018-074/2007 Republika Slovenija, Ministrstvo za zdravje

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 95/2005 - ZRPJN-UPB3 in 78/2006; v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu predsednika Sama Červeka kot predsednika senata, članice mag. Nataše Jeršič kot članice senata in članice Sonje Drozdek šinko kot članice senata, ob sodelovanju svetovalca Vojka Maksimčuka, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za dobavo in montažo splošne in pisarniške opreme, serijske splošne opreme, splošne medicinske opreme ter specialne medicinske opreme za objekta D in E za dokončanje gradnje in opremljanja objektov D in E Onkološkega inštituta v Ljubljani 1. faza z nakupom na finančni leasing za obdobje sedem let (7) - sklop 1 in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Lesnina MG oprema, d. d., Parmova 53, Ljubljana, ki ga po pooblastilu zastopa odvetnik mag. Mitja Jelenič Novak, Slovenska 55b, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za zdravje, štefanova 5, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik) 20. 3. 2007 soglasno

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se v delu, ki se nanaša na naročnikovo zavrnitev vlagateljeve ponudbe kot nepravilne v sklopu 1, zavrne.

2. V preostalem delu se zahtevek za revizijo zavrže.

3. Zahteva za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je 22. 3. 2006 sprejel sklep o začetku postopka oddaje obravnavanega javnega naročila po odprtem postopku št. 3511-5/2006-2, javni razpis pa je objavil v Uradnem listu RS, št. 46/2006 z dne 5. 5. 2006, pod številko objave Ob-12413/06, kot tudi Uradnem glasilu Evropskih skupnosti z dne 28. 4. 2006, pod številko objave 2006/S 82-086568. Naročnik je javno naročilo razdelil v tri sklope (1. sklop: splošna, pisarniška in serijska splošna oprema, 2. sklop: splošna medicinska oprema, 3. sklop: specialna medicinska oprema).

Naročnik je po zaključku revizijskega postopka zoper razpisno dokumentacijo, začetega na podlagi vloženega zahtevka za revizijo ponudnika Sanolabor, d. d., Ljubljana, določil nov rok za predložitev ponudb, in sicer do 19. 9. 2006 do 12. ure. Iz zapisnika o odpiranju ponudb št. 3511-5/2006-125 z dne 19. 9. 2006 izhaja, da je naročnik prejel pet pravočasnih ponudb.

Naročnik je 23. 1. 2007 sprejel sklep o oddaji javnega naročila za sklope 1, 2, 3 št. 3511-5/2006-171 z dne 23. 1. 2007, iz katerega je razvidno, da je javno naročilo v vseh treh sklopih oddal ponudniku Bank Austria Creditanstalt Leasing, d. o. o., šmartinska 140, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Iz obrazložitve te odločitve je razvidno, da je naročnik vlagateljevo ponudbo v sklopu 1 označil kot nepravilno. Vlagatelj je naročnikovo odločitev prejel 26. 1. 2007 (razvidno iz povratnice).

Vlagatelj je z dopisom z dne 29. 1. 2007 zahteval vpogled v ponudbo izbranega ponudnika. Naročnik je vpogled omogočil 31. 1. 2007 in 2. 2. 2007, potek vpogleda pa je dokumentiral z zapisnikoma št. 3531-5/2006-186 in št. 3531-5/2006-192.

Vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo z dne 5. 2. 2007, ki ga je naročnik prejel 6. 2. 2007. Vlagatelj predlaga, da naročnik razveljavi postopek oddaje javnega naročila za sklop 1 v delu, v katerem je odločil, da se javno naročilo odda izbranemu ponudniku, in v ponovljenem postopku ponudbo izbranega ponudnika izloči kot nepopolno ter med popolnimi ponudbami izbere najugodnejšega ponudnika, poleg tega pa vlagatelj priglašuje tudi stroške, kot so opredeljeni v stroškovniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje revizijske odločbe dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Vlagatelj podrobno oporeka naročnikovi navedbi, da je vlagateljeva ponudba nepravilna pri artiklih pod zaporednimi številkami (in ne kodami, kot se napačno sklicuje vlagatelj) 1.1.121 (omarica za narkotike 50/40/X cm dim. 40/30/30 cm (oziroma omarica za narkotike, za omare 50/40/X cm, dim.: 40/30/30 cm; op. Državne revizijske komisije)), 1.1.122 (omarica za narkotike 100/40/X cm dim. 80/60/30 cm (oziroma omarica za narkotike, za omare 110/40/X cm, dim.: 80/60/30 cm; op. Državne revizijske komisije)), 5.5.10 (UPS, 5 kW, 400 V) in 1.3.8 (hladilnik kot element mini kuhinje (oziroma element mini kuhinje, pult s koritom - 170/70/90 cm, leva postavitev; op. Državne revizijske komisije)) ter zanika, da bi moral predložiti kopijo ponudbe Državni revizijski komisiji (55.c člen Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 36/2004 âˆ" ZJN-1-UPB1; v nadaljevanju: ZJN-1)), saj je predložil ponudbo zgolj za en sklop, ki pa sam ne presega vrednosti 1.000.000.000 tolarjev. Vlagatelj se sklicuje tudi na drug naročnikov razpis, kjer je ta podal pojasnilo, da morajo ponudniki predložiti kopijo ponudbe Državni revizijski komisiji le v primeru, da seštevek ocenjenih vrednosti posameznih sklopov presega 1.000.000.000 tolarjev. Vlagatelj tudi opozarja, če bo naročnik vztrajal pri svojem stališču, da tudi izbrani ponudnik ni predložil kopije svoje celotne ponudbe Državni revizijski komisiji, saj je izbrani ponudnik Državni revizijski komisiji predložil zgolj ponudbo brez pojasnil ponudnika, ki so sestavni del ponudbe.

