018-320/2006 Javno podjetje Ljubljanski potniški promet d.o.o.
Številka: 018-320-06-44-2718Datum sprejema: 6. 9. 2006
Sklep
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 42/04, 61/05 in 78/06; v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu člana Jožefa Kocuvana kot predsednika senata, članice Sonje Drozdek šinko in članice Vide Kostanjevec kot članic senata, ob sodelovanju svetovalca Aleksandra Petrovčiča, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za izbiro izvajalca za "dobavo, implementacijo, instalacijo, integracijo, šolanje, predajo v obratovanje in vzdrževanje aplikacij in opreme za prodajo vozovnic v medkrajevnem potniškem prometu LPP d.o.o." in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik W & W informacijske tehnologije, d.o.o., Pot na Fužine 45, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnik Zmago Marovt, Rozmanova ulica 12/I, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Javno podjetje Ljubljanski potniški promet d.o.o., Celovška cesta 160, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 06.09.2006 soglasno
odločila:
Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.
Obrazložitev:
Naročnik je dne 06.06.2006 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila po odprtem postopku za izbiro izvajalca za izdelavo projektne in tehnične dokumentacije za dobavo, implementacijo, instalacijo, integracijo, šolanje, predajo v obratovanje in vzdrževanje aplikacij in opreme za prodajo vozovnic v medkrajevnem potniškem prometu LPP d.o.o. Naročnik je javni razpis objavil v Uradnem listu RS, št. 73-74/06, z dne 14.07.2006, pod št. objave Ob-20436/06.
Vlagatelj je dne 25.07.2006 na naročnika naslovil dokument z naslovom "Zahtevek za revizijo razpisne dokumentacije za oddajo javnega naročila po odprtem postopku številka JN 05/06". Naročnik je vlagatelja istega dne po elektronski pošti, sklicujoč se na citirani dokument, ki naj bi vseboval prošnjo za pisna pojasnila in odgovore, pozval za nedvoumno pojasnilo, ali dejansko vlaga zahtevek za revizijo, ali pa želi pisna pojasnila oziroma naročnikove opredelitve na njegova (vlagateljeva) mnenja iz citiranega dopisa. Naročnik je dne 27.07.2006 vlagatelja pozval k dopolnitvi zahtevka za revizijo (vlagatelj je dopis prejel 29.07.23006), z dne 25.07.2006, s kontaktno osebo ter potrdilom o vplačilu takse. Vlagatelj je dne 27.07.2006 na naročnika naslovil dokument z naslovom "Drugi (2) zahtevek za revizijo razpisne dokumentacije za oddajo javnega naročila po odprtem postopku številka JN 05/06". Naročnik je vlagatelja dne 31.07.2006, sklicujoč se na t.i. drugi zahtevek za revizijo, pozval k dopolnitvi slednjega s kontaktno osebo ter potrdilom o vplačilu takse. Naročnik je prejel dne 18.08.2006 ovojnico s pripisom Pošte Slovenije "ni dvignil", s katero je posredoval vlagatelju poziv za dopolnitev, z dne 31.07.2006, t.i. drugega zahtevka za revizijo. Vlagatelj je dne 28.07.2006 na naročnika naslovil dokument z naslovom "Tretji (3) zahtevek za revizijo oz. za dodatna pojasnila razpisne dokumentacije za oddajo javnega naročila po odprtem postopku številka JN 05/06".
Vlagatelj je dne 31.07.2006 (rok za sprejemanje ponudb je bil določen 21.08.2006 do 12. ure) na naročnika naslovil dokument z naslovom "Zahtevek za revizijo oz. za dodatna pojasnila razpisne dokumentacije za oddajo javnega naročila po odprtem postopku številka JN 05/06" (naročnik ga je prejel dne 01.08.2006). Vlagatelj je istega dne (31.07.2006) na naročnika naslovil tudi dopis, v katerem naročniku pojasni, da je vložil 3 zahtevke za revizijo razpisne dokumentacije (25.07., 27.07. in 28.07.2006), ni pa vplačal takse za revizijo, zato je na osnovi naročnikovega dopisa, št. 1576/KH, z dne 27.07.2006, za dopolnitev zahtevka za revizijo, le-tega spremenil tako, da je vse tri zahtevke združil v enega in plačal zahtevano takso.
Vlagatelj v citiranem zahtevku za revizijo izpostavlja mnenja k naslednjim tehničnim zahtevam v točki 4.4 razpisne dokumentacije, ki naj bi bile v nasprotju s 5. členom ZJN-1:
- z zahtevo po dveh ločenih terminalih - eden za voznika, drugi za potnika naj bi bilo izločenih precej ponudnikov; vlagatelj pojasnjuje, da praviloma svetovni proizvajalci naprave zaradi tehnoloških in uporabniških razlogov izdelujejo v kompletu in ne ločeno;
- standardnost procesorske enote terminala - operacijski sistem - omejitev zahteve na točno določen procesor in točno določen operacijski sistem je tehnično absolutno diskriminatorna in v osnovi izloči morebitne ponudnike, ki zagotavljajo tehnično delovanje in brezhibnost opreme tudi z drugimi procesorji in verzijami operacijskih sistemov;
- enostavnost uporabniškega vmesnika za voznike, kjer je zaželen ekran na dotik - vlagatelj meni, da to ni v skladu z opisanimi Tehničnimi zahtevami v točki 4.2.1. - Oprema v avtobusu, kjer je v 5. alineji zahteva po robustno zasnovani opremi, ki mora biti odporna proti vandalizmu, tresljajem in temperaturnim nihanjem;
- zahteva po točno določenem volumnu in dimenziji naprav nikakor ni sprejemljiva.
