018-445/2006 Center za socialno delo Slovenska Bistrica

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 95/2005 - ZRPJN-UPB3 in 78/2006; v nadaljevanju: ZRPJN) po članici Sonji Drozdek šinko, ob sodelovanju svetovalca Vojka Maksimčuka, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila male vrednosti za nabavo pisarniškega in drugega potrošniškega materiala ter na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Mladinska knjiga trgovina, d. d., Slovenska 29, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Center za socialno delo Slovenska Bistrica, Ljubljanska cesta 16, Slovenska Bistrica (v nadaljevanju: naročnik), dne 6. 12. 2006

odločila:

Zahtevku za revizijo se ugodi tako, da se postopek oddaje javnega naročila male vrednosti za nabavo pisarniškega in drugega potrošnega materiala, začet na podlagi sklepa o uvedbi postopka za oddajo javnega naročila male vrednosti št. 403-1/2006-2 z dne 3. 8. 2006, v celoti razveljavi.

Obrazložitev:

Naročnik je 3. 8. 2006 sprejel "sklep o uvedbi postopka za oddajo javnega naročila male vrednosti" št. 403-1/2006-2, k predložitvi ponudbe pa je povabil štiri potencialne ponudnike. Iz dokumenta "protokol o odpiranju ponudb" št. 403-1/2006-2 z dne 22. 8. 2006 je razvidno, da je naročnik prejel dve pravočasni ponudbi.

Naročnik je 13. 9. 2006 sprejel odločitev, da kot najugodnejšega ponudnika izbere ponudnika DZS, založništvo in trgovina, d. d., Dalmatinova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Vlagatelj je z dopisom z dne 26. 9. 2006 zaprosil za izdajo dodatne obrazložitve odločitve o oddaji javnega naročila in vpogled v ponudbo izbranega ponudnika. Naročnik je zahtevano dodatno obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila izdal 5. 10. 2006.

Vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo z dne 18. 10. 2006, v njem pa naročniku očita kršitev drugega odstavka 76. člena Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 36/2004 âˆ" ZJN-1-UPB1; v nadaljevanju: ZJN-1) v zvezi s 4. členom in četrtim odstavkom 50. člena ZJN-1.

Vlagatelj navaja, da je naročnik v vabilu k oddaji ponudbe opredelil, da je merilo za izbiro ponudnika ponujena cena, hkrati pa tudi, da si pridržuje pravico naročilo oddati po sklopih blaga tistim ponudnikom, katerih ponudba bo najugodnejša za posamezen sklop. Na podlagi izvedenega postopka oddaje javnega naročila je naročnik naročilo v celoti oddal izbranemu ponudniku. O izbiri je naročnik vlagatelja obvestil z obvestilom št. 403-1/2006-2 z dne 13. 9. 2006. Ker iz obvestila ni bilo razvidno, kakšen je bil način izbire ponudbe oziroma niso bile navedene ugotovitve in razlogi za izbiro ponudbe, je vlagatelj pozval naročnika, da obvestilo dodatno obrazloži. Naročnik je vlagatelju poslal dodatno obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila, v katerem pa razlogi za izbiro ponudnika niso opredeljeni in obrazloženi v skladu z drugim odstavkom 78. člena ZJN-1. Vlagatelj je v prošnji za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila zaprosil tudi za vpogled v ponudbeno dokumentacijo, ki pa ga naročnik do dne vložitve zahtevka za revizijo vlagatelju ni omogočil. Glede na navedeno vlagatelj ugotavlja, da naročnik v nasprotju s 4. členom in četrtim odstavkom 50. člena ZJN-1 ni izvedel izbire ponudnika v skladu s pogoji in z merili, navedenimi v vabilu k oddaji ponudbe. Merilo za izbor je bilo nejasno opredeljeno že v razpisni dokumentaciji pred samo oddajo ponudb. Naročnik je kot merilo za izbiro ponudbe opredelil najnižjo ceno ponudbe, pri tem pa si je pridržal pravico oddati naročilo po sklopih blaga tistim ponudnikom, katerih ponudba bo najugodnejša za posamezen sklop naročenega blaga. Pri konkretnem javnem naročilu sme tako naročnik glede na v povabilu k oddaji ponudbe objavljenem merilu za izbiro ponudbe ugotavljati le najnižjo ceno, pri tem pa upoštevati le vse popolne ponudbe. Vlagatelj meni, da bi moral naročnik ugotavljati najnižjo ceno za vsak posamezni sklop posebej in naročilo oddati po sklopih; vsak sklop tistemu ponudniku, katerega ponudba za sam sklop je najugodnejša. Vlagatelj navaja, da tudi naročnik tega naročila ni obravnaval kot celoto, saj je sam naročilo razdelil po sklopih blaga. Ne glede, da naročnik ni izrecno opredelil, da bo naročilo oddal po sklopih, temveč si je to pridržal kot opcijo, ga k takšni oddaji naročila zavezuje 4. člen ZJN-1, ki določa načelo gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev. V skladu s tem načelom je naročnik dolžan zagotoviti, da je poraba naročnika gospodarna v največji meri, torej, da odda naročilo najugodnejšemu ponudniku za vsak sklop posebej, saj bo le tako lahko zagotovil, da se bodo javna sredstva za vsak element ponudbe porabila v skladu z zakonskimi načeli, naročnik pa je upošteval le končni seštevek celotne ponudbe in tako izbral izbranega ponudnika, ne upoštevajoč prej navedeno.