Vlagatelj oporeka tudi pravilnosti ponudbe izbranega ponudnika pri postavkah 1.3.8 (čajna kuhinja), 5.5.1. (vrtalni stroj namizni) in 5.5.20 (vlečni voziček - električni) ter skupini 5.4. (sanitarna galanterija in toaletni kompleti).

Vlagatelj tudi meni, da je bil kršen tudi ZJN-1, saj "ostalim" ponudnikom ni bila dana možnost vpogleda v celotno ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika, saj vlagatelju ni bil omogočen vpogled v cenovni del ponudbe in amortizacijski načrt izbranega ponudnika. Vlagatelj meni, da v postopku javnega naročanja ponudbena cena oziroma cenovni del ne more biti poslovna skrivnost, še posebej, ker je bila cena edino merilo za izbor najugodnejše ponudbe.

Naročnik je sprejel sklep št. 3511-5/2006-216 z dne 16. 2. 2007, s katerim je zahtevek za revizijo in zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, zavrnil kot neutemeljena.

Naročnik podrobno utemeljuje, zakaj sporni artikli iz vlagateljeve ponudbe ne ustrezajo zahtevam razpisne dokumentacije, poleg tega pa pojasnjuje, da je bila ocenjena vrednost javnega naročila višja od 1.000.000.000 tolarjev, zaradi česar je naročnik v 9. točki Splošne razpisne dokumentacije zahteval, naj ponudniki predložijo kopijo ponudbe Državni revizijski komisiji. Naročnik navaja, da je s tem dolžnost predložitve kopije ponudbe Državni revizijski komisiji postala zahteva naročnika v smislu 13. točke 3. člena ZJN-1, pri tem pa se sklicuje na zadevo Državne revizijske komisije št. 018-440/2006. Naročnik tudi pojasnjuje, da so za odločanje v tej zadevi pravno pomembne le zahteve in pojasnila v tem razpisu in ne pojasnila in zahteve iz drugega naročnikovega postopka oddaje javnega naročila. Naročnik tudi navaja, da od ponudnikov ni zahteval, da Državni revizijski komisiji predložijo tudi dodatna pojasnila ponudnikom.

Naročnik v nadaljevanju podrobno oporeka vlagateljevim navedbam, da je ponudba izbranega ponudnika nepravilna pri spornih artiklih.

Naročnik tudi v celoti zavrača vlagateljeve očitke glede vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika in pojasnjuje, da ni dovolil vpogleda v strukturo cene izbranega ponudnika, saj ta predstavlja poslovno skrivnost izbranega ponudnika. Naročnik navaja, da je enako stališče sprejela Državna revizijska komisija v zadevi št. 018-407/2006. Naročnik tudi pojasnjuje, da je vlagatelju na vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika omogočil vpogled v vse dele, ki so potrebni za vrednotenje oziroma ocenjevanje ponudb po merilih, določenih v razpisni dokumentaciji za konkretno javno naročilo. Kot merilo pa je bila določena najnižja skupna ponudbena cena in ne posamezne cene po posameznih postavkah, ki predstavljajo strukturo končne oziroma skupne cene ponudbene cene.

Vlagatelj je naročnikovo odločitev prejel 20. 2. 2007 (razvidno iz povratnice).

Vlagatelj je z dopisom z dne 22. 2. 2007 naročnika obvestil, da nadaljuje postopek pred Državno revizijsko komisijo. V tem dopisu se vlagatelj podrobno opredeljuje do naročnikovih argumentov iz odločitve o zahtevku za revizijo.

Naročnik je kot prilogo dopisu št. 3511-5/2005-229 z dne 26. 2. 2007 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo. Naročnik se v tem dopisu tudi podrobno opredeljuje do vlagateljevih navedb iz zahteve za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo.

Po pregledu dokumentacije ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je uvodoma vpogledala v sklep o oddaji javnega naročila št. 3511-5/2006-171 z dne 23. 1. 2007 in ugotovila, da je naročnik vlagateljevo ponudbo zavrnil, ker ne ustreza tako v tehničnem kot pravno-formalnem delu.

Državna revizijska komisija je najprej preverila vlagateljevo aktivno legitimacijo za vložitev zahtevka za revizijo, ob tem pa je ugotovila, da ima vlagatelj kot ponudnik, ki je predložil ponudbo, v skladu z 9. členom ZRPJN interes za dodelitev javnega naročila in je verjetno izkazal, da bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki ga v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je aktivno legitimiran za vložitev dela zahtevka za revizijo, ki se nanaša na naročnikovo zavrnitev vlagateljeve ponudbe kot nepravilne v sklopu 1. Ob vsebinski presoji tega dela zahtevka za revizijo, Državna revizijska komisija ugotavlja, da ni utemeljen.

