018-142/2006 Muzej novejše zgodovine Slovenije

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 42/04 in 61/05; v nadaljevanju: ZRPJN) po članici Vidi Kostanjevec, ob sodelovanju svetovalca Aleksandra Petrovčiča, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "izvajanje fizičnega in tehničnega varovanja v prostorih Muzeja novejše zgodovine Slovenije" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje Valina varovanje d.o.o., Litijska cesta 45, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnik Leon Benigar Tošič, Litijska cesta 45, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Muzej novejše zgodovine Slovenije, Celovška 23, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 15.05.2006

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in sicer se razveljavi celoten postopek oddaje javnega naročila storitev po odprtem postopku za "izvajanje fizičnega in tehničnega varovanja v prostorih Muzeja novejše zgodovine Slovenije", številka javnega naročila 1-2006, objavljen v Uradnem listu RS, št. 19-20/06, z dne 24.02.2006, pod št. objave Ob-4475/06.

2. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, se delno ugodi. Naročnik je dolžan plačati vlagatelju stroške v višini 268.168,00 SIT, v roku 15-ih dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 15.02.2006 sprejel sklep o pričetku postopka oddaje javnega naročila za "izvajanje fizičnega in tehničnega varovanja v prostorih Muzeja novejše zgodovine Slovenije" in imenovanju strokovne komisije za izvedbo postopka oddaje predmetnega javnega naročila, v Uradnem listu RS, št. 19-20/06, z dne 24.02.2006, pod št. objave Ob-4475/06 pa je za oddajo predmetnega naročila objavil javni razpis po odprtem postopku.

