018-393/2006 Ministrstvo za javno upravo
Številka: 018-393/2006-41-3462Datum sprejema: 15. 11. 2006
Sklep
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005 ter 78/2006; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu predsednika Sama Červeka, kot predsednika senata, ter članic Sonje Drozdek- šinko in Nataše Jeršič, kot članic senata, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "izvedba letalskih prevozov za leto 2006-2008" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj PartnAir, d.o.o., Zbiljska cesta 69, Medvode, ki ga zastopa odvetnik Dušan Tršan, Čufarjeva ulica 3/II, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 15.11.2006 soglasno
odločila:
1. Vlagateljev revizijski zahtevek, z dne 11.09.2006, se zavrne kot neutemeljen.
2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, se zavrne.
Obrazložitev:
Naročnik je, na podlagi pooblastil več organov, dne 02.08.2006 sprejel sklep o začetku predmetnega postopka oddaje javnega naročila. Predhodni razpis je naročnik objavil v Uradnem listu RS, št. 85-86, z dne 11.08.2006, pod številko objave Ob-23023/06, predhodno informativno obvestilo pa v Uradnem listu EU, št. S 150, z dne 09.08.2006, pod številko objave 162136.
Javni razpis, pod opisom "izvedba letalskih prevozov za leto 2006-2008", je naročnik objavil v Uradnem listu RS, št. 88, z dne 18.08.2006, pod številko objave Ob-23190/06, ter v Uradnem listu EU, št. S 152, z dne 11.08.2006, pod številko objave 164489, popravek pa v Uradnem listu RS, št. 96, z dne 15.09.2006, pod številko objave Ob-25470/06, ter v Uradnem listu EU, št. S 172, z dne 09.09.2006, pod številko objave 182902.
Dne 11.09.2006, pred potekom roka za oddajo ponudb, je vlagatelj po svojem pooblaščencu na naročnika naslovil vlogo "Zahteva za preklic razpisnega postopka in pritožba". V njej navaja, da razpisna dokumentacija predmetnega postopka oddaje javnega naročila ne upošteva specifike, uveljavljenih standardov in pristopov pri naročanju letalskih prevozov, ki so se uveljavili v Evropski uniji, zato naj bi bilo javno naročilo na osnovi takšne razpisne dokumentacije predmet številnih revizijskih zahtevkov, pritožb in odškodninskih tožb. V izogib temu naj bi vlagatelj preliminarno, preden sam vloži revizijski zahtevek, vložil predmetno vlogo. Vlagatelj dalje navaja, da ima veljavni pogodbi za sodelovanje v javnih natečajih z Uradom predsednika RS in Ministrstvom za zunanje zadeve, udeležuje pa se tudi razpisov Protokola RS. Vlagatelj zatrjuje, da je objavljeni razpis neživljenjski, naročnik naj bi uporabljal merila in pogoje javnega naročanja proizvodov, ne pa zelo specifičnih in občutljivih prevoznih storitev, dinamika koriščenja storitev naj bi bila bolj "spisek želja" posameznih uporabnikov, kot odraz dejanskega stanja potreb po teh prevozih. V samem razpisu naj bi bilo tudi več vsebinsko- tehničnih napak, ki bi lahko odločilno vplivale na pravilnost postopka izbora, tako npr. v zvezi z določili o številu ur letenja. V nadaljevanju svoje vloge vlagatelj podrobneje razčlenjuje zatrjevane razloge za preklic razpisanega postopka in za pritožbo zoper postavljene razpisne zahteve, in sicer, kakor sledi:
Ad 1)
Vlagatelj najprej napada vrsto postopka oddaje javnega naročila, ki ga je izbral naročnik (odprti postopek). Vlagatelj zatrjuje, da bi bil primernejši omejeni postopek po 19. členu Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000 (102/2000 - popr.), 2/2004, 2/2004; v nadaljevanju: ZJN-1) ali postopek za oddajo naročila male vrednosti.
Ad 2)
Vlagatelj kot sporno dalje napada zahtevo razpisne dokumentacije pod točko 10.1.1. Splošni pogoji, in sicer, da mora biti ponudnik registriran za dejavnost, ki je predmet javnega naročila in za katero daje ponudbo (registrirani letalski prevoznik), pri pristojnem sodišču ali drugem organu; v posledici te zahteve naj bi bili neupravičeno izločeni vsi ponudniki, ki ne razpolagajo s svojo floto in organizatorji letenja kot eksperti za logistiko poslovnih prevozov. Razpis je zato diskirminatoren do drugih usposobljenih ponudnikov logističnih storitev, storitev pa bo potekala nekonkurenčno in netransparentno. Od izbranega ponudnika zahteva tudi, da ima celotno floto zahtevanih letal na "stand by", kar je popoln "ekonomski nonsens".
Ad 3)
Kot naslednjo vlagatelj kot sporno izpostavlja zahtevo razpisne dokumentacije pod točko 10.1.3.1 Tehničnih pogojev, ki se nanaša na zahtevano floto letal in njihovo last ali trajni najem. Vlagatelj zatrjuje, da je zahtevana flota letal ponudnika in kategorizacija nerealna, saj naj bi v vsej Evropi (EU) težko našli podjetje, ki bi odgovarjalo tem kriterijem. Ti pogoji se lahko obrnejo tudi proti naročniku, in sicer tako, da bi nek ponudnik ponudil zgolj eno turbopropelersko letalo s 50 sedeži, vzhodne proizvodnje, ki bi načelno odgovarjalo kriterijem izbora in bi bilo hkrati nenormalno poceni. Poslovno letalstvo pozna delitev na "short, medium in long range" letala, kar bi bilo edino smotrno tudi v tem primeru. Edini kriterij izbora po razpisni dokumentaciji pa je- neprimerno- zgolj ponujena cena za vse kategorije letov. V Sloveniji lahko tem pogojem pogojno ustreza le naveza dveh podjetij v večinski državni lasti, zato vlagatelj domneva, da je razpis tudi v tej točki diskriminatoren. Mnogo primernejši bi bil brokerski sistem. Ponudnik ima namreč v tem primeru dostop do borze poslovnih letal, izbor pa je vedno optimalen, ker so letala smiselno definirana po misiji, številu sedežev, nivoju delegacije in oddaljenosti cilja v vsakem konkretnem primeru.
Ad 4)
V nadaljevanju svoje vloge vlagatelj navaja kot nepotrebno izpostavlja zahtevo razpisne dokumentacije iz točke 10.1.3.4, skladno s katero morajo letala glede plovnosti vzdrževanja izpolnjevati zahteve iz Uredbe Komisije (ES) št. 2042/2003 o stalni plovnosti zrakoplovov in letalskih proizvodov, delov in naprav ter o potrjevanju organizacij in osebja, ki se ukvarjajo s temi nalogami, in druge zahteve v skladu z "Zakonom o letalstvu (Ur.l. RS, št. 18/01, 110/02-ZGO-1, 114/02, 31/05, 39/05 in 49/06-ZMetD)" in ostalimi pozitivnimi predpisi in zahtevami za področje. Vlagatelj meni, da bi moral naročnik v razpisno dokumentacijo postaviti pogoj, da mora vsak organizator letalskih prevozov zagotoviti, da bo letalski prevoznik, ki bo izvajal letalske prevoze za potrebe naročnika, izpolnjeval minimalne pogoje, ki jih vlagatelj tudi navaja.
Ad 5)
Vlagatelj kot sporno dalje izpostavlja zahtevo razpisne dokumentacije iz točke 10.1.3.5, skladno s katero mora imeti ponudnik zagotovljen parkirni prostor na letališču Brnik, ki zagotavlja predpisano varovanje in vzdrževanje letala, na zahtevo naročnika pa mora njegovim pooblaščenim varnostnim organom omogočiti pregled letala iz varnostnih razlogov potnikov. Vlagatelj meni, da temu pogoju ustrezata samo dva prevoznika v večinski državni lasti, ki imata bazo na letališču Brnik, pogoj pa naj bi bil diskriminatoren. Vsak evropski prevoznik lahko po mnenju vlagatelja opravi vse lete za potrebe RS, pa čeprav je baziran v ZĂĽrichu, na Dunaju ali MĂĽnchnu. Vlagatelj meni, da bi morale biti v zvezi s tem v razpisni dokumentaciji le zahteve glede operativnega spremljanja leta, ki jih tudi navaja.
Ad 6)
Kot naslednjo vlagatelj izpostavlja zahtevo točke 10.1.3.6 razpisne dokumentacije, skladno s katero mora ponudnik zagotoviti 24- urno dežurno službo, ki bo sprejemala naročnikova naročila, ter skladno s katero je odzivni čas za realizacijo naročila v roku 24 ur od prejema naročila, v izjemnih primerih pa 4 ure. Vlagatelj navaja, da je navedena zahteva nepotrebna, saj je za en do dva leta v povprečju na teden, kar je realna dinamika vladnih letov, 24- urna dežurna služba nepotrebna potrata. Temu pogoju naj bi v Sloveniji ustrezal le 24- urni dispečerski center prevoznika v večinski državni lasti, kar naj bi ponovno kazalo na diskriminatorno ravnanje.
Ad 7)
V nadaljevanju svoje vloge vlagatelj izpostavlja točko 13 razpisne dokumentacije- Ponudbena cena. Vlagatelj izraža prepričanje, da je edina prava primerjava mogoča, če ponudniki postavijo ceno za vsak let posebej, kot sistem naročanja poteka sedaj. Vsak ponudnik lahko sam določi stopnjo tveganja ob dodatnih stroških, lahko pa tudi prihrani. Računsko sodišče bi imelo veliko dela, če bi želelo pregledati upravičenost dodatnih stroškov. Sedanje stanje je mnogo bolj tržno konkurenčno in zanesljivo pomeni večje prihranke. Zaradi nedefiniranega termina "ura letenja" je možno do 50% povečanje dejanskega časa letenja. Po brokerskem sistemu ponudbena cena vsebuje vse elemente, kar je osnova za primerljivo konkurenčno ponudbo.