V skladu s 13. točko 3. člena ZJN-1 je "pravilna ponudba" opredeljena kot "tista ponudba, ki je pravočasna in za katero se po odpiranju ponudb, na podlagi pregleda in ocenjevanja ugotovi, da v celoti izpolnjuje vse zahteve iz razpisne dokumentacije". V postopku oddaje javnega naročila mora naročnik po opravljenem pregledu zavrniti vse ponudbe, ki niso primerne, sprejemljive ali pravilne (prvi odstavek 76. člena ZJN-1).

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju najprej preverila utemeljenost vlagateljevih revizijskih navedb, s katerimi vlagatelj oporeka naročnikovim navedbam, da je vlagateljeva ponudba nepravilna v tehničnem delu, ker naj bi vlagatelj ponudil artikle, ki niso v celoti tehnično ustrezni.

Državna revizijska komisija je najprej preverila utemeljenost vlagateljevih revizijskih navedb glede artikla pod zaporedno številko 1.1.121 (koda 01.81.1).

Državna revizijska komisija je najprej vpogledala v razpisno dokumentacijo pod zaporedno številko spornega artikla 1.1.121 (omarica za narkotike, za omare 50/40/X cm, dim.: 40/30/30 cm), kjer je naročnik določil:
"Lokacija:
1 Ă" E/99 + na drugih mestih
Viš. vgradnje:
v omari 50/40/X
Vrata:
1 Ă" polna, dvokrilna, cilindrična ključavnica"

Državna revizijska komisija je nato vpogledala v vlagateljevo ponudbo in ugotovila, da je vlagatelj pod to zaporedno številko ponudil artikel "Trevis PT 1", iz ponudbi predloženega dokazila pa tudi izhaja, da je navedeni artikel označen kot "pohištveni trezor âˆ" PT 1". Iz tega dokazila je tudi razvidno, da sta na njej prikazani dve različni fotografiji. Na prvi fotografiji so predstavljeni štirje pohištveni trezorji z elektronsko ključavnico (številčnica) in enokrilnim odpiranjem vrat, na drugi fotografiji pa šest pohištvenih trezorjev, že na prvi pogled očitno različnih dimenzij, na petih pohištvenih trezorjih je razvidno, da imajo ključavnico na ključ (šesti je zakrit v ozadju za drugima pohištvenima trezorjema) in vsi imajo enokrilna vrata. V delu tega dokazila, kjer je umeščena druga fotografija, je tudi besedilo "slike so simbolične". V desnem spodnjem delu dokazila so zapisani tudi podatki o pohištvenih trezorjih:
"IZDELAVA:
- izdelana v skladu z DIN 4102
- večplastna izvedba z vmesnim ognjevarnim polnilom

ZAKLEPANJE:
- ključavnica na ključ
- enosmerni zapiralni mehanizem

POLICE:
- 1 polica
- police so prestavljive po višini

MERE:
- višina 330 mm
- širina 450 mm
- globina 380 mm

BARVA:
standardna barva je svetlo siva"

Iz vpogleda v odločitev o oddaji javnega naročila izhaja, da je naročnik vlagateljevo ponudbo pri tem artiklu zavrnil, ker naj ne bi ponujeni artikel ustrezal, saj vlagatelj "ni prepričal strokovne komisije z listinskimi dokazili, da ponuja artikel z zahtevanimi karakteristikami", 1. "saj je ponudil trezor namesto omarice za narkotike", 2. da ima ponujeni artikel "le enokrilno odpiranje in ne zahtevano dvokrilno ter neustrezne dimenzije 330 Ă" 450 Ă" 380 mm" in 3. da ima ponujeni artikel zapah in ne cilindrične ključavnice.

V zahtevku za revizijo vlagatelj navaja, da "je ponudil kovinsko omarico - pohištveni trezor in priložil njegovo sliko s tehničnimi karakteristikami". Vlagatelj nadalje navaja, da je "priložena slika simbolična in predstavlja serijsko izdelano kovinsko omarico, dimenzije pa so takšne, da ga je mogoče vgraditi v omarico v skladu z zahtevami naročnika", da je "izdelek v skladu z razpisnim opisom naročnika in je prilagojen vsem zahtevam naročnika: vratna krila so predvidena kot dvokrilna in se zaklepajo s cilindrično ključavnico" in "v kolikor naročnik ni razumel tega dela ponudbe, bi lahko od ponudnika zahteval dodatna pojasnila". Vlagatelj tudi meni, da "kovinska omarica nudi boljšo zaščito kot lesena omarica in ustreza namenu uporabe za hrambo narkotikov", zaradi česar je "za nižjo ceno naročniku ponudil kakovostno boljši element, ki pa sicer ustreza vsem razpisanim zahtevam naročnika".

