni ugovarjala nobena izmed strank. Slednji je ocenil, da je sporna naročnikova tehnična zahteva izvedljiva. Iz strokovnega mnenja izhaja, da so hitre analogne meritve na lokalnih programirljivih krmilnikih izvedljive, saj je merilne signale, ki so predvideni za telemetrijo, mogoče prikazati tudi na analognih instrumentih. Poleg tega evropski proizvajalci napetostno-frekvenčnih pretvornikov za industrijsko uporabo omogočajo uporabniku merjenje omenjenih parametrov in posredovanje le-teh v digitalni in analogni obliki, kar zavrača vlagateljeva navajanja, da so naročnikove zahteve glede na stanje tehnike popolnoma v nasprotju. Strokovnjak v nadaljevanju prav tako v nasprotju z vlagateljevimi navajanji ugotavlja, da s strani naročnika predpisana zaščita elektromotorjev ne onemogoča izvedbe meritev obratovalnih parametrov elektromotorjev. Na podlagi navedenega gre ugotoviti, da so naročnikove zahteve izvedljive, zaradi česar gre vlagateljeve očitke v zvezi s tem zavrniti.

    Nadalje Državna revizijska komisija ocenjuje, da je vlagateljev očitek, ki se nanaša na neupravičeno zahtevo naročnika po krmilni napetosti 110 V (ta naj bi se po vlagateljevem zatrjevanju uporabljala zgolj v Veliki Britaniji ne pa v ostali celinski Evropi), utemeljen. Državna revizijska komisija se je pri presoji vlagateljevega očitka v celoti naslonila na strokovno mnenje strokovnjaka elektro stroke, kateremu ni ugovarjala nobena izmed strank. Slednji v svojem mnenju ocenjuje, da specificirana višina krmilne napetosti (str. 199 razpisne dokumentacije) 110 V, ki jo je mogoče pridobiti le preko dodatnih transformatorjev, ni v skladu s standardom EN 61131-2, kateri določa tehnične zahteve industrijskih krmilij. Zahtevani napetostni nivo 110 V na digitalnih vhodnih in izhodnih programirljivih logičnih krmilnikov se je po strokovnjakovem mnenju uporabljal v preteklosti, uporabljajo pa ga še zgolj proizvajalci omenjene krmilne opreme v ZDA. Kar potrjuje vlagateljeva zatrjevanja in navajanja v odgovoru na strokovno mnenje, da v Sloveniji zahtevani napetostni nivo 110 V ne obstaja, zaradi česar naročnik s takšno zahtevo neupravičeno daje prednost zgolj določenim ponudnikom. Iz strokovnega mnenja tudi jasno izhaja, da vsi večji evropski dobavitelji programirljivih logičnih krmilnikov upoštevajo standard EN 61131-2 (naročnik ga po oceni strokovnjaka pri pripravi razpisne dokumentacije ni upošteval) in skladno s tem ponujajo opremo s 24 V izhodno krmilno napetostjo, naročnik pa je v nasprotju z 2. odstavkom 31. člena ZJN-1 določil takšne zahteve, ki navedenim evropskim in slovenskim standardom ne ustrezajo. Na podlagi navedenega gre tako ugotoviti, da je naročnik s takšno zahtevo (po krmilni napetosti 110 V) kršil določbo 2. odstavka 31. člena ZJN-1, zaradi česar je bilo potrebno vlagateljevemu tudi v tem delu revizijskega zahtevka ugoditi, kakor izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

    V zvezi z vlagateljevimi očitki, da dopolnilni dokument, ki vsebuje nove zahteve glede števila električnih priključkov za napajanje črpališč, predstavlja bistveno spremembo razpisne dokumentacije (zaradi česar je podaljšanje roka po vlagateljevem prepričanju vitalnega pomena za ponudnike), Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz strokovnega mnenja strokovnjakov dr. Borisa Kompareta, univ. dipl. inž. grad., in Mateja Uršiča, univ. dipl. inž. vod. in kom. inž. izhaja, da v razpisni dokumentaciji ni bilo jasno oz. nedvoumno prikazano, kje potekajo električni vodi, na katere bi bilo mogoče priključiti predmetna črpališča. Kar zavrača naročnikova zatrjevanja, da so bile lokacije črpališč že od samega začetka razvidne iz idejnih projektov. Strokovnjaka sta v nadaljevanju prav tako ovrgla naročnikova zatrjevanja, da naj bi bilo tudi glede na lokacijo črpališč povsem logično, da mora biti za vsako črpališče izveden lastni priključek. Strokovnjaka v zvezi s tem namreč ugotavljata drugače, in sicer da predstavljajo hišne zbirne komore strošek, ki je v primeru 4 priključkov na eno komoro 4-krat manjši od posamičnih priključkov (medtem ko ima v obeh primerih vsak objekt svoj priključek na zbirno posodo), še več pa predstavljajo črpališča z vso gradbeno in elektro-strojno opremo. Kar kaže na to, da iz števila črpališč ni bilo mogoče samo po sebi sklepati na število priključkov, zaradi česar Državna revizijska komisija prav tako zavrača naročnikove ugovore zoper mnenje strokovnjakov v zvezi s tem. Na podlagi navedenega gre tako ugotovi, da naročnikov odgovor v Dopolnilnem dokumentu št. 14 predstavlja dopolnitev razpisne dokumentacije, kar pomeni, da bi moral naročnik temu ustrezno podaljšati rok za predložitev ponudb, vendar pa Državna revizijska komisija pri tem ugotavlja, da je omenjena kršitev v obravnavanem primeru zaradi razveljavitve celotne razpisne dokumentacije brezpredmetna.