Ad 8)
Vlagatelj dalje kot sporno navaja točko 13.1 razpisne dokumentacije- Sprememba cene v času trajanja pogodbe. Vlagatelj navaja, da so cene goriva po posameznih letališčih doma in po svetu sicer v funkciji gibanja cen na svetovnih trgih, toda formiranje cene letalskega goriva ni v pristojnosti države, marveč se ta oblikuje svobodno, v odvisnosti od kupljenih količin goriva, oddaljenosti od rafinerij, dostavnih poti in drugih faktorjev, katere naročnik ne pozna. Cena goriva v Ljubljani ali Timbuktuju je lahko večkratnik cene v Frankfurtu, brez direktne zveze z dogajanjem na svetovnih borzah. Posledica bo občutno povečanje porabe proračunskih sredstev in s tem ogrožanje javnega interesa. Cena goriva v sedanjem sistemu in drugi dodatni stroški so v obstoječem sistemu vključeni in se ne morejo spreminjati.
Ad 9)
V naslednji točki svoje vloge vlagatelj opozarja, da je okvirno število ur za 11-20 sedežno letalo v tabeli na strani 22 razpisne dokumentacije 1210 ur, v specifikaciji poletov, na strani 42 razpisne dokumentacije, pa je navedeno samo 210 ur letenja. V tej zvezi vlagatelj izpostavlja določila točke 16.1.1.3 razpisne dokumentacije, ki se nanašajo na bančne garancije ali ustrezno zavarovanje pri zavarovalnicah, navajajoč, da predstavljena razlika v urah letenja predstavlja garancije v skupni vrednosti skoraj 2 milijona EUR (razliko v višini 1000 ur letenja vlagatelj vrednosti na 5-8 milijonov EUR). Vlagatelj izpostavlja, da je takšna garancija enormno previsoka, ter da se s takšnimi pogoji lahko sprijazni le podjetje v večinski državni lasti, končni plačnik pa bi bili vsi davkoplačevalci. Tudi zahteva, da mora biti valuta garancije enaka valuti javnega naročila, je neprimerna.
Ad 10)
V tej točki svoje vloge vlagatelj ponovno ugotavlja seštevno napako v višini 1000 ur letenja "v najdražji kategoriji" (11- 20 sedežno letalo), v vrednosti 5- 8 milijonov EUR. Vlagatelj se sprašuje, ali imajo proračunski uporabniki v proračunih rezervirana sredstva za 2896 ur ali za 1896. Vlagatelj je prepričan, da je realnih okrog 600 ur letenja letno, oziroma ne več kot 1200 ur v celotnem razpisanem dvoletnem obdobju. Vlagatelj ponovno izpostavlja tudi, da nerealno povečanje števila ur zelo podraži bančne garancije.
Ad 11)
V zadnji točki svoje vloge, z dne 11.09.2006, vlagatelj zatrjuje, da je napačna tudi numeracija strani.
V povzetku podane vloge vlagatelj navaja, da "preliminarno, preden vloži revizijski zahtevek, vlaga to zahtevo in pritožbo" in zahteva, da naročnik "prekliče" predmetni postopek oddaje javnega naročila po odprtem postopku in razpiše novi, omejeni postopek oddaje le-tega. Vlagatelj obenem zahteva povračilo odvetniških stroškov v višini 220.000,00 SIT in 20% DDV ter eventuelnih taks.
Dne 12.09.2006 je vlagatelj, tokrat brez pooblaščenca, na naročnika naslovil vlogo "Pritožba na vsebino, merila in pogoje javnega naročila ODLET-25/2006". V vlogi povzema navedbe, kot izhajajo iz prehodno podane vloge "Zahteva za preklic razpisnega postopka in pritožba", z dne 11.09.2006, slednjo vlogo pa tudi prilaga.
Z dopisom, z dne 13.09.2006 je naročnik vlagatelja obvestil, da bo njegovo vlogo "Zahteva za preklic razpisnega postopka in pritožba", z dne 11.09.2006, štel za revizijski zahtevek. Vlagatelja je ob tem pozval k plačilu takse za revizijski postopek.
Z vlogo, z dne 15.09.2006, je vlagatelj naročniku predložil potrdilo o plačilu takse za revizijski postopek.
Dne 19.09.2006 je vlagatelj na naročnika naslovil vlogo, v kateri navaja, da je na spletni strani naročnika v zvezi s predmetno zadevo zasledil pojasnilo, da naročnik ni prejel revizijskega zahtevka. Ker naj to ne bi ustrezalo dejanskemu stanju, vlagatelj v podani vlogi izjavlja, da je "Zahteva za preklic razpisnega postopka in pritožba", z dne 11.09.2006, zahteva za revizijo.
Dne 21.09.2006 je vlagatelj na naročnika naslovil še vlogo "Zahteva za revizijo", tudi v tej vlogi pa je navajal kršitve in podal tožbeni (revizijski) predlog, kot so bili predhodno že podani v vlogi "Zahteva za preklic razpisnega postopka in pritožba", z dne 11.09.2006.
Državna revizijska komisija je dne 22.09.2006 izdala sklep, št. 018-368/2006-41-2924, s katerim je delno ugodila naročnikovemu predlogu za izdajo sklepa po drugem odstavku 11. člena ZRPJN, da vloženi zahtevek za revizijo ne zadrži nadaljnjih aktivnosti naročnika v postopku oddaje javnega naročila. Ob tem je odločila, da vlagateljev revizijski zahtevek, z dne 11.09.2006, v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ne zadrži nadaljnjih aktivnosti naročnika do vključno izvedbe zbiranja ponudb, njihovega odpiranja, pregledovanja in vrednotenja, pa tudi, da naročnik do pravnomočnega zaključka revizijskega postopka, vodenega na podlagi vlagateljevega revizijskega zahtevka, ne sme sprejeti odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila. V preostalem je naročnikov predlog zavrnila.
Dne 25.09.2006 je naročnik izvedel javno odpiranje prispelih ponudb.
Naročnik je o vlagateljevem revizijskem zahtevku odločil s sklepom, z dne 27.09.2006, s katerim je le-tega zavrnil. V obrazložitvi sklepa naročnik uvodoma ugotavlja, da vlagatelj za vložitev revizijskega zahtevka ni aktivno legitimiran, saj naj ne bi izpolnjeval tehničnih pogojev, ki so zahtevani v točki 10.1.3 razpisne dokumentacije, in naj ne bi bil uvrščen na seznam spričeval letalskih prevoznikov (AOC), saj gre zgolj za posrednika pri izvedbi letalskih prevozov. Navkljub temu je naročnik pristopil k vsebinski obravnavi revizijskega zahtevka, pri čemer glede posameznih revizijskih navedb ugotavlja, kakor sledi.
Ad 1)
Naročnik pojasnjuje, da gre pri predmetnem javnem naročilu za skupno javno naročilo, ki se izvaja na podlagi pooblastil posameznih državnih oziroma upravnih organov. Priloga pooblastila je specifikacija letov, kjer vsak posamični naročnik navede svoje potrebe po tovrstnih storitvah (destinacije letov, kapacitete letal, število letov, število ur letov, dodatne potrebe). Na podlagi tako posredovanih podatkov je naročnik sestavil skupno specifikacijo poletov. Doslej je vsak posamični naročnik za svoje potrebe sam izvajal postopke naročanja za tovrstne storitve, kar je imelo za posledico nepreglednost in netransparentnost javnih naročil. Naročilo se oddaja za dve leti, oddaja pa sovpada tudi v čas predsedovanja Slovenije EU, ker pomeni, da se bodo potrebe po teh storitvah v tem času povečale. Naročnik poudarja, da bodo uporabniki teh storitev najvišji državni funkcionarji, zato je potrebno v največji možni meri poskrbeti za varnost ter hitro odzivnost za izvedbo posameznih letov. Naročnik si od takšne centralizacije naročanja obeta precejšnje finančne učinke, z določitvijo pogojev, ki so navedeni v razpisni dokumentaciji pa želi zagotoviti, da bo za izvedbo storitev pridobil izvajalca, ki bo sposoben izvesti naročilo. Naročnik se zaveda, da gre za storitev, ki se bo izvajala v velikem obsegu, zato je v razpisni dokumentaciji dopustil možnost, da to storitev izvaja skupina izvajalcev. Glede izbire postopka oddaje javnega naročila naročnik poudarja, da je Državna revizijska komisija v svojih sklepih že večkrat odločila, da je naročnik pri izbiri vrste postopka oddaje javnega naročila samostojen. Omejeni postopek naročniku ne omogoča ažurnega naročanja letalskih storitev, oddaja predmetnega javnega naročila po postopku naročila male vrednosti pa glede na obseg javnega naročila ni mogoča, saj bi šlo za drobljenje naročila, kar je v nasprotju z ZJN-1. Res je, da so nekateri organi uporabili omejeni postopek oziroma okvirni sporazum, vendar tak postopek, glede na vrednost naročila, ni mogoč, saj je omejen z ocenjeno vrednostjo naročila, ko je potrebno naročilo objaviti v uradnem glasilu Evropske skupnosti. Postopka na način, kot ga predlaga vlagatelj, po ZJN-1 ni mogoče kombinirati.