Med strankama tako ni spora o tem, da je vlagatelj v svoji ponudbi ponudil pohištveni trezor (kovinsko omarico) z določenimi karakteristikami in predložil tudi dokazilo, ampak je spor o tem, ali ponujeni artikel izpolnjuje naročnikove zahteve. Državna revizijska komisija se je pri presojanju utemeljenosti zavrnitve vlagateljeve ponudbe kot nepravilne omejila zgolj na tiste razloge, ki jih naročnik navaja v sklepu o oddaji javnega naročila št. 3511-5/2006-171 z dne 23. 1. 2007 in tako ni presojala utemeljenosti tistih razlogov, ki jih naročnik navaja oziroma podrobneje predstavlja šele v odločitvi o zahtevku za revizijo.

Iz vpogleda v popis opreme za skupino 1.1.0 âˆ" Omare je razvidno, da naročnik v nekaterih postavkah nabavlja omare, v nekaterih pa omarice. Čeprav je res, da naročnik v razpisni dokumentaciji uporablja dva različna pojma, pa je kot edini logični argument mogoče sprejeti dejstvo, da se zahteve za omare in omarice iz splošnega opisa za skupino 1.1.0 âˆ" Omare (v katero so vključene tako omare kot omarice), kjer je naročnik določil, da so korpusi omar iz iverice, razlagajo enakovredno tako za omare kot omarice in da je torej osnovni konstrukcijski material za omar(ic)e iverica. Da so iz razpisne dokumentacije sicer razvidna tudi odstopanja pri konstrukcijskih materialih za določene omare (postavke 1.1.107, 1.1.108, 1.1.109 in 1.1.110, kjer je naročnik zahteval, da so omare izdelane iz jeklene pločevine), govori v prid dejstvu, da je naročnik kot osnovni konstrukcijski material omar(ic) predvidel iverico. Naročnik je namreč v drugih primerih izrecno zapisal druge vrste konstrukcijskega materiala omar(ic). Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da naročnik ni nikjer v popisu opreme omenjal trezorjev (kot takih). Državna revizijska komisija nadalje tudi ugotavlja, da naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo navaja, da je preveril pojem trezor v slovarjih. Iz vpogleda v Slovar slovenskega knjižnega jezika (DZS, 1995) je razvidno, da tudi trezor sicer lahko predstavlja omarico (kovinski predal, omarica za shranjevanje denarja, dragocenosti), vendar pa njen konstrukcijski material ni iverica. Glede na to, da je naročnik razpisoval nabavo omaric (katerih konstrukcijski material mora biti skladno z zahtevo razpisne dokumentacije iverica in glede na to, da je naročnik pri nekaterih postavkah znotraj skupine 1.1.0 âˆ" Omare druge dopustne konstrukcijske materiale izrecno opredelil, takega materiala pa ni opredelil pri spornem artiklu), vlagatelj pa je ponudil trezor (za katerega pa tudi sam v zahtevku za revizijo navaja, da gre za kovinsko omarico), Državna revizijska komisija ugotavlja, da ni utemeljena vlagateljeva revizijska navedba v delu, kjer vlagatelj izpodbija naročnikovo navedbo, da je vlagateljeva ponudba nepravilna, ker je "ponudil trezor namesto omarice za narkotike".

Iz vpogleda v ponudbi predloženo dokazilo in kot je Državna revizijska komisija že zapisala v obrazložitvi te odločitve, je razvidno, da so na fotografijah na dokazilu ponujenega artikla prikazani pohištveni trezorji, ki imajo enokrilna vrata. Čeprav je mogoče pritrditi vlagatelju, da je priložena slika simbolična (kar tudi potrjuje napis na dokazilu), pa je tudi nesporno, da vlagatelj s predložitvijo zgolj tega dokazila v svoji ponudbi ni izkazal, da lahko ponudi artikel z dvokrilnim odpiranjem vrat, kot je bila zahteva iz razpisne dokumentacije. Vlagatelj v svoji ponudbi namreč ni predložil nobenega drugega dokazila. Vlagatelj tudi zatrjuje, da bi ga lahko naročnik pozval na dodatna pojasnila, vendar Državna revizijska komisija ugotavlja, da tak vlagateljev očitek ni utemeljen. V skladu s 54. členom ZJN-1 velja: "Naročnik sme zahtevati, da ponudniki v roku, ki ni daljši od osmih dni, dopolnijo ali pojasnijo dokumente, ki so jih že predložili. Naročnik ne sme zahtevati, dovoliti ali ponuditi kakršnekoli spremembe vsebine ponudbe, vključno s spremembo cene in takih sprememb, ki bi iz nepravilne ponudbe le-to naredila pravilno." Vlagateljevo pojasnjevanje predloženega dokazila z drugačno vsebino od tiste, ki iz njega kot nesporna izhaja, bi namreč pomenila nedopustno spreminjanje vsebine predložene ponudbe, ki ga 54. člen ZJN-1 ne dovoljuje.