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz prve točke izreka tega sklepa utemeljena.

    Naročnik je 21.5.2007 priglasil stroške, in sicer za pripravo odgovora na zahtevek za revizijo 3000 točk, za konferenco s stranko 2000 točk, odstop dokumentacije 100 točk in vloga naročnika 100 točk vse povečano za 20% DDV in 2% materialnih stroškov. Ker je vlagatelj z zahtevkom za revizijo v celoti uspel, je Državna revizijska komisija skladno s 3. odstavkom 22. člena ZRPJN, ki po načelu uspeha povrnitev stroškov veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, naročnikovo zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega zahtevka v celoti zavrnila.

    Vlagatelj je v revizijski postopek priglasil naslednje stroške, nastale v zvezi z revizijo:
    - za takso za revizijo 1.669, 17 EUR
    - v protivrednosti 2000 točk po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 20% DDV, za stroške priprave revizijskega zahtevka,
    - materialni stroški 2%, v protivrednosti 40 točk po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 20% DDV,
    - stroške za predujem za izvedbo dokaza z izvedencem gradbene in elektro stroke v višini 2000 EUR in 800 EUR za predujem za izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke-zdravstvena hidrotehnika,
    - za odgovor na strokovno mnenje z dne 25.5.2007 v protivrednosti 1000 točk po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 20% DDV,
    - za odgovor na strokovno mnenje z dne 4.6.2007 v protivrednosti 1000 točk po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 20% DDV,
    - za odgovor na strokovno mnenje z dne 21.6.2007 v protivrednosti 1000 točk po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 20% DDV,
    - za odgovor na dopolnitev strokovnega mnenja z dne 21.6.2007 v protivrednosti 1500 točk po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 20% DDV.

    Državna revizijska komisija, na podlagi določbe 6. odstavka 22. člena ZRPJN, vlagatelju priznala naslednje stroške, nastale v zvezi z revizijo, in sicer:
    - za takso za revizijo 1.669, 17 EUR,
    - v protivrednosti 2000 točk po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 20% DDV, za stroške priprave revizijskega zahtevka, in sicer 0,459 â?? x 2000 točk + 20 DDV, skupaj tako v višini 1101,6 EUR,
    - materialni stroški po 13. členu veljavne Odvetniške tarife (in sicer v višini 2% od 1000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1000 točk, pa še 1% od presežka nad 1000 točk) znašajo v protivrednosti 30 točk, povečano za 20% DDV, in sicer 0,459 EUR x 30 točk + 20 DDV, skupaj tako v višini 16,52 EUR
    - stroške za predujem za izvedbo dokaza z izvedencem gradbene in elektro stroke v višini 2000 EUR in 800 EUR za predujem za izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke-zdravstvena hidrotehnika.

    Državna revizijska komisija vlagatelju ne priznava drugih priglašenih stroškov ostalih vlog, kot so odgovori na strokovno mnenje. Slednje namreč niso vplivale na predmetno odločitev Državne revizijske komisije v njenem bistvu, zaradi česar jih tudi ni mogoče šteti v smislu 3. odstavka 22. člena ZRPJN kot potrebne stroške. Na podlagi navedenega je naročnik vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale v zvezi z revizijo, v višini 5587,29 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.


    POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).


    V Ljubljani, 26.6.2007


    mag. Nataša Jeršič.
    članica Državne revizijske komisije



    Vročiti:
    - Odvetnik mag. Janez Tekavc, Hacquetova 8, Ljubljana
    - Odvetnik Jani Soršak, Tomšičeva 3, Ljubljana
    - Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana
    - Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana

    Natisni stran