Ad 2)
Naročnik ponovno poudarja, da gre za skupno javno naročilo, ki se izvaja v velikem obsegu. Predvideva se izbor letalskega prevoznika, ki organizira letalski prevoz in ga tudi sam izvede. Navedena storitev se bo izvajala predvsem za najvišje državne funkcionarje, tako za predsednika vlade, zunanjega, notranjega in obrambnega ministra, ki so vsi varovane osebe v skladu z "Uredbo o varovanju določenih oseb, objektov in okolišev objektov" in se za njih zahteva posebna in najvišja stopnja varovanja. Zato je za naročnika izrednega pomena varnostni vidik izvedbe storitve, saj bo moral naročnik pred podpisom pogodbe z izbranim izvajalcem natančno preveriti tako vse zaposlene osebe izvajalca, ki bodo udeležene pri izvedbi storitev (vključno z letalskimi posadkami), kar posledično pomeni, da bodo morale te osebe biti naročniku vnaprej znane, kot tudi celotni varnostni pregled samega letala. Zaradi varnostnega vidika brokerski sistem za naročnika ni sprejemljiv. Taka zahteva naročnika je smiselna in upravičena ter posega na trg le do mere, ki je nujno potrebna za izvedbo samega javnega naročila. Naročnik še pojasnjuje, da ne sme neutemeljeno postavljati pogojev pri izvedbi naročila, v kolikor to ni upravičeno in za izvedbo naročila nujno potrebno. Glede navedb o tem, da naročnik od izbranega prevoznika zahteva, da je celotna flota zahtevanih letal na "stand by", kar naj bi bil popoln ekonomski nesmisel, naročnik poudarja, da zanj ni pomembno v kakšnem režimu je flota zahtevanih letal in tega nikjer tudi ne zahteva, zahteva pa izrecno izvajalčevo operativnost v zahtevanem odzivnem času.
Ad 3)
Naročnik navaja, da je pred objavo javnega naročila, v izogib očitkom o eventuelni diskriminaciji, opravil raziskavo trga relevantnih ponudnikov, poleg tega je tudi dopustil možnost skupne ponudbe. Naročnik poudarja, da tehnične pogoje, ki so navedeni v točki 10.1.3.1 razpisne dokumentacije, izpolnjuje ponudnik, ki razpolaga s floto 6 letal (lahko tudi več), ki izpolnjujejo postavljene zahteve po doletu, opremljenosti, kapacitetah sedežev itd. zato je navedba, da te zahteve lahko izpolni že eno 50 sedežno letalo, napačna. Naročnikova zahteva, da ponudnik razpolaga s floto letal, je postavljena zaradi gospodarnosti naročila, saj ni gospodaren najem 50 sedežnega letala za prevoz na primer 6 oseb. Zaradi tega je naročnik v tehničnih pogojih postavil navedene zahteve, saj se cena leta na uro razlikuje glede na kapaciteto letal. Res pa je, da je to minimalna tehnična zahteva, ki jo postavlja naročnik, in lahko izvajalec prevaža 6 oseb v letalu s 160 sedeži, če je to za prevoznika ekonomično, oziroma v kolikor se bo zgodilo, da ne bo imel na voljo manjšega letala. Merilo za izbiro najugodnejše ponudbe je najnižja skupna ponudbena cena. Naročnik je v obrazcu "Predračun" za vsak tip letala (glede na kapaciteto sedežev) določil okvirno število ur letov, ponudnik pa določi ponudbeno ceno za uro leta za vsak tip letala posebej ter skupno ceno, glede na okvirno število ur letov. Skupna ponudbena cena je seštevek skupnih cen za posamezen tip letala. Naročnik je mnenja, da je tako postavljeno merilo oz. izračun dobro definiran, primeren in gospodaren. Naročnik opozarja ponudnika, da v tej točki ni pomembno, da je edini kriterij zgolj ponujena cena, temveč ponujena cena posameznih kategorij (kapacitet letal), ki se na podlagi ocenjenih ur tudi sešteva. Primernost navedenega načina obračunavanja je pokazalo tudi javno odpiranje ponudb, saj se cena ure leta glede na kapaciteto letal precej razlikuje.
Ad 4)
V zvezi s predlogi vlagatelja, navedenimi v 4. točki revizijskega zahtevka, naročnik pojasnjuje, da je dne 04.09.2006 popravil oziroma dopolnil razpisno dokumentacijo. Popravek oz. dopolnitev se nanaša na poglavje 10.1.3 Tehnični pogoji, objavljen pa je bil v Uradnem listu RS, št. 96/2006, z dne 15.09.2006, Ob-25470/06, in v glasilu ES, št. 2006/S 172-182902, z dne 09.09.2006. Popravek je bil objavljen tudi na naročnikovih spletnih straneh. Naročnik meni, da vlagatelj ni ažurno spremljal obvestil in pojasnil v zvezi s predmetno razpisno dokumentacijo, na način, kot je opredeljeno v točki 8.1.1 Obvestila in pojasnila v zvezi z razpisno dokumentacijo.
Ad 5)
Naročnik odgovarja, da ima vsak potencialni ponudnik iz EU, ne glede na to kje ima sedež, možnost najema parkirnega prostora na letališču Brnik za potrebe tega razpisa. Zahteva po lokalni prisotnosti izvajalca na letališču Brnik je opredeljena zaradi specifičnih zahtev naročnika; kratkega odzivnega časa za realizacijo naročila in varnostnega preverjanja, ki zajema tako varnostno preverjanje vseh oseb izvajalca, ki sodelujejo pri izvedbi naročila, kot tudi varnostni pregled letala pred samim poletom. Naročnik v tej zvezi še poudarja, da je celo Vlada Republike Slovenije objavila javni razpis za najem vladnega hangarja na letališču Brnik, ki bi bil dostopen kateremukoli ponudniku. Naročnik ponovno poudarja, da je zahtevan pogoj nujen za uresničevanje varnostnih preverjanj najvišjih funkcionarjev in je nujen ter sorazmeren z naravo javnega naročila. Prav tako tak pogoj sovpada z zahtevami po hitri realizaciji javnega naročila, v kolikor bo to ob izjemnih primerih potrebno, še posebej za nekatere ministre in Predsednika Vlade RS.
Ad 6)
Naročnik pojasnjuje, da navedena zahteva ne pomeni, da mora ponudnik organizirati 24- urno dispečersko službo, kot to napačno interpretira vlagatelj, saj tega naročnik ni nikjer zapisal. Naročnik zgolj zahteva, da je možno naročanje storitev 24 ur dnevno. Ponudnik lahko sam izbere na kakšen način se bo organiziral, da bo izpolnil navedeno zahtevo, bodisi da gre za dispečersko službo, operativni center, bodisi da navede zgolj številko telefona in kontaktno osebo, ki bo lahko v tem času realizirala naročnikove zahteve.
Ad 7)
Naročnik je mnenja, da je edini namen vložene revizije v dejstvu, da se vložnik nikakor ne more sprijazniti s spremenjenim konceptom oddaje tovrstnih storitev, ki sedaj uvaja enoten način za vse naročnike. Do sedaj so se naročila (oz. se še vedno) na tem področju v veliki večini oddajala po omejenih postopkih, z uporabo okvirnega sporazuma, ki je dovoljen le do višine 32.825.000,00 SIT (v manjši meri tudi preko naročil male vrednosti), naročila pa so izvajali posamezni naročniki za svoje potrebe. Kot je naročnik že navedel, gre pri navedenem javnem naročilu za skupno naročilo po odprtem postopku. Edino merilo je skupna ponudbena cena. Glede na dejstvo, da se javno naročilo sklepa za dve leti, bi zahteva, da ponudnik jamči fiksnost cene za to obdobje, povzročila, da ponudniki v svojo ceno vračunajo riziko spremembe cene posameznih elementov cene iz katere je sestavljena njihova skupna ponudbena cena, kar v končni posledici pomeni večje tveganje cenovne neugodnosti za naročnika (višjo skupno ponudbeno ceno). Zaradi navedenih dejstev je naročnik na podlagi analize določil strukturo ponudbene cene, ki je sestavljena jz fiksnega in variabilnega dela. Variabilni del predstavlja cena letalskega goriva in predstavlja 30% od celotne ponudbene cene. Naročnik je tudi določil, da se stroški letalskih pristojbin obračunajo po dejanskih stroških namembnega letališča, morebitni ostali stroški, ki nastanejo zaradi specifičnih zahtev posameznega naročnika in niso vsebovani v ceni ure leta, pa se plačujejo po veljavnem ceniku ponudnika (npr. zahteva po strežnem osebju, VIP prostorih...). Naročnik meni, da je le oddaja predmetnega javnega naročila po odprtem postopku v skladu z obstoječo zakonodajo edini možni način, saj časovno ni mogoče za vsakokratno konkretno naročilo zbirati ponudbe. Seveda pa ni mogoče v dejavnosti, kjer se pretežni del stroškov veze na nestanoviten in ponavadi cenovno rastoč trg, vnaprej za več kot dve leti določiti enotne cene. V kolikor naročnik tega ne bi opredelil, bi stroškovno tveganje ponudnik prevalil na naročnika, ta pa bi za storitve, ki se uporabljajo več kot dve leti, plačal več, s tem pa bi naročilo oddal negospodarno. Kot je naročnik že pojasnil, bi oddaja javnega naročila po postopku naročil male vrednosti pomenila drobljenje naročila in s tem nezakonitost. Prav tako pa bi postopek z naročil male vrednosti in omejeni postopek onemogočila ažurno oddajanje naročila, saj je treba pogostokrat storitev zagotavljati v manj kot enem dnevu. Ura letenja je definira tako s samim terminom in predmetom javnega naročila, kot tudi z razpisno dokumentacijo v točki 13. Ponudbena cena. Naročnik se z vlagateljem strinja, da je mogoče zlorabljati obračun letov, vendar pa je naročnik v skladu z "Zakonom o javnih financah" dolžan preveriti pravni temelj in višino obveznosti, ki izhaja iz verodostojne knjigovodske listine, in jo je potrebno pred izplačilom preveriti in pisno potrditi. Za obračun ure, kot pri vseh storitvah, je potrebno upoštevati način, ki je v letalstvu običajen. Na podoben način naročnik tudi nikoli ne določa, kaj je ura servisiranja računalnika ali vozila, od kdaj šteje odziv izvajalca za primeren in podobno. Vedno se presoja na način, ki je v tisti dejavnosti običajen, naročnik pa tudi ni prejel vprašanja ponudnikov, ki bi kazala na to, da ni razumel kaj pomeni ura letenja. Prav tako pa je naročnik prejel dve ponudbi, ki kažejo na to, da so ponudniki lahko pripravili pravilno ponudbo.
Ad 8)
Naročnik pojasnjuje, da ni vezal spremembe variabilnega dela ponudbene cene (cene goriva), na Uredbo o oblikovanju cen naftnih derivatov (Uradni list RS, št. 121/2005, 71/2006), ampak jo je vezal na spremembo cen naftnih derivatov na svetovnem trgu, saj je v odprtem postopku pri stroških, ki oblikujejo ceno tako, da se v precejšnjem delu vežejo na trg, ki se znatno spreminja, nemogoče oblikovati pri taksnih storitvah enotno ceno za čas trajanja naročila. Naročnik tudi pojasnjuje, da ima v vsakem primeru možnost, da na navedeno povišanje ne pristane, če oceni, da povišanje ni utemeljeno. Naročnik opozarja vlagatelja, da razume način kupovanja goriva posamičnih letalskih prevoznikov, vendar so ti nakupi med seboj zelo različni, tako v času, količini in načinu nakupa vsake družbe, zato jih ni mogoče postaviti na isti imenovalec ter vezati posamične nakupe prevoznikov na oblikovanje dolgoročnih cen. V kolikor pa pride do spremembe cen derivatov na globalnem trgu, takrat pa lahko v skladu z navodili naročnika po predhodni odobritvi izvajalec poviša ponudbeno ceno.
Ad 9, 10 in 11)
Naročnik pojasnjuje, da je dne 06.09.2006 spremenil razpisno dokumentacijo v delu, ki se nanaša na obrazec specifikacije poletov. Popravek oz. dopolnitev je bila objavljena v Uradnem listu RS in v glasilu ES, ravno tako pa tudi na naročnikovih spletnih straneh. Prav tako je na spletnih straneh naročnik objavil tudi pojasnilo, zakaj je nastala razlika v obračunu ur (tipkarska napaka) in podal pojasnilo o pravilnem številu ur, torej manj kot 1900. Naročnik dalje pojasnjuje, da višino finančnega zavarovanja določa "Pravilnik o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudnik zavaruje izpolnitev svoje obveznosti", zato je naročnikov vpliv na samo višino bančnih garancij omejen. Naročnik je pojasnil, katero število ur je pravilno in ponudniki so v skladu s tem tudi izračunali in podali znesek bančne garancije. Zaradi uporabe računalniške oblike Word, je pri nekaterih straneh, ki so bile obrnjene vodoravno, prišlo do napačne numeracije strani, vendar to ne more vplivati na samo razumevanje razpisne dokumentacije.
Iz navedenih razlogov je naročnik vlagateljev revizijski zahtevek zavrnil, vlagatelju pa ni povrnil niti priglašenih stroškov, nastalih v zvezi z revizijo.
Z vlogo, z dne 05.10.2006, je vlagatelj naročnika obvestil, da želi revizijski postopek nadaljevati pred Državno revizijsko komisijo.
V prilogi dopisa, z dne 11.10.2006, je naročnik Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o predmetnem postopku oddaje javnega naročila. Ob tem je dodatno pojasnil svoja stališča v zadevi, navajal pa je tudi argumente v prid izbiri nekaterih pogojev razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila in posledično v prid zavrnitvi vlagateljevega revizijskega zahtevka, ki jih ob odločanju o vlagateljevem revizijskem zahtevku, kjer so bili ti pogoji napadani, ni navajal. Dopisu je naročnik priložil tudi mnenje Ministrstva za notranje zadeve o varnostnih zahtevah predmetnega javnega naročila.
Z vlogo, z dne 16.10.2006, je vlagatelj na naročnika in Državno revizijsko komisijo naslovil "Dopolnitev zahteve za revizijo". V podani vlogi je dodatno pojasnil svoja stališča v zadevi, navajal pa je tudi nove kršitve, dejstva in dokaze, ki jih v svojem revizijskem zahtevku ni navajal. V podani vlogi je vlagatelj navedel tudi, da v točki 6 njegovega zahtevka in naročnikovega odgovora nanj slednjemu ne oporeka.
Naročnik je dne 17.10.2006 izdal sklep, s katerim je vlogo "Dopolnitev zahteve za revizijo" zavrgel, saj naj vlagatelj ne bi navedel objektivnih razlogov, zakaj navedb in dokazov iz te vloge ni navajal že v revizijskem zahtevku, presoja vlagateljevega revizijskega zahtevka in naročnikove odločitve o le-tem ter celotnega postopka oddaje javnega naročila pa je po naročnikovi odločitvi o revizijskem zahtevku v pristojnosti Državne revizijske komisije.
Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN ter na podlagi šestega odstavka 22. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.
Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da med strankama predmetnega postopka ni spora o tem, da gre vlagateljevo vlogo "Zahteva za preklic razpisnega postopka in pritožba", z dne 11.09.2006, šteti za revizijski zahtevek. Naročnik je takšno svojstvo omenjeni vlogi izrecno priznal v dopisu, z dne 13.09.2006, s katerim je vlagatelja obenem pozval k plačilu takse za revizijo, kot tudi s samim odločanjem o omenjeni vlogi kot o revizijskem zahtevku. Vlagatelj je svoje strinjanje s tem, da se omenjena vloga šteje za revizijski zahtevek, izrazil s plačilom takse za revizijo, izrecno pa tudi v svoji vlogi, z dne 19.09.2006. Iz navedenih razlogov, kot tudi zaradi dejstva, da iz vloge "Zahteva za preklic razpisnega postopka in pritožba", z dne 11.09.2006, in njene kasnejše dopolnitve izhajajo sestavine, kot jih za revizijski zahtevek podaja tretji odstavek 12. člena ZRPJN, je Državna revizijska komisija vlagateljevo vlogo, z dne 11.09.2006, štela za revizijski zahtevek.
Državna revizijska komisija dalje ugotavlja, da je vlagatelj po vložitvi zgoraj opredeljenega revizijskega zahtevka, in pred naročnikovo odločitvijo o le-tem, na slednjega naslovil še dve vlogi, in sicer vlogo "Pritožba na vsebino, merila in pogoje javnega naročila ODLET-25/2006", z dne 12.09.2006 (katere priloga je bil tudi prejšnji dan vložen revizijski zahtevek), ter vlogo "Zahteva za revizijo", z dne 21.09.2006. V omenjenih vlogah pa vlagatelj ni navajal novih kršitev in ni postavljal novih zahtevkov.
Kot naslednje Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v sklepu, s katerim je odločil o vlagateljevem revizijskem zahtevku, navaja, da vlagatelj za njegovo vložitev ni aktivno legitimiran, saj naj ne bi izpolnjeval tehničnih pogojev iz točke 10.1.3 razpisne dokumentacije. Državna revizijska komisija v tej zvezi pojasnjuje, da vlagatelju ni mogoče odreči aktivne legitimacije za vodenje revizijskega postopka zaradi ugotovitve, da ne izpolnjuje katerega izmed v razpisni dokumentaciji določenih pogojev, če slednji v svojem revizijskem zahtevku zatrjuje prav nedopustnost takšnih pogojev (tako npr. Državna revizijska komisija že v zadevi 018-73/2006). Ker v konkretnem primeru vlagatelj v svojem revizijskem zahtevku kot sporne napada zahteve iz točke 10.1.3 razpisne dokumentacije (zatrjujoč, da je za izvedbo naročila ustreznejši t.i. brokerski sistem), mu iz razloga s strani naročnika (sicer z dokazi nepodkrepljenega) zatrjevanega neizpolnjevanja teh zahtev aktivne legitimacije za vodenje revizijskega postopka ni mogoče odreči.
Državna revizijska komisija dalje ugotavlja, da je vlagatelj po tem, ko je naročnik že odločil o njegovem revizijskem zahtevku in mu odločitev o le-tem tudi vročil, na slednjega dne 16.10.2006 naslovil vlogo "Dopolnitev zahteve za revizijo". Državna revizijska komisija z vpogledom v omenjeno vlogo ugotavlja, da pri le-tej, navkljub njenemu poimenovanju, dejansko ne gre za dopolnitev revizijskega zahtevka, saj vlagatelj z le-to predhodno podanega revizijskega (tožbenega) predloga po razveljavitvi predmetnega postopka oddaje javnega naročila ne spreminja. Ob zapisanem pa gre hkrati ugotoviti, da vlagatelj v vlogi, z dne 16.10.2006, navaja nove kršitve, dejstva in dokaze, ki jih v svojem revizijskem zahtevku ni navajal. Vlagatelj se v podani vlogi med drugim tako sklicuje na prispevek "raziskovalnega novinarja v prilogi IT časopisa Delo", navaja, da so zahtevane kategorije letal "imaginarne" in "izven običajne tipologije letal", napada pravilnost predloženih ponudb, sklicuje se na podatke o doslej že izvedenih letih in njihovih cenah, zahteva predložitev analize trga relevantnih ponudnikov, predlaga predstavitev "case study" najemanja letal za predsednika vlade itd. Državna revizijska komisija je že v več svoji odločitvah (tako npr. v zadevah 018-160/05, 018-270/05 itd.) v zvezi z razširitvami zahtevkov za revizijo opozorila, da podlago odločitve naročnika o zahtevku za revizijo tvorijo le tista dejstva, kršitve in dokazi, ki so bila navedeni oziroma predlagani, in le tisti zahtevki, ki so bili postavljeni do konca postopka v zvezi z zahtevkom za revizijo pred naročnikom, ki ga določajo 13. do vključno 16. člen ZRPJN. Do tega trenutka morajo biti podane vse procesne predpostavke za dopustnost zahteve za revizijo, po tem trenutku pa se presoja tudi utemeljenost vlagateljeve zahteve za revizijo. Naročnik odloči o zahtevku za revizijo ex nunc, v kolikor vlagatelj ni zadovoljen z odločitvijo naročnika, pa lahko, v skladu z 17. členom ZRPJN, zahteva nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj pa pri tem (ali v kasnejših vlogah) ne more navajati novih dejstev in kršitev, predlagati novih dokazov ali pa postavljati novih zahtevkov, saj s temi dejstvi, dokazi, kršitvami in zahtevki ni bil seznanjen naročnik, ko je sprejel svojo odločitev, in o njih zato tudi ni mogel odločati ali se izjaviti. Citirano pravilo udejanja eno izmed temeljnih načel revizije postopkov javnega naročanja - načelo hitrosti, in velja tako za vložitev zahtevka kot tudi za morebitno dopolnitev zahtevka. Ob nasprotnem tolmačenju bi bila zaobidena določba 16. člena ZRPJN o odločanju naročnika o revizijskem zahtevku pred odločanjem Državne revizijske komisije o le-tem. Iz navedenih razlogov Državna revizijska komisija novih kršitev, dejstev in dokazov, ki jih vlagatelj navaja v svoji vlogi "Dopolnitev zahteve za revizijo", z dne 16.10.2006, pa jih v svojem revizijskem zahtevku, z dne 11.09.2006, ni navajal, pri odločanju v predmetnem revizijskem postopku ni upoštevala.
Državna revizijska komisija dalje ugotavlja, da naročnik v svojem dopisu, z dne 11.10.2006, v prilogi katerega je Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o predmetnem postopku oddaje javnega naročila, navaja tudi argumente v prid izbiri nekaterih pogojev razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila in posledično v prid zavrnitvi vlagateljevega revizijskega zahtevka, ki jih v sklepu, s katerim je odločil o le-tem, ni navajal. Državna revizijska komisija na tem mestu izpostavlja, da so v revizijskem postopku, kot poteka pred tem organom, upoštevni zgolj tisti argumenti naročnika za zavrnitev (zavrženje, ugoditev) revizijskega zahtevka, s katerimi je naročnik seznanil vlagatelja ob sprejemu svoje odločitve o le-tem; zgolj na podlagi slednjih argumentov se ima vlagatelj namreč možnost odločiti, ali bo revizijski postopek nadaljeval pred Državno revizijsko komisijo ali ne, zgolj na ta način pa je vlagatelju tudi zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, ob hkratnem zagotavljanju spoštovanja načel hitrosti in učinkovitosti revizijskega postopka. Iz navedenih razlogov Državna revizijska komisija argumentov v prid izbiri nekaterih pogojev razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila in posledično v prid zavrnitvi vlagateljevega revizijskega zahtevka, ki jih naročnik navaja v svojem dopisu, z dne 11.10.2006, pa v njegovem sklepu, z dne 27.09.2006, s katerim je odločil o vlagateljevem revizijskem zahtevku, niso bili navedeni, pri odločanju v predmetni zadevi ni upoštevala.
V nadaljevanju revizijskega postopka je Državna revizijska komisija obravnavala utemeljenost vlagateljevega revizijskega zahtevka, pri čemer je ugotovila, da le-ta ni utemeljen.
Glede posameznih revizijskih navedb Državna revizijska komisija ugotavlja, kakor sledi.
Ad 1)
V tej točki revizijskega zahtevka vlagatelj kot sporno napada izbiro odprtega postopka za oddajo predmetnega javnega naročila. Državna revizijska komisija ugotavlja, da s tem povezane revizijske navedbe vlagatelja niso utemeljene.
Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah (npr. v zadevi 018-52/03) zapisala, da je izbira vrste postopka oddaje javnega naročila avtonomna pravica naročnika - naročnik je tisti, ki v vsakem posameznem danem primeru izbere postopek oddaje javnega naročila v skladu s svojimi potrebami, seveda ob upoštevanju določil ZJN-1. V konkretnem primeru je naročnik za oddajo naročila izbral odprti postopek, vlagatelj pa v svojem revizijskem zahtevku ne izkazuje, kako naj bi s tem prekršil katero od določil predpisov s področja oddaje javnih naročil. Zgolj mnenje vlagatelja o tem, kateri postopek bi bil po njegovem "primernejši", upoštevne podlage za ugotovitev o nedopustnosti izbire izbranega postopka oddaje javnega naročila ne more predstavljati, s tem povezane revizijske navedbe vlagatelja pa niso utemeljene.
Ad 2)
V tej točki revizijskega zahtevka vlagatelj kot sporno napada zahtevo razpisne dokumentacije (Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe) pod točko 10.1.1. Splošni pogoji, in sicer, da mora biti ponudnik registriran za dejavnost, ki je predmet javnega naročila in za katero daje ponudbo (registrirani letalski prevoznik), pri pristojnem sodišču ali drugem organu.
Državna revizijska komisija ugotavlja, da zgoraj povzeta zahteva razpisne dokumentacije predstavlja smiseln prepis 1. alineje prvega odstavka 42. člena ZJN-1, iz katere izhaja v postopkih oddaje javnih naročil obvezni pogoj, da je ponudnik registriran pri pristojnem sodišču ali drugem organu (za opravljanje dejavnosti, ki je predmet javnega naročila). Tako podan pogoj je naročnik dodatno konkretiziral z opredelitvijo zahtevane registracije ("registriran letalski prevoznik"), kar pa vsebine samega pogoja (registriranost za opravljanje dejavnosti, ki je predmet javnega naročila) ne spreminja. Obravnavani pogoj lahko ponudniki izpolnijo s predložitvijo "izpiska iz sodne ali druge ustrezne evidnceâ??" (za pravne osebe) oziroma s predložitvijo "potrdila o vpisu v poslovni register Slovenijeâ??" (za fizične osebe). Tudi iz predvidenih načinov izkazovanja izpolnjevanja pogoja je razvidno, da le-tega ne gre šteti za zahtevo po razpolaganju npr. z dovoljenjem (licenco, spričevalomâ??) za opravljanje dejavnosti, oziroma, da lahko postavljeni pogoj, če se omejimo na pravne osebe, izpolni vsaka pravna oseba, ki je, glede na predmet javnega naročila ("Izvedba letalskih prevozovâ??"), registrirana za opravljanje dejavnosti zračnega prometa na rednih linijah (dejavnost 62.100 po Standardni klasifikaciji dejavnosti) oziroma izrednega zračnega prometa (dejavnost 62.200 po Standardni klasifikaciji dejavnosti).
Državna revizijska komisija z vpogledom v sodni register ugotavlja, da je vlagatelj, kot pravna oseba, registriran tako za zračni promet na rednih linijah (dejavnost 62.100), kot tudi za izredni zračni promet (dejavnost 62.200), iz česar izhaja, da pogoj, kot izhaja iz razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila v točki 10.1.1. Splošni pogoji, očitno izpolnjuje.
V posledici tega dejstva gre ugotoviti, da vlagatelju v zvezi z zanj sicer spornim pogojem ne more nastati nikakršna škoda, s tem povezane revizijske navedbe pa gre označiti za brezpredmetne.
Ad 3)
V tretji točki svojega revizijskega zahtevka vlagatelj napada določila razpisne dokumentacije v točki 10.1.3.1 Tehničnih pogojev. Državna revizijska komisija ugotavlja, da s tem povezane revizijske navedbe vlagatelja niso utemeljene.
Naročnik je v razpisni dokumentaciji predmetnega postopka oddaje javnega naročila pod točko 10.1.3.1 Tehničnih pogojev postavil naslednjo zahtevo: "Ponudnik mora imeti v svoji floti dvo ali večmotorna turbopropelerska letala, s kapaciteto 6, 8, 10, 11 do 20, 21 do 45 in nad 45 sedežev. Ponudnik mora navedena letala imeti v lasti ali v trajnem najemu (ves čas trajanja javnega naročila). Ponudnik mora predložiti ustrezna dokazila, ki izkazujejo lastništvo letal oziroma trajni najem (izpisek iz registra letal oziroma sklenjena najemna pogodba).".
Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da zgoraj opredeljeno določilo razpisne dokumentacije vsebuje element razlikovanja med potencialnimi ponudniki, ki le-te diferencira glede na to, ali imajo v lasti ali trajnem najemu zahtevano floto letal ali ne. Posledica obravnavanega pogoja je, kot pravilno izhaja tudi iz revizijskih navedb vlagatelja, odvzem sposobnosti za izvedbo javnega naročila vsem tistim potencialnim ponudnikom, ki zahtevane flote letal nimajo ali pa je nimajo v lasti ali v trajnem najemu, tako pa tudi tistim potencialnim ponudnikom, ki nastopajo zgolj kot organizatorji letenja oz. t.i. brokerji (in hkrati nimajo lastne ali najete flote letal).
Državna revizijska komisija v zvezi z navedenim pojasnjuje, da so naročniki v postopkih oddaje javnih naročil upravičeni postavljati pogoje, ki imajo za posledico omejevanje kroga potencialnih ponudnikov za izvedbo javnega naročila oziroma njihovo razlikovanje, vendar pa sta takšno omejevanje potencialnih ponudnikov in njihova diferenciacija dopustna le iz razlogov, ki so za javno naročilo bistveni, oziroma na podlagi okoliščin, ki so objektivno opravičljive. Predpisi s področja oddaje javnih naročil od naročnikov torej ne zahtevajo, da ponudnike v postopkih oddaje javnih naročil obravnavajo enako, saj si ti tudi de facto (v izhodiščih) niso enaki; naročniki pa so dolžni zagotoviti enakopravnost njihovega obravnavanja, predvsem v smislu zagotovitve nediskriminatornosti le-tega.
V konkretnem primeru Državna revizijska komisija ugotavlja, da zgoraj opredeljena zahteva po tem, da so ponudniki lastniki oziroma imajo v trajnem najemu zahtevano floto letal, ni diskriminatorna, oziroma da vlagatelj njene diskriminatornosti (neupravičenega diferenciranja potencialnih ponudnikov) ni uspel izkazati.
Državna revizijska komisija tako najprej ugotavlja, da ne drži vlagateljeva navedba, da bi težko našli "v vsej Evropi (EU) kakšno podjetje, katero bi odgovarjalo tem kriterijem". Kot navaja naročnik, razvidno pa je tudi iz Državni revizijski komisiji dostavljene dokumentacije o predmetnem postopku oddaje javnega naročila, je do roka za oddajo ponudb naročnik prejel dve ponudbi. Že zgolj iz tega dejstva izhaja, da ponudniki, ki ocenjujejo, da postavljeni pogoj lahko izpolnijo, v nasprotju z drugačnim prepričanjem vlagatelja očitno obstajajo. Ker gre hkrati ugotoviti še, da vlagatelj v isti točki zahtevka tudi sam sicer pavšalno navaja, da tudi v Sloveniji obstoji ponudnik (vlagatelj sicer zatrjuje da le en sam, kot naveza dveh podjetij), ki "pogojem pogojno ustreza", kar očitno negira zgoraj povzeti očitek iz vlagateljevega revizijskega zahtevka o neobstoju ponudnikov, ki bi izpolnjevali obravnavani pogoj, je potrebno s tem povezane revizijske navedbe slednjega označiti za neutemeljene.
Kot neutemeljene gre dalje označiti tudi revizijske navedbe vlagatelja, da bi obravnavani pogoj lahko izpolnilo že npr. "eno samo turbopropelersko letalo s 50 sedeži, vzhodne proizvodnje". Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji postavil jasno zahtevo po tem, s koliko in kakšnimi letali (v lasti ali trajnem najemu) mora razpolagati ponudnik, da bi mu bila priznana sposobnost za izvedbo javnega naročila ("Ponudnik mora imeti v svoji floti dvo ali večmotorna turbopropelerska letala, s kapaciteto 6, 8, 10, 11 do 20, 21 do 45 in nad 45 sedeževâ??"). Izhajajoč iz tako podanih zahtev razpisne dokumentacije (skladno s katerimi mora ponudnik razpolagati s floto vsaj šestih letal) gre ugotoviti, da v slednjih ni najti podlage za zgoraj povzeto vlagateljevo interpretacijo le-teh (da bi bilo zahteve mogoče izpolniti že z lastništvom/trajnim najemom enega samega letala), s tem povezane revizijske navedbe slednjega pa niso utemeljene.
Kot naslednje gre kot neutemeljene označiti tudi revizijske navedbe vlagatelja, ki se nanašajo na večjo primernost t.i. brokerskega sistema. Državna revizijska komisija v tej zvezi najprej ponovno pojasnjuje, da vlagateljevo mnenje o tem, da bi bil nek (brokerski) sistem "mnogo primernejši" od sistema, ki izhaja iz obravnavanih zahtev (pogoja) razpisne dokumentacije, samo po sebi ne predstavlja upoštevne podlage za ugotovitev o nedopustnosti obravnavanega pogoja; predmet revizijskega postopka je namreč ugotavljanje dejanskega obstoja s strani vlagatelja zatrjevanih kršitev predpisov s področja oddaje javnih naročil, konkretni očitki o katerih morajo biti v revizijskem zahtevku hkrati podkrepljeni z dejstvi in dokazi (tretji odstavek 12. člena ZRPJN). Vlagatelj v obravnavani točki revizijskega zahtevka ne navaja jasno, v čem naj bi obravnavani pogoj (in iz njega izhajajoča izločitev t.i. brokerjev, ki pogoja ne izpolnjujejo) kršil predpise s področja oddaje javnih naročil, temveč, z izjemo navedb, do katerih se je Državna revizijska komisija opredelila že zgoraj, navaja le prednosti, ki naj bi jih po njegovem imel t.i. brokerski sistem. Izhajajoč iz zapisnega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj nedopustnosti pogoja razpisne dokumentacije pod točko 10.1.3.1 Tehničnih pogojev ni uspel izkazati. Kot je bilo v tem sklepu že navedeno, so naročniki v postopkih oddaje javnih naročil upravičeni postavljati pogoje, ki imajo za posledico omejevanje kroga potencialnih ponudnikov za izvedbo javnega naročila oziroma njihovo razlikovanje, vendar pa sta takšno omejevanje potencialnih ponudnikov in njihova diferenciacija dopustna le iz razlogov, ki so za javno naročilo bistveni, oziroma na podlagi okoliščin, ki so objektivno opravičljive. Državna revizijska komisija je sledila naročniku, ki navaja, da je njegova zahteva po razpolaganju z letali določenih kapacitet postavljena zaradi gospodarnosti naročila; zahteva je bila v razpisno dokumentacijo postavljena izhajajoč iz načrtovanih potreb po storitvah, ki so predmet javnega naročila, najemanje letal mnogo večjih kapacitet, ko so za izvedbo storitev javnega naročila potrebne, pa z vidika gospodarnosti ni opravičljivo. Kot ob tem pojasnjuje tudi naročnik, navedeno ne pomeni, da ponudnik navkljub minimalni tehnični zahtevi naročene storitve prevoza manjšega števila oseb ne sme izvesti v letalu z večjimi kapacitetami, v kolikor oceni, da je to zanj ekonomično, oziroma letala s kapaciteto, ustrezajočo številu potnikov, ne bi imel na razpolago. Kot objektivno opravičljivo pa Državna revizijska komisija ocenjuje tudi naročnikovo zahtevo po tem, da imajo ponudniki zahtevano floto letal v lasti ali trajnem najemu. Kot na več mestih odločitve o vlagateljevem revizijskem zahtevku argumentirano navaja naročnik, je predmetno javno naročilo specifično v toliko, da se bodo storitve v okviru le-tega izvajale predvsem za najvišje državne funkcionarje, za katere se zahteva posebna in najvišja stopnja varovanja. Državna revizijska komisija v zvezi s tem kot prepričljive ocenjuje argumente naročnika, skladno s katerimi po njegovi oceni t.i. brokerski sistem za izvedbo predmetnega javnega naročila ni sprejemljiv, saj ne omogoča ustreznega in potrebnega varnostnega preverjanja zaposlenih oseb izvajalca, ki bodo udeležene pri izvajanju storitev, vključno z letalskimi posadkami, ki bodo izvedle konkretno naročeno storitev letalskega prevoza. Kot pojasnjuje tudi sam vlagatelj, brokerski sistem deluje na principu borze poslovnih letal, med katerimi naj bi ponudnik, po predlogu vlagatelja, ko enkrat izkaže, da ima dostop do te borze, lahko ponudil "katerokoli letalo iz te poslovne baze, ki bo ustrezalo specifikacijam in pozivu naročnika- to velja tudi za letala, ki bodo kasneje v času veljavnosti okvirnega sporazuma vključena v navedeno bazo". Ker so za izvedbo konkretno naročenih storitev predvideni relativno kratki odzivni časi, ponudnik pa bi v primeru naročnikove dopustitve izvajanja storitev, ki so predmet javnega naročila, po zgoraj opisanem sistemu, letalo vsakokrat izbral med vnaprej nedoločenim krogom letal (tako pa tudi vnaprej nedoločenim krogom letalskih posadk in drugega osebja), bi navedeno po oceni Državne revizijske komisije, ki je pri tem sledila argumentom naročnika, lahko bistveno vplivalo, če ne celo onemogočilo izvedbo ustreznih in tudi s predpisi zahtevanih varnostnih aktivnosti (glede na uporabnike storitev javnega naročila). Ker vlagatelj s svojimi revizijskimi navedbami obenem ni uspel utemeljeno izkazati, da bi obravnavni pogoj, torej zahteva po lastništvu oziroma trajnem najemu zahtevane flote letal, pomenila zožitev možnega trga ponudnikov na način, ki ne bi več zagotavljal konkurence pri izvedbi predmetnega javnega naročila (glej argumentacijo zgoraj), na tem mestu obravnavanim revizijskim navedbam slednjega ni mogoče slediti.
V obravnavani točki revizijskega zahtevka pa vlagatelj napada tudi merilo za izbor najugodnejše ponudbe. Tudi s tem povezane revizijske navedbe niso utemeljene. Naročnik je kot merilo za izbiro najugodnejše ponudbe določil merilo "skupna ponudbena cena". Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj omenjeno merilo napada pavšalno in neargumentirano, navajajoč zgolj, da je razpisna dokumentacija v tem delu "slabo definirana in zavajajoča ter omejujoča tudi za naročnika" ter da "izraža slabo poznavanje materije in je zato neprimerna". Državna revizijska komisija ugotavlja, da tako podane revizijske navedbe, ki niso podkrepljene z nikakršnimi dokazi, ne predstavljajo podlage za ugotovitev o neustreznosti merila za izbiro najugodnejše ponudbe in jim utemeljenosti posledično ni mogoče priznati.
Ad 4)
V četrti točki svojega revizijskega zahtevka vlagatelj napada zahtevo razpisne dokumentacije (Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe) iz točke 10.1.3.4, ki se nanaša na zahteve glede plovnosti vzdrževanja. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik dne 04.09.2006 izdal popravek razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila, iz katerega med drugim izhaja, da se za vlagatelja sporna točka 10.1.3.4 razpisne dokumentacije črta. Naročnik zatrjuje, da je popravek objavil na svojih spletnih straneh, kot nesporno pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da ga je objavil tudi v Uradnem listu EU, št. S 172, z dne 09.09.2006, pod številko objave 182902 (popravek je bil objavljen tudi v Uradnem listu RS, št. 96, z dne 15.09.2006, pod številko objave Ob-25470/06). Iz navedenega izhaja, da je do omenjenega popravka in črtanja za vlagatelja sedaj spornega določila prišlo že preden je vlagatelj vložil v predmetnem postopku obravnavan revizijski zahtevek, s spremembo pa se je imel vlagatelj pred vložitvijo revizijskega zahtevka ravno tako možnost (in dolžnost) seznaniti. Iz navedenih razlogov je potrebno s tem povezane revizijske navedbe vlagatelja označiti za brezpredmetne.