Naročnik je vlagateljevo ponudbo zavrnil tudi zaradi neustreznih dimenzij ponujenega artikla. Iz predloženega dokazila je kot zapisana res razvidna le ena dimenzija (330 mm Ă" 450 mm Ă" 380 mm), vendar pa Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da je iz predloženih fotografij nesporno tudi razvidno, da obstaja ponujeni artikel v več različnih dimenzijah. Namreč, tako spodnja kot zgornja fotografija predstavljata artikel "pohištveni trezor âˆ" PT 1", iz spodnje fotografije pa je razvidno, da ponujeni artikel obstaja v (vsaj) šestih različnih dimenzijah. Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je bila naročnikova ugotovitev o neustreznosti dimenzij le na podlagi upoštevanja zapisanih številčnih podatkov preuranjena.

Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da pa je kot pravilno mogoče šteti naročnikovo ugotovitev, da ponujeni artikel nima cilindrične ključavnice. Čeprav je mogoče pritrditi vlagatelju, da je priložena slika simbolična (kar tudi potrjuje napis na dokazilu), pa je tudi nesporno, da vlagatelj s predložitvijo zgolj tega dokazila v svoji ponudbi ni izkazal, da lahko ponudi artikel s cilindrično ključavnico. Vlagatelj v svoji ponudbi ni predložil nobenega drugega dokazila. Iz predloženega dokazila je razvidno, da ima ponujeni artikel bodisi elektronsko ključavnico (številčnica; zgornja fotografija) bodisi ključavnico na ključ (spodnja fotografija, ta podatek je sicer tudi zapisan v opisu postavke "zaklepanje"), vendar iz oblike reže za ključ ni mogoče ugotoviti, da gre za cilindrično ključavnico. Vlagatelj se tudi sklicuje, da bi ga lahko naročnik pozval na dodatna pojasnila, vendar Državna revizijska komisija ugotavlja, da taka vlagateljeva zahteva ni utemeljena. V skladu s 54. členom ZJN-1 velja: "Naročnik sme zahtevati, da ponudniki v roku, ki ni daljši od osmih dni, dopolnijo ali pojasnijo dokumente, ki so jih že predložili. Naročnik ne sme zahtevati, dovoliti ali ponuditi kakršnekoli spremembe vsebine ponudbe, vključno s spremembo cene in takih sprememb, ki bi iz nepravilne ponudbe le-to naredila pravilno." Vlagateljevo pojasnjevanje predloženega dokazila z drugačno vsebino od tiste, ki iz njega kot nesporna izhaja, bi namreč pomenila nedopustno spreminjanje vsebine predložene ponudbe, ki ga 54. člen ZJN-1 ne dovoljuje.

Vlagatelj tudi meni, da je naročniku ponudil kakovostno boljši artikel za nižjo ceno, vendar je treba upoštevati, da nekatere posamezne lastnosti ponujenega artikla predstavljajo drugačne lastnosti od lastnosti razpisanega artikla, kar pa tudi (nujno) ne pomeni izboljšave artikla.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik ni ravnal nezakonito, ko je vlagateljevo ponudbo pri spornem artiklu zavrnil kot nepravilno, saj vlagateljeve ponudbe pri tem artiklu ni mogoče označiti kot pravilno v smislu 13. točke 3. člena ZJN-1.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju preverila utemeljenost vlagateljevih revizijskih navedb glede artikla pod zaporedno številko 1.1.122 (koda 01.81.2).

Državna revizijska komisija je najprej vpogledala v razpisno dokumentacijo in ugotovila, da je naročnik za artikel pod zaporedno številko 1.1.122 (omarica za narkotike 100/40/X cm dim. 80/60/30 cm) določil:
"Lokacija:
2 Ă" E/01
Viš. vgradnje:
v omari 110/40/X
Vrata:
1 Ă" polna, dvokrilna, cilindrična ključavnica"

Državna revizijska komisija je nato vpogledala v vlagateljevo ponudbo in ugotovila, da je vlagatelj pod to zaporedno številko ponudil artikel "Trevis PT 1".

Ker je naročnik pri tem artiklu navedel vsebinsko enake razloge za zavrnitev vlagateljeve ponudbe kot pri artiklu pod zaporedno številko 1.1.121 (koda 01.81.1), vlagatelj pa pri tem artiklu predstavlja identične argumente, kot pri artiklu pod zaporedno številko 1.1.121 (koda 01.81.1), se Državna revizijska komisija v izogib ponavljanju pri obravnavi teh očitkov v celoti sklicuje na svoje predhodne ugotovitve. Državna revizijska komisija tako tudi ugotavlja, da naročnik ni ravnal nezakonito, ko je vlagateljevo ponudbo tudi pri tem artiklu zavrnil kot nepravilno, saj vlagateljeve ponudbe pri tem artiklu ni mogoče označiti kot pravilno v smislu 13. točke 3. člena ZJN-1.

Ker je Državna revizijska komisija že pri presoji utemeljenosti vlagateljevih revizijskih navedb pri prej obravnavanih dveh artiklih ugotovila, da je naročnik zakonito zavrnil vlagateljevo ponudbo kot nepravilno, ker ponujeni artikli niso v celoti skladni z zahtevami razpisne dokumentacije, Državna revizijska komisija ni presojala tudi utemeljenosti drugih vlagateljevih revizijskih navedb, saj bi tudi v primeru, da bi ugotovila, da je v vseh drugih primerih naročnik nepravilno ugotovil dejansko stanje, vlagateljeva ponudba ne bila pravilna v smislu 13. točke 3. člena ZJN-1.