Vlagatelj tudi navaja, da naročnik v dodatni obrazložitvi odločitve o oddaji javnega naročila ni podal razlogov za zavrnitev vlagateljeve ponudbe niti ni navedel prednosti sprejete ponudbe do vlagateljeve ponudbe, kot to določa drugi odstavek 78. člena ZJN-1. Vlagatelj navaja, da je naročnik v dodatni obrazložitvi odločitve o oddaji javnega naročila navedel "â?? izbrani ponudnik je ugodnejši od vas predvsem v vrsti blaga, katerega se največ porabi â??", na podlagi česar pa ugotavlja, da ne glede na to, da dodatna obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila ni bila podana, iz tega naročnikovega odgovora izhaja, da so bile le nekateri artikli in po vsej verjetnosti tudi le nekateri sklopi izbranega ponudnika ugodnejši od drugih ponudb. S tem je podan dvom v pravilnost izbire ponudnika, vlagatelj pa tudi zatrjuje, da je naročnik izbiro opravil arbitrarno in v nasprotju z razpisanimi merili in pogoji.

Vlagatelj tudi ugotavlja, da je bila sama dokumentacija za pripravo ponudbe pomanjkljiva, saj pri posameznih artiklih ni določala količin oziroma enot mere, za katere morajo ponudniki ponuditi cene za posamezne artikle. Tako je po vlagateljevem mnenju nejasno, kako je naročnik konkurenčne ponudbe ocenjeval po merilu najnižje cene, saj so ponudniki lahko v svojih ponudbah zelo različno navajali količine ponujenih artiklov, naročnik pa je smel primerjati med seboj le končne seštevke za vsak sklop blaga. Vlagatelj meni, da je zelo verjetno, da vsi ponudniki niso imeli v ponudbah enako navedenih količin pri vsakem posameznem artiklu, kar pomeni, da ponudbe med seboj niso identične, zaradi česar končni seštevki ponudb po sklopih niso bili primerljivi. Da bi si to razjasnil, je vlagatelj naročnika z dopisom z dne 26. 9. 2006 zaprosil za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila in za vpogled v izbrano ponudbo.

Glede na navedeno vlagatelj predlaga, da naročnik zahtevku za revizijo ugodi in v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila.