Vlagatelj je pred rokom za sprejemanje ponudb (do 27.03.2006 do 12. ure) dne 27.03.2006 vložil zahtevek za revizijo, ki ga je naročnik prejel istega dne ob 10:30. Vlagatelj v zahtevku za revizijo naročniku očita kršitev 4., 5. in 7. člena Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/00, 102/00, 2/04; v nadaljevanju: ZJN-1) v povezavi s 50. členom ZJN-1.
Kot prvo kršitev ZJN-1 navaja vlagatelj pri merilu "reference" v točki 12.2. razpisne dokumentacije. Vlagatelj pojasnjuje, da reference kot jih je opredelil naročnik (sklenjeni posli v letih 2004 in 2005 nad 50.000.000,00 SIT) prinesejo po 10 točk, pri čemer se bodo pri vsakem ponudniku upoštevale le 3 reference. Vlagatelj je prepričan, da izkazana naročila sicer kažejo na obseg poslovanja ponudnika, v ničemer pa ne zagotavljajo kvalitetnega izvajanja storitev, ki so predmet spornega javnega naročila. Naročnik ne zahteva potrdil o uspešno zaključenih poslih, ne zahteva izjav drugih naročnikov, da so z izvajanjem storitev varovanja posameznega ponudnika zadovoljni, ampak samo navedbo dobljenih naročil. Vlagatelj meni, da naročnik sicer lahko uporabi merilo "reference", vendar mu je v konkretnem primeru dal preveliko težo (ponder). O tem se je izrekla že DRK v 018-316/2005-31-2145 (18.10.2005). Tako oblikovano merilo "reference" ne odraža kvalitete ponudnikovih storitev tudi zato, ker ima lahko posamezni ponudnik sklenjeno naročilo za bistveno večjo vrednost, vendar takšnih naročil nima veliko - tako bo npr. ponudnik, ki ima sklenjeno naročilo za 200.000.000,00 SIT prejel samo 10 točk iz tega naslova, ponudnik, ki ima 3 (tri) naročila po 50.000.000,00 SIT, pa bo pridobil 30 točk iz tega naslova. Merilo "reference" je poleg tega nesorazmerno z vsebino spornega javnega naročila in ni povezano z njegovo vsebino, saj je vrednost predmetnega javnega naročila, kot jo je preračunal vlagatelj, cca. 12.000.000,00 SIT, zato ni jasno, zakaj bi morali ponudniki, ki se potegujejo za pridobitev naročila v vrednosti 13.000.000,00 SIT, izkazovati reference kar 3 poslov nad 50.000.000,00 SIT. Vlagatelj pojasnjuje nesorazmernost oblikovanja merila "reference" tudi s tem, da reference do 50 mio SIT ne prinesejo nobene točke. Poleg tega vlagatelj meni, da so merila v konkretnem primeru tudi v nasprotju z načelom gospodarnosti, saj bo ponudnik, ki ima že sklenjene o pogodbe nad 50 mio SIT in ustrezne finančne kazalnike, ponudil glede na ostale ponudnike bistveno večjo ceno, pa bo še vedno izbran. Vlagatelj meni, da bi moral biti ponudnik, ki ima veliko poslov nad 50 mio SIT, pri ceni najnižji, že zaradi zakonitosti ekonomije obsega. Glede na vse navedeno je merilo v nasprotju s 4. in 50. členom ZJN-1, prav tako pa je v nasprotju s 5. in 7. členom ZJN-1, saj ni objektivno opravičljivo in je neupravičeno diskriminatorno.
V nadaljevanju vlagatelj očita naročniku kršitev ZJN-1 pri merilu "finančno stanje ponudnika" v točki 12.3. razpisne dokumentacije, saj to merilo ni v ničemer povezano z vsebino storitve javnega naročila. Naročnik bo ponudniku, ki izkazuje dobiček iz poslovanja, priznal 2 točki, kar je s strani naročnika nelogično, saj vlagatelj meni, da če ponudnik izkazuje dobiček, pomeni, da posluje dobro, kar nadalje pomeni, da ima na trgu visoko ceno svojih storitev ter nizke stroške. Za naročnika je to po vlagateljevem mnenju kvečjemu znak, da ponudnik ne bo ponudil najugodnejše ponudbe. Prav tako ni po vlagateljevem prepričanju za izvedbo predmetnega javnega naročila relevantna gospodarnost poslovanja. Vlagatelj podobno ugotavlja tudi za razmerje med čistim dobičkom, izgubo ter prihodki ter za plačilno sposobnost. Naročnik za zavarovanje kvalitetnega opravljanja storitev zahteva bančno garancijo, ki po mnenju vlagatelja nudi naročniku zadostno varnost, da bo storitev opravljana nemoteno.
Kot zadnjo kršitev pa vlagatelj navaja, da je nesmiselna tudi zahteva iz 4.13. točke razpisne dokumentacije. Naročnik namreč ne pove, v čem bodo ponudniki, ki bodo predložili ISO certifikat (nejasno je tudi kateri ISO certifikat naj bi se priložilo), v prednosti oziroma, kako bo razlikoval med ponudniki, ki bodo certifikat predložili in med tistimi, ki bodo podali izjavo, da so v postopku pridobivanja certifikata in tistimi, ki bodo izjavili, da niso v postopku pridobivanja le-tega. Nejasno je tudi, kaj bo štel naročnik za to, da je ponudnik v postopku pridobivanja certifikata (naročnik ni opredelil, kako naj posamezni ponudniki dokazujejo, da so v postopku - ali zadostuje lastna izjava ponudnika, ali pa morda potrdilo certifikacijske hiše). Po vlagateljevem mnenju bi moral naročnik, če že zahteva predložitev ISO certifikata, vsaj tistim, ki ga imajo, dodeliti določeno število točk iz naslova zagotavljanja kvalitetnega opravljanja storitev, vendar tega merila v razpisni dokumentaciji ni predvidel.
Vlagatelj primarno predlaga razveljavitev razpisne dokumentacije za predmetno javno naročilo, številka javnega naročila 1-2006, v delu, ki se nanaša na merilo "reference" (točka 12.2.), merilo "finančno stanje ponudnika" (toka 12.3.) ter na predložitev ISO certifikata ali izjave v zvezi s tem (točka 4.13.), podrejeno pa razveljavitev celotnega postopka oddaje predmetnega javnega naročila, številka javnega naročila 1-2006.
Vlagatelj priglaša strošek plačane takse v višini 100.000,00 SIT, odvetniške stroške za pripravo zahtevka za revizijo postopka v višini 3.000 točk + 20% DDV, ter 2% materialnih stroškov + 20% DDV.

Naročnik je dne 05.04.2006 sprejel odločitev, s katero je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen.
Naročnik glede merila reference pojasni, da gre v konkretnem primeru za varovanje premoženja zgodovinske vrednosti, zato je tudi višina točk, ki jih prinašajo reference, višja, saj je glede na naravo predmeta varovanja izredno pomembno, da naročnik pridobi kvalitetnega izvajalca, ki bo zagotavljal kvalitetno in usposobljeno službo za varovanje z izkušnjami, glede na predmet varovanja. Naročnik se je želel zaradi posebnega statusa predmeta varovanja izogniti ponudnikom, ki se jim varovanje takšnega objekta zdi nezahtevna storitev. Upoštevajoč navedeno, po naročnikovem mnenju predmetni javni razpis zadosti tako načelu gospodarnosti, kakor tudi zagotavlja konkurenco med ponudniki in zadosti načelu enakopravnosti. Navedeno merilo zagotavlja naročniku, da bo sklenil posle z izkušenim ponudnikom, ki bo imel tudi ekonomsko sprejemljivo ceno.
Naročnik je glede merila "finančno stanje ponudnika" mnenja, da uspešno podjetje posluje z dobičkom, kar kaže na velik obseg dela, ki prav gotovo izkazuje tudi kvaliteto opravljanja storitev.
Glede zahteve po ISO certifikatu pa naročnik obrazloži, da vsak ponudnik priloži ISO certifikat, ki ga poseduje oziroma v katerem postopku pridobivanja je. Predmeten certifikat ne prinaša dodatnih točk, vendar predstavlja pogoj. Zaradi vrste varovanega objekta, ki je državnega in zgodovinskega pomena, je za naročnika dejstvo, da ima ponudnik ISO standard oziroma je fazi pridobivanja le-tega, pomembno, saj zagotavlja določeno kakovost storitve.

Vlagatelj je dne 07.04.2006 naslovil na naročnika obvestilo o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo.
Vlagatelj glede "referenc" dodaja, da če bi naročnik želel, da oddajo svoje ponudbe samo kvalificirani ponudniki, bi moral reference določiti kot pogoj in ne kot merilo. Po vlagateljevem mnenju bo tudi neizkušen in nekvaliteten ponudnik lahko sodeloval ter bil izbran v postopku, če bo imel dovolj nizko ceno, oziroma naročnik z referencami ni preprečil, da bi posamezen ponudnik konkuriral z izredno nizko ceno, oziroma je dejansko to možnost naročnik prav ponudil manjšim izvajalcem storitev varovanja. Ob tem pa vlagatelj dodaja, da je naročnik reference brez utemeljenega razloga in na škodo posameznih ponudnikov nepravilno vrednotil.
Glede ISO certifikata pa vlagatelj dodaja, da predložitev certifikata dejansko ni pogoj za sodelovanje v postopku, ter da vlagatelju, glede na navedbo naročnika, da predmeten certifikat ne prinaša dodatnih točk, predstavlja pa pogoj, še vedno ni jasno, kakšen pogoj in kateri certifikat je potrebno predložiti in kaj se zgodi v primeru, da ponudnik predloži izjavo, da certifikata nima.
Vlagatelj priglaša nadaljnje stroške, in sicer za pripravo vloge za nadaljevanje postopka v višini 1500 točk ter 20% DDV.

Naročnik je z dopisom dne 21.04.2006, ki ga je Državna revizijska komisija prejela 24.04.2006, le-tej posredoval zgolj razpisno dokumentacijo za predmetno javno naročilo.
Na podlagi poziva s strani Državne revizijske komisije je naročnik odstopil še preostalo dokumentacijo v predmetnem postopku, katero je le-ta prejela 25.04.2006.

Državna revizijska komisija je vlagateljevega pooblaščenca odvetnika Leona Benigar Tošiča, Litijska cesta 45, Ljubljana (v nadaljevanju: pooblaščenec), z dopisom, št. 018-142/06-34-1273, z dne 05.05.2006, pozvala, da najkasneje v roku petih dni od prejema poziva, dopolni revizijski zahtevek tako, da ji posreduje potrdilo oziroma dokazilo o plačilu takse za revizijo.
Pooblaščenec je z dopisom, z dne 10.05.2006, Državni revizijski komisiji v roku posredoval potrdilo oziroma dokazilo o plačilu takse za revizijo.

Državna revizijska komisija je naročnika z dopisom, št. 018-142/06-34-1272, z dne 05.05.2006, pozvala, da ji posreduje podatek o ocenjeni vrednosti predmetnega javnega naročila.
Državna revizijska komisija je dne 10.05.2006 od naročnika prejela zahtevani podatek.

Po pregledu dokumentacije o naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, v skladu z 22. in 23. členom ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je najprej presojala vlagateljev očitek, da naročnik s postavitvijo merila "reference" v točki 12.2. razpisne dokumentacije krši 4., 5. in 7. člen ZJN-1 v povezavi s 50. členom ZJN-1. Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, upoštevajoč vsebino navedb vlagatelja v zahtevku za revizijo v zvezi s kršitvijo 50. člena ZJN-1, da se vlagateljev očitek nanaša na zahtevo drugega odstavka 50. člena ZJN-1 v delu, ki določa, da merila ne smejo biti diskriminatorna in morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročila in morajo prispevati k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb.
Na podlagi vpogleda v spisovno dokumentacijo o predmetnem javnem naročilu je Državna revizijska komisija ugotovila, da je naročnik v točki 12 razpisne dokumentacije opredelil nabor meril, in sicer merilo "cena" (točka 12.1.), ki lahko prinese cenovno najugodnejši ponudbi 50 točk, merilo "reference" (točka 12.2.), po katerem je največje možno število 30 točk, ter merilo "finančno stanje ponudnika", ki lahko prinese največ 5 točk. Nadalje je naročnik v točki 12.2 razpisne dokumentacije glede merila "reference" opredelil, da se bodo po tem merilu ocenjevala priporočila naročnikov v letih 2004 in 2005 na področju izvajanja fizičnega in tehničnega varovanja, ter da za referenčna priporočila štejejo tista, katerih vrednost posla znaša najmanj 50 mio SIT, vključno z DDV. Nadalje je naročnik v citirani točki razpisne dokumentacije določil, da za vsako referenčno naročilo prejme ponudnik 10 točk, vendar v skupnem seštevku ne več kot 30 točk, pri čemer je naročnik za dokazovanje referenc predvidel obrazec D/9, ki ima pod OPOMBO navedeno zahtevo, da ponudnik priloži pisno priporočilo naročnika, iz česar posledično sledi, da ugotovitev vlagatelja v zahtevku za revizijo, da naročnik ne zahteva potrdil o uspešno zaključenih poslih oziroma da ne zahteva izjav drugih naročnikov, da so z izvajanjem storitev varovanja posameznega ponudnika zadovoljni, ampak samo navedbo dobljenih naročil, ni pravilna.
51. člen ZJN-1 dopušča naročniku možnost izbire med merilom "ekonomsko najugodnejša ponudba" in merilom "najnižja cena". Merilo "ekonomsko najugodnejša ponudba", katerega je naročnik očitno v konkretnem postopku izbral, predstavlja v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZJN-1 t.i. nabor meril, ki so v citiranem odstavku našteta primeroma. Dopustnost merila "reference" gre razbrati že iz točke 11 drugega odstavka 51. člena ZJN-1, ki navaja merilo "cena in podobno". ZJN-1 nikjer ne predpisuje, kakšno težo (ponder) mora imeti posamezno merilo znotraj merila "ekonomsko najugodnejša ponudba". Naročnik je torej pri izbiri meril načeloma avtonomen. Avtonomija naročnika pri določanju meril v smislu vsebine, teže ipd. pa ni absolutna, saj je le-ta pri določanju le-teh omejen na spoštovanje načela gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev (4. člen ZJN-1), načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-1) ter načela enakopravnosti ponudnikov (7. člen ZJN-1) kot temeljnih načel javnega naročanja. V tem kontekstu predstavlja tudi zahteva določbe drugega odstavka 50. člena ZJN-1 po nediskriminatornih in s predmetom konkretnega javnega naročila smiselno povezanih merilih uresničevanje oziroma zagotavljanje naštetih temeljih načel.
Vezano na predmetni očitek vlagatelja gre ugotoviti, da se le-ta nanaša na preveliko težo merila "reference", da so "reference" v smislu vrednostnega obsega glede na vrednost konkretnega javnega naročila nesorazmerne oziroma niso smiselno povezane s predmetom konkretnega javnega naročila, ter da so "reference" nepravilno oblikovane, saj ponudniku, ki ima le eno referenco v višini 200 mio SIT, prinašajo le 10 točk.
Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v konkretnem primeru znotraj merila "ekonomsko najugodnejša ponudba" dal merilu "cena" težo 58,82% (pri tem vlagatelj in naročnik nepravilno ugotavljata, da je teža merila 57,5% - glede na razpisno dokumentacijo v točki 12.3, vezano na postavko "plačilna sposobnost", kjer je navedeno "v kolikor v zadnjih šestih mesecih izkazuje neporavnane obveznosti, se odšteje 2 točki" je torej maksimalno možno število točk po merilu "finančno stanje ponudnika" 5 točk in ne 7 točk), merilu "reference" težo 35,29% in merilu "finančno stanje ponudnika" težo 5,88% (vsi tako izračunani odstotki so zaokroženi na dve decimalni mesti). Država revizijska komisija posledično ugotavlja, da je naročnik v konkretnem primeru dal prevladujočo težo merilu "cena". "Cena" je torej v konkretnem primeru še vedno odločujoča oziroma prevladujoča pri izbiri najugodnejše ponudbe. V posledici te ugotovitve torej ni mogoče govoriti o preveliki teži merila "reference" znotraj merila "ekonomsko najugodnejša ponudba". Vsled tega tudi ni mogoče govoriti o kršitvi 4., 5. in 7. člena ZJN-1 v povezavi z drugim odstavkom 50. člena ZJN-1 iz naslova prevelike teže merila "reference".
V smislu predmetnega očitka glede vrednostnega obsega referenc glede na vrednost konkretnega javnega naročila pa gre ugotoviti, ob upoštevanju ocenjene vrednosti predmetnega javnega naročila, da posamična referenca v višini najmanj 50 mio SIT z vključenim DDV, ki se bo upoštevala pri točkovanju, vrednostno več kot 1-krat presega ocenjeno vrednost predmetnega javnega naročila, kar je tudi po oceni Državne revizijske komisije pretirano in ni smiselno povezano s predmetom konkretnega javnega naročila. Tako postavljeno merilo "reference" namreč neutemeljeno "omejuje" vse tiste potencialne ponudnike pri izbiri, ki imajo morebiti ustrezne reference v višini, ki je nižja od 50 mio SIT, pa za njih zgolj na osnovi tega ni mogoče trditi, da so zaradi tega manj kvalitetni oziroma manj zanesljivi izvajalci. Posledično je merilo "reference" v konkretnem primeru določeno v nasprotju s 4., 5. in 7. členom ZJN-1 v povezavi z drugim odstavkom 50. člena ZJN-1.
V smislu predmetnega očitka glede dejstva, da bo ponudnik, ki ima le eno referenco v višini 200 mio SIT, prejel iz tega naslova le 10 točk, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da opredelitev merila "reference" v konkretnem primeru neupravičeno diskriminira oziroma postavlja v slabši položaj celo tiste ponudnike, ki imajo le eno referenco v višini 200 mio SIT, saj ob tako postavljenem spornem merilu le-ti lahko prejmejo le 10 točk, kar je v luči upoštevanja ocenjene vrednosti predmetnega javnega naročila nedopustno.
Glede na vse navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagateljev predmetni očitek utemeljen (iz naslova pretirano oziroma nesorazmerno določenih referenc v smislu najmanjše vrednosti posamezne reference, ki se upošteva pri vrednotenju po merilu "reference", ter iz naslova nepravilno oblikovanega merila "reference", saj ponudnikom, ki imajo le eno referenco v višini 200 mio SIT, prinaša to merilo le 10 točk).

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija presojala očitek vlagatelja, da naročnik s postavitvijo merila "finančno stanje ponudnika" v točki 12.3. razpisne dokumentacije krši 4., 5. in 7. člen ZJN-1 v povezavi s 50. členom ZJN-1, ker naj ne bi bilo to merilo v ničemer povezano z vsebino storitve javnega naročila.
Z namenom razjasnitve spornega vprašanja je Državna revizijska komisija vpogledala v točko 12.3. razpisne dokumentacije, kjer je naročnik določil domnevno sporno merilo, ki lahko prinese maksimalno 5 točk od skupaj maksimalno možnih 85 točk po vseh treh merilih ("cena", "reference" in "finančno stanje ponudnika"). Merilo "finančno stanje ponudnika" prinese lahko ponudniku - podjetju po postavki "dobiček oz. izguba iz poslovanja" največ 2 točki, po postavki "gospodarnost poslovanja" največ 1,5 točke, po postavki "razmerje med čistim dobičkom, izgubo ter prihodki" največ 1,5 točke, po postavki "plačilna sposobnost" pa 0 točk oziroma se v primeru, v kolikor ponudnik v zadnjih šestih mesecih izkazuje neporavnane obveznosti, odštejeta 2 točki. Merilo "finančno stanje ponudnika" pa prinese lahko ponudniku - samostojnemu podjetniku po postavki "dobiček oz. izguba pri poslovanju" največ 4 točke ter po postavki "povprečno stanje na transakcijskem računu" največ 1 točko. Skupaj lahko ponudnik - podjetje oziroma samostojni podjetnik prejmeta, kot je že predhodno navedeno v tem sklepu, po merilu ""finančno stanje ponudnika" največ 5 točk. Ponder merila "finančno stanje ponudnika" je torej 5,88% glede na možnih največ 85 točk po vseh treh merilih ("cena", "reference" in "finančno stanje ponudnika").
Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji pri merilu "finančno stanje ponudnika" določil določne finančne kazalnike. Finančni kazalniki pa so zagotovo eden od pokazateljev boljšega ali slabšega (preteklega) poslovanja ponudnikov, kar je vsekakor lahko naročniku koristna informacija v smislu večjega ali manjšega tveganja pri (bodočem) poslovanju z določenim ponudnikom. Res je, da si popolne poslovne varnosti ni mogoče z ničemer zagotoviti. Ravno zato so tudi v sferi javnega naročanja predvidena ustrezna finančna zavarovanja, ki do določne mere zmanjšujejo tveganja naročnikov v odnosu do ponudnikov. Navedeno pa ne pomeni, da si naročnik ne sme postaviti določenih meril, ki prinašajo ponudnikom z zadostno stopnjo verjetnosti manjšega poslovnega tveganja oziroma manjšega tveganja za slabšo izvršitev ali neizvršitev pogodbenih obveznosti za naročnika v primeru pogodbenega odnosa določeno (nediskriminatorno) število točk v odnosu do preostalih meril v primeru merila "ekonomsko najugodnejša ponudba". Naročnik je pri določanju t.i. finančnih meril omejen na spoštovanje načela gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev (4. člen ZJN-1), načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-1) ter načela enakopravnosti ponudnikov (7. člen ZJN-1) kot temeljnih načel javnega naročanja. V tem kontekstu predstavlja, kot je že predhodno bilo zapisano v tem sklepu, tudi zahteva določbe drugega odstavka 50. člena po nediskriminatornih in smiselno s predmetom konkretnega javnega naročila povezanih merilih uresničevanje oziroma zagotavljanje naštetih temeljih načel.
V zvezi s sklepanjem vlagatelja v zahtevku za revizijo, "da če ponudnik izkazuje dobiček pomeni, da posluje dobro, kar pomeni, da ima na trgu visoko ceno svojih storitev ter nizke stroške" Državna revizijska komisija pripominja, da je to sklepanje preveč posplošeno, saj na višino dobička lahko vpliva več dejavnikov, kot so razvitost relevantnega trga (stopnja konkurence), način organiziranosti poslovnega procesa pri posameznem poslovnem subjektu, način obvladovanja stroškov, ipd. Zgolj preprosto sklepanje, da ima ponudnik z dobičkom visoko ceno svojih storitev in nizke stroške namreč ne vzdrži presoje.
Državna revizijska komisija, glede na ponder merila ""finančno stanje ponudnika" v višini 5,88% v konkretnem primeru, zatorej ne more slediti očitku vlagatelja, da merilo "finančno stanje ponudnika" (oziroma njegove postavke - finančni kazalniki) ni popolnoma nič povezano z vsebino predmeta predmetnega javnega naročila. Naročniku v zvezi s tako postavljenim merilom ni mogoče očitati negospodarnega ravnanja, niti omejevanja konkurence med ponudniki, niti diskriminacije ponudnikov. V posledici tega naročniku ni mogoče očitati, da je v konkretnem primeru kršil 4., 5. in 7. člen ZJN-1 v povezavi z drugim odstavkom 50. člena ZJN-1.
Glede na vse navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagateljev predmetni očitek ni utemeljen.

Kot zadnjega je Državna revizijska komisija presojala očitek vlagatelja, da je nesmiselna tudi zahteva iz 4.13. točke razpisne dokumentacije.
Na podlagi vpogleda v spis o predmetnem javnem naročilu je Državna revizijska komisija ugotovila, da se je naročnik v točki 4.13. (Drugo) razpisne dokumentacije, ki sodi v točko 4. - Sestavni deli ponudbene dokumentacije (pogoji za udeležbo), zapisal, "da mora ponudnik predložiti lastno pisno izjavo v zvezi z ISO certifikatom (ali je ali ni v postopku pridobivanja le tega oziroma ali ima že pridobljen ISO certifikat), ter da v primeru, da ima ponudnik že pridobljen ISO certifikat priloži fotokopijo le-tega, v primeru pridobivanja ISO certifikata pa druga dokazila, ki izkazujejo, da je v postopku pridobivanja le-tega.". Navedeni tekst razpisne dokumentacije gre razumeti, da naročnik zahteva kot pogoj za udeležbo predložitev lastne pisne izjave v zvezi z ISO certifikatom, in sicer:
1. da je v postopku pridobivanja le-tega (v tem primeru mora ponudnik predložiti tudi dokazila, ki izkazujejo, da je v postopku pridobivanja le-tega) ali
2. da ni v postopku pridobivanja le-tega ali
3. da ima že pridobljen ISO certifikat (v tem primeru mora ponudnik predložiti tudi fotokopijo le-tega).
V zvezi z navedbo vlagatelja, vezano na predmetni očitek, "da je nejasno, kaj bo štel naročnik za to, da je ponudnik v postopku pridobivanja certifikata (naročnik ni opredelil, kako naj posamezni ponudniki dokazujejo, da so v postopku - ali zadostuje lastna izjava ponudnika, ali pa morda potrdilo certifikacijske hiše)", Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik (za ta primer) opredelil, da mora ponudnik predložiti lastno pisno izjavo v zvezi z ISO certifikatom, in sicer, da je v postopku pridobivanja le-tega, poleg tega pa mora ponudnik v tem primeru predložiti tudi dokazila, ki izkazujejo, da je v postopku pridobivanja le-tega. Zgolj lastna izjava v tem primeru ne zadostuje. V zvezi s predmetno navedbo vlagatelja Državna revizijska komisija pripominja, da pa lahko ponudniki, ki menijo, da je razpisna dokumentacija nejasna, izkoristijo (priporočljivo je čimprej) tudi možnost pridobitve dodatnega obvestila oziroma pojasnila v smislu tretjega odstavka 25. člena ZJN-1, česar pa vlagatelj, kot izhaja iz spisovne dokumentacije v predmetnem postopku oddaje, očitno ni storil (navedeno sicer ni vplivalo na odločitev Državne revizijske komisije).
Naročnik torej pogojuje v zvezi s citiranim certifikatom predložitev lastne pisne izjave v zvezi z katerimkoli ISO certifikatom ter v dveh primerih od treh tudi predložitev dokazil (fotokopija ISO certifikata ali dokazila, da je ponudnik v fazi pridobivanja le-tega). Naročnik torej, glede na razpisno dokumentacijo, ne bo razlikoval med ponudniki, ki ali nimajo ISO certifikata, ali so postopku pridobivanja le-tega, ali pa le-tega imajo. Pogoj za udeležbo iz naslova ISO certifikata je torej zgolj predložitev lastne pisne izjave v zvezi z ISO certifikatom ter tudi dokazil v primeru, da je ponudnik že v postopku pridobivanja ISO certifikata, oziroma tudi fotokopije le-tega v primeru, da ponudnik le-tega že poseduje. V tem delu torej naročniku ni mogoče očitati nejasnosti oziroma ravnanja v nasprotju z zakonom.
Glede na gornje ugotovitve, vezane na razpisno dokumentacijo v zvezi z ISO certifikatom, pa Državna revizijska komisija poudarja, da naročnik v svoji odločitvi, z dne 05.04.2006, s katero je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, nepravilno tolmači lastno razpisno dokumentacijo v delu, ki se nanaša na ISO certifikat, saj v zvezi z zahtevo po ISO certifikatu obrazloži, "da predmeten certifikat ne prinaša dodatnih točk, vendar predstavlja pogoj" in "da je zaradi vrste varovanega objekta, ki je državnega in zgodovinskega pomena za naročnika dejstvo, da ima ponudnik ISO standard oziroma je fazi pridobivanja le-tega pomembno saj zagotavlja določeno kakovost storitve". Naročnik namreč v razpisni dokumentaciji ne pogojuje udeležbe s tem, da ponudnik ima ISO certifikat oziroma s tem, da je ponudnik v postopku pridobivanja le-tega, saj gre le-to (razpisno dokumentacijo) razumeti tako, da lahko (enakopravno) sodeluje tudi ponudnik, ki nima ISO certifikata, niti ni v postopku pridobivanja le-tega, predložiti pa mora v zvezi s tem zgolj lastno pisno izjavo, da ni v postopku pridobivanja le-tega.
Glede na navedeno Državna revizijska komisija ni sledila vlagateljevim očitkom v zahtevku za revizijo v zvezi z ISO certifikatom, morala pa je slediti vlagateljevemu komentarju, "da mu tako ni jasno, kaj se zgodi v primeru, da ponudnik predloži izjavo, da certifikata nima", v obvestilu o nadaljevanju revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo v zvezi z naročnikovo odločitvijo o zahtevku za revizijo.

Vlagatelj je podal v zahtevku za revizijo, kot je že predhodno navedeno v tem sklepu, primarno predlog za razveljavitev razpisne dokumentacije za predmetno javno naročilo, številka javnega naročila 1-2006, v delu, ki se nanaša na merilo "reference" (točka 12.2.), merilo "finančno stanje ponudnika" (toka 12.3.) ter na predložitev ISO certifikata ali izjave v zvezi s tem (točka 4.13.), podrejeno pa predlog za razveljavitev celotnega postopka oddaje predmetnega javnega naročila, številka javnega naročila 1-2006.

Skladno z določili tretjega odstavka 50. člena ZJN-1 naročnik po objavi naročila ali oddaji povabila v omejenem postopku ne sme več spreminjati meril. Ker v posledici te zakonske zahteve ugotovljenih neskladij za merilo "reference" ni mogoče sanirati na drugačen način, npr. z razveljavitvijo le dela razpisne dokumentacije (saj je potrebna nova objava meril), je Državna revizijska komisija, na temelju 3. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN, vlagateljevemu revizijskemu zahtevku ugodila in je razveljavila celoten postopek oddaje javnega naročila storitev po odprtem postopku za "izvajanje fizičnega in tehničnega varovanja v prostorih Muzeja novejše zgodovine Slovenije", številka javnega naročila 1-2006, objavljen v Uradnem listu RS, št. 19-20/06, z dne 24.02.2006, pod št. objave Ob-4475/06.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Iz določil tretjega odstavka 22. člena ZRPJN izhaja, da je dolžan naročnik v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, na pisno zahtevo vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo.

Vlagatelj je v revizijski postopek priglasil naslednje stroške, nastale v zvezi z revizijo:
- strošek v višini 100.000,00 SIT za takso za revizijo,
- stroške odvetniških storitev v protivrednosti 3.000 točk in 2% materialnih stroškov, povečano za 20% DDV,
- strošek v protivrednosti 1.500 odvetniških točk, povečano za 20% DDV, za pripravo vloge za nadaljevanje postopka.

Državna revizijska komisija na temelju določil šestega odstavka 22. člena ZRPJN vlagatelju priznava naslednje stroške, nastale v zvezi z revizijo:
- v višini 100.000,00 SIT za takso za revizijo,
- v protivrednosti 1.200 točk po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 20% DDV, za odvetniške stroške priprave zahteve za revizijo postopka, skupaj tako v višini 158.400,00 SIT,
- v zahtevani višini 2% od protivrednosti 1.200 točk po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 20% DDV, za materialne stroške, skupaj tako v višini 3.168,00 SIT,
- v protivrednosti 50 točk po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 20% DDV, za pripravo vloge za nadaljevanje postopka, skupaj tako v višini 6.600,00 SIT.

Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale v zvezi z revizijo, v višini 268.168,00 SIT, v roku 15-ih dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

Ljubljana, 15.05.2006

Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.
Članica Državne revizijske komisije



Vročiti:
- Muzej novejše zgodovine Slovenije, Celovška 23, Ljubljana,
- Odvetnik Leon Benigar Tošič, Litijska cesta 45, Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana.

Natisni stran