Glede na prej navedeno se Državna revizijska komisija tudi ni opredeljevala do vlagateljevih revizijskih navedb glede neutemeljenosti zavrnitve vlagateljeve ponudbe v pravno-formalnem delu, ker naj ne bi predložil kopije ponudbe Državni revizijski komisiji, saj bi tudi ugotovitev nepravilnega naročnikovega tolmačenja določbe 55.c ZJN-1 ne mogla vplivati na naročnikovo odločitev o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe kot nepravilne. Na tem mestu pa se Državna revizijska komisija opredeljuje do vlagateljeve revizijske navedbe, ki jo je mogoče razumeti kot kršitev načela enakopravnosti ponudnikov, ker naročnik ni upošteval, da "tudi izbrani ponudnik ni predložil kopije svoje celotne ponudbe Državni revizijski komisiji, saj je izbrani ponudnik DRK predložil zgolj ponudbo brez pojasnil ponudnika, ki so sestavni del ponudbe".

Iz 55.c člena ZJN-1 med drugim izhaja, da "pri oddaji javnih naročil v ocenjeni vrednosti nad 1.000,000.000 tolarjev, ki jo mora naročnik navesti v razpisni dokumentaciji, mora ponudnik, do roka za oddajo ponudb, naročniku predložiti ponudbo in Državni revizijski komisiji posredovati kopijo te ponudbe". Naročnik je obveznost predložitve kopije ponudbe Državni revizijski komisiji določil tudi v 9. točki Povabila k oddaji ponudbe (stran 5 od 71 razpisne dokumentacije): "Ocenjena vrednost javnega naročila je več kot 1.000.000.000 SIT, zato mora ponudnik v skladu s 55.c členom ZJN-1 do roka za predložitev ponudbe predložiti kopije ponudbe DRŽAVNI REVIZIJSKI KOMISIJI ZA REVIZIJO POSTOPKOV JAVNEGA NAROČANJA."

Tako iz ZJN-1 kot razpisne dokumentacije ni razvidno, da bi morali ponudniki Državni revizijski komisiji predložiti tudi pojasnila ponudnika. Sicer pa je mogoče tudi ugotoviti, da lahko ponudniki svojo (predloženo) ponudbo pojasnjujejo šele po roku za predložitev ponudb (gl. 54. člen ZJN-1), v skladu s 55.c členom ZJN-1 pa "mora ponudnik, do roka za oddajo ponudb, naročniku predložiti ponudbo in Državni revizijski komisiji posredovati kopijo ponudbe". Predložitve pojasnil ponudnika torej ni mogoče umestiti v zakonski stan 55.c člena ZJN-1, saj sta predložitev ponudb in podajanje pojasnil ponudnika vezana na različna in časovno odmaknjena trenutka. Vlagateljeva revizijska navedba torej ni utemeljena.

Državna revizijska komisija tako povzema, da v naročnikovem ravnanju, ko je vlagateljevo ponudbo izločil (zavrnil) kot nepravilno, ni najti neskladja z določbami ZJN-1, zaradi česar je v skladu z drugo alineo prvega odstavka 23. člena ZJN-1 odločila tako, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Kar zadeva druge vlagateljeve očitke, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti v postopku oddaje javnega naročila, Državna revizijska komisija ugotavlja, da (celo v primeru, če bi se izkazali za utemeljene) vlagatelj ni niti verjetno izkazal, da mu je ali bi mu bila lahko povzročena škoda, zaradi česar mu v preostalem delu zahtevka za revizijo ni mogoče priznati aktivne legitimacije za vodenje postopka revizije.

ZRPJN v prvem odstavku 9. člena določa, da zahtevek za revizijo lahko vloži vsaka oseba, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila in ki verjetno izkaže, da ji je bila ali bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila.

