Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-403/2005 Klinični center Ljubljana

    Številka: 018-403/2005-34-431
    Datum sprejema: 14. 2. 2006

    Sklep

    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 (90/99 - popr.), 110/2002 - odl. US, 2/2004 - ZPNNVSM, 42/2004 in 61/2005; v nadaljevanju: ZRPJN) po članu Franciju Kodeli v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za nakup defibrilatorjev in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila gospodarska družba Meditra, d. o. o., Cesta Andreja Bitenca 68, Ljubljana, (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 14. 2. 2006

    odločila:

    1. Zahtevku za revizijo se ugodi tako, da se razveljavi razpisna dokumentacija v tistem delu, ki se nanaša na strokovne zahteve v zvezi z vrsto vira energije. Naročnik mora razpisno dokumentacijo v razveljavljenem delu pripraviti skladno z ugotovitvami iz obrazložitve tega sklepa. V preostalem delu se zahtevek za revizijo zavrne.

    2. Naročnik mora povrniti vlagatelju stroške v višini 100.000 tolarjev, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne prejema tega sklepa do plačila, pod izvršbo.

    Obrazložitev:

    Naročnik je 3. 10. 2005 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila za nakup defibrilatorjev (sklop 1 âˆ" defibrilator z invazivnim monitoringom, sklop 2 âˆ" defibrilator z neinvazivnim monitoringom A, sklop 3 âˆ" defibrilator z neinvazivnim monitoringom B, sklop 4 âˆ" defibrilator brez dodatnega monitoringa, sklop 5 âˆ" AED), javni razpis pa je objavil v Uradnem listu RS, št. 89/2005, z dne 7. 10. 2005, pod številko objave Ob-26815/05.

    Vlagatelj je zahtevek za revizijo, ki nosi datum 21. 11. 2005, 24. 11. 2005 vložil po telefaksu. Naročnik je vlagatelja z dopisom, št. 01-301/5-05, z dne 25. 11. 2005, pozval k predložitvi zahtevka za revizijo na način, ki ga predvideva drugi odstavek 12. člena ZRPJN, ter predložitvi tehničnih specifikacij, navedenih v zahtevku za revizijo, in potrdila o plačilu takse. Naročnik je z dopisom, št. 01-301/6-05, še isti dan vse prevzemnike razpisne dokumentacije obvestil, da se postopek oddaje javnega naročila zaradi vloženega zahtevka za revizijo zadrži. Naročnik je dopolnjen zahtevek za revizijo prejel po pošti 28. 11. 2005.

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da je naročnik v sklopih 1âˆ"4 navedel tehnične zahteve, ki so zgolj podatki tehničnih specifikacij, objavljenih v prospektu za defibrilatorja LIFEPAK 12 in 20 proizvajalca Medtronic PC, da je uporabil večinoma podatke, ki so svojevrstni samo defibrilatorjem LIFEPAK, za izključitev celotne preostale svetovne ponudbe defibrilatorjev, in da ti podatki ne predstavljajo zmogljivosti oziroma kvalitete defibrilatorja. Vlagatelj meni, da naročnikove strokovne zahteve zgolj favorizirajo lokalnega ponudnika defibrilatorjev LIFEPAK in izključujejo vse ostale ponudnike, s tem pa naročnik evidentno krši 5. člen Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000 (102/2000 - popr.), 2/2004 - ZPNNVSM, 2/2004; v nadaljevanju: ZJN-1), saj gre za očiten primer omejevanja konkurence z uporabo diskriminatornih kriterijev, poleg tega pa vlagatelj trdi, da naročnikove strokovne zahteve zagotavljajo ponudniku defibrilatorjev LIFEPAK uspeh na razpisu ne glede na ponudbeno vrednost, saj je edini, ki v celoti izpolnjuje strokovne kriterije naročnika, s tem pa je kršen tudi 4. člen ZJN-1. Vlagatelj izpodbija tri točke strokovnih zahtev v sklopih 1-4 iz podnaslova Defibrilacija v razpisni dokumentaciji (1. oblika defibrilacijskega vala mora biti bifazična; 2. mora imeti možnost spreminjanja energije 2-360 J; 3. polnjenje defibrilatorja do 360 J v povprečju ne sme biti daljše od 12 s). Vlagatelj trdi, da je naročnik s tako strokovno zahtevo izločil večino ponudnikov defibrilatorjev, čeprav ne gre za karakteristiko naprave, ki pomeni njeno prednost. Vlagatelj navaja, da je v uporabi več bifazičnih tehnologij, večina od njih je nizkoenergijskih do 200 J, vse tehnologije imajo dokazano približno enako uspešnost, nihče še ni dokazal superiornosti ene tehnologije nad ostalimi, se pa razlikujejo po nastavitvi energije. Vlagatelj navaja, da so izbiro do 360 J imeli defibrilatorji že pred petimi desetletji, zato ta vrednost ne predstavlja nikakršno zmogljivost ali prednost pred ostalimi. Slednje potrjujejo tudi trenutno veljavne smernice AHA/ERC (AHA âˆ" American Heart Association, ERC âˆ" European Resuscitation Council (Evropski svet za reanimacijo)), ki bifazične defibrilacije do 360 J sploh ne omenjajo. Vlagatelj meni, da pa je omenjena strokovna zahteva prikladna za manipulacijo pri razpisnih kriterijih. Vlagatelj izpodbija tudi naročnikove strokovne zahteve, ki se nanašajo na vir energije, ter navaja, da naročnik zahteva NiCd ali Li-ion baterijo, in kot je bilo mogoče razbrati iz odgovora na vprašanje enega izmed ponudnikov z dne 16. 11. 2005, naročnik zavrača aparate, ki imajo eno baterijo ali boljše baterije po novejših tehnologijah. Vlagatelj tudi izpostavlja dejstvo, da naročnik za defibrilatorje iz sklopa 4 zahteva le eno baterijo, čeprav bi iz odgovora z dne 16. 11. 2005 pričakovali drugače. Vlagatelj pričakuje, da bo naročnik objavil razpisne kriterije, kjer bo poudarek na zmogljivosti in kvaliteti naprav ter kjer preseganje posamičnih zahtev ne bo izločitveni kriterij.

    Naročnik je z dokumentom "Odločitev o zahtevku za revizijo", št. 01-301/7-05, z dne 7. 12. 2005, in ki vsebuje tudi štampiljko 8. 12. 2005, zahtevek za revizijo kot neutemeljen v celoti zavrnil, zavrnil pa je tudi stroške za vplačano takso (čeprav vlagatelj v zahtevku za revizijo ni zahteval tudi povrnitve stroškov za takso; op. Državne revizijske komisije). Naročnik navaja, da strokovne zahteve, ki so podlaga za nakup defibrilatorjev, temeljijo na sodobnih znanstvenih dokazih, navodilih svetovnih združenj, predvsem ERC, in izkušnjah dolgoletne klinične prakse. Naročnik pojasnjuje, da se monofazični defibrilatorji več ne proizvajajo, vendar so še vedno v uporabi, so pa v primerjavi z bifazičnimi manj učinkoviti. Naročnik navaja, da obstajata dva glavna tipa bifazičnih defibrilatorjev, in sicer BTE (biphasic truncated exponential) in RLB (rectalinear biphasic). Naročnik izpostavlja, da navodila ERC, ki jih Svet za reanimacijo pri Slovenskem združenju za urgentno medicino v celoti povzema, priporočajo, naj bo energija prve defibrilacije za RLB obliko vala vsaj 120 J, za BTE obliko vala pa vsaj 150 J. V primeru, da izvajalec dodatnih postopkov oživljanja ne pozna prave energije za opremo, ki jo uporablja, mora uporabiti 200 J. Kadar prva defibrilacija ni uspešna, lahko za naslednjo defibrilacijo uporabimo enako energijo ali pa jo povečamo. Glede na to, da za bifazične defibrilatorje ni dokazov, ki bi podpirali ali povečanje energije ali uporabo vedno enake energije, je stališče ERC, da sta obe strategiji sprejemljivi, vendar, ko prva defibrilacija ni uspešna, defibrilator pa omogoča zviševanje energije, je smiselno energijo povečati za vse nadaljnje defibrilacije. V nadaljevanju naročnik podrobno opisuje znanstvene študije, iz katerih izhaja, da obstaja pomembna razlika med defibrilatorji, kadar je upor prsnega koša velik. Naročnik izpostavlja, da je pomembno vlogo pri postavljanju strokovne zahteve, da naj defibrilator omogoča povečanje energije 2âˆ"360 J, imelo dejstvo, da obstaja skupina bolnikov, ki ima velik upor prsnega koša in pri kateri bi povečanje energije lahko povečalo možnosti preživetja. Naročnik izpostavlja, da je preživetje pri srčnem zastoju v bolnišnici zelo slabo in odrekanje, četudi majhne možnosti, etično nesprejemljivo. Naročnik utemeljuje postavljene strokovne zahteve tudi z argumentom vsakodnevne klinične prakse. Naročnik izpostavlja, da dejstvo, da je na tržišču kar nekaj defibrilatorjev, ki ne omogočajo dvigovanje energije do 360 J, ne dokazuje neupravičenosti naročnikovih strokovnih zahtev, kvečjemu nasprotno. V nadaljevanju naročnik navaja razloge, zakaj ne želi zatesnjenih svinčenih baterij (SLA). Naročnik izpostavlja prednosti dveh baterij, saj omogočajo menjavo brez ugašanja naprave in konstantnost nadzora nad bolnikom. Naročnik utemeljuje dejstvo, da za defibrilator v četrtem sklopu ni predvidel zahteve po dveh baterijah, s tem, da tak defibrilator nima dodatnega monitorja in ni namenjen transportu bolnikov, temveč samo uporabi na enem mestu, zato ni potrebe po daljši avtonomiji in dveh baterijah.

    Vlagatelj je po prejemu naročnikove odločitve o zavrnitvi zahtevka za revizijo na Državno revizijsko komisijo naslovil dokument "Zahtevek za nadaljevanje revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo" z dne 15. 12. 2005, ki ga je Državna revizijska komisija prejela 16. 12. 2005. Državna revizijska komisija je z dopisom, št. NVD-844/05-35-3181, z dne 16. 12. 2005, naročniku odstopila omenjeni vlagateljev dokument, saj bi moral vlagatelj v skladu z drugim odstavkom 17. člena ZRPJN o svoji nameri, da bo nadaljeval postopek pred državno revizijsko komisijo ali pa bo zahtevek za revizijo umaknil, obvestiti naročnika. Naročnik je z dopisom, št. 01-301/9-05, z dne 20. 12. 2005 Državno revizijsko komisijo obvestil, da ga je vlagatelj o nadaljevanju postopka za revizijo naročnika že prehodno obvestil in da je naročnik z dopisom, št. 01-301/9-05, z dne 16. 12. 2005 Državni revizijski komisiji že odstopil dokumentacijo, vezano na vlagateljev zahtevek za revizijo.

    Vlagatelj v dokumentu "Zahtevek za nadaljevanje revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo" z dne 15. 12. 2005 spodbija naročnikove navedbe in vztraja pri trditvi, da so kriteriji iz razpisne dokumentacije diskriminatorni, pisani na kožo ponudnika defibrilatorjev LIFEPAK, s tem pa evidentno kršena 4. in 5. člen ZJN-1, zato predlaga razveljavitev razpisa in njegovo ponovitev po pogojih, ki jih zahteva ZJN-1. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov za plačilo takse.

    Državna revizijska komisija je skladno z drugim odstavkom 21. člena ZRPJN za dan 23. 12. 2005 sklicala sestanek, na katerem so predstavniki naročnika in vlagatelja pred Državno revizijsko komisijo predstavili svoja stališča in odgovorili na vprašanja Državne revizijske komisije. Udeleženci so po sestanku dobili možnost, da do 30. 12. 2005 Državni revizijski komisiji posredujejo pisna pojasnila. Naročnik je svoja pojasnila poslal z dopisom, št. 01-301/10-05, z dne 29. 12. 2005. Svoje mnenje je predložil tudi vlagatelj, in sicer z dopisom, z dne 30. 12. 2005, ki ga je Državna revizijska komisija prejela 3. 1. 2006.

    Državna revizijska komisija je z dopisom, št. 018-403/05-33-28, z dne 4. 1. 2006, vlagatelja pozvala, naj ji glede na navedbe o možnosti predelave svojih defibrilatorjev, ki izhaja iz dopisa z dne 30. 12. 2005, posreduje pojasnilo, v kolikšnem roku je možna predelava osnovnega modela defibrilatorja in ali bi za tako predelavo pridobil certifikat o tehnični ustreznosti. Vlagatelj je z dopisom z dne 11. 1. 2006 pojasnil, da je predelavo možno izvesti in da dobavni čas zaradi tega ne bi bil daljši. Zaradi take spremembe pa ne bi bilo potrebno dodatno certificiranje, razen dodatka k tehničnim specifikacijam. V svojem dopisu vlagatelj še enkrat dodatno obrazloži svoje navedbe iz predhodnih pisanj.

    Državna revizijska komisija je z namenom razjasnitve spornih vprašanj v obravnavani zadevi skladno z drugim odstavkom 21. člena ZRPJN 19. 1. 2006 zaprosila za strokovno mnenje prof. dr. Dušana štajerja, dr. med. (v nadaljevanju: strokovnjak), in ga prejela 25. 1. 2006. V njem strokovnjak izpostavlja večjo učinkovitost bifazične defibrilacije pred monofazično defibrilacijo, navaja, da je področje defibriliranja z energijo preko 200 J še odprto, sam pa ne pozna podatkov o prednosti (izboljšanju preživetja) pri uporabi bifazične defibrilacije s 360 J pred bifazično defibrilacijo z 200 J, povzema smernico ERC, da ta dopušča, ne pa tudi zahteva poskus defibrilacije z energijo prek 200 J pri uporabi bifazičnega defibrilatorja, če je poskus z 200 J neuspešen, opozarja pa tudi na dejstvo, da višja energija defibrilacije ni v vseh pogledih dobrodejna in da je poleg energije pomembna tudi oblika krivulje električnega toka v času defibrilacije, saj imajo različne krivulje različen učinek pri isti energiji, zato energije različnih bifazičnih aparatov niso primerljive, ter da večanje energije defibrilacije ni rešitev pri povečani impedanci (upornosti) prsnega koša. Strokovnjak navaja, da med polnilnimi baterijami nudijo največ električne energije (imajo največjo kapaciteto) na enoto teže litijeve baterije, uporabne pa so tudi NiMH, v manjši meri pa NiCd, ker imajo najmanjšo kapaciteto ali ob isti kapaciteti največjo težo, navaja pa tudi, da je ugodno, če je možno v aparatu baterije zamenjati, ko so prazne, in če aparata ni treba ugašati pri njihovi menjavi ali pa če aparat vsaj ohrani nastavitve, kot so bile pred menjavo. Boljša rešitev je, če se lahko aparat priključi na omrežno napajanje, ko je to možno in da se ob tem prične sočasno polniti baterija, ko aparat deluje. Izmed izdelovalcev, ki izdelujejo bifazične defibrilatorje z možnostjo nastavitve energije na 360 J, našteje njemu tri znane.

    Državna revizijska komisija je naročnika in vlagatelja z dopisom, št. 018-403/05-33-238, z dne 25. 1. 2005, obvestila o strokovnem mnenju in ju pozvala, naj nanj podata odgovor. Naročnik v dopisu, št. 01-301/11-05, z dne 31. 1. 2006, izpostavi strokovnjakovo navedbo o odprtosti področja defibrilacije z energijo nad 200 J in navaja, da je ta trditev že lahko v prid naročnikovim strokovnim zahtevam. Naročnik interpretira smernice ERC glede uporabe energije za poskus defibrilacije z energijo prek 200 J pri uporabi bifazičnega defibrilatorja, če je poskus z 200 J neuspešen, drugače kot strokovnjak, in sicer navaja, da je smiselno, kadar prvi sunek energije ni bil uspešen, energijo povečati na večji nivo. Naročnik navaja, da ni znano, kakšen je učinek različnih bifazičnih krivulj, saj učinek posameznih bifazičnih krivulj pri enaki (ali različni) energiji med seboj ni bil še primerjan. Naročnik v nadaljevanju trdi, da ni mogoče trditi, da energije različnih bifazičnih defibrilatorjev niso primerljive, impedanca prsnega koša pa je tudi pomembna. Naročnik se z navedbami strokovnjaka glede baterij skoraj v celoti strinja, spodbija pa navedbo, da ima NiCd baterija najmanjšo kapaciteto na enoto teže, saj to mesto pripada svinčeni bateriji. Naročnik v odgovoru pojasnjuje, da je zaradi narave svojega dela nemogoče priklopiti aparature na električno omrežje. Kot pojasnilo naročnik dodaja, da sta dve podjetji, ki izdelujeta defibrilatorje, ki lahko zvišajo energijo do 360 J. Vlagatelj je podal odgovor na strokovnjakovo mnenje 15. 1. 2006. V odgovoru vlagatelj izpostavlja korektnost strokovnjakovega mnenja in navaja, da to mnenje v celoti potrjuje vlagateljeve trditve v zvezi z diskriminatornimi in strokovno neutemeljenimi tehničnimi zahtevami za bifazične defibrilatorje, le z navedbo treh ustreznih proizvajalcev se ne strinja in navaja, da sta taka proizvajalca le dva. Vlagatelj še enkrat navaja, da vztraja pri dosedanjih navedbah v revizijskem zahtevku in meni, da bi moral naročnik razpis ponoviti.

    Po pregledu dokumentacije, proučitvi navedb vlagatelja in naročnika ter upoštevajoč pridobljeno strokovno mnenje je Državna revizijska komisija v skladu s tretjo alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

    V skladu s prvim odstavkom 5. člena ZJN-1 naročnik ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati možnih ponudnikov z neupravičeno uporabo omejitvenega postopka ali z uporabo diskriminatornih meril in mora pri tem ravnati skladno s predpisi o varstvu konkurence. Omejitve iz prvega odstavka 5. člena ZJN-1 so naštete zgolj primeroma (razvidno iz besede "zlasti"), zato bi lahko med prepovedana ravnanja naročnikov uvrstili tudi postavljanje takšnih tehničnih specifikacij predmeta javnega naročila, ki bi neupravičeno postavljale ponudnike v neenakopraven položaj. Državna revizijska komisija ob tem izpostavlja, da je naročnik pri določanju pogojev in zahtev predmeta naročila (tehničnih in drugih) avtonomen, hkrati pa poudarja, da je naročnikova avtonomnost omejena z objektivno opravičljivostjo posameznih pogojev in zahtev ter z upoštevanjem temeljnih načel javnega naročanja, zlasti načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-1) in načela enakopravnosti ponudnikov (7. člen ZJN-1). Kot je Državna revizijska komisija sprejela stališče v zadevi 018-182/2005, morajo biti pogoji in zahteve glede predmeta javnega naročila objektivno opravičljivi in smiselno povezani z namenom predmeta javnega naročila.

    Državna revizijska komisija je najprej preverila, ali je naročnikova zahteva, da mora biti oblika defibrilacijskega vala bifazična, diskriminatorna. Naročnik je v dokumentu "Odločitev o zahtevku za revizijo", št. 01-307/7-05, z dne 7. 12. 2005, navedel, da se monofazični defibrilatorji ne proizvajajo več, vendar so še vedno v uporabi, in da so bifazični defibrilatorji v primerjavi z monofazičnimi učinkovitejši. Potrditev prve naročnikove navedbe je mogoče dobiti iz literature, ki je bila priložena vlagateljevim dokumentom (Charles D. Deakin, Jerry P. Nolan: European Resuscitation Council Guidelines for Resuscitation 2005, Section 3. Electrical therapies: Automated external defibrillators, defibrillation, cardioversion and pacing, 2005, str. 30: "Monophasic defibrillators are no longer manufactured, although many remain in use."), drugo naročnikovo navedbo pa potrjuje tudi strokovnjak v strokovnem mnenju, ki navaja, da je monofazična defibrilacija pri enaki uporabljeni energiji manj učinkovita kot bifazična. Prednosti monofazične defibrilacije pred bifazično defibrilacijo navaja tudi literatura, ki je bila priložena vlagateljevim dokumentom (Npr. Suneet Mittal in drugi: Comparison of a Novel Rectilinear Biphasic Waveform With a Damped Sine Wave Monophasic Waveform for Transthoracic Ventricular Defibrillation, 1999, str. 1595, Conclusions: "Multiple studies have shown that for endocardial defibrillation, biphasic waveforms have a greater efficacy than monophasic waveforms."; Ulrich Achleiter in drugi: Waveform analysis of biphasic external defibrillators, 2000, str. 62: "Biphasic waveforms offer the benefit of a lower defibrillation threshold; the risk of heart damage from excessive pulse energy is thus lowered and the chance for successful defibrillation increases."). Iz enega izmed priloženih člankov je mogoče razbrati, da se sedaj raje uporablja defibrilatorje, ki dovajajo sunek z bifazičnim valom (Charles D. Deakin, Jerry P. Nolan: European Resuscitation Council Guidelines for Resuscitation 2005, Section 3. Electrical therapies: Automated external defibrillators, defibrillation, cardioversion and pacing, 2005, str. 30: "After a cautious introduction a decade ago, defibrillators delivering a shock with a biphasic waveform are now preferred."). Iz strokovnega mnenja pa izhaja tudi razmišljanje, da bo v prihodnosti smotrno uporabljati bifazične defibrilatorje, ker ti nosijo tudi določene koristi (manjša škoda na srcu zaradi uporabljene manjše energije ter manjša velikost in teža naprave). Državna revizijska komisija tudi izpostavlja dejstvo, da je iz vlagateljevih dokumentov mogoče razbrati, da vlagatelj naročniku niti ne ponuja nabave monofazičnih defibrilatorjev. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v obravnavanem primeru naročnik upravičen od ponudnikov zahtevati tehnologijo, ki omogoča bifazično defibrilacijo, zato je vlagateljevo prvo navedbo v zvezi s spodbijanjem strokovnih zahtev naročnika zavrnila kot neutemeljeno.

    Državna revizijska komisija je v nadaljevanju presojala utemeljenost strokovne zahteve naročnika, da mora imeti defibrilator možnost spreminjanja energije 2-360 J. Ker v postopku revizije oddaje javnega naročila vlagatelj ni izpodbijal najnižje vrednosti (2 J), ampak le najvišjo vrednost (360 J), se je Državna revizijska komisija omejila le na presojo, ali je tako postavljena naročnikova strokovna zahteva utemeljena. Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je naročnik s tako postavljeno zgornjo vrednostjo energije nedvomno zmanjšal število konkurentov na trgu, saj tako postavljeno zahtevo lahko izpolni le omejeno število ponudnikov. Državna revizijska komisija se z naročnikom sicer lahko strinja, da ima naročnik pravico postaviti stroge zahteve, vendar hkrati izpostavlja, da morajo za strogimi zahtevami obstajati tudi objektivni razlogi in ustrezni argumenti, sicer se ravnanje naročnikov spremeni zgolj v omejevanje konkurence in neupravičeno dajanje prednosti posameznim ponudnikom. Pri urejanju javnih naročil pa gre za to, da se naročnikom onemogoči samovoljno odločanje o izbiri sopogodbenikov in da se ta izbira podredi konkurenci. Pri tem pa je treba tudi opozoriti na dejstvo, da je diferenciacija med ponudbami po ZJN-1 dopuščena (in celo zaželena), njene meje pa predstavlja diskriminatornost pogojev, ki bi utegnili objektivno neupravičeno preferirati potencialne ponudnike.

    Pogoj je definiran kot element, ki mora biti v ponudbi v celoti izpolnjen na način, kot je predviden v razpisni dokumentaciji in je izključujoče narave (10. točka prvega odstavka 3. člena ZJN-1). Če pogoj ni izpolnjen, se ponudnika in njegovo ponudbo izloči iz postopka.

    V obravnavani zadevi je Državna revizijska komisija morala presoditi, ali je naročnik upravičeno postavil tako strogo zahtevo (oziroma pogoj), ki jo lahko izpolni le omejen krog ponudnikov. Državna revizijska komisija izpostavlja strokovnjakovo navedbo, da dopušča možnost, da se bo v prihodnosti uveljavila bifazična defibrilacija z energijo prek 200 J, in naročnikovo ugotovitev, da je lahko ta trditev naročniku v prid zahtevam, ki jih je postavil, ob tem pa še vlagateljevo navedbo iz zahtevka za revizijo (21. 11. 2005), da trenutno veljavne smernice AHA/ERC bifazične defibrilacije do 360 J sploh ne omenjajo. V dokumentu "Zahtevek za nadaljevanje revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo", z dne 15. 12. 2005, pa vlagatelj omenja nove smernice ERC. Državna revizijska komisija je vpogledala v prilogo 2 (Charles D. Deakin, Jerry P. Nolan: European Resuscitation Council Guidelines for Resuscitation 2005, Section 3. Electrical therapies: Automated external defibrillators, defibrillation, cardioversion and pacing, 2005) in ugotovila, da se omenjeni članek na strani 30 sklicuje na sekcijo 4c (Section 4c) novih smernic, ki pa ni bila predložena k ostalim vlagateljevim prilogam. Državna revizijska komisija je zaradi navedenega vpogledala v preostali del smernic ERC 2005 (http://www.erc.edu/index.php/guidelines_download_2005/en/ (European Resuscitation Council Guidelines for Resuscitation 2005)), in sicer v sekcijo 4c, ki nosi naslov ALS treatment algorithm (str. 44âˆ"49). Pri pregledu tega dela smernic je Državna revizijska komisija ugotovila, da je na sliki 4.2 (str. 45) navedena možnost bifazične defibrilacije s 360 J, v nadaljnjem tekstu pa je možnost bifazične fibrilacije s 360 J tudi izrecno zapisana (str. 45-46: In adults, the commonest rhythm at the time of cardiac arrest is VF, which may be preceded by a period of VT or even supraventricular tachycardia (SVT). Having confirmed cardiac arrest, summon help (including the request for a defibrillator) and start CPR, beginning with external chest compression, with a compression:ventilation (CV) ratio of 30:2. As soon as the defibrillator arrives, diagnose the rhythm by applying paddles or self-adhesive pads to the chest. If VF/VT is confirmed, charge the defibrillator and give one shock (150-200-J biphasic or 360-J monophasic). Without reassessing the rhythm or feeling for a pulse, resume CPR (CV ratio 30:2) immediately after the shock, starting with chest compressions. Even if the defibrillation attempt is successful in restoring a perfusing rhythm, it is very rare for a pulse to be palpable immediately after defibrillation, and the delay in trying to palpate a pulse will further compromise the myocardium if a perfusing rhythm has not been restored. If a perfusing rhythm has been restored, giving chest compressions does not increase the chance of VF recurring. In the presence of post-shock asystole, chest compressions may usefully induce VF. Continue CPR for 2 min, then pause briefly to check the monitor: if there is still VF/VT, give a second shock (150-360-J biphasic or 360-J monophasic). Resume CPR immediately after the second shock. Pause briefly after 2 min of CPR to check the monitor: if there is still VF/VT, give adrenaline followed immediately by a third shock (150-360-J biphasic or 360-J monophasic) and resumption of CPR (drug-shock-CPR-rhythm check sequence).; poudarila Državna revizijska komisija). Ker so smernice ERC dokument, ki ga Svet za reanimacijo pri Slovenskem združenju za urgentno medicino v celoti povzema (navedba naročnika na strani 4 dokumenta "Odločitev o zahtevku za revizijo", št. 01-301/7-05, z dne 7. 12. 2005), Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik lahko - izhajajoč iz strokovnih podlag - postavi tudi tako zahtevo, ki jo je postavil v razpisni dokumentaciji. Zaradi navedenega je Državna revizijska komisija drugo navedbo v zvezi s spodbijanjem strokovnih zahtev naročnika zavrnila kot neutemeljeno. Ob tem pa Državna revizijska komisija opozarja na dejstvo, da je vlagatelj v odgovoru na strokovno mnenje navedel: "... nastavitev energije do 360 J ni nikakršen tehnični dosežek, niti zmogljivost, takšne nastavitve so premogli že defibrilatorji v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Prehod iz 200 J na 360 J zahteva (vsaj pri napravah ZOLL, ki jih zastopamo) zgolj spremembo programske opreme procesorja, ki uravnava časovni razpon šokovnih epizod. Zgolj s časovno prilagoditvijo trajanja električnega sunka se enostavno doseže vrednost 360 J." Iz te navedbe je razvidno, da bi lahko tudi vlagatelj pripravil tak aparat, ki bi ustrezal zahtevam, kot jih je postavil naročnik v svojih strokovnih zahtevah.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da je strokovna zahteva za sklope 1-3, da mora imeti aparat dve neodvisni bateriji z možnostjo menjave brez ugašanja, sicer utemeljena, kar naročniku nenazadnje priznava tudi vlagatelj (zapisnik s skupnega sestanka, št. 018-403/2005-33, z dne 23. 12. 2005), saj omogoča nadzor nad bolnikom tudi v primeru menjave izpraznjene baterije, vendar hkrati ugotavlja, da naročnik ne sme z zahtevo za vrsto baterij še dodatno omejevati že omejenega kroga ponudnikov. Naročnik sicer v dokumentu "Odločitev o zahtevku za revizijo" tudi priznava, da nekatere baterije zagotavljajo avtonomijo, daljšo od zahtevane. Iz predložene tabele (Tabela 2: Značilnosti posameznih vrst baterij) je razvidno, da obstajajo vsaj baterije, ki so po parametrih primerljive NiCd ali Li-ion baterijam (npr. NiMH, ki je navedena za sklop 4). Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik s tem, ko je omejil vrsto vira energije na zgolj dve možnosti (NiCd in Li-ion), ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 5. člena ZJN-1. Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da navedena kršitev ni takšne narave, da bi zahtevala razveljavitev celotnega postopka oddaje javnega naročila, saj lahko naročnik ugotovljeno kršitev odpravi že zgolj z ustrezno spremembo razpisne dokumentacije. Državna revizijska komisija naročniku zato nalaga, da predvidi več virov energije, ki bodo omogočili sodelovanje večjega kroga zainteresiranih ponudnikov, hkrati pa Državna revizijska komisija naročniku tudi nalaga, da v vseh izpodbijanih sklopih v razpisni dokumentaciji predvidi možnost, da lahko ponudniki ponudijo tudi take defibrilatorje, ki poleg tega, da zadostijo osnovnim zahtevam naročnika v zvezi s številom vira energije (dve neodvisni bateriji z možnostjo menjave brez ugašanja), imajo tudi dodatne ali alternativne možnosti vira energije (npr. priklop na omrežno napajanje s sočasnim polnjenjem baterije) in da taka ponudba ne bo izločena kot nepravilna.

    Državna revizijska komisija v skladu s tretjim odstavkom 23. člena ZRPJN tako naročnika napotuje, da mora spremeniti razpisno dokumentacijo v delu, ki se nanaša na vrste virov energije, skladno z zgoraj navedenimi ugotovitvami ter v nadaljevanju ravnati v skladu s prvim in petim odstavkom 25. člena ZJN-1 (posredovati spremembe razpisne dokumentacije brezplačno vsem ponudnikom, ki so dvignili razpisno dokumentacijo, objaviti nove roke (za predložitev ponudbe, dan odpiranja ponudb) v Uradnem listu Republike Slovenije in o tem prav tako obvestiti tudi vse ponudnike, ki so prejeli razpisno dokumentacijo). Naročnik mora ponudnikom, ki so že predložili ponudbo omogočiti, da ponudbo umaknejo, jo spremenijo ali dopolnijo oziroma predložijo novo ponudbo.

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

    V skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZRPJN mora naročnik v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, na pisno zahtevo vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo. Vlagatelj je v postopek priglasil stroške plačane takse za revizijo v znesku 100.000 tolarjev. Ker je Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo delno ugodila, je vlagatelj upravičen do vrnitve stroškov za vplačano takso.

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

    POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

    V Ljubljani, 14. 2. 2006

    Franci Kodela, univ. dipl. prav.
    član Državne revizijske komisije



    Vročiti:
    - Klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana,
    - Meditra, d. o. o., Cesta Andreja Bitenca 68, 1000 Ljubljana,
    - Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana,
    - Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana.

    Natisni stran