Vlagatelj v nadaljevanju tudi ugotavlja, da:
- v razpisni dokumentaciji ni navedena spodnja ocenjena vrednost javnega naročila oziroma se je naročnik zaradi določitve nižje ocenjene vrednosti s tem izognil uporabi ZJN-1 (primestni potniški promet - mestni potniški promet);
- sta primestni in mestni potniški promet medsebojno neločljivo povezana sklopa, zaradi česar gre za poizkus izvedbe ločenih dobav verjetno nekvalitetne in tudi tehnično neustrezne opreme;
- iz razpisne dokumentacije ni razvidno, ali je lahko ponudnik tudi podjetje, ki je registrirano in ima sedež znotraj EU, zato vlagatelja zanima, ali naročnik zahteva ponudnike s sedežem le v mejah Republike Slovenije;
- v merilih za vrednotenje ponudb je navedena samo ponudbena cena in rok dobave, zato vlagatelja zanima, zakaj, kot je to v praksi v navadi, kot merilo ne namerava naročnik upoštevati mednarodnih referenc;
Vlagatelj nadalje izpostavlja še naslednje (vezano na točko 3.1.15 razpisne dokumentacije), kar naj bi bilo v nasprotju s 5. členom ZJN-1:
- dobavni rok za opremo je določen v časovnem okviru največ 60 dni (ponudnik, ki bo ponudil daljši dobavni rok, bo izločen); vlagatelj pojasnjuje, da se predmetna oprema vedno proizvaja na osnovi naročila za znanega kupca in nikoli na zalogo, zato je dobavni rok postavljen nerealno in je diskriminatoren;
- v razpisni dokumentaciji oziroma tehnični specifikaciji ni zahteve AUTOMOTIVE CERTFIED (predpis EU za vse elektronske naprave, ki se vgrajujejo v vozila), zahteve po maksimalni vlagi, zahteve po testiranju na mehanske šoke in vibracije (standard IEC-571);
- v točki 4.2.1. - 2. alineja je navedena validacija in polnjenje pametnih kartic - večkratnih vozovnic - vlagatelja zanima, ali je naročnik predvidel, koliko časa bo za to potreboval voznik, za koliko se bo podaljšal čas zaustavljanja na posameznih avtobusnih postajah in ali je upošteval, da naj bi voznik ob tem prodajal tudi papirnate vozovnice;
- v točki 4.3. razpisne dokumentacije - vrste in kategorije vozovnic je predvidenih več različnih vrst brezkontaktnih vozovnic (terminske vozovnice, vozovnice za več voženj, vrednostne vozovnice) - iz specifikacije ni razvidno, ali se predvideva personalizacija brezkontaktnih mesečnih in letnih vozovnic (vpis šifre in imena potnika v memorijo vozovnice ter tiskanje slike potnika na vozovnico), s čemer naj bi bilo možno povsem ukiniti izdajanje papirnih mesečnih kartončkov.
Vlagatelj zaključuje, da je naročnik pripravil tehnične in druge zahteve na podlagi objavljenih tehničnih lastnosti točno določenih naprav, točno določenega proizvajalca in ponudnika iz njemu neznanih razlogov.
Naročnik je dne 09.08.2006 sprejel sklep (vlagatelj ga je prejel dne 14.08.2006), s katerim je vlagateljevemu zahtevku za revizijo delno ugodil. Naročnik uvodoma navaja, da se vlagatelj ni poslužil možnosti zahtevati od naročnika pojasnila zahtev iz razpisne dokumentacije kot mu to omogoča ZJN-1, v nadaljevanju pa podaja odgovore na zahteve iz vloženega zahtevka za revizijo.
Glede zahteve po dveh ločenih terminalih naročnik pojasnjuje, da jo je oblikoval na podlagi dejstva, da sta dva ločena terminala enostavnejša za vzdrževanje in zagotavljata večjo stopnjo zanesljivosti. Prav tako pa dva ločena terminala omogočata hitrejši vstop potnikov, saj medtem, ko potnik plačuje voznino pri vozniku, lahko potniki s terminskimi vozovnicami vstopajo in se validirajo oziroma registrirajo na drugem terminalu, ki je nameščen na avtobusu.
Glede zahteve po standardnosti procesorske enote terminala - operacijskega sistema je naročnik vlagatelju ugodil, tako da ne predpisuje vrste ali proizvajalca procesorja in hkrati odstopa od zahteve po operacijskem sistemu in s tem posledično dopušča tudi ostale operacijske sisteme.
V zvezi z ekranom na dotik naročnik pojasnjuje, da nikjer v razpisni dokumentaciji ni navedel kot obvezni pogoj "ekran na dotik", temveč je slednji zaželen, kar pomeni, da je dopustna tudi izvedba s klasičnimi tipkami. Ob tem je ekran na dotik zaželen pri terminalu za voznika.
Vezano na zahteve glede dimenzij in volumna naročnik pojasnjuje, da v točki 4.4 (Razpredelnica tehničnih zahtev in performans strojne opreme in njenih komponent) ne navaja točno določenih dimenzij, temveč le maksimalne in minimalne zahteve volumna in dimenzij naprave.
