Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-202/2006 Splošna bolnišnica dr. Jožeta Potrča Ptuj

    Številka: 018-202/06-33-2051
    Datum sprejema: 17. 7. 2006

    Sklep

    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list Republike Slovenije, številka 78/1999; 90/1999 - popravek; 110/2002; 42/2004 in 61/2005; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu člana Jožefa Kocuvana kot predsednika senata, Nataše Jeršič in Vide Kostanjevec, kot članic senata, ob sodelovanju svetovalca Marka Zupanca, v postopku nadzora nad zakonitostjo javnega naročila za "I. storitve čiščenja (št. 14), II. storitve pranja (št. 27)" (2. sklop: "II. Storitve pranja"), in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba FIN - KOM, d. o. o., Efenkova cesta 61, 3320 Velenje, ki jo zastopa odvetnik Zmago Marovt, Rozmanova 12, 1001 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Splošna bolnišnica dr. Jožeta Potrča Ptuj, Potrčeva 23-25, 2250 Ptuj (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne 17. julija 2006 soglasno

    odločila:

    1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo z dne 05. maja 2005 se ugodi tako, da se razveljavi razpisna dokumentacija postopka oddaje javnega naročila za "I. storitve čiščenja (št. 14), II. storitve pranja (št. 27)" (objavljenega v Uradnem listu Republike Slovenije, številka 37/2006, z dne 07. aprila 2006, pod številko objave Ob-9865/06) v delu, ki se nanaša na sklop "II. Storitve pranja" in sicer:
    - določba o merilu "obseg pranja" iz druge alinee "obseg pranja" v poglavju "II. Pranje bolnišničnega perila" (stran 6),
    - točka "2. Obseg pranja 12 točk" v poglavju "II. Pranje bolnišničnega perila" (stran 6),
    - merilo "obseg pranja" iz točke "2. Obseg pranja" v poglavju "II. Pranje bolnišničnega perila" (stran 7).

    2. V preostalem delu se vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 05. maja 2005 zavrne kot neutemeljen.

    3. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, se delno ugodi. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti preostale stroške, nastale v zvezi z revizijo, v višini 145.500,40 SIT, v roku 15. dni od dne prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe, po tem roku pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje odločbe Državne revizijske komisije do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

    Obrazložitev:

    Naročnik je dne 06. marca 2006 sprejel Sklep o pričetku postopka oddaje javnega naročila, številka 01.4-77/1-06, za oddajo predmetnega javnega naročila pa je v Uradnem listu Republike Slovenije, številka 37/2006, z dne 07. aprila 2006, pod številko objave Ob-9865/06 objavil javni razpis po odprtem postopku. Naročnik je predmetno javno naročilo razdelil v dva sklopa in sicer sklop 1: "I. Storitve čiščenja" in sklop 2: "II. Storitve pranja" (v nadaljnjem besedilu: javno naročilo).

    Vlagatelj je dne 08. maja 2006, in sicer pred rokom za oddajo ponudb (to je istega dne do 9. ure), vložil zahtevek za revizijo zgolj v sklopu 2: Storitve pranja (bolnišničnega perila), ki ga je naročnik prejel še istega dne (v nadaljnjem besedilu: zahtevek za revizijo). Vlagatelj v zahtevku za revizijo predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi in razveljavi razpisno dokumentacijo za sklop 2 ter da naročnik povrne stroške, nastale z revizijo kakor so priglašeni v stroškovniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve naročnika o zahtevku za revizijo do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. V nadaljevanju svojega zahtevka za revizijo vlagatelj navaja, da naročnik pri pripravi razpisne dokumentacije ni sledil prvemu odstavku 23. člena Zakona o javnih naročilih (Uradni list Republike Slovenije, številka 39/2000; 102/2000 - popravek in 2/2004; v nadaljnjem besedilu: ZJN-1), zato gre ugotoviti, da razpisna dokumentacija naročniku ne omogoča primerljivosti in s tem vrednotenja ponudb. Vlagatelj navedeni zaključek v nadaljevanju zahtevka za revizijo natančneje obrzlaga na sledeč način:
    - pogoji za sodelovanje po mnenju vlagatelja niso določeni tako, da bi vlagatelj kot ponudnik, ki je sicer sposoben izvesti razpisano storitev tudi za sklop 2, lahko enakopravno sodeloval v postopku. Zahteva naročnika po referenci s kapaciteto 120.000,00 kg (7. točka poglavja 2.8. Razpisne dokumentacije) je po mnenju vlagatelja očitno pisana na kožo sedanjemu izvajalcu, pri čemer je navedena referenca sicer v povezavi s predmetom javnega naročila, vendar pa sta naročnikovi zahtevi glede časa opravljanja storitve (v trajanju 9 mesecev) in skupne letne količine, najmanj 120.000,00 kg, diskriminatorni. Sporna referenca je diskriminatorna, ker vlagatelja kot ponudnika, ki je sposoben izvesti predmetno javno naročilo, saj ima dovolj prostorskih kapacitet za pranje perila, neopravičeno izloča iz postopka vrednotenja.
    Po mnenju vlagatelja je 7. točka poglavja 2.8. Razpisne dokumentacije diskriminatorna in nepotrebna tudi iz razloga, ker bo naročnik dejansko sposobnost za izvedbo posla ugotavljal na podlagi lastne zahteve iz 16. točke poglavja 2.8. Razpisne dokumentacije. Glede na vsebino zahteve (â??"da ima ponudnik izdelan opis strojne opreme s priloženimi tehničnimi specifikacijami iz katerih je razvidna dnevna zmogljivost in kapaciteta strojev") namreč vlagatelj ugotavlja, da bo naročnik v postopku ocenjevanja na podlagi tako predloženih dokazov, kot je bilo zahtevano v navedeni točki, ugotavljal, ali je posamezen ponudnik dejansko sposoben izvesti predmetno javno naročilo ali ne. Opis strojne opreme, kot ga je zahteval naročnik, mora biti takšen, da je razvidna dnevna zmogljivost in kapaciteta strojev, na podlagi zahteve iz 16. točke poglavja 2.8. Razpisne dokumentacije pa je vlagatelj sposoben izkazati tudi zmogljivost kapacitet in strojev - torej dejansko sposobnost za izvedbo predmetnega javnega naročila;
    - postavljena merila po mnenju vlagatelja tudi niso v skladu z določili 50. člena ZJN-1, saj naročnik merila "obseg pranja" ni ovrednotil tako, kot to zahteva ZJN-1, torej v smislu nediskriminatornosti. Vlagatelj očita naročniku, da sporno merilo ne zagotavlja konkurenčnosti med ponudniki, saj imajo ponudniki na podlagi tako postavljenega merila možnost, da pridobijo točke šele, če izkažejo, da so v svoji pralnici oprali več perila, kot so dejanske potrebe naročnika (povprečna letna količina za vse vrste perila pri naročniku je namreč 382.000 kg). Ponudnik lahko na podlagi tako postavljenega merila pridobi točke šele, če izkaže, da ima kapacitete večje od 400.001 kg perila letno (kar je več od dejanskih potreb naročnika in ne prispeva k razvrščanju ponudnikov v smislu meril). Po mnenju vlagatelja bi v posledici zapisanega sporno merilo na način, kot je oblikovano (vrednoteno), utegnilo v fazi presoje ponudb nedopustno posegati v načelo gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev ter načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki. Sporno merilo se po mnenju vlagatelja tako navezuje na samega ponudnika, ne pa na vsebino javnega razpisa, kot to zahteva drugi odstavek 50. člena ZJN-1, prav tako pa ne prispeva k ekonomski ugodnosti ponudbe, kot to zahteva 51. člen ZJN-1. Stališče, da je merilo dopustno le, če se z njim ocenjuje specifike ponudbe, ne pa specifike ponudnika, je skladno tudi s prakso Sodišča Evropskih skupnosti (tako na primer v zadevi številka 31/87 - Gebroeders Beentjes BV proti Nizozemski). Po mnenju vlagatelja naročnik pri oblikovanju spornega merila tudi ni upošteval načela sorazmernosti;
    - naročnik predmetnega naročila ni objavil v Uradnem listu Evropske unije, kar bi bil glede na vrednost po mnenju vlagatelja dolžan storiti;
    - točka 2.23 na strani 11 Navodil ponudnikom za pripravo ponudbe po mnenju vlagatelja ni v skladu s slovenskim pravnim redom, saj si na podlagi navedene točke naročnik nezakonito pridržuje pravico, da lahko v času pred sklenitvijo pogodbe kadarkoli zavrne vsako ponudbo ali prekliče razpisani postopek in zavrne vse ponudbe kadarkoli pred sklepanjem pogodb, brez odgovornosti do ponudnikov;
    - naročnikovo določilo v točki 2.24 Navodil ponudnikom po mnenju vlagatelja ni v skladu z določili ZJN-1, saj ni jasno definiran pojem "nenormalno nizka ponudbena cena glede na razmere na trgu". Poleg tega naročnik, ne da bi izvedel postopek kot je določen v ZJN-1 zgolj zaradi tako imenovane neobičajno nizke cene, ne more kar izločiti ponudnika;
    - povsem nejasna in neskladna sama s seboj v nasprotju pa je po mnenju vlagatelja tudi določba XIV člena vzorca pogodbe o poslovnem sodelovanju - izvajanje storitev, saj v prvem odstavku določa čas trajanja pogodbe, to je do 31. maja 2011, v drugem odstavku spornega člena pa se postavlja pogoj, "če bo naročnik sprejel svoj notranji finančni akt, ki je zakonska podlaga za izvedbo oddaje javnega naročila";
    - vlagatelj se ne strinja z naročnikom, da se ponudbe lahko vložijo za en sklop;
    - vlagatelj navaja, da morajo biti merila objavljena tako v Uradnem listu, kot tudi v razpisni dokumentaciji;
    - vlagatelj naročniku še očita, da med pogoje ni vključil zahteve iz 6. člena Odredbe o finančnem poslovanju proračunskih porabnikov.
    Vlagatelj v svojem zahtevku za revizijo priglaša tudi stroške takse v znesku 200.000,00 SIT, materialne stroške v višini 30 %, vključno z 20 % davkom na dodano vrednost, pa tudi 3000 točk za pripravo zahtevka za revizijo, vključno z 20 % davkom na dodano vrednost.

    Dne 22. maja 2006 je naročnik izdal Sklep številka 01.4-77/14-06, s katerim je odločil o vlagateljevem zahtevku za revizijo (v nadaljnjem besedilu: odločitev o zahtevku za revizijo). Naročnik je v svoji odločitvi o zahtevku za revizijo vlagateljevemu zahtevku za revizijo delno ugodil, delno pa je ugodil tudi zahtevi za povrnitev stroškov. V obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo naročnik najprej smiselno povzema vlagateljeve navedbe iz zahtevka za revizijo, v nadaljevanju pa dodaja:
    - da se ugodi vlagateljevim zahtevam na način, da
    a) se določilo točke 2.23 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe črta iz razpisne dokumentacije;
    b) se popravi vzorec pogodbe o poslovnem sodelovanju v XIV. točki tako, da bo veljavnost pogodbe 24 mesecev in se črta drugi odstavek istega člena, ki govori o veljavnosti pogodbe vezano na sprejetje notranjega finančnega akta. V tej povezavi se v popravi objave spremeni tudi trajanje javnega naročila iz 60 v 24 mesecev;
    c) bo naročnik v popravi objave navedel, da lahko ponudniki oddajo ponudbo za oba sklopa in ne samo za enega;
    d) bo naročnik v popravi objave navedel vsa merila, ki so navedena v razpisni dokumentaciji;
    - da se v preostalem delu zahtevka za revizijo vlagateljevim zahtevam ne ugodi.
    Kot razloge, da se v preostalem delu zahtevka za revizijo vlagateljevim zahtevam ne ugodi, naročnik navaja:
    a) glede navedbe vlagatelja, da je 7. točka poglavja 2.8. Razpisne dokumentacije diskriminatorna in nepotrebna tudi iz razloga, ker bo naročnik dejansko sposobnost za izvedbo posla ugotavljal na podlagi lastne zahteve iz 16. točke poglavja 2.8. Razpisne dokumentacije, naročnik navaja, da so bile reference objavljene v Uradnem listu v objavi javnega razpisa kot tehnične zahteve iz 42.a člena ZJN-1 in ne gre posploševati, da takšne reference postavljajo ponudnike v neenakopraven položaj, še manj pa, da so diskriminatorne in nepotrebne. Naročnik je pogoj navedel na podlagi točke 2. iz prvega odstavka 42.a člena ZJN-1, ki pravi, eno ali več dokazil, skladno s predmetom naročila, količino in namenom. Navedeno po mnenju naročnika pomeni, da naročnik lahko zahteva, da morajo ponudniki predložiti dokazila, ki zajemajo tudi količine. Naročnik še poudarja, da je pri navedbi količin podal količino glede na njegovo letno količino v višini niti 1/3, kar je minimalna količina glede na predmet javnega naročila in ni mogoče govoriti o kakršnikoli diskriminaciji ponudnikov;
    b) glede navedbe vlagatelja, da postavljena merila niso v skladu z določili 50. člena ZJN-1, naročnik odgovarja, da ZJN-1 eksplicitno navaja, da so naročniki pri izbiri meril svobodni in avtonomni. Naročnik še dodaja, da merila, kakor so postavljena, zagotavljajo konkurenco. Merilo "obseg pranja" je smiselno povezano z vsebino javnega naročila in je v zvezi s predmetom javnega naročila nastavljeno tako, da se nagrajuje tiste ponudnike, ki operejo več, kot je letno povpraševanje naročnika, saj bi po mnenju naročnika to merilo v nasprotnem primeru izgubilo smisel. Merila so nastavljena tako, da izid ni odvisen samo od dodatnih točk, saj je cena glavni faktor in najmočnejše merilo, ki lahko kaj hitro izniči ostala merila, kot sta obseg pranja in fiksnost cen. Naročnik je pri izbiri meril stremel za tem, da si z oddajo javnega naročila pridobi izvajalca z izkušnjami, kar lahko dokaže s količino opranega merila;
    c) da vlagateljeva zahteva po objavi javnega naročila v Uradnem listu Evropske unije glede na vrednost pogodbe ni upravičena;
    d) glede navedbe vlagatelja, da v Navodilih ponudnikom ni jasno definiran pojem "nenormalno nizka ponudbena cena glede na razmere na trgu", naročnik odgovarja, da ni z ničemer prejudiciral zadeve kar se tiče določbe 2.24 točke Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, saj se bo moral v primeru, če bi prišlo do situacije, o kateri govori vlagatelj, držati postopkov, ki so v takšnem primeru zahtevani v ZJN-1;
    e) da vlagatelj zmotno navaja, da bi moral naročnik pri oddaji javnega naročila v svojo dokumentacijo vključiti spremembe 6. člena Odredbe o finančnem poslovanju proračunskih porabnikov. Naročnik je prepričan, da je vlagatelj spregledal dejstvo, da se navedena odredba nanaša na financiranje izvajanja investicijskih del v imenu in za račun Republike Slovenije, kot to izhaja iz njenega 1. člena.
    Naročnik je vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov delno ugodil (glede na uspeh v revizijskem postopku) na način, da je vlagatelj upravičen do povrnitve 40.000,00 SIT za plačano takso, 1200 točk in 20 % davek na dodano vrednost. V ostalem je naročnik zahtevo za povrnitev stroškov zavrnil. Naročnik še utemeljuje svojo odločitev glede stroškov na način, da je vlagatelj sicer resnično za vložitev zahtevka za revizijo plačal takso v višini 200.000,00 SIT, čeprav je bil dolžan plačati le 100.000,00 SIT. Tako se je osnova za vračilo sorazmernega dela upoštevala zahtevana višina takse in ne vplačana.

    Vlagatelj je naročnika z "Zahtevo za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo", izdano dne 25. maja 2006, obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo (v nadaljnjem besedilu: zahteva za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo). Navedeno zahtevo za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo je naročnik prejel dne 26. maja 2006. V njej vlagatelj še navaja, da je naročnik odločitev predmetnega javnega naročila poslal le vlagatelju zahtevka, ne pa tudi pooblaščeni odvetniški pisarni, ki v predmetni zadevi zastopa vlagatelja, a vlagatelj kljub napaki obvešča naročnika, da zahteva nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo v tistem delu, v katerem je naročnik zahtevek za revizijo neupravičeno zavrnil. Vlagatelj v zahtevi za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo priglaša tudi stroške zahtevka za nadaljevanje postopka v višini 50 točk, vključno z 20 % davkom na dodano vrednost.

    Državna revizijska komisija je dne 31. maja 2006 prejela naročnikov dopis "Zahteva za revizijo postopka oddaje javnega naročila", številka 01.4-77/16-06, izdan dne 30. maja 2006, v katerem naročnik povzema dotedanji potek postopka predmetnega javnega naročila, v nadaljevanju pa predlaga Državni revizijski komisiji, da "pregleda zadevo in zahtevek ponudnika v zavrnilnem delu kot neutemeljen zavrne. Podrejeno pa naročnik ugovarja tudi višini priglašenih stroškov sestave zahtevka za revizijo in taksi za vložitev zahtevka.".

    Vlagatelj je dne 01. junija 2006 po pošti priporočeno s povratnico na Državno revizijsko komisijo posredoval dokument "Prva pripravljalna vloga", izdan dne 02. junija 2006, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 02. junija 2006 (v nadaljnjem besedilu: prva pripravljalna vloga). V prvi pripravljalni vlogi vlagatelj prereka navedbe naročnika, podane v odločitvi o zahtevku za revizijo, in sicer v tistem delu, v katerem naročnik vlagateljevemu zahtevku za revizijo ni ugodil.

    Naročnik je na podlagi poziva Državne revizijske komisije, izdanega dne 09. junija 2006, ki je bil istega dne poslan naročniku, z dopisom "Dostava dokumentacije", številka 01.4-77/18-06, izdanim dne 13. junija 2006, Državni revizijski komisiji posredoval preostalo relevantno dokumentacijo za sklop "II. Storitve pranja". Državna revizijska komisija je predmetni dopis prejela dne 14. junija 2006.

    Po pregledu dokumentacije o predmetnem javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, v skladu s tretjo alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa.

    Državna revizijska komisija kot poseben, neodvisen in samostojen državni organ nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil zagotavlja v skladu s 4. členom ZRPJN pravno varstvo ponudnikov v vseh stopnjah postopkov oddaje javnih naročil. Ponudniki oziroma osebe, ki imajo ali so imele interes za dodelitev naročila in ki verjetno izkažejo, da jim je bila ali da bi jim lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, lahko v skladu z 12. členom ZRPJN vložijo zahtevek za revizijo postopka oddaje konkretnega javnega naročila, vložiti pa ga morajo pri naročniku, ki mora v skladu s 16. členom ZRPJN (če so izpolnjene vse procesne predpostavke) meritorno odločiti o zahtevku za revizijo. Postopek revizije postopka javnega naročila pred Državno revizijsko komisijo se nadaljuje na podlagi odstopa zahtevka za revizijo (17. člen ZRPJN).

    Državna revizijska komisija je, skladno z navedenim, v konkretnem postopku oddaje javnega naročila tako najprej preverila, ali je zahtevek za revizijo dopusten in ali je vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka za revizijo. Državna revizijska komisija ugotavlja, da ima vlagatelj kot ponudnik, ki je dvignil razpisno dokumentacijo in je registriran za opravljanje dejavnosti, ki je predmet javnega naročila (naziv dejavnosti: 93.010 Dejavnost pralnic in kemičnih čistilnic - Uredba o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti, Uradni list Republike Slovenije, številka 2/2002), skladno z 9. členom ZRPJN interes za dodelitev naročila in je verjetno izkazal, da bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je ta aktivno legitimiran kot stranka v postopku in upravičen do vložitve zahtevka za revizijo.

    Državna revizijska komisija je pri presoji zahtevka za revizijo upoštevala določilo drugega odstavka 19. člena ZRPJN, ki določa, da Državna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka za revizijo, ob upoštevanju meja zahtevka za revizijo pa tudi o kršitvah, za katere vlagatelj ni vedel ali ni mogel vedeti, pa so vplivale na odločitev naročnika o dodelitvi naročila. V primeru kršitev temeljnih načel javnega naročanja izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi.

    Glede navedb vlagatelja, ki jih je podal v zahtevi za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo, da je naročnik odločitev predmetnega javnega naročila poslal le vlagatelju zahtevka, ne pa tudi pooblaščeni odvetniški pisarni, ki v predmetni zadevi zastopa vlagatelja, Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da vlagatelj ni navedel, na kakšen način naj bi kršitev pravila, da se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, v konkretnem javnem naročilu vplivala na njegov pravni položaj. Vlagatelj obenem tudi ni izkazal verjetnosti nastanka škode zaradi zatrjevane kršitve naročnika v smislu prvega odstavka 9. člena ZRPJN. Iz vlagateljevih navedb tako ni razvidno, da bi se v konkretnem primeru njegov položaj zaradi napačnega vročanja odločitve o zahtevku za revizijo neposredno naročniku in ne pooblaščenemu odvetniku vlagatelja spremenil oziroma poslabšal. Vlagatelj namreč v svoji zahtevi za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo navaja: "Odločitev je naročnik predmetnega javnega naročila poslal le vlagatelju zahtevka, ne pa tudi pooblaščeni odvetniški pisarni, ki v predmetni zadevi zastopa vlagatelja. Kljub tej napaki, vas obveščamo, da zahtevamo nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo in sicer v tistem delu, v katerem ste zahtevek za revizijo neupravičeno zavrnili.". Glede na navedeno Državna revizijska komisija zato vlagateljevih navedb v tem delu ni vsebinsko obravnavala.

    V nadaljevanju Državna revizijska komisija ugotavlja, da med strankama tega revizijskega postopka ni sporno, da je naročnik s svojim Sklepom številka 01.4-77/14-06, izdanim dne 22. maja 2006, vlagateljevemu zahtevku za revizijo že delno ugodil in sicer na način, da
    a) se določilo točke 2.23 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe črta iz razpisne dokumentacije;
    b) se popravi vzorec pogodbe o poslovnem sodelovanju v XIV. točki tako, da bo veljavnost pogodbe 24 mesecev in se črta drugi odstavek istega člena, ki govori o veljavnosti pogodbe vezano na sprejetje notranjega finančnega akta. V tej povezavi se v popravi objave spremeni tudi trajanje javnega naročila iz 60 v 24 mesecev;
    c) bo naročnik v popravi objave navedel, da lahko ponudniki oddajo ponudbo za oba sklopa in ne samo za enega;
    d) bo naročnik v popravi objave navedel vsa merila, ki so navedena v razpisni dokumentaciji.
    Državna revizijska komisija ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je naročnik s svojim Sklepom številka 01.4-77/14-06, izdanim dne 22. maja 2006, v točkah, ki jih je naročnik opredelil kot točke d.), f.), g.) in h.), ugodil zahtevku za revizijo, v preostalem delu (v točkah, ki jih je naročnik opredelil kot točke a.), b.), c.), e.) in i.)) pa vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. Glede na navedeno je Državna revizijska komisija vlagateljev zahtevek za revizijo presojala le v tistem delu, v katerem mu naročnik s svojim Sklepom številka 01.4-77/14-06, izdanim dne 22. maja 2006, ni ugodil.

    Glede vlagateljevih navedb, da pogoji za sodelovanje v sklopu "II. Storitve pranja" (7. točka poglavja 2.8. Razpisne dokumentacije) niso dločeni tako, da bi vlagatelj kot ponudnik, ki je sicer sposoben izvesti razpisano storitev tudi za sklop II, lahko enakopravno sodeloval v postopku, Državna revizijska komisija ugotavlja, da niso utemeljene. ZJN-1 v 10. točki tretjega člena (Pomen v zakonu uporabljenih pojmov) določa, da je "pogoj" element, ki mora biti v ponudbi v celoti izpolnjen na način, kot je predviden v razpisni dokumentaciji in je izključne narave. Natančneje so pogoji urejeni v poglavju 2. 6. (Pogoji za priznanje sposobnosti) in sicer v 41. do 44. členu ZJN-1. Pogoje, ki jih mora izpolnjevati ponudnik, da lahko sodeluje v postopku, mora naročnik navesti v objavi javnega razpisa in v razpisni dokumentaciji, izpolnjevanje pogojev pa se dokazuje z listinami v pisni ali elektronski obliki (41. člen ZJN-1). Poleg obveznih pogojev, ki so določeni že v samem zakonu (prvi, drugi in tretji odstavek 42. člena ZJN-1), lahko naročnik določi tudi druge pogoje, potrebne za izvedbo javnega naročila (četrti odstavek 42. člena in 42.a člen ZJN-1).

    Ekonomsko-finančne, tehnične in kadrovske pogoje za priznanje sposobnost, ki so primeroma našteti v 42.a členu ZJN-1, lahko naročnik določi po svoji presoji, vendar je pri tem dolžan upoštevati zahtevo, da pogoji ne smejo biti neupravičeno diskriminatorni. V skladu z zakonom posameznemu pogoju ni mogoče očitati, da je neupravičeno diskriminatoren takrat, kadar je določen "â?? v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom javnega naročila" (prvi odstavek 42.a člena ZJN-1).

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo ugotavlja, da je naročnik v točki 2.8. navedel, da bo usposobljenost in sposobnost ponudnikov ocenjeval z izločitvenimi kriteriji, med katerimi je v sedmi točki tudi kriterij, "da je ponudnik v zadnjih 3 letih izvajal:
    â"˘ storitve pranja v trajanju 9 mesecev v eni bolnišnici ali socialno-varstvenem zavodu oz. zdravilišču v skupni letni količini najmanj 120.000 kg ( reference )",
    citirana zahteva naročnika pa dejansko izhaja tudi iz naročnikove razpisne dokumentacije na strani 5. Vlagatelj nadalje še navaja, da ga izpostavljena določba postavlja v neenakopraven položaj, zahteva s kapaciteto 120.000,00 kg pa je po njegovem mnenju očitno pisana na kožo sedanjemu izvajalcu. Vlagatelj dodaja, da je že v preteklosti opravljal storitve pranja perila za bolnišnico, vendar ne v zahtevani višini.

    Ob navedenem Državna revizijska komisija ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je naročnikova zahteva, "da je ponudnik v zadnjih 3 letih izvajal storitve pranja v trajanju 9 mesecev v eni bolnišnici ali socialno-varstvenem zavodu oz. zdravilišču v skupni letni količini najmanj 120.000 kg", v povezavi s predmetom javnega naročila, saj vlagatelj v svojem zahtevku za revizijo izrecno navaja: "Vlagatelj zahtevka za revizijo ugotavlja, da je zahtevana referenca (zgolj pranje perila) sicer v povezavi s predmetom javnega naročila"... Obenem Državna revizijska komisija ugotavlja, da je med strankama revizijskega postopka sporno, ali sta diskriminatorni naročnikovi zahtevi glede časa opravljanja storitve in skupne letne količine. Vlagatelj namreč v svojem zahtevku za revizijo v nadaljevanju prej citiranega stavka dodaja: â??"vendar pa sta naročnikovi zahtevi glede časa opravljanja storitve (v trajanju 9 mesecev) in skupne letne količina (namesto besede "količina" bi morala biti pravilno zapisana beseda "količine"; opomba Državne revizijske komisije), najmanj 120.000,00 kg, diskriminatorni.".

    Vlagatelj najprej zatrjuje, da naj bi bil izločitveni kriterij iz zgoraj citirane 7. točke poglavja 2.8. Razpisne dokumentacije diskriminatoren (v delu, ki se nanaša na čas opravljanja storitve: v trajanju 9 mesecev, pa tudi v delu, ki se nanaša na skupno letno količino: najmanj 120.000,00 kg) in vlagatelja postavlja v neenakopraven položaj, zahteva naročnika po referenci s kapaciteto 120.000,00 kg pa je očitno pisana na kožo sedanjemu izvajalcu.

    Takšnih (splošnih) trditev vlagatelja Državna revizijska komisija ne more sprejeti kot razlog za razveljavitev naročnikove razpisne dokumentacije za sklop "II. Storitve pranja" v navedenem delu, ki se nanaša na postavitev spornega izločitvenega kriterija. Vlagatelj namreč v zahtevku za revizijo ni predstavil nobenih relevantnih argumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da bi bila sporna naročnikova zahteva določena v nasprotju z ZJN-1, da bi bila diskriminatorna oziroma bi omejevala prosto konkurenco na trgu in / ali kršila enakopravnost ponudnikov v predmetnem postopku oddaje javnega naročila na način, da bi vlagatelja postavljala v neenakopraven položaj. Zgolj vlagateljevi trditvi, da "je kot ponudnik sposoben izvesti predmetno javno naročilo za sklop II, če pogoji za priznanje sposobnosti niso diskriminatorni in pisani na kožo posameznemu ponudniku" in "zahteva naročnika po referenci z kapaciteto 120.000,00 kg je očitno pisana na kožo sedanjemu izvajalcu" (pri čemer vlagatelj niti ne pojasni, iz katerih dejstev naj bi izhajala "očitnost" in na kašen način naj bi bila izpostavljena zahteva naročnika pisana na kožo sedanjemu izvajalcu) pa ne zadostujeta za sklep o domnevni diskriminatornosti in domnevnem favoriziranju določenega (s strani vlagatelja neimenovanega) ponudnika. Iz naročnikove razpisne dokumentacije na strani 16, poglavja "III. KOLIČINE PERILA", tako tudi izhaja, da povprečna letna količina za vse vrste perila pri naročniku znaša 382.000 kg, naročnik pa je v sporni referenci zahteval, da je ponudnik v zadnjih 3 letih izvajal storitve pranja v trajanju 9 mesecev v eni bolnišnici ali socialno-varstvenem zavodu oziroma zdravilišču v skupni letni količini najmanj 120.000 kg. Državna revizijska komisija ugotavlja, da skupna letna količina 120.000 kg opranega perila predstavlja le dobrih 31 % povprečne letne količine za vse vrste perila pri naročniku. Smiselno enak zaključek pa izhaja tudi iz naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo, koder je v zadnjem stavku alinee a.) na strani 4 v povezavi s sporno referenco naročnika zapisano: "Pri navedbi količin pa je naročnik podal količino glede na njegovo letno količino v višini niti 1/3, kar je minimalna količina glede na predmet javnega naročila"...

    Smiselno enak zaključek velja tudi za vlagateljeve navedbe
    - "vlagatelj zahtevka pa je ponudnik, ki je že v preteklosti opravljal storitve pranja perila za bolnišnico, vendar ne v zahtevani višini" (pri čemer vlagatelj niti konkretno ne navaja niti ne dokazuje, za katero bolnišnico je že v preteklosti opravljal storitve pranja perila in v kakšni višini (količini). V kolikor bi bila ta bolnišnica naročnik, bi namreč vlagatelj gotovo tudi izrecno zapisal, da je že v preteklosti opravljal storitve pranja perila za naročnika),
    - "citirana zahteva naročnika pa vlagatelja postavlja v neenakopraven položaj",
    kateri (v tako splošni obliki) ne zadostujeta za sklep o domnevni diskriminatornosti in domnevnem postavljanju vlagatelja v neenakopraven položaj.

    Prav tako sporne reference naročnika, ki zožuje število možnih ponudnikov na razpisu v smislu, da "vlagatelja kot ponudnika, ki je sposoben izvesti predmetno naročilo, saj ima dovolj prostih kapacitet za pranje perila, neopravičeno izloča iz postopka vrednotenja" (pri čemer vlagatelj sploh ne zatrjuje, da na relevantnem trgu ni prisotnih več ponudnikov, ki izpostavljeni zahtevi naročnika lahko zadostijo), same po sebi ni mogoče označiti kot diskriminatorne. Državna revizijska komisija ugotavlja, da se vlagatelj v svoji argumentaciji neopravičenega izločanja sklicuje zgolj na svoje proste kapacitete, na podlagi katerih (samih po sebi) pa ni mogoče zaključiti, da pogoj ni določen "â?? v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom javnega naročila" (prvi odstavek 42.a člena ZJN-1). Opozoriti je potrebno, da zgolj proste kapacitete vlagatelja naročniku v konkretnem javnem razpisu na primer še ne bi mogle predstavljati nekakšnega temelja za zaključek, da je ponudnik (podobno obsežen) predmet javnega naročila že izvajal (ima z njim izkušnje) in bi bilo mogoče posledično utemeljeno pričakovati, da ima izdelano ustrezno (sodobno) logistiko organizacije in način zbiranja, (dnevnega) odvoza in dostave perila naročniku, kar bi bil v konkretnem primeru logičen smisel sporne reference. Prav tako zgolj proste kapacitete vlagatelja naročniku v konkretnem javnem razpisu na primer še ne bi mogle na nek način dati tudi pozitivne prognoze glede pričakovane kakovosti pranja, kakor je to zahtevano v razpisni dokumentaciji. V primeru zadostitve sporni naročnikovi zahtevi torej ponudniki izkažejo svoje minulo delo (torej ex tunc), medtem ko s prostimi kapacitetami ponudniki izkazujejo določene parametre za izvajanje (morebitnega) svojega bodočega dela (torej ex nunc).

    Ker vlagatelj v obravnavnem delu zahtevka za revizijo ni ponudil zadostnih dokazov (5. točka tretjega odstavka 12. člena ZRPJN), na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na morebitno kršitev predpisov o javnem naročanju, Državna revizijska komisija predmetnim očitkom ni mogla slediti.

    Državna revizijska komisija tudi na podlagi preostalih revizijskih navedb ni mogla ugotoviti, v čem naj bi bil izločitveni kriterij iz 7. točke poglavja 2.8. Razpisne dokumentacije diskriminatoren (v delu, ki se nanaša na čas opravljanja storitve: v trajanju 9 mesecev, pa tudi v delu, ki se nanaša na skupno letno količino: najmanj 120.000,00 kg) in naj bi vlagatelja postavljal v neenakopraven položaj, zahteva naročnika po referenci s kapaciteto 120.000,00 kg pa naj bi bila očitno pisana na kožo sedanjemu izvajalcu. Ker je Državna revizijska komisija pri presoji utemeljenosti vlagateljevega očitka, kakor je podan, ugotovila, da naročnik ni ravnal v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja, zlasti pa z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-1) in načelom enakopravnosti ponudnikov (7. člen ZJN-1), s tem povezanim navedbam vlagatelja ni sledila in jim ni ugodila.

    Glede vlagateljevih revizijskih navedb, da je zahteva naročnika pod 7. točko poglavja 2.8. Razpisne dokumentacije diskriminatorna in nepotrebna iz razloga, ker bo naročnik dejansko sposobnost za izvedbo posla ugotavljal na podlagi lastne zahteve iz 16. točke poglavja 2.8. Razpisne dokumentacije, Državna revizijska komisija ugotavlja, da niso utemeljene. Državna revizijska komisija v povezavi z navedenim namreč ugotavlja, da ni mogoče slediti vlagateljevemu zaključku, v katerem pravi "zahteva naročnika pod točko 7(reference za pranje..)je diskriminatorna in nepotrebna iz prej navedenih razlogov, ker bo naročnik dejansko sposobnost za izvedbo posla ugotavljal na podlagi lastne zahteve iz točke 16. poglavja 2.8 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe.".

    Prvi odstavek 42.a člena ZJN-1 (Ekonomsko-finančni, tehnični in kadrovski pogoji za priznanje sposobnosti) določa, da lahko za izpolnjevanje ekonomsko-finančnih, tehničnih in kadrovskih pogojev, naročnik določi raven in druge okvire ekonomsko-finančne, tehnične in kadrovske sposobnosti, v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom javnega naročila. V povezavi z navedenim 2. točka drugega odstavka istega člena določa, da za dokaze, ki jih mora ponudnik predložiti k ponudbi, da dokaže svojo sposobnost po navedenem členu, štejejo listine, ki jih izdajo na njegovo zahtevo pristojni organi ali poda ponudnik sam, naročnik pa lahko zahteva, da morajo ponudniki predložiti:
    a) seznam najpomembnejših dobav ali storitev v zadnjih treh letih (skupaj s potrdili o dobro opravljenem delu, z vrednostmi in datumi izvedbe);
    b) popis ponudnikove razpoložljive tehnične opreme za izvedbo javnega naročila.
    Iz navedenega zakonskega določila je jasno razvidno, da gre za dva različna dokumenta, pri čemer je eden od bistvenih razlikovalnih elementov med njima prav v tem, da v primeru seznama po alinei a) ponudniki izkažejo svoje minulo delo (seznam najpomembnejših dobav ali storitev, torej ex tunc), medtem ko v primeru popisa po alinei b) ponudniki izkažejo svoje razpoložljive tehnične opreme za bodoče delo (za izvedbo javnega naročila, torej ex nunc). Navedeni zaključek potrjuje tudi naročnikova razpisna dokumentacija, ki v 16. točki poglavja 2.8. (na strani 8) nedvoumno določa, da mora ponudnik predložiti "opis strojne opreme s priloženimi tehničnimi specifikacijami (torej za naprej; opomba Državne revizijske komisije) iz katerih je razvidna dnevna zmogljivost in kapaciteta strojev (sklop II)". Državna revizijska komisija poudarja, da se v skladu s svojo dosedanjo obrazložitvijo sicer strinja z vlagateljem v delu, v katerem pravi, da bo naročnik dejansko sposobnost za izvedbo posla ugotavljal na podlagi lastne zahteve iz točke 16. poglavja 2.8 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, vendar pa se z njim ne strinja v delu, v katerem zaključuje, da je zahteva naročnika pod točko 7 (reference za pranje) poglavja 2.8. Razpisne dokumentacije iz pravkar citiranega razloga diskriminatorna in nepotrebna. Nepotrebna ni, ker gre, kot je bilo to izpostavljeno že doslej, za dva različna dokumenta, pri čemer
    - s seznamom najpomembnejših dobav ali storitev ponudniki izkažejo svoje minulo delo,
    - s popisom ponudnikove razpoložljive tehnične opreme za izvedbo javnega naročila ponudniki izkažejo svojo razpoložljivo tehnično opremo za bodoče delo,
    prav tako pa, skladno z že doslej podano obrazložitvijo (predvsem stran 8 in 9 obrazložitve tega sklepa),
    - s seznamom najpomembnejših dobav ali storitev ponudniki izkazujejo, kot to izhaja že iz samega naziva seznama, najpomembnejše dobave ali storitve,
    - s popisom ponudnikove razpoložljive tehnične opreme za izvedbo javnega naročila pa ponudniki izkažejo svojo razpoložljivo tehnično opremo.
    Zgolj splošnih in pavšalnih trditev vlagatelja glede diskriminatornosti iz izpostavljenega razloga pa Državna revizijska komisija ne more sprejeti kot razloga za razveljavitev naročnikove razpisne dokumentacije za sklop "II. Storitve pranja" v navedenem delu.

    Glede vlagateljevih revizijskih navedb, da sporno merilo "obseg pranja" ni povezano z vsebino javnega naročila in ne zagotavlja konkurenčnosti med ponudniki, Državna revizijska komisija ugotavlja, da so utemeljene. Določitev meril in njihovo vrednotenje je ena najpomembnejših sestavin postopka oddaje javnega naročila. Merila in njihovo vrednotenje ponudnikom vnaprej povedo, kateri elementi v ponudbah, ki presegajo zahtevane, bodo vplivali na izbiro najugodnejše ponudbe. Namen vnaprejšnje določitve, opisa in ovrednotenja ponudb je v tem, da se ponudniki seznanijo z bodočim ocenjevanjem ponudb in da skladno s tem pripravijo svoje ponudbe, hkrati pa lahko vsak izmed ponudnikov po sprejemu odločitve o oddaji javnega naročila preveri, ali je naročnik opravil oceno ponudb skladno z vnaprej opredeljenimi merili. Le na ta način lahko ponudniki pripravijo ne samo pravilno, temveč tudi konkurenčno ponudbo, torej takšno, ki kar najbolj ustreza ekonomskim pričakovanjem naročnika.

    51. člen ZJN-1 dopušča naročniku možnost izbire med merilom "ekonomsko najugodnejša ponudba" in merilom "najnižja cena". Merilo "ekonomsko najugodnejša ponudba", katerega je naročnik v konkretnem postopku javnega naročila tudi izbral, predstavlja v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZJN-1 tako imenovani nabor meril, ki so v izpostavljenem odstavku našteta primeroma. Merilo "obseg pranja" bi bilo v konkretnem primeru mogoče uvrstiti pod 11. točko drugega odstavka 51. člena ZJN-1, ki navaja merilo "cena in podobno". ZJN-1 nikjer ne predpisuje, kakšno težo (ponder) mora imeti posamezno merilo znotraj merila "ekonomsko najugodnejša ponudba". Naročnik je torej pri izbiri meril načeloma avtonomen, avtonomija naročnika pri določanju meril v smislu vsebine, teže in podobno pa ni absolutna, saj je slednji pri določanju meril omejen na spoštovanje načela gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev (4. člen ZJN-1), načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-1) ter načela enakopravnosti ponudnikov (7. člen ZJN-1) kot temeljnih načel javnega naročanja. V navedenem kontekstu predstavlja tudi zahteva določbe drugega odstavka 50. člena ZJN-1 po nediskriminatornih in s predmetom konkretnega javnega naročila smiselno povezanih merilih uresničevanje oziroma zagotavljanje naštetih temeljih načel. Prav smiselna povezava s predmetom naročila pa je osnovni postulat ekonomsko najugodnejše ponudbe.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji pod poglavjem "II. Pranje bolnišničnega perila" v predmetnem javnem naročilu postavil tri merila:
    - 1. Cena storitve za obdobje 12 mesecev 79 točk
    - 2. Obseg pranja 12 točk
    - 3. Fiksnost cene 9 točk,
    pri čemer je merilo "obseg pranja" ovrednoteno z naslednjim številom točk:
    "Ponudnik opere v svoji pralnici
    do 400.000 kg perila letno 0 točk
    Od 400.001 kg - 600.000 kg perila letno 4 točke
    600.001 kg - 800.000 kg perila letno 8 točk
    800.001 in več perila letno 12 točk".

    Drugi odstavek 51. člena ZJN-1 določa, da merila ne smejo biti diskriminatorna in morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročila in morajo prispevati k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb. Državna revizijska komisija ugotavlja, da merilo "obseg pranja" v obliki, kakršna izhaja iz naročnikove razpisne dokumentacije, in v katerem je naročnik opredelil, da 0 točk prejme ponudnik, ki opere v svoji pralnici do 400.000 kg perila letno, 4 točke ponudnik, ki opere v svoji pralnici od 400.001 kg do 600.000 kg perila letno, 8 točk ponudnik, ki opere v svoji pralnici 600.001 kg do 800.000 kg perila letno in 12 točk ponudnik, ki opere v svoji pralnici 800.001 in več perila letno, ni v skladu z določilom citiranega ZJN-1. Iz poglavja "III. KOLIČINE PERILA" naročnikove razpisne dokumentacije na strani 16 tako izhaja, da povprečna letna količina za vse vrste perila pri naročniku znaša 382.000 kg, pri čemer pa je pri merilu "obseg pranja" določeno, da ponudnik, ki opere v svoji pralnici do 400.000 kg perila letno (torej celo več, kakor znaša naročnikova povprečna letna količina za vse vrste perila), ne prejme nobene točke. Ponudnik prejme 8 točk, če v svoji pralnici opere 600.001 in več perila letno, kar za dobrih 57 % presega povprečno letno količino za vse vrste perila pri naročniku, 12 točk pa šele v primeru, če v svoji pralnici opere 800.001 in več perila letno, kar več kot 1-krat presega povprečno letno količino za vse vrste perila pri naročniku. Državna revizijska komisija zato pritrjuje naročniku v delu zahtevka za revizijo, v katerem navaja, da "ponudnik lahko na podlagi tako postavljenega spornega merila pridobi točke šele, če izkaže, da ima kapacitete večje od 400.001 kg. perila letno(kar je več od dejanskih potreb naročnika in ne prispeva k razvrščanju ponudnikov v smislu meril)."

    Navedeno merilo "obseg pranja" je tudi po ugotovitvi Državne revizijske komisije pretirano in ni smiselno povezano s predmetom konkretnega javnega naročila, saj nagrajuje zgolj ponudnike, ki operejo več perila, kot ga bodo morali dejansko oprati v predmetnem javnem naročilu, in jim s tem omogoča pridobitev neupravičene prednosti v točkah. Naročnik namreč tudi ni ustrezno pojasnil,
    - v čem je sploh "ekonomska ugodnost" (arg. drugega odstavka 50. člena in prvega odstavka 51. člena ZJN-1) večje količine opranega perila na letni ravni od tiste, ki predstavlja naročnikovo povprečno letno količino za vse vrste perila, oziroma
    - kako predmetno merilo vpliva na to, da bo izbrana ekonomsko najugodnejša ponudba - dopustnost uporabe tega merila v postopku oddaje javnega naročila sploh.
    V povezavi z navedenim merilom "obseg pranja" naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo namreč navaja le to, da je merilo "v zvezi s predmetom javnega naročila nastavljeno tako, da se nagrajuje tiste ponudnike, ki operejo več, kot je letno povpraševanje naročnika, saj bi to merilo v nasprotnem primeru izgubilo smisel", nato pa se sprašuje, "zakaj bi nagrajevali z dodatnimi točkami tiste ponudnike, ki operejo letno manj perila, kot ga ima naročnik.". Naročnik še dodaja, da je njegov interes v tem, da nagrajuje uspešne ponudnike in s tem ustvarja zdravo konkurenco.

    Državna revizijska komisija v skladu z vsem doslej navedenim ugotavlja, da sporno merilo "obseg pranja" neutemeljeno "omejuje" vse tiste potencialne ponudnike pri izbiri, ki letno operejo v svoji pralnici količino perila, ustrezni povprečni letni količini za vse vrste perila pri naročniku, pa za njih zgolj na osnovi tega ni mogoče trditi, da so zaradi tega manj kvalitetni oziroma manj zanesljivi izvajalci. Glede na vse doslej zapisano Državna revizijska komisija ugotavlja, da so vlagateljeve navedbe v tem delu utemeljene.

    Glede vlagateljevih navedb, da bi v posledici zapisanega sporno merilo "na način, kot je oblikovano (vrednoteno), utegnilo v fazi presoje ponudb nedopustno posegati v načelo gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev"â?? Državna revizijska komisija izpostavlja, da mora vlagatelj, skladno z določili 4. in 5. alineje tretjega odstavka 12. člena ZRPJN, v revizijskem zahtevku navesti tako kršitve, kot tudi dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj v svojem revizijskem zahtevku navedel zgolj domnevo, ne pa tudi relevantnih dejstev in dokazov, s katerimi bi utemeljeno izkazal, da bo sporno merilo na način, kot je oblikovano (vrednoteno), v fazi presoje ponudb nedopustno posegalo v načelo gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev. Državna revizijska komisija izpostavlja, da v okviru revizijskega postopka, skladno z določili ZRPJN, preverja obstoj dejanskih kršitev v postopkih oddaje javnih naročil, ne more pa preverjati hipotetičnih možnosti, kot jih v svojem revizijskem zahtevku izpostavlja naročnik, ko pravi, da bi utegnilo v fazi presoje ponudb priti do nedopustnega poseganja v načelo gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev. Na podlagi 8. in 215. člena ZPP (slednji se v skladu z določilom petega odstavka 3. člena ZRPJN smiselno uporablja glede vprašanj, ki jih ZRPJN ne ureja) je Državna revizijska komisija zato upoštevala pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, na podlagi slednjega pa je doslej opredeljene revizijske navedbe vlagatelja v delu, ki se nanaša na kršitev načela gospodarnosti in učinkovitosti
    porabe javnih sredstev, zavrnila kot neutemeljene.

    Glede vlagateljevega očitka naročniku, da naročnik predmetnega naročila ni objavil v Uradnem listu Evropske unije, kar bi bil glede na vrednost po mnenju vlagatelja dolžan storiti, Državna revizijska komisija ugotavlja, da drugi odstavek 65. člena ZJN-1 določa, da mora naročnik objaviti javni razpis in druge objave v Uradnem glasilu Evropskih skupnosti, če je ocenjena vrednost javnega naročila enaka ali presega vrednost, določeno za posamezne vrste javnih naročil. Objava javnega razpisa je tisto izhodišče v postopku oddaje javnega naročila, ki omogoča potencialnim ponudnikom, da pričnejo z aktivnostmi, potrebnimi za sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila. Vrednost naročil storitev, za katero je treba opraviti objavo v Uradnem listu Evropske unije, je bila določena v 95. členu ZJN-1.

    Ker pa je po 01. februarju 2006 v Republiki Sloveniji potrebno neposredno upoštevati tudi
    - vrednosti po Direktivi 2004/18/ES (Uradni list Evropske unije, L 134/114, z dne 30. aprila 2004),
    - spremembe po Uredbi komisije (ES) številka 2083/2005, z dne 19. decembra 2005, o spremembah direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede njunih pragov uporabe za postopke za oddajo naročil (Uradni list Evropske unije, L 333/28, z dne 20. decembra 2005) ter
    - Sporočilo Komisije â?? Ustrezne vrednosti pragov direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta (Uradni list Evropske unije, C 325/09, z dne 22. decembra 2005),
    (v nadaljnjem besedilu: Direktive EU), je prag za objavo javnih razpisov in drugih objav v Uradnem glasilu Evropskih skupnosti nekoliko drugačen.

    Iz 3. točke naročnikovega Sklepa o pričetku postopka oddaje javnega naročila, številka 01.4-77/1-06, izdanega dne 06. marca 2006, izhaja, da znaša ocenjena vrednost predmetnega javnega naročila za sklop "I. Storitve čiščenja" 125.000.000,00 SIT in sklop "II. Storitve pranje" 60.000.000,00 SIT, kar pomeni, da vrednost predmetnega javnega naročila presega vrednost, določeno v Direktivah EU, nad katero so naročniki dolžni objaviti javno naročilo za storitve v Uradnem glasilu Evropskih skupnosti. Iz odstopljene naročnikove dokumentacije za sklop "II. Storitve pranja" ne izhaja, da bi naročnik predmetno javno naročilo objavil v Uradnem listu Evropske unije, prav tako pa je naročnik v svoji odločitvi o zahtevku za revizijo na strani 4 zapisal, da "vlagateljeva zahteva po objavi javnega naročila v Ur.listu Evropske unije glede na vrednost pogodbe ni upravičena". Državna revizijska komisija ugotavlja, da zahtevku, kot ga je vlagatelj v tem delu podal v svojem zahtevku za revizijo, in v katerem "predlaga, da naročnik oz. Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi in razveljavi razpisno dokumentacijo za sklop II"â??, ni mogla ugoditi. Poleg tega je naročnik v obrazložitvi zahtevka za revizijo navedel le to, da naročniku očita, da predmetnega javnega naročila ni objavil v Uradnem listu Evropske unije, kar bi bil glede na vrednost dolžan storiti. Gre namreč za razlog, ki bi narekoval razveljavitev postopka javnega naročila v celoti. Ob navedenem pa Državna revizijska komisija vseeno poudarja, da je v primeru, ko ocenjena vrednost javnega naročila (za storitve) presega tako imenovani prag za objavo v Uradnem glasilu Evropskih skupnosti, naročnik javno naročilo dolžan objaviti v Uradnem listu Evropske unije. Nespoštovanje navedenega določila namreč pomeni kršitev enega od osnovnih postulatov javnega naročanja, to je načela transparentnosti porabe javnih sredstev.

    Glede vlagateljevih navedb, da točka 2.23 na strani 11 Navodil ponudnikom za pripravo ponudbe ni v skladu s slovenskim pravnim redom, saj si na podlagi navedene točke naročnik nezakonito pridržuje pravico, da lahko v času pred sklenitvijo pogodbe kadarkoli zavrne vsako ponudbo ali prekliče razpisani postopek in zavrne vse ponudbe kadarkoli pred sklepanjem pogodb, brez odgovornosti do ponudnikov, Državna revizijska komisija ugotavlja, da ji je v celoti ugodil že naročnik, saj je v svoji odločitvi o zahtevku za revizijo na strani 3 zapisal: "Določilo iz 2.23.točke Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe bo naročnik črtal iz razpisne dokumentacije". Iz navedenega razloga Državna revizijska komisija o predmetnih navedbah vlagatelja ni odločala.

    Glede vlagateljevih navedb, da naročnikovo določilo v točki 2.24 Navodil ponudnikom ni v skladu z določili ZJN-1, saj ni jasno definiran pojem "nenormalno nizka ponudbena cena glede na razmere na trgu", poleg tega pa naročnik, ne da bi izvedel postopek, kot je določen v ZJN-1, zgolj zaradi tako imenovane neobičajno nizke cene ne more kar izločiti ponudnika, Državna revizijska komisija ugotavlja, da niso utemeljene. Razlogi za takšno stališče Državne revizijske komisije so sledeči:
    1. Naročnik je v točki 2.24. Razpisne dokumentacije določil sledeče: "V skladu s 4.členom Pravilnika o ugotovitvi, kdaj šteje ponudba za pravilno, neprimerno ali nesprejemljivo ( Ur.list RS 33/04 ) bo naročnik izločil iz obravnave vse takšne ponudbe, ko bo ponujena cena nenormalno nizka glede na razmere na trgu.". Navedena terminologija dobesedno izhaja iz 4. člena Pravilnika o ugotovitvi, kdaj šteje ponudba za nepravilno, neprimerno ali nesprejemljivo (Uradni list Republike Slovenije, številka 33/2004; in ne, kakor to napačno navaja naročnik, Pravilnika o ugotovitvi, kdaj šteje ponudba za pravilno, neprimerno ali nesprejemljivo), ki v tretji alinei določa, da je ponudba nesprejemljiva, če "je ponujena cena nenormalno nizka glede na razmere na trgu, ponudnik pa ni mogel zadovoljivo pojasniti razlogov za tako ceno", prav tako pa
    2. tudi ZJN-1 ne vsebuje pravil o tem, katero ceno je potrebno šteti za "neobičajno nizko",
    3. Pravilnik o ugotovitvi, kdaj šteje ponudba za nepravilno, neprimerno ali nesprejemljivo (Uradni list Republike Slovenije, številka 33/2004), je materialni podzakonski predpis, izdan na podlagi šestega odstavka 20. člena ZJN-1, ki določa le terminologijo izrazov, kdaj se šteje ponudba za nepravilno, neprimerno ali nesprejemljivo (1. člen navedenega pravilnika), ne določa pa postopkovnih (procesnih) pravil v primeru, ko je ponujena cena nenormalno nizka glede na razmere na trgu. Ta so urejena v ZJN-1,
    4. naročnikova določba, da bo "izločil iz obravnave vse takšne ponudbe, ko bo ponujena cena nenormalno nizka glede na razmere na trgu", izraža zgolj naročnikovo končno odločitev (da bo ponudbe, ko bo ponujena cena nenormalno nizka glede na razmere na trgu, izločil iz obravnave), ne izključuje pa uporabe "predhodnega procesnega postopka", ki ga določa prvi odstavek 53. člena ZJN-1 (in po katerem mora naročnik, če so v ponudbi za dano naročilo ponujene neobičajno nizke cene, preden tako ponudbo zavrne, pisno ali v elektronski obliki zahtevati podrobno obrazložitev vseh postavk ponudbe, za katere meni, da so merodajne in jih mora, upoštevajoč prejete obrazložitve, preveriti).

    Postopkovnih (procesnih) pravil ZJN-1 se bo moral naročnik v postopku predmetnega javnega naročila vsekakor prav tako držati, saj iz 1. člena ZJN-1 jasno izhaja, da ZJN-1 določa obvezna ravnanja naročnikov in ponudnikov pri oddaji javnih naročil za nabavo blaga, oddajo gradenj in naročanje storitev, prav tako pa tudi obvezna ravnanja naročnikov in ponudnikov na področju oddaje javnih naročil pri nabavi blaga, oddaji gradenj in naročanju storitev na vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem področju. Iz besedila 53. člena ZJN-1 izhaja tudi, da naročnik ni avtomatično obvezan, da mora od ponudnika, ki ponudi (pre)nizko ceno, zahtevati obrazložitev ponudbene cene, ampak morata biti za to kumulativno izpolnjena dva pogoja:
    - ponudbena cena mora biti po naročnikovi presoji "neobičajni nizka" in
    - naročnik takšne ponudbe ne želi sprejeti, ampak se odloči, da jo bo zavrnil.

    Jasna namera naročnika, da bo spoštoval navedene določbe ZJN-1, nedvoumno izhaja tudi iz njegove odločitve o zahtevku za revizijo, v kateri je v zadnjem odstavku na strani 4 zapisal: "Naročnik ni z ničemer prejudiciral zadeve kar se tiče določbe 2.24. točke Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe"â?? â??"naročnik se pa bo v primeru, če bo do tega prišlo seveda moral držati postopkov, ki so v takšnem primeru zahtevani v ZJN-1. Gre za pravna dejstva, ki so znana in se jih bo moral držati tudi naročnik, v kolikor se bo poslužil navedenega instituta, če ne želi kršiti pozitivne zakonodaje."

    Glede na navedeno je Državna revizijska komisija sledila navedbi naročnika, zapisani v njegovi odločitvi o zahtevku za revizijo (zadnji stavek prvega odstavka na strani 5), da bi navedeno določilo "lahko vlagatelj oporekal šele, če bi naročnik izvedel izločitev ponudbe, ki bi vsebovala nenormalno nizko ceno glede na razmer na trgu, pa naročnik ne bi izvedel zahtevanega postopka iz 53.člena ZJN-1" in zaključila, da je vlagateljev zahtevek za revizijo v tem delu in v tej fazi postopka vsaj preuranjen.

    Glede vlagateljevih navedb, da je povsem nejasna in sama s seboj v nasprotju določba XIV člena vzorca pogodbe o poslovnem sodelovanju - izvajanje storitev, saj v prvem odstavku določa čas trajanja pogodbe, to je do 31. maja 2011, v drugem odstavku spornega člena pa se postavlja pogoj, "če bo naročnik sprejel svoj notranji finančni akt, ki je zakonska podlaga za izvedbo oddaje javnega naročila", Državna revizijska komisija ugotavlja, da ji je ugodil že naročnik, saj je v svoji odločitvi o zahtevku za revizijo na strani 3 zapisal: "Naročnik bo popravil vzorec pogodbe o poslovnem sodelovanju v XIV.točki tako, da bo veljavnost pogodbe 24 mesecev in se črta drugi odstavek istega člena"â?? in dodal: "V tej povezavi se bo v popravi objave spremenilo trajanje javnega naročila iz 60 v 24 mesecev". Iz navedenega razloga Državna revizijska komisija o predmetnih navedbah vlagatelja ni odločala.

    Glede vlagateljevih navedb, da se ne strinja z naročnikom, da se ponudbe lahko vložijo za en sklop, Državna revizijska komisija ugotavlja, da ji je v celoti ugodil že naročnik, saj je v svoji odločitvi o zahtevku za revizijo na strani 3 zapisal: "Naročnik bo v popravi objave navedel, da lahko ponudniki oddajo ponudbo za oba sklopa in ne samo za enega.". Iz navedenega razloga Državna revizijska komisija o predmetnih navedbah vlagatelja ni odločala. Smiselno enak zaključek velja tudi za vlagateljeve navedbe, da morajo biti merila objavljena tako v Uradnem listu, kot tudi v razpisni dokumentaciji. V celoti jim je ugodil že naročnik, ki je v svoji odločitvi o zahtevku za revizijo na strani 3 zapisal: "Naročnik bo v popravi objave navedel vsa merila, ki so navedena v razpisni dokumentaciji.".

    Glede vlagateljevega očitka naročniku, da med pogoje ni vključil zahteve iz 6. člena Odredbe o finančnem poslovanju proračunskih porabnikov, Državna revizijska komisija ugotavlja, da ni utemeljena. V zvezi z navedenim Državna revizijska komisija poudarja, da 6. člen Odredbe o finančnem poslovanju proračunskih porabnikov (Uradni list Republike Slovenije, številka 71/1999, 78/1999 in 64/2001; v nadaljnjem besedilu: Odredba o finančnem poslovanju proračunskih porabnikov) določa: "Če znaša vrednost javnega naročila več kot 50 mio SIT, morajo naročniki v javnih naročilih v roku 30 dni po uveljavitvi te odredbe vnesti v razpisne pogoje dodatne določbe, na podlagi katerih se kot nesposobne izvajalce izloči vse izvajalce, ki ne izkažejo pravočasnega poravnavanja svojih obveznosti do dobaviteljev blaga, podizvajalcev in kooperantov s predložitvijo poročila pooblaščenega revizorja, ki potrjuje, da ima ponudnik za razpisano javno naročilo po svojih knjigovodskih podatkih izkazano, da je do datuma revizorjevega poročila, ki ne sme biti starejše od 15 dni pred dnevom oddaje ponudbe na podlagi razpisa javnega naročila, poravnal vse svoje zapadle obveznosti do dobaviteljev blaga, podizvajalcev in kooperantov." Kot pa izhaja iz Odredbe o finančnem poslovanju proračunskih porabnikov le-ta zavezuje javne naročnike pri oddaji javnih naročil investicijskih del. Ker so predmet tega javnega razpisa storitve čiščenja in storitve pranja, ki kot takšne ne predstavljajo investicije (kot pogoja za osebno veljavnost Odredbe o finančnem poslovanju proračunskih porabnikov), Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročniku v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ni mogoče očitati opustitve vključitve zahteve iz 6. člena Odredbe o finančnem poslovanju proračunskih porabnikov v razpisno dokumentacijo. Ob tem je Državna revizijska komisija ugotovila, da s tem povezane revizijske navedbe niso utemeljene.

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. in 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

    Tretji odstavek 22. člena ZRPJN določa, da mora naročnik v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, vlagatelju zahtevka za revizijo na pisno zahtevo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo. Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo, in sicer
    - strošek takse v višini 200.000,00 SIT,
    - strošek priprave zahtevka za revizijo v višini 3000 točk in 20 % davek na dodano vrednost,
    - materialne stroške v višini 30 % in 20 % davek na dodano vrednost,
    v zahtevi za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo pa tudi strošek "zahtevka za nadaljevanje postopka" v višini 50 točk in 20 % davek na dodano vrednost,
    vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve naročnika o zahtevku za revizijo do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v svoji odločitvi o zahtevku za revizijo vlagateljevi zahtevi za povrnitev priglašenih stroškov revizijskega postopka že delno ugodil in zapisal, "da je vlagatelj upravičen do povrnitve 40.000,00 SIT za plačano takso in 1200 točk in 20%DDV", nato pa dodal, da se v ostalem "zahtevek kot neutemeljen zavrne. Vlagatelj zahtevka je sicer plačal 200.000,00 SIT takse za vložitev zahtevka, čeprav je bil dolžan plačati le 100.000,00 SIT. Tako se je osnova za vračilo sorazmernega dela upoštevala zahtevana višina takse in ne vplačana.". Glede na navedeno je Državna revizijska komisija odločala le o povrnitvi preostalih potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, glede katerih je naročnik vlagateljev zahtevek zavrnil kot neutemeljen, ter o povrnitvi potrebnih nadaljnjih stroškov revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo.

    Državna revizijska komisija je, skladno z doslej zapisanim in skladno s tretjim odstavkom 22. člena ZRPJN, v povezavi z drugim odstavkom 154. člena ZPP, katerega določbe se na podlagi petega odstavka 3. člena ZRPJN v reviziji postopkov oddaje javnih naročil in v drugih postopkih, urejenih s tem zakonom, smiselno uporabljajo glede vprašanj, ki jih ta zakon ne ureja, odločila, da mora naročnik, ker je vlagatelj s svojim zahtevkom za revizijo le deloma uspel, vlagatelju povrniti še naslednje nadaljnje potrebne stroške revizijskega postopka:
    - strošek takse v višini 100.000,00 SIT (naročnik je vlagatelju doslej že ugodil povrnitev stroška takse v višini 40.000,00 SIT, saj je izhajal iz stališča, da je vlagatelj neupravičeno plačal takso v višini 200.000,00 SIT, moral pa bi plačati le takso v višini 100.000,00 SIT. Državna revizijska komisija poudarja, da je v predmetnem sklepu na strani 13 že zavzela stališče, da ocenjena vrednost predmetnega javnega naročila za sklop "I. Storitve čiščenja" (125.000.000,00 SIT) in "II. Storitve pranje" (60.000.000,00 SIT) presega vrednost, določeno v Direktivah EU, nad katero so naročniki dolžni objaviti javno naročilo za storitve v Uradnem glasilu Evropskih skupnosti, zaradi česar je bil vlagatelj dolžan plačati takso v višini 200.000,00 SIT. V postopku oddaje javnih naročil, ki jih mora naročnik objaviti v Uradnem glasilu Evropskih skupnosti, se taksa namreč podvoji),
    - strošek priprave zahtevka za revizijo v višini 29.700,00 SIT (oziroma 270 točk; vrednost storitve glede na vrednost spornega predmeta znaša 2100 točk, pri čemer je naročnik vlagatelju že ugodil povrnitev vrednosti storitve v višini 1200 točk), povečan za 20 % davek na dodano vrednost,
    - 2 % materialnih stroškov od protivrednosti 1000 točk (2.200,00 SIT) ter 1 % materialnih stroškov od presežka nad 1000 točk, torej od 470 točk (517,00 SIT), oboje po 13. členu veljavne Odvetniške tarife, povečano za 20 % davek na dodano vrednost (skupaj iz tega naslova torej 3.260,40 SIT),
    - strošek "zahtevka za nadaljevanje postopka" v višini 50 točk (5.500,00 SIT) in 20 % davek na dodano vrednost,
    skupaj torej 145.500,40 SIT, vse v roku 15. dni od dne prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe, po tem roku pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje odločbe Državne revizijske komisije do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.

    POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

    V Ljubljani, dne 17. julija 2006


    predsednik senata
    Jožef Kocuvan, univ. dipl. ekon.,
    član Državne revizijske komisije





    Vročiti:
    - Splošna bolnišnica dr. Jožeta Potrča Ptuj, Potrčeva 23-25, 2250 Ptuj
    - Zmago Marovt, Rozmanova 12, 1001 Ljubljana
    - Republika Slovenija, Državno pravobranilstvo, šubičeva ulica 2, 1000 Ljubljana
    - Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova ulica 11, 1000 Ljubljana

    Natisni stran