Za to, da bi se določenemu subjektu priznalo upravičenje za vodenje postopka revizije, zakon zahteva dvoje: (1.) (dejanski) interes za dodelitev naročila in (2.) realna stopnja verjetnosti nastanka škode, ki jo je mogoče pripisati naročnikovemu ravnanju, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev (obstajati mora torej vzročna zveza med realno stopnjo verjetnosti nastanka škode in zatrjevano naročnikovo kršitvijo). Medtem ko v obravnavanem primeru vlagatelju ni mogoče odrekati dejanskega interesa za pridobitev predmetnega javnega naročila, pa je vendarle treba ugotoviti, da je možnost nastanka škode vlagatelju zaradi domnevnih kršitev, ki jih naročniku v preostalem delu zahtevka za revizijo očita vlagatelj, dejansko izključena. Kot je ugotovil že naročnik v fazi formalnega pregleda vsebine vlagateljeve ponudbe (naročnikove ugotovitve pa so potrdili tudi zgornji zaključki Državne revizijske komisije v tem postopku revizije), te zaradi ugotovljenih nepravilnosti ni mogoče obravnavati kot "pravilno ponudbo" v smislu 13. točke 3. člena ZJN-1, zaradi česar jo je v skladu s prvim odstavkom 76. člena ZJN-1 treba zavrniti. Navedeno pomeni, da vlagatelj (celo v primeru, če bi se njegove navedbe glede drugih kršitev v postopku oddaje javnega naročila izkazale za utemeljene) dejansko nima nobenih možnosti, da bi bil v predmetnem postopku oddaje javnega naročila izbran kot najugodnejši ponudnik, zaradi česar mu zaradi zatrjevanih domnevnih nepravilnosti v zvezi s predmetnim postopkom oddaje javnega naročila, ki se ne nanašajo na utemeljenost izločitve njegove ponudbe zaradi nepravilnosti, ni nastala in mu tudi ne bi mogla nastati nikakršna škoda. Vlagatelj bi se namreč lahko potegoval za oddajo istega (identičnega) predmeta javnega naročila le v primeru, če bi (hipotetičnost, eventualnost) naročnik razpisal isti (identičen) predmet, vendar bi ne glede na prej navedeno naročnik moral razpisati nov postopek oddaje javnega naročila. Tako kot ponovljeni odprti postopek tako tudi morebitni postopek s pogajanji (npr. zadevi št. 018-254/2004, 018-440/2006) ob upoštevanju izpolnjevanja pogojev iz 20. člena ZJN-1 bi v takšnem primeru predstavljal nov postopek oddaje javnega naročila in ne nadaljevanje (tega, obstoječega, izpodbijanega) postopka oddaje javnega naročila, ki bi se moral končati z zavrnitvijo vseh ponudb kot nepravilnih, na kar meri tudi (vlagateljev) zahtevek za revizijo v trenutku, ko se v postopku revizije zatrjevanje neutemeljenosti zavrnitve vlagateljeve ponudbe kot nepravilne izkaže kot neutemeljeno. Vlagatelj, ki je predložil ponudbo, ki je bila zakonito zavrnjena kot nepravilna, pa prav tako ne more izkazati nastanka škode v obstoječem postopku oddaje javnega naročila oziroma bi vlagatelju, ki je predložil ponudbo, ki bi bila zakonito zavrnjena kot nepravilna, prav tako ne mogla nastati škoda v obstoječem postopku oddaje javnega naročila celo v primeru, če bi se naročnik po nastopu pravnomočnosti odločitve iz postopka oddaje javnega naročila odločil izpeljati razpis samo za del predmeta iz tokratnega postopka oddaje javnega naročila v nekem drugem postopku oddaje javnega naročila. Z zahtevkom za revizijo namreč vlagatelj uveljavlja varstvo svojih pravic in interesov (gl. 1. člen ZRPJN, ki govori o tem, da ZRPJN ureja pravno varstvo ponudnikov), uveljavljanje kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, ki pa ne morejo vplivati na vlagateljev položaj, se pa nanašajo na kršitve ZJN-1, bi lahko subsumirali kot varstvo v javnem interesu, za katerega pa vlagatelj kot posameznik po ZRPJN ni aktivno legitimiran. Namreč, varstvo v javnem interesu lahko uveljavljajo zgolj subjekti iz drugega odstavka 9.člena ZRPJN.

Velja opozoriti, da revizija nima namena sankcionirati vseh naročnikovih kršitev (Aleksij Mužina: Pravno varstvo v postopkih oddaje javnega naročila, Odin, 2002, str. 235). Sodišče ES je v zadevi C-249/01 HackermĂĽller zoper Bundesimmobiliengesellschaft mbH (BIG) in Wiener Entwicklungsgesellschaft mbH fĂĽr den Donauraum AG (WED) na vprašanje, ali je za začetek postopka revizije aktivo legitimirana že vsaka oseba, ki je pokazala interes za dodelitev javnega naročila, odgovorilo, da države članice niso zavezane priznati aktivne legitimacije za začetek postopka revizije vsaki osebi, ki želi pridobiti javno naročilo, temveč lahko od vlagatelja zahtevajo, da mora slednji za njeno priznanje izkazati nastanek škode, ki je posledica naročnikovega protipravnega ravnanja (točke 17âˆ"19 sodbe). Dosedanja praksa Državne revizijske komisije je vprašanje aktivne legitimacije vlagateljev po roku za predložitev ponudb razlagala široko in tako priznavala aktivno legitimacijo ne le ponudnikom, ki so z zahtevkom za revizijo uveljavljali varstvo lastnega interesa (in ko so vsaj verjetno izkazali škodo), ampak tudi tistim ponudnikom, ki so ob ali kljub ugotovitvi nepravilnosti svoje ponudbe v zahtevku za revizijo z uveljavljanjem nepravilnosti ponudb drugih ponudnikov želeli doseči razveljavitev tistih naročnikovih odločitev o oddaji javnega naročila, ki kot take ne bi mogle pomeniti niti možnosti nastanka škode v vlagateljevi sferi. Državna revizijska komisija je tako v dosedanji praksi v bistvu vlagateljem podeljevala aktivno legitimacijo tudi v smislu uveljavljanja varstva javnega interesa. Namen širšega tolmačenja aktivne legitimacije se je z uveljavljanjem izrazito partikularnih interesov vlagateljev, iz katerih pa ni bilo mogoče razbrati kakšnega (širšega ali utemeljenega) varstva javnega interesa, izrodil in omogoča, da se izraziteje izpostavljajo zasebni interesi pred javnimi interesi (in tudi interesi izbranega ponudnika). Zoženje aktivne legitimacije zgolj na primere, ko vlagatelj v konkretnem primeru izkaže nezakonitost naročnikove odločitve o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe, je tako z vidika tehtanja interesov in temeljnih načel, ki veljajo v postopkih revizije (zlasti načela hitrosti in učinkovitosti) in oddaje javnih naročil, utemeljen. Pri tem se pravica do pravnega varstva vlagateljev ne ukinja, ampak se jo upošteva v obsegu, ki je v skladu z načelom sorazmernosti, kar pomeni da je taka omejitev potrebna in nujna za dosego ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja. Na dopustnost takšne razlage vprašanja aktivne legitimacije kaže tudi razlaga Sodišča ES, ki pravovarstvenih direktiv ne razlaga na način, da je vsakemu vlagatelju absolutno zagotovljeno pravno varstvo.

Izhajajoč iz tega, da so natančnost in skrbnost pri pripravi ponudbene dokumentacije ter njena skladnost z vsemi naročnikovimi zahtevami v postopku oddaje javnega naročila temeljni interes in dolžnost vsakega ponudnika za oddajo pravilne ponudbe in da ZJN-1 pod pogoji iz 54. člena opravičuje zgolj popravo računskih napak, druge napake, nastale bodisi zaradi površnosti ali pa iz špekulativnih razlogov, pa imajo lahko za posledico zgolj nepravilnost same ponudbe (zadeva št. 018-013/2004), ne more vlagatelj s ponudbo, ki je bila zakonito spoznana za nepravilno, uveljavljati več pravic od tistega ponudnika, čigar ponudba je bila spoznana za pravilno. Ob tem velja opozoriti tudi na stališče generalnega pravobranilca iz točke 62 v zadevi C-249/01 HackermĂĽller zoper Bundesimmobiliengesellschaft mbH (BIG) in Wiener Entwicklungsgesellschaft mbH fĂĽr den Donauraum AG (WED), ki izpostavlja, da ponudniku, ki je tudi sam prekršil razpisne pogoje ali pravila javnega naročanja, ne more biti dodeljeno javno naročilo.

Glede na podane argumente Državna revizijska komisija ocenjuje, da ožja razlaga vprašanja aktivne legitimacije ne posega v pravice vlagateljev, ampak daje temu institutu le tiste okvire, ki izhajajo že iz ZRPJN. Državna revizijska komisija pa ob tem tudi opozarja, da v primeru naročnikove odločitve, da je vlagateljeva ponudba nepravilna, vlagatelju ne bo avtomatsko odvzela aktivno legitimacijo (in s tem pravico do pravnega sredstva), temveč bo to storila šele takrat, ko se bodo v končanem postopku revizije potrdile naročnikove ugotovitve o nepravilnosti vlagateljeve ponudbe. šele s tem dejanjem oziroma trenutkom bo Državna revizijska komisija vlagatelju lahko odvzela aktivno legitimacijo za izpodbijanje pravilnosti ponudb drugih ponudnikov. To tudi pomeni, da bodo morali naročniki v primeru vložitve zahtevka za revizijo, ko bo vlagatelj izpodbijal nezakonitost naročnikove odločitve o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe, ob ustrezni podaji drugih procesnih predpostavk svojo odločitev tudi zagovarjati v postopku revizije. Taka razlaga določb ZRPJN tudi ne posega v pooblastila, ki jih imajo aktivno legitimirane osebe iz drugega odstavka 9. člena ZRPJN.

Državna revizijska komisija je na podlagi vsega navedenega o zahtevku za revizijo v delu, ki se ne nanaša na utemeljenost izločitve vlagateljeve ponudbe zaradi njene nepravilnosti, skladno s prvo alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

Glede na prej navedeno se Državna revizijska komisija tudi ni opredeljevala do vlagateljevih revizijskih navedb, ki se nanašajo na domnevno nezakonito omejevanje pravice do vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika, saj tudi v primeru pozitivne razrešitve tega vprašanja to ne bi moglo vplivati na vlagateljev položaj v konkretnem postopku oddaje javnega naročila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, tretji odstavek 22. člena ZRPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, je Državna revizijska komisija zavrnila tudi zahtevo za povračilo stroškov, nastalih z revizijo.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 20. 3. 2006

Predsednik senata
Samo Červek, univ. dipl. prav.
predsednik Državne revizijske komisije










Vročiti:
- Republika Slovenija, Ministrstvo za zdravje, štefanova 5, 1000 Ljubljana,
- odvetnik mag. Mitja Jelenič Novak, Slovenska 55b, 1000 Ljubljana,
- Bank Austria Creditanstalt Leasing, d. o. o., šmartinska 140, 1000 Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana.

Natisni stran