V zvezi z očitkom glede neobjavljene ocenjene vrednosti naročnik pojasnjuje, da objava ocenjene vrednosti, glede na veljavno zakonodajo, ni obvezna.
V zvezi z navedbo vlagatelja, da sta primestni in mestni potniški promet medsebojno neločljivo povezana sklopa, naročnik poudarja, da je predmet predmetnega javnega naročila izrecno vezan na medkrajevni potniški promet. Naročnik zaradi razpoložljivosti finančnih sredstev ne more v letošnjem letu hkrati pristopiti k izvedbi prenove plačilnega sistema tako v mestnem kot tudi medkrajevnem potniškem prometu oziroma tudi za naslednja leta ne more zagotoviti sredstev za prenovo plačilnega sistema tudi v mestnem prometu. Naročnik je bil zaradi prehoda iz SIT v EURO prisiljen pristopiti k izvedbi predmetnega javnega naročila, česar pa ravno zaradi različnega načina pobiranja voznine (različna organiziranost pobiranja) ni potrebno izvesti v mestnem potniškem prometu.
Glede očitka vlagatelja, da iz razpisne dokumentacije ni mogoče razbrati, ali je lahko ponudnik tudi podjetje, ki je registrirano in ima sedež znotraj EU, ali pa naročnik zahteva zgolj ponudnike s sedežem v mejah Republike Slovenije, naročnik odgovarja, da je navedeno eksplicitno razvidno iz zahtev in navedb v zadnjem odstavku 3.3 točke razpisne dokumentacije, nadalje iz 2. odstavka 3.3.1 točke v primeru podizvajalca iz tujine in iz 2. odstavka 3.3.2 točke v primeru soizvajalca s sedežem tujini. Naročnik torej v celotni točki 3.3 razpisne dokumentacije celo nagovarja ponudnike iz tujine, ki bodo predložili potrdila tujega organa.
Vezano na očitek glede meril naročnik pojasnjuje, da je pri določanju slednjih avtonomen. Naročnik se zaveda pomembnosti referenc (strokovna priporočila) za izkazovanje sposobnosti ponudnika, zato v točki 3.1.15.4 razpisne dokumentacije zahteva predložitev strokovnih priporočil ponudnika kot obvezni pogoj.
Glede 60 dnevnega dobavnega roka kot pogoja naročnik pojasnjuje, da je njegov cilj pridobiti čim več ponudnikov, ki so sposobni izvesti razpisano javno naročilo v danem časovnem obdobju. Naročnik izpostavlja, da mora najkasneje do 01.01.2007 vzpostaviti brezhiben sistem za prodajo vozovnic na avtobusih v medkrajevnem potniškem prometu v eurih, saj bo obstoječi sistem plačevanja postal neustrezen. Naročnikov interes je, da poskusno vzpostavi v prehodnem obdobju vzporedno delovanje tudi novega sistema, zato dodatno nagradi krajši rok dobave.
V zvezi z očitkom glede AUTOMOTIVE CERTFIED, zahteve po maksimalni v vlagi, zahteve po testiranju na mehanske šoke in vibracije (standard IEC-771) naročnik odgovarja, da mora vsa ponujena oprema na podlagi veljavne zakonodaje in predpisov, ki urejajo to področje, izpolnjevati zahtevane standarde in predpise, vključno s standardom in predpisom, ki ju navaja vlagatelj.
Glede očitka v zvezi z validacijo in polnjenjem pametnih kartic - večkratnih vozovnic naročnik pojasnjuje, da načrtuje takšne vrste in paleto prevoznih izkazov, da bodo potniki zainteresirani za nakup terminskih vozovnic oziroma da je politika naročnika, da bi bil delež potnikov, ki plačujejo pri vozniku, čim manjši. Naročnik dodaja, da se vlagateljev predmetni očitek nanaša na organizacijo plačilnega prometa, kar pa ni predmet javnega naročila.
V zvezi z očitkom, vezanim na personalizacijo brezkontaktnih mesečnih in letnih vozovnic, pa naročnik odgovarja, da iz tehnične specifikacije (točka 4.3) izhaja, da so predvidene terminske in vrednostne vozovnice, ki se bodo izdajale različnim kategorijam potnikov za različna obdobja, kar pomeni, da je predvidena tudi vpeljava personaliziranih vozovnic, pri čemer personifikacija zajema vpis šifre in imena potnika v memorijo vozovnice, tiskanje slike potnika na vozovnico pa ni predvideno, saj ni nujni sestavni del personifikacije.
Vlagatelj je naročnika z dopisom, z dne 17.08.2006, obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo.
Naročnik je dne 21.08.2006 odstopil dokumentacijo o predmetnem javnem naročilu v odločanje Državni revizijski komisiji.
Vlagatelj je dne 24.08.2006 na Državno revizijsko komisijo naslovil dokument z naslovom "Prva pripravljalna vloga v zadevi 018-320/2006", ki ga je slednja prejela dne 29.08.2006, v zvezi z naročnikovim sklepom o delni ugoditvi vlagateljevemu zahtevku za revizijo. Vlagatelj v celoti prereka navedbe naročnika v delu, s katerim je le-ta zavrnil vlagateljev zahtevek za revizijo.