Ad 5)
V tej točki svojega revizijskega zahtevka vlagatelj kot sporen napada pogoj iz točke 10.1.3.5 razpisne dokumentacije (Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe), ki se nanaša na zahtevo po zagotovljenem parkirnem mestu na letališču Brnik. S tem povezanim revizijskim navedbam vlagatelja ni mogoče priznati utemeljenosti. Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da naročnik ni postavil zahteve po tem, da imajo ponudniki sedež v Republiki Sloveniji, kot napadani pogoj v svojem revizijskem zahtevku napačno interpretira vlagatelj, temveč zahtevo po tem, da imajo v Republiki Sloveniji, konkretno na letališču Brnik, zagotovljen parkirni prostor, ki zagotavlja predpisano varovanje in vzdrževanje letala. V tej zvezi gre slediti naročniku, ki navaja, da ima možnost najema parkirnega prostora na letališču Brnik vsak potencialni ponudnik iz EU, ne glede na to, kje ima sedež. Ob zapisanem gre naročniku slediti tudi v izkazovanju pomena okoliščin, na katero je bilo v tem sklepu že opozorjeno, in sicer da je predmetno javno naročilo specifično z vidika varnostnih zahtev, povezanih s pretežnim delom uporabnikov storitev javnega naročila, ter z vidika kratkih odzivnih časov za izvedbo vsakokratnega naročila. Ob upoštevanju teh okoliščin Državna revizijska komisija ocenjuje, da s strani vlagatelja napadena zahteva razpisne dokumentacije (Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe) iz točke 10.1.3.5 glede na predmet in naravo (specifičnosti) javnega naročila sama po sebi ni nedopustna; ker vlagatelj hkrati ni uspel izkazati, da bi povzročila neupravičeno oziroma nesorazmerno omejitev trga potencialnih ponudnikov za izvedbo javnega naročila, pa gre v tej točki revizijskega zahtevka podane revizijske navedbe označiti za neutemeljene.
Ad 6)
Revizijske navedbe iz šeste točke revizijskega zahtevka je vlagatelj v vlogi "Dopolnitev zahteve za revizijo", z dne 16.10.2006, umaknil, zato njihova obravnava ni bila potrebna.
Ad 7)
V tej točki revizijskega zahtevka vlagatelj napada določila 13. točke razpisne dokumentacije (Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe), ki se nanašajo na sestavo ponudbene cene. S tem povezanim revizijskim navedbam vlagatelja ni mogoče priznati utemeljenosti.
Državna revizijska komisija ob obravnavi tega dela revizijskega zahtevka ugotavlja, da vlagatelj v njem najprej ponovno napada ustreznost izbire s strani naročnika izbranega postopka za oddajo javnega naročila, to je odprtega postopka, pri čemer predlaga, da bi morali ponudniki postaviti "skupno ceno za vsak let posebej, kot sistem naročanja poteka sedaj". Državna revizijska komisija se je v tem sklepu že opredelila do revizijskih navedb, ki se nanašajo na izbiro postopka oddaje predmetnega javnega naročila, in sicer ob obravnavi prve točke vlagateljevega revizijskega zahtevka. Na tem mestu se zato sklicuje na že podane argumente, s tem povezane revizijske navedbe vlagatelja pa označuje za neutemeljene.
Državna revizijska komisija je v tem sklepu ravno tako že navedla, da gre kot utemeljene oceniti argumente naročnika, s katerimi izkazuje, da t.i. "brokerski sistem" za izvedbo predmetnega javnega naročila ni primeren (in sicer ob obravnavi revizijskih navedb pod tretjo točko vlagateljevega revizijskega zahtevka). Ob upoštevanju tega dejstva gre kot brezpredmetne zavrniti revizijske navedbe vlagatelja, s katerimi slednji v na tem mestu obravnavani točki svojega revizijskega zahtevka izpostavlja prednosti t.i. "brokerskega sistema", v povezavi z oblikovanjem ponudbene cene; tudi če bi se s tem povezane revizijske navedbe izkazale za utemeljene, to namreč na že ugotovljeno neprimernost omenjenega sistema za izvedbo predmetnega javnega naročila ne bi moglo vplivati. Ob zapisanem Državna revizijska komisija kot neutemeljene označuje tudi revizijske navedbe, ki se nanašajo na t.i. "dodatne stroške". V tej zvezi izpostavlja, da je naročnik elemente ponudbene cene v razpisni dokumentaciji predmetnega postopka oddaje javnega naročila oblikoval pregledno in razumljivo, svojo odločitev o strukturi ponudbene cene pa je v revizijskem postopku tudi prepričljivo argumentiral. Ker je obenem razumljivo, da je pri obsegu predmetnega javnega naročila vnaprej praktično nemogoče predvideti morebitne specifične zahteve posameznih naročnikov, ki v trenutku izvajanja postopka oddaje javnega naročila lahko tudi še niso niti podane, so v razpisni dokumentaciji dopustno predvideni tudi "morebitni ostali stroški" (ki jih vlagatelj domnevno poimenuje kot "dodatne stroške"), za katere je določeno, da se plačujejo po veljavnem ceniku ponudnika (in niso del ponudbene cene). Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj omenjeno določilo razpisne dokumentacije napada zgolj pavšalno navajajoč, da je "znano, da se v "dodatnih stroških" pogosto lahko skriva precejšen strošek za proračunske uporabnike" ter da "spretni ponudniki lahko precej zaslužijo z dodatnimi stroški". Državna revizijska komisija ob tem izpostavlja, da je morebitno naročilo dodatnih storitev, potrebnih zaradi specifičnih zahtev posameznih naročnikov, v izključni domeni naročnika, ponudniki pa tako, brez da bi naročnik na to pristal oziroma dodatno potrebno storitev naročil, slednjemu "morebitnih ostalih stroškov" ne bodo upravičeni zaračunavati. Ker gre hkrati izpostaviti, da bo naročnik v primeru, če bi do naročila dodatnih potrebnih storitev (npr. strežno osebjeâ??) vendarle prišlo, imel pravico in dolžnost ustrezno preveriti za tako opravljeno storitev zaračunan strošek, pa gre s tem povezane revizijske navedbe, ki hkrati niso podkrepljene z dejstvi in dokazi, temveč temeljijo zgolj na hipotetičnem vnaprejšnjem predpostavljanju zlorab na tem mestu obravnavanih stroškov, označiti za neutemeljene.
Kot slednje gre kot neutemeljene označiti tudi revizijske navedbe vlagatelja iz obravnavane točke njegovega revizijskega zahtevka, ki se nanašajo na zatrjevano nedefiniranost termina "ura letenja". Državna revizijska komisija je v zvezi s temi navedbami sledila naročniku, ki navaja, da je "ura letenja" definirana tako s terminom in predmetom javnega naročila, kot tudi z razpisno dokumentacijo, hkrati pa je potrebno za obračun ur, kot pri vseh storitvah, upoštevati način, ki je v dejavnosti kjer se obračun izvaja (v konkretnem primeru v letalstvu), običajen. Ker vlagatelj hkrati z ničemer ne obrazloži, kako bi bilo zanj sicer sporni termin "ura letenja" mogoče razumeti na način, ki bi, kot zatrjuje sam, pomenil "možno do 50% povečanje dejanskega časa letenja", niti za takšno navedbo ne ponudi nikakršnih dokazov, kot tudi iz razloga, da je imel vlagatelj v zvezi z omenjenim terminom, v kolikor ga je ocenil za premalo definiranega, možnost zahtevati od naročnika dodatna pojasnila, pa tega ni storil, s tem povezanim revizijskim navedbam vlagatelja ni mogoče priznati utemeljenosti.
Ad 8)
V tej točki revizijskega zahtevka vlagatelj kot sporna izpostavlja določila razpisne dokumentacije iz točke 13.1 le-te (oziroma Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe), ki se nanašajo na spremembe cen v času trajanja pogodbe. S tem povezane revizijske navedbe vlagatelja niso utemeljene. Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da vlagatelj tudi v tej točki revizijskega zahtevka navaja prednosti, ki jih ima po njegovem mnenju "obstoječi sistem naročanja". Ker se je do s tem povezanih revizijskih navedb Državna revizijska komisija opredelila že pri obravnavi predhodnih točk revizijskega zahtevka, v zvezi s tem že podanih ugotovitev na tem mestu ne ponavlja. Državna revizijska komisija dalje ugotavlja, da gre kot prepričljive oceniti argumente naročnika, ki pojasnjuje, da je pri stroških, ki oblikujejo ceno tako, da se v precejšnjem delu vežejo na trg, ki se znatno spreminja, in pri storitvah, kot so predmet javnega naročila, nemogoče oblikovati enotno ceno za ves čas trajanja naročila. Kot prepričljive gre dalje oceniti tudi argumente naročnika, ki navaja, da so si nakupi letalskega goriva posamičnih letalskih prevoznikov med seboj zelo različni, tako v času, količini in načinu nakupa vsake družbe, da jih posledično ni mogoče postaviti na isti imenovalec ter vezati posamične nakupe prevoznikov na oblikovanje dolgoročnih cen. Ker gre ob zapisanem hkrati ugotoviti, da vlagatelj za v obravnavani točki revizijskega zahtevka podane revizijske navedbe, skladno s katerimi naj bi bila posledica napadanega določila razpisne dokumentacije "občutno povečanje proračunskih sredstev in s tem ogrožanje javnega interesa", ni predložil nikakršnih dokazov (5. alineja tretjega odstavka 12. člena ZRPJN), v tej točki obravnavanim revizijskim navedbam ni mogoče priznati utemeljenosti.
Ad 9 in 10)
V omenjenih točkah revizijskega zahtevka vlagatelj zatrjuje, da se v razpisni dokumentaciji predmetnega postopka oddaje javnega naročila pojavlja neskladje med razpisanimi urami letenja, kot so navedene v tabeli na strani 22 razpisne dokumentacije, glede na število ur letenja, navedeno na strani 42 razpisne dokumentacije. Vlagatelj napada razpisano število ur letenja tudi iz razloga, ker naj bi bilo pretirano, napada pa tudi zahtevo razpisne dokumentacije iz točke 16.1.1.3, ki se nanaša na finančna zavarovanja. Državna revizijska komisija ugotavlja, da v tej točki revizijskega zahtevka podane revizijske navedbe vlagatelja niso utemeljene.
Z vpogledom v razpisno dokumentacijo predmetnega postopka oddaje javnega naročila gre ugotoviti, da je naročnik okvirno število ur letenja, ki naj bi se opravile v okviru javnega naročila, opredelil na dveh mestih, in sicer na obrazcu "Predračun", na strani 22 razpisne dokumentacije, ter v delu razpisne dokumentacije, poimenovanem kot "Specifikacije poletov", na strani 42 le-te. Državna revizijska komisija dalje ugotavlja, da je v besedilu razpisne dokumentacije prišlo do neskladja med skupnim okvirnim številom ur za polete z letali s kapaciteto 11-20 sedežev, saj je naročnik na obrazcu "Predračun" zapisal, da bo takšnih ur letenja okvirno 1210, v delu razpisne dokumentacije, poimenovanem kot "Specifikacije poletov", pa je pod isto postavko navedel okvirno število 210 ur. Državna revizijska komisija v tej zvezi kot utemeljeno ocenjuje pojasnilo naročnika, da je pri zapisu okvirnega števila ur za polete z letali s kapaciteto 11-20 sedežev na obrazcu "Predračun" prišlo od očitne tipkarske napake, v posledici katere je pod omenjeno postavko namesto pravilnega zapisa o 210 urah letenja, prišlo do napačnega zapisa o 1210 urah letenja z letali omenjene kapacitete. Potrditev takšnega pojasnila izhaja tudi iz seštevka skupnega ocenjenega števila ur letenja v delu razpisne dokumentacije, poimenovanem kot "Specifikacije poletov", kjer je naročnik navedel destinacije, ocenjeno število letov ter ocenjeno število ur poleta za vsako od razpisanih kategorij letov (glede na kapaciteto letal), in iz katerega nedvoumno izhaja, da naročnik za letala s kapaciteto 11-20 sedežev predvideva 120 ur letenja za polete v Evropi, 15 ur letenja za polete v Severno Ameriko, 60 ur letenja za polete v Južno Ameriko ter 15 ur letenja za polete v Azijo, skupaj pa tako na vseh destinacijah za letala s kapaciteto 11-20 sedežev 210 ur letenja. Državna revizijska komisija dalje pojasnjuje, da je naročnik, sledeč razpoložljivi dokumentaciji in njegovim navedbam, ki jih vlagatelj ne prereka, dne 06.09.2006, to je pred vlagateljevo vložitvijo revizijskega zahtevka, izdal spremembe razpisne dokumentacije, s katerimi je med drugim spremenil tudi del razpisne dokumentacije, poimenovan kot "Specifikacije poletov", in sicer na način, da je zaradi vključitve dveh novih naročnikov v postopek oddaje predmetnega javnega naročila povečal ocenjeno število letov za letala s kapacitetama šest ter osem sedežev, posledično pa tudi skupno ocenjeno število letov in ocenjeno število ur poleta. Tudi iz tako spremenjenega dokumenta pa ponovno nedvoumno izhaja, da naročnik za letala s kapaciteto 11-20 sedežev predvideva skupno 210 ur letenja (in ne 1210 ur letenja). Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da navkljub zgoraj pojasnjeni tipkarski napaki iz razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila izhaja, da naročnik za letala s kapaciteto 11-20 sedežev kot ocenjeno (okvirno) podaja število 210 ur letenja. V tej zvezi Državna revizijska komisija izpostavlja tudi, da je imel vlagatelj, v kolikor je menil, da s tem povezana določila razpisne dokumentacije niso jasna, od naročnika možnost zahtevati njihovo dodatno pojasnilo, česar pa ni izkoristil. Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj ni uspel izkazati, kako bi lahko zatrjevano neskladje med na dveh mestih razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila navedenim ocenjenim (okvirnim) številom ur letenja vplivalo na njegov položaj v predmetnem postopku oddaje javnega naročila oziroma na njegovo zmožnost priprave pravilne ponudbe (nezmožnosti priprave pravilne ponudbe iz navedenega razloga vlagatelj niti ne zatrjuje!), zato s tem povezanim revizijskim navedbam ni mogoče priznati utemeljenosti.
V nadaljevanju obravnavne točke vlagateljevega revizijskega zahtevka slednji zatrjuje, da ocenjeno število ur poletov ni realno. Državna revizijska komisija pojasnjuje, da naročnikova odločitev o predmetu in obsegu predmeta javnega naročila ne more biti predmet nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila, kot se izvaja na podlagi ZRPJN. Ugotavljanje in opredeljevanje potreb naročnika namreč sodi v fazo priprav na morebitno kasnejšo izvedbo postopka oddaje javnega naročila, ta faza pa ni predmet urejanja v predpisih s področja oddaje javnih naročil, niti nadzor nad njo ni v pristojnosti Državne revizijske komisije (temveč je v pristojnosti drugih organov). Preverjanje dejanskega obstoja v postopku oddaje javnega naročila izraženih naročnikovih potreb po predmetu javnega naročila ali njegovem razpisanem obsegu torej, v nasprotju z mnenjem vlagatelja, ne more biti predmet revizijskega postopka, na tem mestu obravnavane revizijske navedbe vlagatelja pa gre označiti za brezpredmetne.
Kot slednje je potrebno kot neutemeljene označiti tudi revizijske navedbe vlagatelja, ki se nanašajo na zahtevano višino bančnih garancij in valuto, v kateri morajo biti podane. Z vpogledom v razpisno dokumentacijo predmetnega postopka oddaje javnega naročila gre ugotoviti, da je naročnik v točki 16.1.1.3 in njenih podtočkah postavil zahtevo po tem, da ponudniki ob predložitvi ponudbe predložijo garancijo za resnost ponudbe v višini 10% od ponudbene cene, izbrani ponudnik pa najkasneje v roku desetih dni od sklenitve pogodbe tudi bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti v višini 3% od skupne pogodbene vrednosti. Državna revizijska komisija izpostavlja, da so naročniki pri oddaji javnih naročil med drugim dolžni upoštevati tudi določbe Pravilnika o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudnik zavaruje izpolnitev svoje obveznosti v postopku oddaje javnega naročila (Uradni list RS, št. 25/2004, 87/2004; v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, kdaj mora naročnik od ponudnikov zahtevati, da zavarujejo izpolnitev svoje obveznosti z bančno garancijo ali ustreznim finančnim zavarovanjem pri zavarovalnicah, kot tudi višino takšnih zavarovanj. Pravilnik v 7. členu tako med drugim določa, da se "garancija za resnost ponudbe /se/ izda v višini do največ 10% od vrednosti javnega naročila ali dela javnega naročila, na katerem konkurira ponudnik", v 9. členu pa med drugim, da mora "garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti /mora/ zahtevati naročnik vedno v višini do 10% od vrednosti pogodbe, pri čemer se upošteva čas izvedbe posla". Upoštevajoč navedeno gre ugotoviti, da so zahteve glede višine bančnih garancij, kot izhajajo iz razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila, skladne z določili Pravilnika, s tem povezane revizijske navedbe vlagatelja pa niso utemeljene. Kot neutemeljene pa gre označiti tudi revizijske navedbe, ki se nanašajo na denarno valuto, v kateri morajo biti, sledeč razpisni dokumentaciji, podane garancije. V tej zvezi Državna revizijska komisija pojasnjuje, da je v skladu z Zakonom o denarni enoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 17I/1991-I, 33/1992) denarna enota Republike Slovenije še vedno tolar, to pa je bil upravičen upoštevati tudi naročnik pri izvajanju predmetnega javnega naročila. Ker vlagatelj s svojimi revizijskimi navedbami hkrati ne izkazuje, kako bi lahko postavljena zahteva po valuti bančnih garancij kakorkoli vplivala na njegov položaj ali pravice v postopku oddaje javnega naročila, je potrebno s tem povezane revizijske navedbe označiti za neutemeljene.
Ad 11)
V tej točki revizijskega zahtevka vlagatelj podaja naslednjo revizijsko navedbo: "Numeracija strani je napačna!". Ker vlagatelj ob tem ne pojasnjuje, kako naj bi navedena ugotovitev predstavljala kršitev predpisov s področja oddaje javnih naročil oziroma vplivala na njegov položaj ali pravice v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, s tem povezani navedbi ni mogoče priznati utemeljenosti.
V povzetku zgornjih ugotovitev Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj ni uspel izkazati neskladja z revizijskim zahtevkom napadenih določil razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila s predpisi s področja oddaje javnih naročil. Državna revizijska komisija je zato, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN, vlagateljev revizijski zahtevek, z dne 11.09.2006, zavrnila kot neutemeljen.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.
Vlagatelj je v revizijski postopek priglasil stroške, nastale v zvezi z revizijo.
Iz določil tretjega odstavka 22. člena ZRPJN izhaja, da mora v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, naročnik na pisno zahtevo vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo.
Ker s svojim revizijskim zahtevkom ni uspel, je Državna revizijska komisija zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.
POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).
V Ljubljani, dne 15.11.2006
Predsednik senata:
Samo Červek, univ. dipl. prav.,
Predsednik Državne revizijske komisije
Vročiti:
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, Ljubljana,
- Odvetnik Dušan Tršan, Čufarjeva ulica 3/II, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana.