018-121/2006 Splošna bolnišnica Murska Sobota

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) po članu Jožefu Kocuvanu, ob sodelovanju svetovalca Boruta Smrdela, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila male vrednosti "nabava čistilnih sredstev za objektno higieno" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Ivec, d.o.o., Ulica heroja šaranoviča 38, Maribor, ki ga zastopa odvetnik Andrej Kac, Partizanska 11/I, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Splošna bolnišnica Murska Sobota, Ulica dr. Vrbnjaka 6, Murska Sobota (v nadaljevanju: naročnik), dne 24.04.2006

odločila:

1. Vlagateljev zahtevek za revizijo, z dne 14.03.2006, se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je na podlagi sklepa, št. 014/mv, datiranega "oktober 2005", vodil postopek oddaje javnega naročila male vrednosti "nabava čistilnih sredstev za objektno higieno".

Dne 22.02.2006 je naročnik izdal dokument "014/2005- Obvestilo o priznanju statusa kandidata", iz katerega izhaja, da je "sposobnost oz. status kandidata" priznal dvema prijaviteljema, ni pa je priznal vlagatelju.

Z vlogo, z dne 24.02.2006, je vlagatelj na naročnika naslovil zahtevo za obrazloženo obvestilo o oddaji naročila. Naročnik je obrazloženo obvestilo izdal dne 07.03.2006, ob čemer je pojasnil, da vlagatelju sposobnost ni bila priznana, ker so bili nekateri od z njegove strani predloženih vzorcev ocenjeni kot nesprejemljivi, saj naj ne bi ustrezali zahtevam naročnika iz specifikacij v razpisni dokumentaciji.

Dne 14.03.2006 je vlagatelj na naročnika naslovil zahtevek za revizijo. V njem najprej navaja, da aplikativnega testiranja vzorcev, ki ga je izvedel naročnik, Zakon o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000 (102/2000 - popr.), 2/2004, 2/2004; v nadaljevanju: ZJN-1) ne dopušča, zaradi česar naj bi bilo potrebno predmetni postopek oddaje javnega naročila razveljaviti. V nadaljevanju vlagatelj podrejeno navaja, da naročnik v razpisni dokumentaciji ni določil meril in načina aplikativnega testiranja, to je postopkov in metod, s katerimi bo testiral predložene vzorce. Posledično naj bi bilo testiranje izvedeno arbitrarno in v nasprotju z ZJN-1. V zadnjem delu svojega zahtevka je vlagatelj pri vsakem od z njegove strani ponujenih izdelkov, ki jim naročnik ni priznal ustreznosti, navedel razloge, zakaj naj naročnikove ugotovitve o neustreznosti teh izdelkov ne bi bile pravilne. Ob tem je podal tudi dokazni predlog postavitve izvedenca kemijske ali druge ustrezne stroke. V povzetku svojega zahtevka vlagatelj predlaga, da se predmetni postopek oddaje javnega naročila male vrednosti razveljavi ter da se mu povrne stroške, nastale v zvezi z revizijo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi "od dne izdaje te odločbe do plačila". Vlagatelj v revizijski postopek priglaša stroške, nastale v zvezi z revizijo, v protivrednosti 1000 točk po Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2003 (70/2003 - popr.); v nadaljevanju: Odvetniška tarifa), za sestavo zahteve za revizijo, povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV, ter v višini 100.000,00 SIT, za takso za zahtevo za revizijo.

Naročnik je o vlagateljevem revizijskem zahtevku odločil z dokumentom "Odločitev o zahtevi za revizijo", z dne 29.03.2006, s katerim je le-tega zavrnil kot neutemeljenega. V dokumentu najprej navaja, da lahko od ponudnikov zahteva tudi druga dokazila, ne le tista, ki so v zakonu (domnevno ZJN-1; opomba Državne revizijske komisije) izrecno določena. Naročnik je od ponudnikov zahteval predložitev vzorcev, ki so bili testirani po aplikativnih metodah, ker je bilo glede na predmet javnega naročila le-to potrebno. Naročnik je ravnal v skladu s temeljnimi načeli javnega naročanja, zlasti načeloma transparentnosti in enakopravnosti ponudnikov. Zagotovljeno je torej bilo, da med ponudniki v vseh elementih in fazah postopka oddaje javnega naročila ni bilo razlikovanja. V nadaljevanju dokumenta naročnik v zvezi z vsakim od vlagateljevih izdelkov, ki jim ni priznal ustreznosti, navaja zahteve razpisne dokumentacije, vsebino navodil za uporabo, ugotovitve testiranja vzorca, podaja pa tudi svoj odgovor na vlagateljeve revizijske navedbe v zvezi z izdelki. V povzetku dokumenta naročnik ugotavlja, da so vlagateljeve revizijske navedbe netočne in v nasprotju z zahtevami razpisne dokumentacije, zato jih zavrača kot neutemeljene.

Vlagatelj je z vlogo, z dne 31.03.2006 naročnika obvestil, da želi revizijski postopek nadaljevati pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je v prilogi dopisa, z dne 04.04.2006, Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o predmetnem postopku oddaje javnega naročila.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN ter na podlagi šestega odstavka 22. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagateljev revizijski zahtevek ni utemeljen.

Vlagatelj v svojem revizijskem zahtevku najprej navaja, da testiranje predloženih vzorcev ni skladno z ZJN-1.

Državna revizijska komisija izpostavlja, da je naročnik predmetno naročilo oddal po postopku za oddajo naročil male vrednosti. Postopek za oddajo naročila male vrednosti je postopek oddaje javnega naročila, katerega ocenjena vrednost je nižja od vrednosti, določene v zakonu o izvrševanju proračuna Republike Slovenije (prvi odstavek 124. člena ZJN-1). Če je torej vrednost konkretnega javnega naročila nižja od z zakonom določenega vrednostnega praga, se naročilo ne odda po splošnih pravilih zakona, ampak po pogojih, določenih v 3.5. poglavju ZJN-1 (Oddaja naročila male vrednosti). Namen posebne ureditve naročil male vrednosti je (iz razlogov ekonomičnosti) razbremeniti naročnika vrste formalnosti, ki sicer veljajo v postopkih javnega naročanja. Pri oddaji javnih naročil male vrednosti zato zakon načeloma ne posega v notranja razmerja naročnikov, oziroma ta razmerja ureja le v toliko, kolikor je to nujno potrebno zaradi varstva javnih koristi. Ob zapisanem pa je potrebno opozoriti, da je naročnik ne glede na to, ali vodi postopek oddaje javnega naročila ali pa postopek oddaje javnega naročila male vrednosti, dolžan spoštovati temeljna načela javnega naročanja, kot so opredeljena v 4.- 7. členu ZJN-1, to je načela gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev, zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnosti porabe javnih sredstev ter enakopravnosti ponudnikov. To izhaja tudi iz določil prvega odstavka 125. člena ZJN-1, ki določa, da "naročnik za oddajo naročil male vrednosti s svojim notranjim aktom določi način oddaje javnega naročila, upoštevajoč temeljna načela tega zakona".

Upoštevajoč zapisano gre v zvezi z na tem mestu obravnavanimi revizijskimi navedbami že uvodoma ugotoviti, da s strani vlagatelja zatrjevano dejstvo, da je testiranje z aplikativnimi metodami v nasprotju z 42.a členom ZJN-1 (česar Državna revizijska komisija ni preverjala), samo po sebi ne more v ničemer vplivati na ugotovitev o pravilnosti vodenja predmetnega postopka oddaje javnega naročila male vrednosti oziroma o skladnosti le-tega s temeljnimi načeli javnega naročanja.

Državna revizijska komisija pa izpostavlja tudi, da iz določil petega odstavka 12. člena ZRPJN izhaja, da vlagatelj po preteku roka, določenega za predložitev ponudb oziroma prijav, ne more navajati kršitev, ki so mu bile ali bi mu morale biti znane pred potekom tega roka, pa kljub temu ni vložil zahtevka za revizijo že pred potekom roka, določenega za predložitev ponudb oziroma prijav, razen v primerih, ko dokaže, da zatrjevanih kršitev objektivno ni bilo mogoče ugotoviti pred tem trenutkom.

Vlagatelj je bil v konkretnem primeru z naročnikovo v razpisni dokumentaciji pridržano si pravico od ponudnikov zahtevati "zadostne količine vzorcev ponujenih sredstev, s katerimi bo naročnik glede na zahtevani in definirani namen uporabe izdelka, na mestih uporabe po aplikativnih metodah izvedel testiranje sredstev", seznanjen že z dnem prevzema razpisne dokumentacije, torej vsekakor pred potekom roka za predložitev prijav. Ker svojega zahtevka za revizijo, v katerem bi zatrjeval kršitve v zvezi neustreznostjo tako opredeljenega načina testiranja ponujenih vzorcev, ni vložil pred tem rokom, ravno tako pa ne zatrjuje, da zatrjevanih kršitev pred potekom roka za predložitev prijav objektivno ni bilo mogoče ugotoviti, s tem povezanih revizijskih navedb v predmetni fazi postopka ni dopustno meritorno presojati.

Podobno kot glede zgornjih, gre ugotoviti tudi glede revizijskih navedb, skladno s katerimi naj naročnik v razpisni dokumentaciji ne bi določil meril in načina aplikativnega testiranja, naročnik pa naj aplikativnega testiranja ne bi izvedel v skladu z ZJN-1. Tudi v zvezi s slednjimi gre namreč izpostaviti, da se skladno s poglavjem 3.5 ZJN-1 pri oddaji naročil male vrednosti ne upoštevajo splošna določila tega zakona, temveč naročnik s svojim notranjim aktom določi način oddaje javnega naročila, upoštevajoč temeljna načela ZJN-1. Očitek o nespoštovanju posameznih določil ZJN-1, v kolikor iz njega ne izhaja kršitev temeljnih načel javnega naročanja oziroma naročnikovega notranjega akta o oddaji javnih naročil male vrednosti, tako ne more biti podlaga za ugotovitev o nepravilnosti vodenja nekega postopka oddaje javnega naročila male vrednosti. Ponovno gre na tem mestu ugotoviti tudi, da je bil vlagatelj z načinom in kriteriji (postopki, metodeâ??), ki naj bi se uporabili pri izvedbi testiranja predloženih vzorcev, seznanjen že s prevzemom razpisne dokumentacije, to je pred potekom roka za predložitev prijav. Ker svojega revizijskega zahtevka, v katerem bi uveljavljal obstoj s tem povezanih morebitnih kršitev, ni vložil že pred potekom tega roka, ravno tako pa ne zatrjuje, da le-teh pred potekom roka za predložitev prijav objektivno ni bilo mogoče ugotoviti, v tej fazi postopka oddaje javnega naročila s tem povezanih revizijskih navedb ni dopustno meritorno presojati.

Kot naslednje je Državna revizijska komisija obravnavala revizijske navedbe, ki se nanašajo na vsebinske razloge, iz katerih naročnik nekaterim izmed izdelkov, ki jih je ponudil vlagatelj, ni priznal ustreznosti.

Drugi odstavek 21. člena ZRPJN določa, da lahko Državna revizijska komisija pred svojo odločitvijo zahteva dodatna pojasnila od naročnika, vlagatelja zahtevka za revizijo ali drugih udeležencev v postopku oddaje javnega naročila, pridobi strokovno ali izvedensko mnenje in si lahko ogleda tudi ostale dokumente ter dejanske razmere pri strankah v postopku ter zbere druge potrebne podatke za odločitev. Poslovnik Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (Uradni list RS, št. 44/2005) v 14. členu določa, da lahko za opravljanje določenih strokovnih opravil v postopku odločanja o zadevi predsednik Državne revizijske komisije, senat ali posamezni člani določijo neodvisne strokovnjake in izvedence.

Ob obravnavi zgoraj opredeljenih revizijskih navedb in upoštevajoč opredeljeno pravno podlago je Državna revizijska komisija ugotovila, da je potrebno za meritorno presojo dejstev, ki jih navaja vlagatelj, izvesti z njegove strani predlagani dokaz z mnenjem izvedenca s področja kemije. Med strankama namreč obstoji spor o skladnosti izdelkov pod zaporednimi številkami 3, 5, 6, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 27 ter 30 z zahtevami razpisne dokumentacije oziroma o njihovi ustreznosti, za ugotovitev utemeljenosti s tem povezanih revizijskih navedb vlagatelja pa so potrebna strokovna znanja, s katerimi Državna revizijska komisija ne razpolaga.

Upoštevajoč navedeno je Državna revizijska komisija dne 14.04.2006 izdala sklep, št. 018-121/2006-33-1106, s katerim je za izdelavo izvedenskega mnenja določila sodnega izvedenca s področja kemije, skladno s prvim odstavkom 153. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 58/03, 2/04; v nadaljevanju ZPP), v povezavi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN, pa je vlagatelju naložila tudi, da v roku treh dni od prejema sklepa založi predujem za z njegove strani predlagano izvedbo dokaza z mnenjem izvedenca, v znesku 300.000,00 SIT, in v istem roku Državni revizijski komisiji predloži potrdilo o vplačilu predujma. Iz povratnice pisanja je razvidno, da je bil omenjeni Sklep Državne revizijske komisije vlagateljevemu pooblaščencu vročen dne 18.04.2006, rok za založitev predujma in predložitev potrdila o vplačilu predujma pa je tako potekel dne 21.04.2006.

Vlagatelj je Državni revizijski komisiji dne 24.04.2006 po faksu posredoval potrdilo o plačilu predujma za izvedenca v višini 300.000,00 SIT, ki je bil vplačan istega dne, to je 24.04.2006.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v postavljenem mu roku ni založil predujma za z njegove strani predlagano izvedbo dokaza z mnenjem izvedenca.

Iz določil tretjega odstavka 153. člena ZPP, v povezavi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN, izhaja, da sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo. V tem primeru sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila zneska, potrebnega za stroške.

Upoštevajoč opredeljeno pravno podlago je Državna revizijska komisija s strani vlagatelja predlagano izvedbo dokaza z mnenjem izvedenca kemijske stroke opustila.

Ob nadaljnji obravnavi revizijskih navedb, ki se nanašajo na vsebinske razloge, iz katerih naročnik nekaterim izmed izdelkov, ki jih je ponudil vlagatelj, ni priznal ustreznosti, je Državna revizijska komisija ugotovila, da niso utemeljene.

Državna revizijska komisija izpostavlja, da mora vlagatelj, skladno z določili 4. in 5. alineje tretjega odstavka 12. člena ZRPJN, v revizijskem zahtevku navesti tako kršitve, kot tudi dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj v svojem revizijskem zahtevku navedel kršitev (naročnikova neutemeljena zavrnitev nekaterih vlagateljevih izdelkov zaradi njihove neustreznosti), ne pa tudi relevantnih dokazov, s katerimi bi s tem povezane revizijske navedbe utemeljil. Državna revizijska komisija je izvedbo predlaganega dokaza z mnenjem izvedenca, kot obrazloženo zgoraj, iz razlogov na strani vlagatelja namreč opustila, ravno tako predlagani dokaz vpogleda v razpisno dokumentacijo, ki ga je Državna revizijska komisija izvedla, pa obravnavanih revizijskih navedb vlagatelja ne utemeljuje. Dokazni predlog zaslišanja direktorja vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila kot nepotreben, saj je vlagatelj svoja stališča do zadeve že predstavil v svojem revizijskem zahtevku, izvedba tega dokaza pa k meritorni določitvi o utemeljenosti obravnavanih revizijskih navedb ne bi mogla prispevati. Upoštevajoč navedeno je Državna revizijska komisija, na podlagi določil 8. in 215. člena ZPP, v povezavi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN, upoštevala pravilo trditvenega in dokaznega bremena, na podlagi slednjega pa je revizijske navedbe vlagatelja, v katerih slednji zatrjuje nepravilnost naročnikove ugotovitve o neskladnosti vzorcev vlagateljevih izdelkov, pod zaporednimi številkami 3, 5, 6, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 27 ter 30, z zahtevami razpisne dokumentacije, zavrnila kot neutemeljene.

V povzetku navedenega gre zaključiti, da vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom ni uspel izkazati razlogov za predlagano razveljavitev predmetnega postopka oddaje javnega naročila. Revizijskih navedb o nedopustnosti izvedbe testiranja ponujenih izdelkov po aplikativnih metodah ter o nedefiniranosti s tem povezanih kriterijev (postopkov, metod) v tej fazi postopka namreč ni dopustno obravnavati, neutemeljenosti naročnikove zavrnitve nekaterih izmed s strani vlagatelja predloženih vzorcev izdelkov pa slednji ni uspel utemeljiti.

Iz navedenih razlogov je Državna revizijska komisija, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN, vlagateljev revizijski zahtevek zavrnila kot neutemeljen.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v revizijski postopek priglasil stroške, nastale v zvezi z revizijo.

Skladno z določili tretjega odstavka 22. člena ZRPJN mora naročnik v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, na pisno zahtevo vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo.

Vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom ni uspel, zato je Državna revizijska komisija, na podlagi šestega odstavka 22. člena ZRPJN, zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

Ljubljana, 24.04.2006

Jožef Kocuvan, univ. dipl. ekon.,
član Državne revizijske komisije




Vročiti:
- Splošna bolnišnica Murska Sobota, Ulica dr. Vrbnjaka 6, Murska Sobota,
- Odvetnik Andrej Kac, Partizanska 11/I, Maribor,
- Pan Goslar, d.o.o., Brest 4, Ig pri Ljubljani,
- Ecolab, d.o.o., Vajngerlova 4, Maribor,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana.

Natisni stran