Naročnik je 6. 11. 2006 sprejel sklep št. 403-1/2006-2, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil. Naročnik zavrača vlagateljeve očitke, da ni ravnal v skladu s 4. členom ZJN-1, saj je pri izboru ponudnika upošteval prav to načelo in pri tem za izbiro najugodnejše ponudbe v skladu z vabilom k oddaji ponudb ponujeno ceno. Naročnik posebej opozarja na skupne ponujene cene predloženih ponudb in majhno razliko med njima (345,82 tolarjev). Naročnik navaja, da je v postopku ocenjevanja ocenjeval med seboj primerljivi ponudbi, saj je prejel le dve ponudbi, ki sta bili glede ponujenih vrst blaga, razen pri štirih vrstah ponujenega blaga, papirja, skladno izpolnjeni. V ponujenih vrstah blaga, v katerih ponudbi nista bili skladno izpolnjeni, je navedena enota v ponudbi omogočala naročniku točen preračun vrednosti, kar pomeni, da sta bili ponudbi med seboj identični (npr. izbrani ponudnik je navedel ceno za papir bianko 1 + 1 za enoto škatla 1/1.000, vlagatelj pa ceno za enoto list, naročnik pa je ceno za škatlo delil s 1.000 in tako izračunal ceno za list). Naročnik je ob upoštevanju merila ponujene cene izbral ponudnika, katerega cena je ugodnejša na količino porabe posamezne vrste blaga pri naročniku, saj, če bi naročnik ravnal drugače, ne bi spoštoval 4. člena ZJN-1. Naročnik navaja, da je bil vlagatelj z naročnikovim sklepom z dne 10. 8. 2005 izbran za dobavitelja pisarniškega in drugega potrošnega materiala za dobo enega leta in mu je zato tudi znana naročnikova poraba posamezne vrste blaga. Naročnik navaja, da iz povprečne letošnje letne porabe naročnika (poraba v devetih mesecih) izhaja, da je naročnik porabil največ črnila za tiskalnik, ki predstavlja okrog 46 % celotne letošnje letne porabe, in papirja, ki predstavlja okrog 19 % celotne letošnje letne porabe. Naročnik navaja, da je v večini vrst navedenega blaga izbrani ponudnik ugodnejši. Naročnik je pripravil tudi primerjalno tabelo. Glede na to, da poraba črnila za tiskalnik in papirja predstavljata za naročnika skoraj 70 % celotne porabe pisarniškega in drugega potrošnega materiala, kar pomeni skoraj 70 % vrednosti naročila, je naročnik prepričan, da je zahtevek za revizijo neutemeljen.

Vlagatelj je z dopisom "izjava o nadaljevanju postopka odločanja o zahtevku za revizijo" z dne 10. 11. 2006 zahteval nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo. V dopisu vlagatelj podaja tudi svoje mnenje o naročnikovi odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo.

Naročnik je Državni revizijski komisiji kot prilogo k dopisu št. 403-1/2006-2 z dne 16. 11. 2006 odstopil dokumentacijo postopka oddaje tega javnega naročila male vrednosti. Državna revizijska komisija je naročnika 17. 11. 2006 pozvala na predložitev še internega akta za oddajo javnih naročil male vrednosti. Naročnik je zaprošeno dokumentacijo posredoval kot prilogo k dopisu št. 403-1/2006-2 z dne 20. 11. 2006. Državna revizijska komisija je dodatno dokumentacijo prejela 21. 11. 2006.

Po pregledu dokumentacije ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je naročnik obravnavano javno naročilo oddal po postopku za oddajo javnih naročil male vrednosti. Postopek za oddajo javnega naročila male vrednosti je postopek oddaje javnega naročila, katerega ocenjena vrednost je nižja od vrednosti, določene v zakonu o izvrševanju proračuna Republike Slovenije (prvi odstavek 124. člena ZJN-1), in se v tem primeru naročilo ne odda po splošnih pravilih zakona, ampak po pogojih, določenih v poglavju 3.5. ZJN-1 (Oddaja naročila male vrednosti). Namen posebne ureditve javnih naročil male vrednosti je (iz razlogov ekonomičnosti) v razbremenitvi naročnika vrste formalnosti, ki sicer veljajo v postopkih javnega naročanja. Pri oddaji javnih naročil male vrednosti zakon načeloma ne posega v notranja razmerja naročnikov oziroma ta razmerja ureja le, kolikor je to nujno potrebno zaradi varstva javnih koristi. V 125. členu ZJN-1 je tako določeno, da v primerih oddaje naročil male vrednosti "mora naročnik, upoštevajoč temeljna načela ZJN-1, sprejeti notranji akt o oddaji tovrstnih naročil". Iz navedenega izhaja, da se dopustnost naročnikovih ravnanj v postopku oddaje javnega naročila male vrednosti preverja v okviru sprejetega notranjega akta (in na njegovi podlagi sprejete razpisne dokumentacije), usklajenost naročnikovih ravnanj z določbami ZJN-1 pa je mogoče preverjati v obsegu spoštovanja temeljnih načel javnega naročanja.

Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da je naročnik interni akt, kot ga zahteva prvi odstavek 125. člena ZJN-1, sprejel, in sicer Pravilnik o postopkih oddaje javnih naročil male vrednosti v Centru za socialno delo Slovenska Bistrica (v nadaljevanju: Pravilnik). Naročnik je Državni revizijski komisiji posredoval svoj interni akt, sprejet 1. 2. 2005.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju preverila utemeljenost vlagateljevih revizijskih navedb, da naročnik ni izvedel izbire ponudnika v skladu s pogoji in z merili, navedenimi v vabilu k oddaji ponudbe št. 403-1/2006-2 z dne 8. 3. 2006. Vlagatelj v zahtevku za revizijo med drugim sicer navaja, da je bilo merilo za izbiro ponudbe "jasno opredeljeno že v razpisni dokumentaciji pred samo oddajo ponudbe âˆ" tj. najugodnejša ponudba", vendar hkrati tudi meni, da "bi moral naročnik ugotavljati najnižjo ceno za vsak posamezni sklop posebej in tudi naročila oddati po sklopih", in navaja, da, čeprav "naročnik ni izrecno opredelil, da bo naročilo oddano po sklopih, temveč si je to pridržal kot opcijo", ga k takemu ravnanju zavezuje 4. člen ZJN-1 (načelo gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev).

Državna revizijska komisija je vpogledala v vabilo k oddaji ponudbe št. 403-1/2006-2 z dne 8. 3. 2006 in ugotovila, da je naročnik v njem med drugim določil "Pridržujemo si pravico, da naročilo oddamo po sklopih blaga tistim ponudnikom, katerih ponudba bo najugodnejša za posamezen sklop naročenega blaga." in "Merilo za izbiro je ponujena cena." Državna revizijska komisija je nato vpogledala v obvestilo o oddaji javnega naročila št. 403-1/2006-2 z dne 13. 9. 2006, ki ga je naročnik vročil vlagatelju, in ugotovila, da je naročnik zapisal, da je bila ponudba izbranega ponudnika "ocenjena kot najugodnejša zaradi ponujene cene".

Iz vpogleda v naročnikove dokumente oziroma spisno dokumentacijo je razvidno, da naročnik javnega naročila ni oddal po sklopih, ampak ga je oddal kot celoto. Ob tem Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz vabila k oddaji ponudbe izhaja, da si je naročnik pridržal pravico (in ne obvezo oziroma dolžnost) oddati javno naročilo po sklopih in da to dejstvo vlagatelju ni sporno (vlagatelj govori o "opciji"). Državna revizijska komisija ugotavlja, da se je vlagatelj z naročnikovo odločitvijo o zgolj pravici oddaje javnega naročila po sklopih seznanil že ob vročitvi vabila k oddaji ponudbe, torej že v fazi pred predložitvijo ponudbe, zato na podlagi nastopa procesne prekluzije iz petega odstavka 12. člena ZRPJN vlagatelj ne more več uspešno izpodbijati postavitve "opcije" oziroma zahtevati naročnikovo dolžnost oddati javno naročilo po sklopih. Namreč, v skladu s petim odstavkom 12. člena ZRPJN vlagatelj po preteku roka, določenega za predložitev ponudb oziroma prijav, ne more navajati kršitev, ki so mu bile ali bi mu morale biti znane pred potekom tega roka, pa kljub temu ni vložil zahtevka za revizijo že pred potekom roka, določenega za predložitev ponudb oziroma prijav, razen v primerih, ko dokaže, da zatrjevanih kršitev objektivno ni bilo mogoče ugotoviti pred tem trenutkom. V danem trenutku predstavlja vabilo k oddaji ponudbe (kot sicer tudi razpisna dokumentacija) aksiom. Naročnik je v tem primeru uporabil določilo vabila k oddaji ponudbe na način, ki mu ga že sámo vabilo omogoča. Ob tem pa Državna revizijska komisija sicer tudi ugotavlja, da niti iz obrazca "ponudba za sukcesivno dobavo blaga", kot je bil določen v razpisni dokumentaciji, ni neposredno razvidno, da obstaja naročnikova dolžnost oddati javno naročilo po sklopih, saj je naročnik med drugim predvidel le rubriko "skupaj SIT", v katero so ponudniki vpisali seštevek ponujene cene za vseh 86 razpisanih artiklov, ni pa predvidel tudi npr. posameznih vmesnih rubrik za seštevke po posameznih "sklopih" blaga. Izhajajoč iz navedenega zato Državna revizijska komisija ni presojala, ali je naročnik kršil 4. člena ZJN-1 oziroma načelo gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev, naročniku pa v tej fazi ni mogoče tudi očitati, da je kršil predpise s področja javnih naročil, ker javnega naročila ni oddal po sklopih.

Glede na dejstvo, da je naročnik javno naročilo oddal kot celoto (in ne po sklopih), Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagateljevih revizijskih navedb, ki izhajajo iz predpostavke naročnikove dolžnosti oddati obravnavano javno naročilo po sklopih, tako ni mogoče šteti kot upoštevnih za rešitev tega primera.

Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da zaradi nastopa procesnega položaja iz petega odstavka 12. člena ZRPJN ni mogoče slediti niti vlagateljevim argumentom v tistem delu zahtevka za revizijo, kjer vlagatelj navaja, da je bila "sama dokumentacija za pripravo ponudbe (obrazec, ki so ga izpolnili ponudniki) pomanjkljiva, saj pri posameznih artiklih ni določala količin oz. enot mere, za katere morajo ponudniki ponuditi cene za posamezne artikle". Vlagatelj se je namreč s temi pomanjkljivostmi razpisne dokumentacije seznanil že v trenutku vročitve vabila k oddaji ponudbe, zato bi jim moral ugovarjati najkasneje do roka za predložitev ponudb.

Državna revizijska komisija pa ugotavlja, da je pa kot utemeljenim mogoče slediti tistim vlagateljevim revizijskim navedbam, s katerimi vlagatelj izpostavlja vprašanje primerljivosti ponudb zaradi tako pomanjkljive obstoječe razpisne dokumentacije. Pri vpogledu v vabilo k oddaji ponudbe je Državna revizijska komisija namreč ugotovila, da je naročnik v njem zapisal "Vljudno vas prosimo, da upoštevate podroben opis vrste in količine blaga. V kolikor bi vaša ponudba ne vsebovala enakih vrst in količin blaga, kot so opisane, bi vaša ponudba štela za novo ponudbo in bi je ne bilo mogoče sprejeti." Iz vabila k oddaji ponudbe je razvidno, da je naročnik določil, da morajo ponudniki upoštevati tudi "količine blaga, kot so opisane", vendar je iz samega obrazca "ponudba za sukcesivno dobavo blaga" razvidno, da naročnik podatkov o predvidenih količinah blaga sploh ni določil. Z vpogledom v predloženi ponudbi je Državna revizijska komisija ugotovila, da je vlagatelj pod rubriko "količina" zapisoval pravzaprav enote blaga (npr. kos, list, pola ipd.), izbrani ponudnik pa pri vseh postavkah razpisanega blaga številko "1". Izbrani ponudnik je k tej tabeli pripisal še rubriko "enota", ki je naročnik v obrazcu "ponudba za sukcesivno dobavo blaga" sploh ni predvidel, v posameznih rubrikah pa je navajal npr. kom, pola, škatla ipd. Že iz primerjave, kako sta izbrani ponudnik in vlagatelj razumela razpisno dokumentacijo, je mogoče ugotoviti, da primerjava zgolj rubrik "količina" ne more zagotavljati medsebojne primerljivosti ponudb. Državna revizijska komisija pa tudi ugotavlja, da je s primerjavo rubrike "količina" (pri vlagatelju) in "enota" (pri izbranemu ponudniku) mogoče ugotoviti, da sta vlagatelj in izbrani ponudnik pri posameznih artiklih uporabila različno enoto (npr. pri papirju bianco 1 + 1 (za računalnik) je vlagatelj ponudil ceno za list, vlagatelj pa ceno za škatlo 1/1000; pri vrečkah za smeti 60 l vlagatelj ceno za kos, izbrani ponudnik pa za "zav 1/10"), zaradi česar sta predloženi ponudbi brez preračunavanja, ki ga je opravil naročnik, neprimerljivi. Ob tem je mogoče tudi ugotoviti, da naročnik v vabilu k oddaji ponudbe ni predvidel morebitnega preračunavanja, poleg tega pa je iz odločitve o zahtevku za revizijo mogoče ugotoviti, da je naročnik preračunavanje izvedel zgolj pri štirih artiklih, saj je ugotovil, da "sta bili obe posredovani ponudbi glede količine ponujenih vrst blaga, razen pri štirih vrstah ponujenega blaga, papirja, skladno izpolnjeni". Naročnika velja opozoriti, da se ponudbi razlikujeta tudi še v nekaterih drugih postavkah oziroma na podlagi zapisanih podatkov ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali so podane enote blaga identične, "količine", ki jih je preračunaval naročnik, pa niso količine blaga, ampak enote blaga.

Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da je ne glede na naročnikove argumente, ki jih je podal v odločitvi o zahtevku za revizijo, mogoče ugotoviti, da način primerjave ponudb, kot ga je izvedel naročnik, dejansko ne omogoča medsebojne primerjave ponudb. Državna revizijska komisija sicer tudi ugotavlja, da pa naročnik pri vseh potencialno spornih postavkah niti ni ravnal na enak način in pri podani različni enoti artikla ni ugotavljal medsebojno primerljivost cen tudi pri teh artiklih. Vendar ne glede na navedeno, tudi ravnanje naročnika, ki bi pomenilo preračunavanje pri teh artiklih, bi pomenilo, da ponudbe medsebojno že po osnovi niso primerljive, saj ravno preračunavanje kaže na to, da je treba opraviti neko dejanje, s katerim bo mogoče opraviti primerjavo med ponudbami. Ob tem velja sicer tudi ugotoviti, da je naročnik v odgovoru na zahtevek za revizijo pripravil primerjalno tabelo, v katero pa je vnesel rubriko "enota", ki pa je, kot že prej zapisano, v obrazcu "ponudba za sukcesivno dobavo blaga" sploh ni predvidel.

Izhajajoč iz navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je obstoječa razpisna dokumentacija pripravljena tako, da ne omogoča medsebojnega primerjanja ponudb na način, da bi bila že zgolj z vpogledom v vse posamezne postavke mogoča neposredna ugotovitev o tem, katero vrednost brez DDV je vsak izmed ponudnikov določil pri vsakem posameznem artiklu, zaradi česar tudi ni mogoče nedvoumno preveriti končne "ponujene cene", kot jo je ugotovil naročnik v sklepu, s katerim je odločil o zahtevku za revizijo. Zaradi navedenega se Državna revizijska komisija ne strinja z naročnikovo ugotovitvijo iz sklepa, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, ko je navedel, da je "ocenjeval med seboj primerljivi ponudbi". Po mnenju Državne revizijske komisije obstoječa razpisna dokumentacija takega ocenjevanja ne omogoča. Ker navedenih pomanjkljivosti razpisne dokumentacije ni mogoče odpraviti več po roku za predložitev ponudb, je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Ker je Državna revizijska komisija sledila vlagateljevemu zahtevku za revizijo že zaradi navedenih razlogov, se Državna revizijska komisija ni opredeljevala tudi do vprašanj glede dodatne obrazložitve odločitve o oddaji javnega naročila in vpogleda. Ob tem pa Državna revizijska komisija naročnika opozarja na dosedanje odločitve Državne revizijske komisije v zvezi z vprašanjem vpogleda (npr. 018-063/2004, 018-430/2006).

Državna revizijska komisija na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZRPJN lahko da naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen. V primeru, da se bo naročnik odločil ponoviti postopek za oddajo predmeta tokratnega javnega naročila, Državna revizijska komisija napotuje naročnika, naj pripravi razpisno dokumentacijo na način, da bo pri tem odpravljal sporne situacije, ki so se izkazale v obravnavanem postopku revizije, pri tem pa naj sledi tudi tistemu delu vabila k oddaji ponudbe, ki mu v tokratnem postopku oddaje javnega naročila ni sledil v celoti. Ob tem pa Državna revizijska komisija naročnika tudi opozarja, da je v skladu s sedmo alineo drugega odstavka 7. člena Pravilnika naročnikova dolžnost v vabilu k oddaji ponudbe določiti "merila, po katerih bo presojanje ponudbe", v skladu s prvo alineo prvega odstavka 5. člena Pravilnika pa mora naročnik "dosledno upoštevati, da se izbere ob enakih lastnostih in pogojih ponudbe najcenejša ponudba".

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz izreka tega sklepa utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 6. 12. 2006


Sonja Drozdek šinko, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije










Vročiti:
- Center za socialno delo Slovenska Bistrica, Ljubljanska cesta 16, 2310 Slovenska Bistrica,
- Mladinska knjiga trgovina, d. d., Slovenska 29, 1000 Ljubljana,
- DZS, založništvo in trgovina, d. d., Dalmatinova ulica 2, 1000 Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana.

Natisni stran