Vlagatelj vezano na zahtevo po dveh ločenih terminalih dodaja, da je naročnik testiral vlagateljevo opremo in v Poročilu o testiranju, z dne 10.05.2004, št. 1027, v točki 3.3 - Zaključek ugotovil, da "gledano v celoti, je testiranje sistema za brezgotovinsko plačevanje voznine TP4120 pokazalo, da je omenjeni sistem tehnološko in tehnično lahko ustrezna in koristna možnost za posodobitev upravljanja dejavnosti, ki jo izvaja LPP d.o.o." (kot dokaz prilaga vlagatelj poročilo o testiranju plačilnega sistema TP4120). Vlagatelj vztraja, da je rešitev z enim terminalom, ki opravlja tako vozniške kakor tudi potniške funkcije enakovredna, predvsem pa cenejša.
V zvezi z rešitvijo po ekranu na dotik vlagatelj očita naročniku, da navedbe naročnika ne držijo, saj jih ne podkrepi z nobenim dokazom, pri čemer pa ni jasno, kako bo naročnik to možnost vrednotil, da ne bo prihajalo do neenakopravnosti med ponudniki - vlagatelj pojasnjuje, da naročnik ni pripravil razpisne dokumentacije v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZJN-1.
Glede zahtev po dimenzijah in volumnu opreme vlagatelj navaja, da so bile enake dimenzije navedene na internetu konkurenčnega ponudnika pred objavo tega naročila.
V zvezi z nižjo ocenjeno vrednostjo vlagatelj dodaja, da je to potrebno presojati v luči določila 83. člena ZJN-1, ki določa obveznost objave naročila za nabavo blaga v Uradnem glasilu Evropske skupnosti. Vlagatelj tudi dodaja, da bo naročnik v bližnji prihodnosti moral nabaviti opremo, ki je predmet tega razpisa tudi za mestni promet in ne le za medkrajevni potniški promet.
Vezano na očitek glede ločenih nabav opreme za medkrajevni potniški promet in mestni potniški promet vlagatelj očita naročniku pavšalno argumentiranje, pri čemer dodaja, da sta mestni in primestni promet statusno in organizacijsko znotraj naročnika res ločena, vendar gre kljub temu po vlagateljevem mnenju za vsebinsko gledano enovito naročilo. Vlagatelj predlaga Državni revizijski komisiji, da od naročnika zahteva porevizijsko poročilo o izvedbi postopka.
Glede referenc vlagatelj dodaja, da naročnik kot referenco zahteva 3 referenčna pisma avtobusnih podjetij z minimalno količino 30 instaliranih avtobusov / firmo in skupno vrednostjo 150 mio SIT v zadnjih 2 letih. Vlagatelj pojasnjuje, da preprosti izračun pokaže, da potemtakem odpade na posamezno podjetje cca. 50 mio SIT / 30 avtobusov, naročnik pa je razpisal opremo za 70 avtobusov, kar bi po omenjeni kalkulaciji zneslo kar 116.666.000 mio - v tej zvezi pa je potrebno presojati spoštovanje načela proporcionalnosti.
Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu s 23. členom ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.
Uvodoma je potrebno opozoriti vlagatelja, da imajo določene njegove navedbe v zahtevku za revizijo značaj vprašanj, ki bi jih vsekakor lahko naslovil na naročnika v smislu dodatnih pojasnil po 25. členu ZJN-1, česar pa, kot izhaja iz spisovne dokumentacije o predmetnem postopku, ni izkoristil, temveč je takoj vložil zahtevek za revizijo.
V zvezi z očitkom vlagatelja, da je standardnost procesorske enote terminala - operacijski sistem - omejitev zahteve na točno določen procesor in točno določen operacijski sistem v nasprotju s 5. členom ZJN-1, Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, glede na dejstvo, da je naročnik vlagatelju v tem delu ugodil s sklepom, s katerim je odločil o zahtevku za revizijo, da o tem med strankama ni več spora.
Državna revizijska komisija se je najprej opredeljevala do vlagateljevega očitka, da je zahteva po dveh ločenih terminalih - eden za voznika, drugi za potnika v nasprotju s 5. členom ZJN-1, s čemer naj bi bilo izločenih precej ponudnikov, saj praviloma svetovni proizvajalci naprave zaradi tehnoloških in uporabniških razlogov izdelujejo v kompletu in ne ločeno.
Naročnik upravičuje takšno zahtevo, da sta dva ločena terminala enostavnejša za vzdrževanje in zagotavljata večjo stopnjo zanesljivosti, poleg tega pa omogočata hitrejši vstop potnikov, saj medtem, ko potnik plačuje voznino pri vozniku, lahko potniki s terminskimi vozovnicami vstopajo in se validirajo oziroma registrirajo na drugem terminalu, ki je nameščen v avtobusu. Vlagatelj argumentira predmetni očitek med drugim z navedbo, da je naročnik z zahtevo po dveh ločenih terminalih izločil precej ponudnikov tovrstne opreme.
Državna revizijska komisija poudarja, da je naročnik pri definiranju vsebine predmeta javnega naročila in iz njega izhajajočih zahtev avtonomen oziroma je pri tem vezan na temeljna načela javnega naročanja. Argument vlagatelja, da je naročnik izločil z zahtevo po dveh ločenih terminalih precej ponudnikov tovrstne opreme v konkretnem primeru ne more pomeniti avtomatično kršitve načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-1). 5. člen ZJN-1 izrecno prepoveduje omejevanje konkurence med ponudniki z neupravičenimi omejitvami. Oziroma z drugimi besedami, omejitve so dopustne, v kolikor so upravičene. Ocena vlagatelja, da je naročnik izločil precej ponudnikov, ne pomeni, da je ostal samo eden ponudnik, ki lahko izpolni citirano zahtevo, temveč očitno lahko domnevno sporno citirano zahtevo naročnika izpolni nekaj ponudnikov, nenazadnje pa tudi argumentom naročnika po hitrejšem vstopanju potnikov ob taki rešitvi, kot jo je predvidel, ni mogoče oporekati.
Vsled gornjih dejstev je Državna revizijska komisija presodila, da je vlagateljev predmetni očitek neutemeljen.
V nadaljevanju je Državna revizijska komisija presojala očitek vlagatelja, da enostavnost uporabniškega vmesnika za voznike, kjer je zaželen ekran na dotik, ni v skladu z opisanimi Tehničnimi zahtevami v točki 4.2.1. - Oprema v avtobusu, kjer je v 5. alineji zahteva po robustno zasnovani opremi, ki mora biti odporna proti vandalizmu, tresljajem in temperaturnim nihanjem.
Iz razpisne dokumentacije za predmetno javno naročilo izhaja, da je naročnik v točki 4.4. Razpredelnica tehničnih zahtev in performans strojne opreme in njenih komponent (tehnične specifikacije sistema na avtobusu) v 11. vrstici zapisal "enostavnost uporabniškega vmesnika za voznika" (stolpec "Karakteristika") in "zaželjen ekran na dotik ali vsaj 20 tipk (numerične+menijske+funkcijske)" (stolpec "min. kriterij"). Glede na navedeno je naročnik v razpisni dokumentaciji določil, da je ekran na dotik zaželen pri terminalu za voznika, dopustna pa je tudi izvedba s t..i klasičnimi tipkami. Vlagatelj argumentira predmetni očitek s tem, da rešitev "ekrana na dotik" ni v skladu z zahtevo iz 5. alineje tehničnih zahtev točke 4.2.1 Oprema v avtobusu razpisne dokumentacije, kjer se zahteva robustnost opreme in odpornost proti vandalizmu, tresljajem in temperaturnim nihanjem. Državna revizijska komisija ugotavlja, da ni mogoče z zadostno mero zanesljivosti zagovarjati stališča, da je t.i. izvedba "ekrana na dotik" slabša v luči zahteve citirane 5. alineje v primerjavi s t.i. izvedbo s klasičnimi tipkami. Vlagatelj sicer v prvi pripravljalni vlogi odgovarja, da naročnik ni predvidel, kako bo naročnik možnost "ekran na dotik" vrednotil v primerjavi z izvedbo s t.i. klasičnimi tipkami. Državna revizijska komisija v zvezi s tem ugotavlja, da je naročnik zgolj izrazil željo po rešitvi terminala za voznika z "ekranom na dotik", pri čemer pa ne bo razlikoval med rešitvijo "ekran na dotik" ter rešitvijo s t.i. klasičnimi tipkami. Z drugimi besedami, naročnik ne bo delal razlik med tema dvema rešitvama tipk za vozniški terminal, kar pa ni v nasprotju z zakonom.
Glede na navedeno je Državna revizijska komisija vlagateljev predmetni očitek spoznala kot neutemeljen.
Zatem je Državna revizijska komisija presojala očitek vlagatelja, da zahteva po točno določenem volumnu in dimenziji naprav nikakor ni sprejemljiva, s čemer naj bi bil kršen 5. člen ZJN-1.
V ta namen je Državna revizijska komisija vpogledala v razpisno dokumentacijo za predmetno javno naročilo in ugotovila, da je naročnik v točki 4.4. Razpredelnica tehničnih zahtev in performans strojne opreme in njenih komponent (tehnične specifikacije sistema na avtobusu) v 2. do 6. alineji (skupni volumen vozniškega terminala, najdaljša dimenzija stranice vozniškega terminala, skupni volumen potniškega terminala, najdaljša dimenzija stranice potniškega terminala, kvaliteta prikazovalnika za voznika: velikost diagonale) določil številčne vrednosti, pred katerimi je zapisana besedica "max." oziroma "min.".
Na osnovi gornjega dejstva Državna revizijska komisija ugotavlja, da trditev vlagatelja, da je naročnik točno določil volumne in dimenzije naprav ne drži, saj je naročnik določil zgolj mejne vrednosti volumnov oziroma dimenzij (minimalne oziroma maksimalne).
Glede na navedeno je Državna revizijska komisija vlagateljev predmetni očitek presodila kot neutemeljen.
Nadalje je Državna revizijska komisija presojala očitek vlagatelja, da v razpisni dokumentaciji ni navedena spodnja ocenjena vrednost javnega naročila oziroma se je naročnik zaradi določitve nižje ocenjene vrednosti s tem izognil uporabi ZJN-1 (primestni potniški promet - mestni potniški promet).
V zvezi s tem Državna revizijska komisija ugotavlja, da je drugi del predmetnega očitka povezan z naslednjim očitkom vlagatelja (po vrstnem redu iz zahtevka za revizijo), in sicer da sta primestni in mestni potniški promet medsebojno neločljivo povezana sklopa in gre torej za poizkus izvedbe ločenih dobav verjetno nekvalitetne in tudi tehnično neustrezne opreme, zato bo t.i. drugi del predmetnega očitka obravnavan v nadaljevanju tega sklepa.
Državna revizijska komisija poudarja, da naročnik ni zakonsko vezan na objavljanje spodnje ocenjene vrednosti. Objava ocenjene vrednosti je torej prepuščena odločitvi naročnika in ni obligatorna. Naročnik je v konkretnem primeru objavil javni razpis v Uradnem listu RS za predmetno javno naročilo po odprtem postopku kot javni razpis na vodnem, energetskem, telekomunikacijskem in transportnem področju - blago, zato mu ni mogoče očitati, da se je izognil uporabi zakona.
Vlagatelj v prvi pripravljalni vlogi navaja, da je potrebno predmetni očitek razumeti v smeri določila 83. člena ZJN-1 kot izogib objavi javnega razpisa tudi v Uradnem glasilu Evropske skupnosti, kadar je vrednost enaka ali večja od vrednosti, določene v citiranem členu. Državna revizijska komisija poudarja, da se vlagatelj v konkretnem primeru sklicuje na napačne mejne vrednosti. Prvič, v konkretnem primeru gre za javno naročilo na t.i. infrastrukturnem sektorju, in drugič, mejne vrednosti so za t.i. javna naročila na infrastrukturnem sektorju v skladu z Direktivo 2004/17/ES, ki velja za citirani sektor, ter relevantnimi spremembami mejnih vrednosti v skladu z Uredbo komisije (ES), št. 2083/2005, z dne 19.12.2005, o spremembah direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede njunih pragov uporabe za postopke za oddajo naročila, spremenjene. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v sklepu o začetku postopka oddaje javnega naročila v konkretnem primeru določil ocenjeno vrednost, ki je nižja od relevantne mejne vrednosti, ki terja objavo tudi v Uradnem glasilu Evropske skupnosti, zato tudi navedba vlagatelja v prvi pripravljalni vlogi ne vzdrži presoje.
Glede na navedeno je Državna revizijska komisija vlagateljev predmetni očitek spoznala kot neutemeljen.
Zatem je Državna revizijska komisija presojala očitek vlagatelja, da sta primestni in mestni potniški promet medsebojno neločljivo povezana sklopa, zaradi česar gre za poizkus izvedbe ločenih dobav verjetno nekvalitetne in tudi tehnično neustrezne opreme.
Državna revizijska komisija poudarja, da je naročnik pri določanju obsega in vsebine posameznega konkretnega javnega naročila avtonomen oziroma je omejen s temeljnimi načeli javnega naročanja. Naročnik v konkretnem primeru med drugim zatrjuje, da tudi nima zagotovljenih sredstev za prenovo plačilnega sistema tudi v mestnem prometu. Ob tem Državna revizijska komisija pripominja, da je vsak subjekt, ki posluje na trgu, omejen s finančnimi resursi. Vsled tega torej tudi ni mogoče prisiliti naročnika, da objavi razpis, glede vsebine katerega nima zagotovljenih ustreznih finančnih sredstev, saj bi takšen razpis nenazadnje izpadel neresno, poleg tega pa bi vodil praviloma v sklenitev obligacijskega razmerja, s tem posledično pa tudi v morebitne odškodninske tožbe proti naročniku na izpolnitev obveznosti. Nasploh je temelj vsakega projekta ustrezna zaključena finančna konstrukcija, sicer ga niti nima smisla razpisati. Oziroma začeti projekt z razpisom brez ustrezne finančne konstrukcije je neresno, neprimerno, neodgovorno in je izven meja dobrih poslovnih običajev. Pri tem gre dodati, da je navedba vlagatelja o poskusu izvedbe ločenih dobav verjetno nekvalitetne in tudi tehnično neustrezne opreme iz naslova po vlagateljevem mnenju neutemeljene delitve naročila zgolj pavšalna in z ničemer izkazana.
Glede na navedeno Državna revizijska komisija ni sledila predmetnemu očitku vlagatelja in ga je zavrnila kot neutemeljenega.
Nadalje je Državna revizijska komisija presojala očitek vlagatelja, da iz razpisne dokumentacije ni razvidno, ali je lahko ponudnik tudi podjetje, ki je registrirano in ima sedež znotraj EU, zato vlagatelja zanima, ali naročnik zahteva ponudnike s sedežem le v mejah Republike Slovenije.
Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v razpisno dokumentacijo ugotavlja, da slednje v konkretnem primeru ne gre razumeti v smeri, da je lahko ponudnik le s sedežem v mejah Republike Slovenije (kar bi bilo praviloma lahko sporno z več vidikov). Naročnik v razpisni dokumentaciji v predzadnjem in zadnjem odstavku 3.3 točke Dokazila o sposobnosti ponudnika, nadalje v 2. odstavku 3.3.1 točke Obvezna dokumentacija za podizvajalce in v 2. odstavku 3.3.2 točke Obvezna dokumentacija za skupno ponudbo dovolj jasno nakazuje, da ponudniki iz tujine niso prepovedani.
Glede na navedeno je Državna revizijska komisija predmetni očitek vlagatelja zavrnila kot neutemeljen.
V nadaljevanju je Državna revizijska komisija presojala očitek vlagatelja, da je v merilih za vrednotenje ponudb navedena samo ponudbena cena in rok dobave, zato vlagatelja zanima, zakaj, kot je to v praksi v navadi, kot merilo ne namerava naročnik upoštevati mednarodnih referenc.
Državna revizijska komisija poudarja, da zakon naročniku ne predpisuje nabora meril, temveč jih določa zgolj primeroma (51. člen ZJN-1). Merila, ki jih določi naročnik morajo biti v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZJN-1 smiselno povezana z vsebino javnega naročila in ne smejo prispevati k diskriminatornemu razvrščanju ponudb. Naročnik je torej pri določanju meril avtonomen. Naročnik je v konkretnem primeru določil kot merilo ekonomsko najugodnejšo ponudbo (točka 3.4 razpisne dokumentacije), in sicer ponujena cena (maksimalno 90 točk) in rok dobave strojne opreme (maksimalno 10 točk). Naročniku v konkretnem primeru ni mogoče očitati oziroma naložiti, da bi moral kot dodatno merilo določiti tudi t.i. mednarodne reference, saj mu pri konkretni določitvi meril ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z zakonom.
Glede na navedeno je Državna revizijska komisija predmetni očitek zavrnila kot neutemeljen.
V povezavi s tem predmetnim očitkom gre obravnavati tudi očitek, ki ga vlagatelj izpostavlja v prvi pripravljalni vlogi kot odgovor na naročnikovo obrazložitev v odločitvi o zahtevku za revizijo (da je vključil kot pogoj predložitev strokovnih priporočil), in sicer da naročnik kot referenco zahteva 3 referenčna pisma avtobusnih podjetij z minimalno količino 30 instaliranih avtobusov / firmo in skupno vrednostjo 150 mio SIT v zadnjih 2 letih, kar naj bi bilo diskriminatorno in neenakopravno oziroma v nasprotju z načelom proporcionalnosti.
Naročnik je v razpisni dokumentaciji predvidel v točki 3.1.15.6 Strokovna priporočila ponudnika, in sicer mora ponudnik po citirani točki kot obvezni pogoj predložiti vsaj tri (3) strokovna priporočila v zadnjih treh (3) letih, katerih skupna vrednost mora biti najmanj 150 mio SIT, za dobavo sorodne opreme za najmanj 30 avtobusov / referenco.
Vlagatelj pojasnjuje, da preprosti izračun pokaže, da potemtakem odpade na posamezno podjetje cca. 50 mio SIT / 30 avtobusov, naročnik pa je razpisal opremo za 70 avtobusov, kar bi po omenjeni kalkulaciji zneslo kar 116.666.000 mio - v tej zvezi pa je potrebno presojati spoštovanje načela proporcionalnosti.
Uvodoma gre poudariti, da je vlagateljeva kalkulacija 116.666.000 mio napačna, kar pa ni vplivalo na odločitev Državne revizijske komisije v tem konkretnem primeru. Prav tako je napačna ugotovitev vlagatelja, da se strokovna priporočila nanašajo na zadnji dve (2) leti, saj je naročnik opredelil to obdobje na zadnja tri (3) leta.
V nadaljevanju pa Državna revizijska komisija ugotavlja v povezavi z ocenjeno vrednostjo, kot izhaja iz sklepa o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila, da naročniku s konkretno določitvijo treh (3) referenc (strokovnih priporočil) kot pogoja ni mogoče očitati (neupravičene) diskriminacije oziroma neenakopravnosti oziroma neproporcionalnosti, saj naj bi bila skupna vrednost vseh treh (3) strokovnih priporočil najmanj 150 mio SIT (najmanj 3 strokovna priporočila za dobavo sorodne opreme za najmanj 30 avtobusov).
Vsled gornjih ugotovitev je Državna revizijska komisija tudi vlagateljev očitek glede referenc v prvi pripravljalni vlogi spoznala kot neutemeljen.
Zatem je Državna revizijska komisija presojala očitek vlagatelja, da je dobavni rok za opremo v časovnem okviru največ 60 dni postavljen nerealno in je diskriminatoren.
Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj zgolj pavšalno navaja, da je 60 dnevni dobavni rok nerealen in diskriminatoren. Vlagatelj zatrjevane predmetne domnevne kršitve v zahtevku za revizijo ne konkretizira oziroma ne pojasni, zato Državna revizijska komisija ni mogla opraviti meritorne presoje predmetnega očitka. Državna revizijska komisija poudarja, da odloča na podlagi zahtevka za revizijo in v njegovih mejah, zato so lahko predmet njene meritorne presoje le konkretizirane kršitve. Vlagatelj mora, skladno z določili 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 58/03, 2/04, 69/05, 90/05 in 43/06), ki se skladno s petim odstavkom 3. člena ZRPJN smiselno uporablja glede vprašanj, ki jih ZRPJN ne ureja, zatrjevati dejstva, iz katerih izvirajo domnevne kršitve, ponuditi pa mora tudi dokaze, na podlagi katerih je taka dejstva mogoče ugotoviti. Gre za t.i. pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, v zvezi s katerim posledice nedokazanosti nekega dejstva prizadenejo tisto stranko, ki mora dejstvo, glede na normo materialnega prava, zatrjevati in dokazati. Upoštevaje zapisano, Državna revizijska komisija ugotavlja, da na podlagi tako splošno formuliranega predmetnega očitka in z njim povezanih navedb v zahtevku za revizijo ni mogoče ugotoviti očitane kršitve naročnika v predmetnem postopku oddaje javnega naročila.
Glede na navedeno Državna revizijska komisija ni sledila vlagateljevemu predmetnemu očitku.
Nadalje je Državna revizijska komisija presojala očitek vlagatelja, da v razsipni dokumentaciji oziroma tehnični specifikaciji ni zahteve AUTOMOTIVE CERTFIED (predpis EU za vse elektronske naprave, ki se vgrajujejo v vozila), zahteve po maksimalni vlagi, zahteve po testiranju na mehanske šoke in vibracije (standard IEC-571).
Z namenom razjasnitve spornega vprašanja je Državna revizijska komisija vpogledala v razpisno dokumentacijo in ugotovila, da je naročnik navedel v točki 3.1.1 Zakoni in drugi predpisi med drugim tudi "da mora ponudnik pri izvedbi predmeta javnega naročila upoštevati Zakon o standardizaciji, Zakon o akreditaciji, Zakon o tehničnih zahtevah za proizvode in ugotavljanju skladnosti, smernice EU 2001/85 in druge izvedbene predpise s področja predmeta javnega naročila".
Glede na navedeno je Državna revizijska komisija presodila, da je naročnik v citirani točki razpisne dokumentacije zajel tudi zahteve, ki jih eksplicitno izpostavlja vlagatelj v svojem zahtevku za revizijo, zato je presodila vlagateljev predmetni očitek kot neutemeljen.
V nadaljevanju je Državna revizijska komisija presojala očitek vlagatelja, da je v točki 4.2.1. - 2. alineja navedena validacija in polnjenje pametnih kartic - večkratnih vozovnic, pri čemer vlagatelja zanima, ali je naročnik predvidel, kolikor časa bo za to potreboval voznik, za koliko se bo podaljšal čas zaustavljanja na posameznih avtobusnih postajah in ali je upošteval, da naj bi voznik ob tem prodajal tudi papirnate vozovnice.
Naročnik zatrjuje v odločitvi o zahtevku za revizijo, da načrtuje takšne vrste in paleto prevoznih izkazov, da bodo potniki zainteresirani za nakup terminskih vozovnic oziroma da je politika naročnika, da bi bil delež potnikov, ki bodo plačevali pri vozniku, čim manjši. Ob zapisanem Državna revizijska komisija dodaja, da ni jasno, kako naj bi bila z izpostavljenim domnevnim problemom (kot ga obravnava vlagatelj) kršena konkurenčnost (validacija in polnjenje pametnih kartic ter prodaja vozovnic za enkratno vožnjo so pogoji, ki jih morajo izpolnjevati vsi ponudniki, ki želijo konkurirati na predmetnem javnem razpisu - za te pogoje pa ni mogoče zatrjevati, da so neupravičeni oziroma vsebinsko nepovezani s predmetom konkretnega javnega naročila). Nasploh pa gre pri tem vprašanju po presoji Državne revizijske komisije za "problem", ki je ustrezno rešljiv na način kot ga navaja naročnik v svoji obrambi na zahtevek za revizijo (politika naročnika je čim manjši delež potnikov, ki bodo plačevali pri vozniku).
Glede na zgoraj navedeno je Državna revizijska komisija presodila, da je vlagateljev predmetni očitek neutemeljen.
Kot zadnjega je Državna revizijska komisija obravnavala očitek vlagatelja, da iz specifikacije ni razvidno, ali se predvideva personalizacija brezkontaktnih mesečnih in letnih vozovnic (vpis šifre in imena potnika v memorijo vozovnice ter tiskanje slike potnika na vozovnico), s čemer naj bi bilo možno povsem ukiniti izdajanje papirnih mesečnih kartončkov.
Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz vlagateljevih navedb ne izhaja, kako naj bi bila kršena konkurenčnost z izpostavljenim domnevnim problemom (t.i. nepersonalizacijo brezkontaktnih vozovnic kot jo obravnava vlagatelj). Naročnik sicer v odgovoru na zahtevek vlagatelju pojasnjuje, sklicujoč se na točko 4.3 Vrste in kategorije vozovnic razpisne dokumentacije, da predvideva personalizacijo z vpisom šifre in imena potnika v memorijo vozovnice, vendar brez slike potnika (ob tem gre izpostaviti, kar je že uvodoma ugotovljeno v tem sklepu Državne revizijske komisije, da vlagatelj sploh ni izkoristil možnosti postaviti vprašanje v zvezi s tem na način, predviden s 25. členom ZJN-1). Kljub temu pa tudi za takšno personalizacijo kot si jo zamišlja naročnik, ni mogoče trditi, da omejuje konkurenčnost med ponudniki, prav tako pa je tudi možno ob takšni personalizaciji ukiniti izdajanje papirnih mesečnih kartončkov.
Glede na navedeno Državna revizijska komisija ni sledila vlagateljevemu predmetnemu očitku in ga je zavrnila kot neutemeljenega.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz izreka tega sklepa.
POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).
V Ljubljani, 06.09.2006
Predsednik senata:
Jožef Kocuvan, univ.dipl.ekon.
Član Državne revizijske komisije
Vročiti:
- Javno podjetje Ljubljanski potniški promet d.o.o., Celovška cesta 160, Ljubljana,
- Odvetnik Zmago Marovt, Rozmanova ulica 12/I, Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana,
- Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana.