018-289/2006 Ministrstvo za finance

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005 ter 78/2006; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu predsednika Sama Červeka, kot predsednika senata, ter članice Vide Kostanjevec in člana Jožefa Kocuvana, kot članov senata, ob sodelovanju svetovalca Boruta Smrdela, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Vzdrževanje in nadgradnja računalniško podprtega enotnega finančno računovodskega sistema Ministrstva za finance, MFERAC03" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj RRC Računalniške storitve, d.d., Jadranska 21, Ljubljana, ki ga zastopajo odvetniki Tatjana Pečar, Tone Prosenc in Samoel Petrlin, Tavčarjeva 4, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 04.09.2006 soglasno

odločila:

1. Vlagateljevi pritožbi, z dne 30.08.2006, se ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev o ustavitvi revizijskega postopka, vodenega na podlagi vlagateljevega zahtevka za revizijo, z dne 25.07.2006, kot izhaja iz naročnikovega Sklepa, št. 4301-11/2006/21, z dne 24.08.2006. Vlagateljev revizijski zahtevek, z dne 25.07.2006, se sprejme v obravnavo.

2. Vlagateljev zahtevek za revizijo, z dne 25.07.2006, se zavrne kot neutemeljen.

3. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, se zavrne.

Obrazložitev:

Pred naročnikom je v teku postopek oddaje javnega naročila "Vzdrževanje in nadgradnja računalniško podprtega enotnega finančno računovodskega sistema Ministrstva za finance, MFERAC03". Javni razpis je bil v postopku objavljen v Uradnem listu RS, št. 62-63, z dne 16.06.2006, pod številko objave Ob-16768/06, ter v Uradnem listu EU, št. S 108, z dne 09.06.2006, pod številko objave 115626.

Z vlogo, z dne 25.07.2006, vloženo pred potekom roka za oddajo ponudb, je vlagatelj na naročnika naslovil revizijski zahtevek. V revizijskem zahtevku naročniku očita kršitev 4., 5., 23., 50. ter 51. člena Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000 (102/2000 - popr.), 2/2004, 2/2004; v nadaljevanju: ZJN-1).
Vlagatelj tako najprej navaja, da so merila v razpisni dokumentaciji predmetnega postopka oddaje javnega naročila postavljena tako, da ponudbena cena predstavlja največ 40% maksimalnega števila točk najugodnejše ponudbe. Vsa ostala merila se nanašajo na kakovost ponudnika in prinašajo kar 60% maksimalnega števila točk, pri čemer pa sploh niso smiselno povezana s predmetom javnega naročila, če bi se jim smisel že priznal, pa to nikakor ne bi smelo biti v meri, večji kot je pogodbena cena. Merili "število zaposlenih delavcev z univerzitetno izobrazbo" ter "reference delavcev ponudnika" spadata pod določbe 42.a člena ZJN-1, saj sta po svoji naravi pogoja za izpolnjevanje oziroma priznanje sposobnosti ponudnika.
Vlagatelj dalje navaja, da je merilo "reference delavcev ponudnika" v nasprotju z 51. členom ZJN-1. Merila so, po mnenju vlagatelja, v 51. členu ZJN-1 določena taksativno, omenjenega merila pa med merili iz ZJN-1 ni. Smiselno bi sicer lahko spadalo pod merilo "kakovost", a slednje merilo naročnik posebej določa in ga vrednoti.
Kot naslednje vlagatelj zatrjuje, da merilo "enotna cena urne postavke" na način, kot je določeno v točki 10.2 razpisne dokumenatcije, predstavlja kršitev načela gospodarne rabe javnih sredstev in načela zagotavljanja konkurence med ponudniki ter je diskriminatorno. Po vlagateljevem mnenju omenjeno merilo tako ne bi smelo biti ovrednoteno z zgolj 40%, ravno tako pa ne bi smelo biti limitirano, saj je vsak ponudnik, ki ponudi ceno, nižjo od 12.000,00 SIT, postavljen v neenakopraven položaj glede na ponudnika, ki ponudi ceno 12.000,00 SIT, oziroma se na ta način omejuje konkurenca med njima. Vlagatelj izpostavlja še, da se v primeru enakega števila točk več ponudb šteje kot najugodnejša tista izmed ponudb, ki ne bo uveljavljala predhodnega obdobja. Na ta način so v favoriziran položaj postavljeni ponudniki, ki do sedaj že izvajajo istovrstne storitve za naročnika; zgolj ti ponudniki namreč ne bodo uveljavljali prehodnega obdobja, ker jim aplikacij ni potrebno prevzemati.
V naslednji točki revizijskega zahtevka vlagatelj navaja, da je točka 3.10. razpisne dokumentacije v nasprotju s točko 10.2. le-te, v delu, ki se nanaša na "uveljavljanje predhodnega obdobja", to pa pomeni kršitev 23. člena ZJN-1. Iz točke 10.2. naj bi namreč izhajalo, da je izključno izbira ponudnika, ali bo izkoristil možnost prehodnega obdobja ali ne, iz točke 3.10 pa, da ponudniki, ki že sedaj opravljajo istovrstne storitve za naročnika, ne smejo uveljavljati prehodnega obdobja.
Kot slednje vlagatelj navaja, da merili "referenčna pogodba iz vsebine sklopa" ter "število poslov iz vsebine sklopa" predstavljata kršitev načela zagotavljanja konkurence in sta diskriminatorni. Vlagatelj izpostavlja, da navedena "pogoja" v popolnosti izpolnjujejo le tisti ponudniki, ki so že opravljali istovrstne storitve za naročnika, saj so samo ti že izvajali posle, določene na strani 7/2.2. razpisne dokumentacije- opis sklopov, kjer je našteta vsebina, natančneje pa je navedena v nadaljevanju točke 2.3. Sklope s točno takšno vsebino ima izključno le naročnik in nobena druga pravna ali fizična oseba v Republiki Sloveniji.
Iz navedenih razlogov vlagatelj predlaga, da se njegovemu revizijskemu zahtevku ugodi in se v celoti razveljavi razpisna dokumentacija predmetnega postopka oddaje javnega naročila. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, in sicer v protivrednosti 2000 točk po Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2003 (70/2003 - popr.); v nadaljevanju: Odvetniška tarifa), povečano za 20% DDV, ter v višini takse za revizijo.

Dne 28.07.2006 je naročnik na Državno revizijsko komisijo naslovil predlog za izdajo sklepa po drugem odstavku 11. člena ZRPJN, da vloženi zahtevek za revizijo ne zadrži nadaljnjih aktivnosti naročnika v predmetnem postopku oddaje javnega naročila.

Dne 04.08.2006 je naročnik izdal sklep, s katerim je vlagateljev revizijski zahtevek zavrnil, ravno tako pa je zavrnil tudi zahtevo vlagatelja po povrnitvi stroškov, nastalih v zvezi z revizijo.
V obrazložitvi sklepa glede očitka o neskladnosti meril iz točke 10.2 razpisne dokumentacije s 50. členom ZJN-1 naročnik najprej navaja, da se ta očitek očitno nanaša na merilo "število delavcev z univerzitetno izobrazbo" (in ne na napačno navedeno merilo "število zaposlenih delavcev z univerzitetno izobrazbo"). Naročnik dalje navaja, da je z uvedbo tega merila zasledoval cilj, da bi izbrani ponudnik za delo pri naročniku zagotovil delavce s čim višjo stopnjo izobrazbe. Naročnik slednje ni želel navajati kot pogoj, in sicer iz razloga, da ne bi postavljal pogojev, ki bi bili za nekatere ponudnike lahko diskriminatorni. Le v primeru, če bi naročnik zahteval točno določeno potrdilo oziroma certifikat, bi bil revizijski očitek utemeljen. Naročnik je postavil logično in za vse ponudnike enakopravno merilo, ki sledi zahtevni, obsežni in kompleksni naravi javnega naročila. Določitev "spornih" meril naročniku zagotavlja sprejem čim večjega števila ponudb, medtem ko bi določitev le-teh kot pogojev lahko delovala diskriminatorno.
Glede očitka o tem, da je merilo "reference delavcev ponudnika" v nasprotju z 51. členom ZJN-1, naročnik meni, da so merila v 51. členu ZJN-1 navedena zgolj primeroma, naročnik pa sme uporabiti tudi merila, ki v tem členu niso taksativno navedena.
Glede revizijskih navedb, da je merilo "enotna cena urne postavke", kot je določeno v točki 10.2 razpisne dokumentacije, v nasprotju z načeloma gospodarne porabe javnih sredstev in zagotavljanja konkurence med ponudniki ter je diskriminatorno, naročnik navaja, da je za oddajo naročila izbral odprti postopek, ki je brez omejitve in se ne izvaja v dveh stopnjah. Naročnik je razpisal taka dela, za katera je določil več meril, med katerimi so tudi enotna cena urne postavke in kakovost ponudnika. Zaradi kompleksnosti del, ki jih bo prevzel izbrani ponudnik, je naročnik dal prednost merilu kakovost ponudnika. Zaradi poznavanja razmer na slovenskem trgu razvoja in vzdrževanja programske opreme, je naročnik opredelil merilo enotna cena urne postavke tako, kot je opisano v 10. poglavju razpisne dokumentacije. Naročnik je določil najnižjo še sprejemljivo ceno urne postavke, pri čemer meni, da so vse cene, ki so nižje od v razpisni dokumentaciji navedene, nenormalno nizke cene. Svojo trditev je naročnik preveril v referenčnem ceniku storitev Združenja za informatiko in telekomunikacije za storitve s področja IT, ki ga objavlja Gospodarska zbornica Slovenije. Povprečna cena ure po tem ceniku, ob upoštevanju v razpisu zahtevane okvirne količine ur za opravljanje storitev, znaša 19.552,68 SIT. Ob upoštevanju 30% znižanja cene zaradi sklepanja dolgoročne pogodbe, je cena ure 13.686,87 SIT. Zaradi narave dela je potrebno določene naloge opraviti izven rednega delovnega časa ter ob sobotah, nedeljah in praznikih, za kar referenčni cenik predvideva različne dodatke, ki v kalkulaciji povprečne ure niso bili upoštevani. Na osnovi predstavljene kalkulacije je naročnik postavil enotno ceno ure v višini 10.000,00 SIT. Naročnik nižjih cen od slednje ne spodbuja tudi iz razloga časovne komponente, ki je zanj zelo pomembna. Na osnovi večletnih izkušenj naročnik ugotavlja, da želijo izvajalci, ki so ponudili nižjo enotno ceno urne postavke, med izvajanjem pogodbe doseči daljši čas izvajanja naročenih storitev, kot je ocenil naročnik. Naročnik je zato mnenja, da bi izbrani izvajalec, ki bi ponudil nenormalno nizko ceno, za vsako naročilo ponujal nenormalno dolge roke izdelave, da bi poslovno upravičil svojo nizko enotno ceno. Naročnik opozarja tudi na določilo 53. člena ZJN-1, na podlagi katerega mora v primeru, da je ponujena cena neobičajno nizka in jo namerava zaradi tega zavrniti, od ponudnika zahtevati obrazložitev ponudbene cene. Zaradi navedenih okoliščin je naročnik izključil možnost, da bi katerikoli ponudnik ponujal neobičajno nizko ceno.
Kot naslednje se je naročnik opredelil do revizijske navedbe, skladno s katero naj bi bila točka 3.10 razpisne dokumentacije v nasprotju s točko 10.2 razpisne dokumentacije, kar naj bi pomenilo kršitev 23. člena ZJN-1. Naročnik navaja, da se je potrudil sestaviti takšna merila, ki bodo upoštevala načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki. Naročnik pričakuje, da bodo ponudniki predložili visoko kakovostne in konkurenčne ponudbe in da pri ocenjevanju ne bo potrebno uporabiti pomožnih meril za določanje najugodnejše ponudbe. Naročnik navaja, da za tabelo v točki 10.2 navaja korake, ki jih bo upošteval le izjemoma, koraki pa se upoštevajo zaporedoma in se med seboj izključujejo. Naročnik se ne strinja, da ni mogoče pripraviti pravilne ponudbe.
Kot slednje se naročnik opredeljuje do navedb o tem, da merili "referenčna pogodba" in "število poslov iz vsebine sklopa" kršita načelo konkurence med ponudniki in sta diskriminatorni. Naročnik izpostavlja, da so razpisani sklopi, kot so našteti v točki 2.2. razpisne dokumentacije, del poslovanja vsake pravne in fizične osebe, ne le v Republiki Sloveniji, temveč v vsem poslovnem svetu. Naročnik ne pričakuje, da bo ponudnik v referenčni pogodbi izvajal natančno takšne naloge, kot so podrobno opisane v točki 2.3 razpisne dokumentacije, saj bi bilo to proti moralnim vrednotam in bi naročnik kršil načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki. Naročnik pričakuje, da bo ponudnik z referenčnimi pogodbami dokazal znanja s področja razpisanih sklopov.
Iz navedenih razlogov naročnik zavrača trditve vlagatelja o kršitvah 23., 50. ter 51. člena ZJN-1. Pri tem izpostavlja, da je pri določanju meril relativno samostojen, ob upoštevanju določil ZJN-1, da so izbrana merila smiselno povezana z vsebino javnega naročila, ter da je sledil merilom ekonomsko najugodnejše ponudbe. Naročnik je vlagateljev revizijski zahtevek zato zavrnil kot neutemeljen.

Z vlogo, z dne 16.08.2006, je vlagatelj naročnika obvestil, da želi revizijski postopek nadaljevati pred Državno revizijsko komisijo. V svoji vlogi je dodatno predstavil svoja stališča do obravnavane zadeve, navajal pa je tudi dejstva, ki jih v svojem revizijskem zahtevku, z dne 25.07.2006, ni navajal. Tako je na novo navedel, da se je naročnik pri zatrjevanju izkušenj glede višine cene naročenih storitev skliceval na priporočljive cene, ki se nanašajo na urno postavko za enkratne in manjše posle in ne na dolgoročno in stalno izvajanje teh poslov za posameznega naročnika, ter da ni upošteval cen, ki dejansko obstajajo na trgu oziroma cen, ki jih "za te storitve zaračunava sam". Vlagatelj je na novo navedel tudi, da nobena pravna oseba v Republiki Sloveniji, razen naročnik, ni sklenila glede del iz vsebine sklopov predmeta javnega naročila "pogodbo za izvajanje teh del v višini nad 50.000.000,00 SIT letno in katere uporablja najmanj 50 uporabnikov, pri čemer morajo biti vsebovani o v tej pogodbi vsi trije sklopi, z vsemi podsklopi ki jih navaja razpisna dokumentacija in to v celotnem obsegu vseh teh podsklopov".

Državna revizijska komisija je z dopisom, z dne 02.08.2006, naročnika pozvala k predložitvi dokumentacije o postopku oddaje javnega naročila. Naročnik je del dokumentacije slednji odstopil 07.08.2006, na ponovni poziv Državne revizijske komisije pa še dne 17.08.2006 ter dne 25.08.2006.

Dne 24.08.2006 je naročnik izdal Sklep, št. 4301-11/2006/21, iz izreka katerega izhaja, da se predmetni revizijski postopek ustavi. V obrazložitvi sklepa je naročnik zapisal, da je vlagatelj sklep o zavrnitvi njegovega zahtevka za revizijo prejel dne 16.08.2006, dne 17.08.2006 pa je s priporočenim pismom, naslovljenim na "Ministrstvo za finance, šmartinska cesta 55, 1523", poslal svojo vlogo o nadaljevanju postopka. Vloga je dne 18.08.2006 prispela na Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije, šmartinska cesta 55, Ljubljana, ki jo je odstopila naročniku, katerega pravi naslov se glasi Ministrstvo za finance, p.p. 644, 1001 Ljubljana. Slednji je vlogo prejel 21.08.2006, kar je, po mnenju naročnika, po izteku roka za vložitev vloge o nadaljevanju revizije.
Vlagatelj je dne 30.08.2006 na Državno revizijsko komisijo naslovil pritožbo, s katero predlaga, da se naročnikov Sklep, št. 4301-11/2006/21, z dne 24.08.2006, razveljavi. V pritožbi navaja, da je njegova vloga, s katero je zahteval nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo, k pristojnemu organu prispela znotraj zakonitega roka; ker je bila 19.08.2006, ko bi se sicer iztekel tridnevni rok za podajo omenjene vloge, sobota, se je rok iztekel 21.08.2006, tega dne pa je njegova vloga tudi prispela k naročniku.


Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, na podlagi 3. alineje drugega odstavka 23. člena ZRPJN, 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN ter na podlagi šestega odstavka 22. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je v okviru predmetnega postopka najprej obravnavala vlagateljevo pritožbo zoper naročnikov sklep o ustavitvi revizijskega postopka, vodenega na podlagi vlagateljevega revizijskega zahtevka, z dne 25.07.2006. Ob tem je ugotovila, da je vlagateljeva pritožba, z dne 30.08.2006, utemeljena.

Med strankama v zadevi je nesporno (navedeno pa potrjuje tudi Državni revizijski komisiji predložena dokumentacija), da je vlagateljev pooblaščenec sklep, s katerim je naročnik odločil o vlagateljevem revizijskem zahtevku, prejel dne 16.08.2006. Navedenega dne je torej pričel teči tudi tridnevni rok iz prvega odstavka 17. člena ZRPJN, v katerem je lahko vlagatelj pravočasno podal svoje sporočilo o nadaljevanju revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo.

Iz določil petega odstavka 3. člena ZRPJN izhaja, da se v reviziji postopkov oddaje javnih naročil in v drugih postopkih, urejenih s tem zakonom, glede vprašanj, ki jih ta zakon ne ureja, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek. Iz določil četrtega odstavka 111. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 2/2004 (10/2004 - popr.)) izhaja, da se v primeru, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika.

V konkretnem primeru je bil zadnji dan roka za vlagateljevo podajo sporočila o nadaljevanju revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo 19.08.2008, ker je bila navedenega dne sobota, pa se je rok za podajo takšnega sporočila iztekel v ponedeljek, dne 21.08.2006.

Med strankama v zadevi je nesporno (navedeno pa potrjuje tudi Državni revizijski komisiji predložena dokumentacija), da je naročnik vlagateljevo vlogo, s katero je slednji zahteval nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo, prejel dne 21.08.2006.

Iz zgoraj navedenih dejstev izhaja, da je vlagateljeva zahteva za nadaljevanje revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo, navkljub temu, da naj bi bila poslana nepristojnemu organu, šele ta pa naj bi jo odstopil pristojnemu organu (česar Državna revizijska komisija ni preverjala), k naročniku nesporno prispela pred iztekom roka za njeno podajo in je tako pravočasna.

Ker je vlagatelj pravočasno zahteval nadaljevanje revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo, ni mogla nastopiti domneva umika njegovega revizijskega zahtevka, kot jo opredeljuje prvi odstavek 17. člena ZRPJN, naročnikov sklep, št. 4301-11/2006/21, z dne 24.08.2006, o iz takšne domneve izhajajoči ustavitvi revizijskega postopka, pa ne izkazuje upoštevne pravne podlage.

Iz navedenih razlogov je Državna revizijska komisija, na podlagi 3. alineje drugega odstavka 23. člena ZRPJN, vlagateljevi pritožbi, z dne 30.08.2006, ugodila in je razveljavila naročnikovo odločitev o ustavitvi revizijskega postopka, vodenega na podlagi vlagateljevega zahtevka za revizijo, z dne 25.07.2006, kot izhaja iz naročnikovega Sklepa, št. 4301-11/2006/21, z dne 24.08.2006. Vlagateljev revizijski zahtevek, z dne 25.07.2006, je Državna revizijska komisija sprejela v obravnavo.

O stroških pritožbenega postopka Državna revizijska komisija ni odločala, ker teh ni priglasila nobena od strank.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Naročnik je, v skladu z drugim odstavkom 11. člena ZRPJN, Državni revizijski komisiji predlagal sprejem sklepa, da vloženi zahtevek za revizijo ne zadrži njegovih nadaljnjih aktivnosti v postopku oddaje predmetnega javnega naročila. Državna revizijska komisija, upoštevaje temeljna načela iz 3. člena ZRPJN, predvsem načeli hitrosti in učinkovitosti revizijskega postopka, ter interes naročnika, da Državna revizijska komisija o zahtevku za revizijo odloči čim prej, o naročnikovem predlogu za izdajo sklepa po drugem odstavku 11. člena ZRPJN ni odločala, temveč je pristopila k vsebinski obravnavi zahtevka za revizijo. Ob tem je ugotovila, da vlagateljev revizijski zahtevek ni utemeljen.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je vlagatelj v svoji vlogi, z dne 16.08.2006, s katero je naročnika obvestil o želenem nadaljevanju revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo, navajal tudi dejstva, ki jih v svojem revizijskem zahtevku, z dne 25.07.2006, ni navajal. Tako je vlagatelj v svoji vlogi na novo navajal, da se je naročnik pri zatrjevanju izkušenj glede višine cene naročenih storitev skliceval na priporočljive cene, ki se nanašajo na urno postavko za enkratne in manjše posle in ne na dolgoročno in stalno izvajanje teh poslov za posameznega naročnika, ter da ni upošteval cen, ki dejansko obstajajo na trgu oziroma cen, ki jih "za te storitve zaračunava sam". Vlagatelj na novo navaja tudi, da nobena pravna oseba v Republiki Sloveniji, razen naročnik, ni sklenila glede del iz vsebine sklopov predmeta javnega naročila "pogodbo za izvajanje teh del v višini nad 50.000.000,00 SIT letno in katere uporablja najmanj 50 uporabnikov, pri čemer morajo biti vsebovani o v tej pogodbi vsi trije sklopi, z vsemi podsklopi ki jih navaja razpisna dokumentacija in to v celotnem obsegu vseh teh podsklopov". V svojem revizijskem zahtevku je vlagatelj navajal zgolj, da "pogoje v celoti izpolnjujejo le tisti ponudniki, ki so že opravljali istovrstne storitve za razpisodajalca, saj /so/ samo ti že izvajali posle, določene na strani 7/2.2. razpisne dokumentacije-opis sklopov, kjer je našteta vsebina, natančneje pa je navedena v nadaljevanju točke 2.3.. Sklope s točno takšno vsebino ima izključno le razpisodajalec in nobena druga pravna ali fizična oseba v RS.".

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah (npr. v zadevi, št. 018-155/06-32-1462) opozorila, da podlago odločitve naročnika o zahtevku za revizijo tvorijo le tista dejstva, ki so bila navedena, in le tisti zahtevki, ki so bili postavljeni do konca postopka v zvezi z zahtevkom za revizijo pred naročnikom, ki ga določajo 13. do vključno 16. člen ZRPJN. Do tega trenutka morajo biti podane vse procesne predpostavke za dopustnost zahteve za revizijo, po tem trenutku pa se presoja tudi utemeljenost vlagateljeve zahteve za revizijo. Naročnik odloči o zahtevku za revizijo ex nunc, v kolikor vlagatelj ni zadovoljen z odločitvijo naročnika, pa lahko, v skladu z 17. členom ZRPJN, zahteva nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj pa pri tem ne more navajati novih dejstev in postavljati novih zahtevkov, saj s temi dejstvi in zahtevki ni bil seznanjen naročnik, ko je sprejel svojo odločitev, in o njih zato tudi ni mogel odločati. Citirano pravilo udejanja eno izmed temeljnih načel revizije postopkov javnega naročanja - načelo hitrosti, in velja tako za vložitev zahtevka kot tudi za morebitno dopolnitev zahtevka. Ob nasprotnem tolmačenju bi bila zaobidena določba 16. člena ZRPJN o odločanju naročnika o revizijskem zahtevku pred odločanjem Državne revizijske komisije o le-tem.

Upoštevajoč zgoraj navedene argumente Državna revizijska komisija novih dejstev, ki jih navaja vlagatelj v svoji vlogi, z dne 16.08.2006, pri odločanju v predmetni zadevi ni upoštevala.


V nadaljevanju revizijskega postopka je Državna revizijska komisija obravnavala posamezne revizijske navedbe iz vlagateljevega revizijskega zahtevka. Najprej je obravnavala revizijske navedbe, ki se nanašajo zatrjevano neskladnosti meril iz točke 10.2 razpisne dokumentacije s 50. členom ZJN-1, ob čemer je ugotovila, da s tem povezane revizijske navedbe vlagatelja niso utemeljene.

Državna revizijska komisija izpostavlja, da je naročnik pri izbiri meril za izbiro najugodnejše ponudbe, kot poudarja tudi sam, načeloma svoboden, v kolikor so merila določena skladno z zahtevami, kot izhajajo iz predpisov s področja oddaje javnih naročil. ZJN-1 v drugem odstavku 50. člena tako med drugim določa, da merila ne smejo biti diskriminatorna in morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročila ter morajo prispevati k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb.

Naročnik je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila določil skupno tri merila za izbor ekonomsko najugodnejše ponudbe, in sicer merila "enotna cena urne postavke", s težo 40%, "kakovost ponudnika", s težo 35%, ter "reference delavcev ponudnika", s težo 25%.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da ni mogoče slediti vlagateljevi revizijski navedbi, da zadnji dve izmed navedenih meril nista smiselno povezani s predmetom javnega naročila. Tako gre ugotoviti, da pri merilu "kakovost ponudnika" naročnik, sledeč opisu tega merila v razpisni dokumentaciji, naročnik nagrajuje (a) izkaz obstoja pogodbe, "ki je povezana z vsebino sklopa", (b) izkaz izvedbe poslov, "ki so povezani z vsebino sklopaâ??", ter (c) število delavcev, "ki imajo vsaj univerzitetno izobrazbo â?? in imajo vsaj tri leta izkušenj na področju razvoja informacijskih sistemov ali na področju, ki je povezano z vsebino sklopa". Pri merilu "reference delavcev ponudnika" naročnik, ponovno sledeč opisu tega merila v razpisni dokumentaciji, nagrajuje izkaz delavcev ponudnika, ki dobro obvladujejo tehnologijo/področje (a) vsebine sklopa, (b) vodenja projektov, (c) analize programskih rešitev, (d) programiranja ter (e) podatkovne baze Oracle. Z vpogledom v razpisno dokumentacijo Državna revizijska komisija ugotavlja še, da je predmet javnega naročila "Vzdrževanje in nadgradnja računalniško podprtega enotnega finančno računovodskega sistema Ministrstva za finance, MFERAC03", tako opredeljen predmet pa je razdeljen na sklope (1) Finančno poslovanje, (2) Vodenje računovodstva ter (3) kadrovska evidenca in obračun stroškov dela. Na podlagi takšne opredelitve predmeta javnega naročila ter za vlagatelja spornih meril "kakovost ponudnika" ter "reference delavcev ponudnika" v razpisni dokumentaciji predmetnega postopka oddaje javnega naročila Državna revizijska komisija ugotavlja, da omenjeni merili vsekakor sta smiselno povezani s predmetom javnega naročila, oziroma da vlagatelj neobstoja smiselne povezave med meriloma in predmetom javnega naročila ni uspel izkazati.

Državna revizijska komisija dalje ugotavlja, da ni mogoče slediti vlagateljevim revizijskim navedbam, skladno s katerimi naj bi merili "število zaposlenih delavcev z univerzitetno izobrazbo" (dejansko gre za (pod)merilo "število delavcev z univerzitetno izobrazbo", kot del merila "Kakovost ponudnika") ter "Reference delavcev ponudnika" sodili pod določbe 42.a člena ZJN-1, saj sta po svoji naravi pogoja za izpolnjevanje oziroma priznanje sposobnosti ponudnika. Merilo je, skladno z 9. točko prvega odstavka 3. člena ZJN-1, "element za vrednotenje, primerjanje ali presojanje ponudb". V nasprotju z zapisanim je pogoj, kot ga opredeljuje 10. točka prvega odstavka istega člena ZJN-1, "element, ki mora biti v ponudbi v celoti izpolnjen na način, kot je predviden v razpisni dokumentaciji in je izključne narave". Odločitev o tem, ali nek razlikovalni element v postopku oddaje javnega naročila uporabi kot pogoj ali merilo, je v celoti prepuščena naročniku, slednji pa mora tako pri določitvi pogojev, kot pri oblikovanju meril, ravnati skladno s predpisi s področja oddaje javnih naročil. Tako gre izpostaviti, da ZJN-1 v 42. členu določa obvezne pogoje za priznanje sposobnosti za izvedbo javnega naročila, v 42. a členu, na katerega se sklicuje tudi vlagatelj, pa pogoje, ki jih naročnik lahko določi v postopku oddaje javnega naročila. Med slednje, to je pogoje za ugotavljanje ekonomsko-finančne, tehnične in kadrovske sposobnosti ponudnikov, kot jih opredeljuje 42.a člen ZJN-1, bi bilo smiselno mogoče uvrstiti tudi razlikovalne elemente, kot izhajajo iz za vlagatelja spornih meril "število delavcev z univerzitetno izobrazbo" ter "Reference delavcev ponudnika". Navedeno pa ne pomeni, da je bil naročnik takšne razlikovalne elemente tudi dejansko dolžan oblikovati v pogoj (kot navedeno se za določitev pogojev po 42. a členu ZJN-1 naročnik lahko odloči, ga pa k temu ZJN-1 ne zavezuje), kot tudi ne, da sta merili, v katerih so bili uporabljeni razlikovalni elementi, ki bi jih bilo mogoče uporabiti tudi v obliki pogoja, zgolj iz razloga uporabe takšnih elementov nedopustni. Ker gre hkrati ugotoviti, da za vlagatelja sporni merili tudi vsebinsko nimata narave pogoja (iz njune opredelitve torej ni razvidno, da bi šlo za "elementa, ki morata biti v ponudbi v celoti izpolnjena na način, kot je predviden v razpisni dokumentaciji in sta izključne narave"), je potrebno na tem mestu obravnavane revizijske navedbe vlagatelja zavrniti kot neutemeljene.

Kot naslednje Državna revizijska komisija ugotavlja, da je potrebno kot neutemeljene zavrniti tudi revizijske navedbe, ki se nanašajo na težo za vlagatelja spornih meril "kakovost ponudnika" ter "reference delavcev ponudnika". V tem sklepu je že bilo navedeno, da je naročnik določil skupno tri merila za izbor ekonomsko najugodnejše ponudbe, in sicer merila "enotna cena urne postavke", s težo 40%, "kakovost ponudnika", s težo 35%, ter "reference delavcev ponudnika", s težo 25%. Državna revizijska komisija tudi na tem mestu ponovno izpostavlja, da je naročnik pri izbiri meril za izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe načeloma svoboden, to pa velja tudi za določitev teže posameznih meril. Kot nedopustno je torej mogoče označiti zgolj tisto merilo, ki je diskriminatorno, ni smiselno povezano z vsebino javnega naročila ali pa ne prispeva k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb. V konkretnem primeru Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj neskladja na tem mestu obravnavnih meril, oziroma njihove teže, z omenjenimi zahtevami ZJN-1 ni uspel izkazati. Državna revizijska komisija tako najprej ugotavlja, da je naročnik merilu "enotna cena urne postavke" določil najvišjo težo izmed vseh meril; obe, za vlagatelja sporni merili, imata namreč določeni nižji teži. Vlagatelj ob tem sicer pavšalno zatrjuje, da sta sporni merili "smiselno identični", pri čemer pa takšnega stališča z ničemer ne obrazlaga, zato s tem povezanim navedbam ni mogoče slediti. Državna revizijska komisija ravno tako ugotavlja, da vlagatelj ni uspel izkazati, zakaj naj bi imeli zanj sporni merili preveliko težo; v tem sklepu je namreč že bilo navedeno, da sta merili, v nasprotju z vlagateljevim mnenjem, povezani s predmetom javnega naročila ter da iz opredelitve njune vsebine izhaja, da pri le-teh tudi ne gre za de facto pogoja. Ker drugih argumentov, v prid zatrjevani spornosti teže, določene meriloma "kakovost ponudnika" ter "reference delavcev ponudnika", vlagatelj ne navaja, je potrebno s tem povezane revizijske navedbe zavrniti kot neutemeljene. Ker vlagatelj domnevno spornost teže obravnavanih meril izpostavlja tudi v razmerju do teže, določene merilu "enotna cena urne postavke", pa Državna revizijska komisija ne glede na zapisano izpostavlja tudi, da je naročnik v okviru postopka oddaje javnega naročila in revizijskega postopka izbrano težo merila "enotna cena urne postavke" ustrezno utemeljil. Kot prepričljive gre tako sprejeti naročnikove ugotovitve o pomembnosti strokovne usposobljenosti ponudnika in njegovih delavcev za ustrezno izvedbo predmeta javnega naročila, ravno tako pa tudi z referenčnim cenikom Združenja za informatiko in telekomunikacije podkrepljene navedbe o okvirnih in pričakovanih ponudbenih cenah urnih postavk za storitve, ki so predmet javnega naročila. Na podlagi slednjih gre kot utemeljeno oceniti tudi naročnikovo odločitev, da bo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila izbiral ekonomsko najugodnejšo ponudbo in ne zgolj ponudbo, v kateri bo ponujena najnižja cena, ob odsotnosti prepričljivih in z dejstvi in dokazi podkrepljenih argumentov vlagatelja, ki bi dokazovali drugače, pa tudi naročnikovo odločitev o tem, da merilu "enotna cena urne postavke" določi težo, kot za to merilo izhaja iz razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila. Iz navedenih razlogov je potrebno tudi na tem mestu obravnavane revizijske navedbe vlagatelja zavrniti kot neutemeljene.

Kot naslednje je Državna revizijska komisija v okviru revizijskega postopka obravnavala revizijske navedbe, skladno s katerimi naj bi bilo merilo "reference delavcev ponudnika" nedopustno, ker ni taksativno našteto v 51. členu ZJN-1. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je potrebno s tem povezane revizijske navedbe zavrniti kot neutemeljene.

Iz določil 51. člena ZJN-1 izhaja, da lahko naročnik v postopku oddaje javnega naročila najugodnejšo ponudbo izbere bodisi na podlagi merila najnižja cena, bodisi na podlagi merila ekonomsko najugodnejša ponudba. Skladno z določili drugega odstavka 51. člena ZJN-1 je ekonomsko najugodnejša ponudba tista ponudba, ki ustreza različnim merilom, odvisno od predmeta javnega naročila, pri čemer ZJN-1 nekatera merila tudi navaja. Državna revizijska komisija je že v več svojih sklepih (tako npr. v zadevah 018-258/03, 018-288/04, 018-293/04â??) zapisala, da merila v 51. členu ZJN-1 niso taksativno določena. Zakon ne določa, katera in kakšna merila mora določiti naročnik, temveč v 51. členu ZJN-1 le primeroma našteva nekatera možna merila. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih ali drugih danosti, je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb namreč različen; prednosti, ki jih dajejo te danosti, pa je dovoljeno upoštevati. Iz navedenih razlogov, kot je že bilo navedeno, pravila o javnem naročanju naročnika načeloma ne omejujejo pri izbiri meril v posameznem primeru, oziroma to odločitev v celoti prepuščajo naročniku.

Upoštevajoč zgornje argumente gre ugotoviti, da revizijske navedbe, skladno s katerimi naj bi bilo merilo "Reference delavcev ponudnika" nedopustno, ker ni taksativno našteto v 51. členu ZJN-1, niso utemeljene.

Kot naslednje je Državna revizijska komisija obravnavala revizijske navedbe, skladno s katerimi naj bi merilo "Enotna cena urne postavke" na način, kot je določen v točki 10.2. razpisne dokumentacije, predstavljalo kršitev načela gospodarne uporabe javnih sredstev, kršitev načela zagotavljanja konkurence med ponudniki ter bilo diskriminatorno. Državna revizijska komisija ugotavlja, da s tem povezane revizijske navedbe vlagatelja niso utemeljene. Državna revizijska komisija se je v tem sklepu že opredelila do revizijskih navedb o dopustnosti izbranih meril za izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe ter do ustreznosti teže merila "Enotna cena urne postavke". Že zapisanemu na tem mestu dodaja, da je naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila izkazal utemeljene razloge za svojo odločitev, da bo z enakim (maksimalnim) številom točk po merilu "enotna cena urne postavke" točkoval ponudbe, v katerih bo ponujena ponudbena cena urne postavke 12.000,00 SIT (z DDV) ali manj. V tem sklepu je že bilo navedeno, da je naročnik takšno mejno ceno urne postavke utemeljil s sklicevanjem na lastne izkušnje in na referenčne cenike Združenja za informatiko in telekomunikacije. Iz slednjih izhaja naročnikovo utemeljeno prepričanje (vlagatelj ga namreč ni uspel utemeljeno izpodbiti), da je predmet javnega naročila mogoče ustrezno izvesti zgolj za zgoraj omenjeno ali višjo ceno, ne pa tudi za nižjo ceno. Ob zapisanem je potrebno pritrditi naročniku, ki navaja, da je skladno z določili 53. člena ZJN-1 upravičen zavrniti ponudbo, v kateri so za dano naročilo ponujene neobičajno nizke cene. Iz navedenega izhaja tudi, da ni samo po sebi neskladno z ZJN-1, če naročnik vnaprej določi cenovno mejo, na podlagi katere bo ponudbene cene označil kot neobičajno nizke, tako pa tudi ne, kot je to primer v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, če določi, da ponudbenih cen pod mejo "neobičajne nizkosti" ne bo dodatno nagrajeval. Takšno ravnanje naročnika (opredelitev merila "Enotna cena urne postavke") tudi ni neskladno z načelom gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev ali načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki, oziroma vlagatelj takšnega neskladja ni uspel izkazati, ravno tako pa obravnavano merilo tudi ni diskriminatorno, oziroma vlagatelj ni uspel izkazati, da bi bila diferenciacija med ponudniki oziroma ponudbami, ki jo to merilo povzroča (kot vsako merilo), neupravičena. Iz navedenih razlogov je potrebno s tem povezane revizijske navedbe zavrniti kot neutemeljene. Kot neutemeljene pa je potrebno zavrniti tudi revizijske navedbe vlagatelja, ki se nanašajo na zatrjevano favoriziranje ponudnikov, ki že do sedaj sodelujejo pri vzdrževanju sistema. Iz razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila izhaja, da je naročnik v le-tej, kot že navedeno, določil skupno tri merila za izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe. Naročnik je (v točki 10.2. razpisne dokumentacije) določil tudi, da se v primeru, če bi po omenjenih merilih več ponudb doseglo enako število točk, kot najugodnejša izmed njih šteje tista ponudba, ki doseže več točk pri merilu "Enotna cena urne postavke"; če bi imelo še vedno več ponudb enako število točk, se šteje kot najugodnejša izmed njih tista ponudba, ki doseže več točk pri merilu "Kakovost ponudnika"; če bi imelo še vedno več ponudb enako število točk se kot najugodnejša izmed njih šteje tista ponudba, ki doseže več točk pri merilu "Reference delavcev ponudnika"; če bi tudi ob uporabi vseh navedenih kriterijev imelo še vedno več ponudb enako število točk, pa se kot najugodnejša izmed njih šteje ponudba ponudnika, ki ne bo uveljavljal predhodnega obdobja (zadnji kriterij izbora, v kolikor tudi na ta način izbira najugodnejše ponudbe ne bi bila možna, je izbor ponudbe tistega ponudnika, ki v dokazilu o registraciji izkazuje višji znesek osnovnega kapitala). Z vpogledom v razpisno dokumentacijo predmetnega postopka oddaje javnega naročila gre ugotoviti tudi, da je naročnik v le-tej (v točki 3.10.) ponudnikom dal možnost, da se sami odločijo, ali bodo za prevzem aplikacij uveljavljali prehodno trimesečno obdobje ali ne; pravice do predhodnega obdobja pa nimajo ponudniki, če so sami, člani njihove skupine ali pa njihovi podizvajalci do sedaj že sodelovali pri vzdrževanju sistema MFERAC kot izvajalci ali podizvajalci. Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj ni uspel izkazati, da naročnik z določitvijo meril za izbor ekonomsko najugodnejše ponudbe favorizira ponudnike, ki že do sedaj sodelujejo pri vzdrževanju sistema. Izpostaviti je namreč potrebno, da bi do uporabe kriterija, skladno s katerim se kot najugodnejša izmed ponudb šteje ponudba ponudnika, ki ne bo uveljavljal predhodnega obdobja, prišlo zgolj v hipotetičnem in že teoretično malo verjetnem primeru, ko naročnik po vrednotenju ponudb s kumulativno uporabo vseh treh v razpisni dokumentaciji določenih meril ter tej sledečem ponovnem vrednotenju ponudb po vsakem od meril posamično še vedno ne bi uspel izbrati najugodnejše ponudbe. Ker gre ob zapisanem hkrati ugotoviti, da naročnik obstoječih izvajalcev storitev vzdrževanja sistema MFERAC s tem, ko jim ne priznava prehodnega obdobja, v ničemer ne favorizira, temveč s tem ravna gospodarno, tudi ostali ponudniki pa imajo možnost ne zahtevati prehodnega obdobja (v kolikor ocenijo, da slednje ni potrebno), je potrebno tudi na tem mestu obravnavane revizijske navedbe vlagatelja zavrniti kot neutemeljene.

V nadaljevanju revizijskega postopka je Državna revizijska komisija obravnavala revizijske navedbe vlagatelja, skladno s katerimi naj bi bila točka 3.10. razpisne dokumentacije v nasprotju s točko 10.2. razpisne dokumentacije. Ob tem je ugotovila, da s tem povezane revizijske navedbe vlagatelja niso utemeljene. Državna revizijska komisija ugotavlja, da si za vlagatelja sporni točki razpisne dokumentacije, v nasprotju z drugačnim mnenjem slednjega, nista v nasprotju. Kot je v tem sklepu že bilo navedeno, naročnik v točki 3.10 razpisne dokumentacije ponudnikom daje možnost, da se sami odločijo, ali bodo za prevzem aplikacij uveljavljali prehodno trimesečno obdobje ali ne; pravice do predhodnega obdobja pa nimajo ponudniki, če so sami, člani njihove skupine ali pa njihovi podizvajalci do sedaj že sodelovali pri vzdrževanju sistema MFERAC kot izvajalci ali podizvajalci. S takšnim določilom razpisne dokumentacije določilo točke 10.2. le-te, kot je povzeto pri obravnavi prejšnjega dela revizijskih navedb vlagatelja, ni v nikakršnem nasprotju, saj tudi ta nedopustnosti uveljavljanja prehodnega obdobja za nekatere ponudnike ter dopustnosti uveljavljanja slednjega za druge ponudnike ne spreminja. Ob zapisanem je potrebno izpostaviti še, da vlagatelj ne zatrjuje, da bi sam sodil med ponudnike (člane njihovih skupin ali pa njihovih podizvajalcev), ki so do sedaj že sodelovali pri vzdrževanju sistema MFERAC kot izvajalci ali podizvajalci, zato zatrjevana nejasnost določil razpisne dokumentacije glede nedopustnosti uveljavljanja prehodnega obdobja, ki se nanaša zgolj na te ponudnike, tudi če bi do nje prišlo, na vlagateljevo zmožnost priprave pravilne ponudbe tudi sicer ne bi mogla vplivati (oziroma vlagatelj takšnega vpliva ni uspel izkazati). Na tem mestu obravnavane revizijske navedbe vlagatelja je zato potrebno zavrniti kot neutemeljene.

Kot slednje je Državna revizijska komisija obravnavala revizijske navedbe vlagatelja, ki se nanašajo na zatrjevano neskladnost meril "Referenčna pogodba iz vsebine sklopa" ter "število poslov iz vsebine sklopa" z načelom konkurence med ponudniki ter domnevno diskriminatornost le-teh. Državna revizijska komisija ugotavlja, da tudi s tem povezane revizijske navedbe vlagatelja niso utemeljene. Z vpogledom v razpisno dokumentacijo predmetnega postopka oddaje javnega naročila gre ugotoviti, da je naročnik merilo "Kakovost ponudnika" razdelil na skupno tri (pod)merila, in sicer "Referenčna pogodba iz vsebine sklopa", "število izvedenih poslov iz vsebine sklopa" ter "število delavcev z univerzitetno izobrazbo". Iz razpisne dokumentacije je razvidno tudi, da je naročnik pri (pod)merilu "Referenčna pogodba iz vsebine sklopa" med drugim določil, da se bo upoštevala pogodba, "ki je povezana z vsebino sklopa (priloga 12 in Priloga 13), kar mora biti jasno vidno iz opisa vsebine pogodbe iz Priloge 13, katere vrednost presega 50 milijonov SIT (z upoštevanim DDV) in jo uporablja vsaj 50 uporabnikovâ??". Pri (pod)merilu "število izvedenih poslov iz vsebine sklopa" pa je naročnik med drugim določil, da se upoštevajo posli, "ki so povezani z vsebino sklopa (Priloga 12 in Priloga 13) in katerih vrednost presega 10 milijonov SIT (z upoštevanim DDV)â??". Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj ni uspel izkazati neskladja tako opredeljenih (pod)meril z načelom konkurence med ponudniki, kot tudi ne domnevne diskriminatornosti le-teh. V opisu za vlagatelja spornih meril naročnik torej navaja, da bo upošteval pogodbe oziroma posle "povezane z vsebino sklopa", v zvezi s čemer v sklepu, s katerim je odločil o vlagateljevem revizijskem zahtevku, pojasnjuje, da kot vsebino sklopov (v smislu obravnavnih meril) pojmuje finančno poslovanje, vodenje računovodstva ter kadrovsko evidenco in obračun stroškov dela, kot so našteti v točki 2.2. razpisne dokumentacije, ne pa naloge, kot izhajajo iz točke 2.3. le-te. Takšnega pojasnila naročnika seveda ni mogoče šteti kot pojasnilo v smislu 25. člena ZJN-1, saj ni bilo podano v okviru postopka oddaje javnega naročila (in na zakonsko zahtevan način), gre pa hkrati ugotoviti, da mu razpisna dokumentacija predmetnega postopka oddaje javnega naročila ne nasprotuje. Z vpogledom v slednjo je namreč mogoče ugotoviti, da v le-tej ni najti izrecne podlage za vlagateljevo prepričanje, da bo naročnik kot ustrezne priznal zgolj tiste referenčne pogodbe in posle, iz katerih bo izhajalo opravljanje prav tistih storitev (vsebin), kot so opredeljene v točki 2.3. razpisne dokumentacije; takšnega določila, ki bi tudi sledeč naročniku dejansko lahko pomenilo neupravičeno favoriziranje ponudnikov, ki že sedaj izvajajo storitve, ki so predmet javnega naročila, razpisna dokumentacija namreč ne vsebuje. Ker vlagatelj v svojem revizijskem zahtevku hkrati ne napada nejasnosti na tem mestu obravnavanih (pod)meril (v zvezi s čemer bi sicer že v postopku lahko zahteval dodatna pojasnila), temveč zgolj hipotetično predpostavlja, da bo naročnik slednja uporabil na sporen način, za kar pa, kot že navedeno, izrecne podlage v razpisni dokumentaciji predmetnega postopka oddaje javnega naročila ni najti, je potrebno tudi na tem mestu obravnavane revizijske navedbe vlagatelja zavrniti kot neutemeljene.


V povzetku zgornjih ugotovitev Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom ni uspel izkazati neskladja razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila s predpisi s področja oddaje javnih naročil, tako pa tudi ne utemeljiti v zahtevku predlagane razveljavitve te razpisne dokumentacije. Iz navedenih razlogov je Državna revizijska komisija, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN, vlagateljev revizijski zahtevek, z dne 25.07.2006, zavrnila kot neutemeljen.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v revizijski postopek priglasil stroške, nastale v zvezi z revizijo.

Skladno s tretjim odstavkom 22. člena ZRPJN mora v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, naročnik na pisno zahtevo vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo.

Vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom ni uspel, zato je Državna revizijska komisija, na podlagi šestega odstavka 22. člena ZRPJN, zavrnila tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.








POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 04.09.2006

Predsednik senata:
Samo Červek, univ. dipl. prav.,
predsednik Državne revizijske komisije










Vročiti:
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, Ljubljana,
- Odvetniki Tatjana Pečar, Tone Prosenc in Samoel Petrlin, Tavčarjeva 4, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana.

Natisni stran