018-391/2005 DARS d.d.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 42/04 in 61/05; v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu člana Francija Kodela kot predsednika senata, člana Jožefa Kocuvana in članice mag. Metke Cerar kot članov senata, ob sodelovanju svetovalca Aleksandra Petrovčiča, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Dobava posipnih materialov za potrebe zimske službe", in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik DROGA KOLINSKA d.d., Kolinska ulica 1, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnik Roman Završek, Dunajska cesta 22, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika DARS - Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d., Ulica XIV. divizije 4, Celje (v nadaljevanju: naročnik), dne 21.12.2005 soglasno

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi, tako da se naročniku naloži, da mora splošne pogoje v določbi točke 5 Prekinitev pogodbe v Poglavju III (Splošni pogoji pogodbe) razpisne dokumentacije, s katero naročnik določa, da ob prekinitvi pogodbe po krivdi dobavitelja, naročnik nima nobenih finančnih obveznosti ne glede na obseg opravljenih del, ustrezno dopolniti ali preoblikovati, tako da bo določba nedvoumna in ne bo dopuščala različnih razlag.

Naročnik mora določiti nov rok za oddajo ponudb, pri čemer mora ravnati v skladu z določbo petega odstavka 25. člena ZJN-1, ter na ta način tudi vlagatelju omogočiti, da odda svojo ponudbo.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 18.10.2005 izdal sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila za dobavo posipnih materialov za potrebe zimske službe. Naročnik je predhodni razpis za predmetno javno naročilo, razdeljeno v 5 (pet) sklopov objavil v Uradnem listu RS, št. 82/05, pod št. objave Ob-24100/05, ter popravek v Uradnem listu RS, št. 93/05, pod št. objave Ob-28464/05, vezan na 4. in 5. sklop predmetnega javnega naročila. Naročnik je javni razpis za predmetno javno naročilo objavil v Uradnem listu RS, št. 95-96/05, pod št. objave Ob-28794/05, po odprtem postopku. Naročnik je v navedeni objavi javnega razpisa v točki IV.3.3 - Rok za sprejemanje ponudb ali prijav za sodelovanje določil 28.11.2005 do 12. ure.

Dne 28.11.2005, ob 10:37 uri, pred potekom roka za oddajo ponudb, je vlagatelj na naročnika naslovil revizijski zahtevek zaradi kršitve načela zagotavljanja konkurence med ponudniki, načela enakopravnosti ponudnikov, načela zakonitosti, poleg tega pa tudi zaradi kršitev določb Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/00, 102/00, 2/04, v nadaljevanju: ZJN-1) o določitvi pogojev za priznanje sposobnosti ponudnika in zoper merila za ocenjevanje ponudb oziroma zoper postavljene omejitve v postopku oddaje.
Vlagatelj očita naročniku, da od ponudnika zahteva, da garantira fiksno ceno 12 mesecev veljavnosti pogodbe, po poteku tega roka pa se bo pogodbena vrednost valorizirala skladno s Pravilnikom o načinih valorizacije denarnih obveznosti, ki jih v večletnih pogodbah dogovarjajo pravne osebe javnega sektorja (Uradni list RS, št. 01/04) in sicer je kot osnova za valorizacijo vzet srednji tečaj Banke Slovenije za USD (6. člen Vzorca pogodbe in točka 14.6 v Navodilih ponudnikom). S takšno določitvijo pogodbenih pogojev v razpisni dokumentaciji po mnenju vlagatelja naročnik neupravičeno omejuje konkurenco med ponudniki, saj prihaja namreč do neupravičenega razlikovanja po volji naročnika med dobavitelji in ponudniki morske soli, in ponudniki, ki ponujajo kameno sol. Stroški ponudnikov kamene soli se po vlagateljevem mnenju povsem razlikujejo od stroškov dobavitelja morske soli, saj ne uporablja ladijskega prevoza (in torej ni odvisen od razmer na trgu ladijskih prevozov), njegov pridelek tudi ni vezan na vremenske razmere oziroma vlažnost oziroma sušnost poletja, od česar je odvisen pridelek morske soli. Edini torej, ki bi lahko zadostil takšnim razpisnim pogojem, brez tega da bi se mu povzročala gospodarska škoda, je torej ponudnik kamene soli, kar pa po mnenju vlagatelja pomeni neutemeljeno diskriminiranje že v fazi stavitve ponudb. Po mnenju vlagatelja je prav vezanost na USD za predmet tega javnega naročila povsem zgrešena. Vezanost na USD je pogojno ustrezna za ponudnike kamene soli, čeprav bi tudi njim po vsej verjetnosti bolj ustrezala vezava na EUR ali morda inflacijo v območju EUR-a. Za ponudnika morske soli pa je vezanost na USD pravi samomor, kar vlagatelj utemeljuje s tabelo za datuma 15.11.2002 in 15.11.2005, iz katere je razviden padec tečaja USD napram SIT (10,3%) porast cene ladijskega prevoza Severna Afrika - Slovenija v USD/t (81,8%), porast cene plinskega olja D2 v SIT/l (55,4%) ter porast cene cestnine LJ Zahod - Videž, 4. cestninski razred v SIT (25,7%). Po vlagateljevem mnenju je iz tabele lepo vidno, da so najpomembnejši stroški pri dobavi morske soli v obdobju zadnjih treh let negativno korelirani z gibanjem tečaja USD, ter da tudi kakršnakoli druga valorizacijska osnova za ponudnika morske soli ni primerna, saj stroški ponudnika morske soli nihajo povsem po svoje in po drugih zakonitostih.
Nadalje vlagatelj prereka določitev specifikacije soli za sklop 4 v Poglavju II (Tehnične značilnosti in pogoji), stran 3, točka 2.1.4, in sicer vsebnost zrn do 0,2 mm 3 do 7 %, s katero naj bi ustvarjal naročnik neupravičeno diskriminacijo. Naročnik v razpisni dokumentaciji zahteva granulometrijsko sestavo, ki je praktično prepisana iz specifikacije avstrijskega proizvajalca soli SALINEN AUSTRIA, za kar vlagatelj prilaga specifikacijo soli tega proizvajalca.
V nadaljevanju vlagatelj izpodbija določitev maksimalne vsebnosti vlage v soli, ki jo naročnik postavlja za sklop 4, in sicer vsebnost vlage največ 1%, in ki naj bi bila neupravičeno diskriminatorna.
Vlagatelj nadalje prereka v razpisni dokumentaciji neupravičene omejitve glede tehničnih zmožnosti ponudnikov, ker naj bi naročnik določil tehnične pogoje tako, da so ti neupravičeno diskriminatorni, saj v razpisni dokumentaciji niso konkretizirani, ob tem, da je naročnik v pojasnilih št. 2, z dne 16.11. 2005, dodal nov pogoj in sicer "zadostne prevozne kapacitete", ter da naročnik pogoja iz točke 5.7-T/1 ni ovrednotil, ker naj bi s tem "omogočili sodelovanje tudi ponudnikom, ki do sedaj niso uspeli pridobiti večjega naročila".
Vlagatelj izpodbija tudi določitev edinega merila, t.j. merila najnižja cena za sklop 4, ker naj bi šlo v tem sklopu za ne povsem tipiziran proizvod.
V nadaljevanju vlagatelj prereka tudi nejasnosti v razpisni dokumentaciji, ki postavljajo dodatne omejitve za vlagatelja tega zahtevka. Namreč ponudnik naj bi ponudil sol za avtocestni križ katerega upravitelj je naročnik. Vlagatelj se sklicuje na splošno znano dejstvo, ki izhaja tudi iz Programa izgradnje cest v RS, da bodo v roku 3 let dokončane tudi prekmurska AC in dolenjska AC, kar pomeni še najmanj eno (Prekmurje), morda tudi dve dodatni AC bazi, kamor bo moral ponudnik dobavljati sol skladno s pogodbenimi obveznostmi, ki pa naj ne bili razvidni iz razpisne dokumentacije.
Na koncu vlagatelj navaja, da je v nasprotju s splošno veljavnimi predpisi, predvsem pa obligacijskim zakonikom, določba točke 5 Prekinitev pogodbe v Poglavju III: Splošni pogoji pogodbe, s katero naročnik določa, da ob prekinitvi pogodbe po krivdi dobavitelja, naročnik nima nobenih finančnih obveznosti, ne glede na obseg opravljenih dobav.
Vlagatelj naročniku predlaga, da v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila, podredno pa, da naj naročnik odstopi zahtevek za revizijo v nadaljnje odločanje Državni revizijski komisiji, ki naj zahtevku vlagatelja ugodi in v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila, skladno z 11. členom ZRPJN pa vse nadaljnje aktivnosti naročnika v celoti zadrži in naročniku naloži, da v skladu 23. členom ZRPJN določi nov rok za oddajo ponudb in ga objavi v Uradnem listu na isti način, kot je bil objavljen predmetni javni razpis, ter na ta način vlagatelju omogoči, da odda svojo ponudbo, ter vlagatelju povrne vse stroške revizijskega postopka po priglašenem stroškovniku.

Z vlogo, z dne 28.11.2005, je naročnik na Državno revizijsko komisijo naslovil predlog za izdajo sklepa po drugem odstavku 11. člena ZRPJN, da vloženi zahtevek za revizijo ne zadrži nadaljnjih aktivnosti naročnika v postopku oddaje javnega naročila.

Državna revizijska komisija je naročnikov predlog za izdajo sklepa po drugem odstavku 11. člena ZRPJN s sklepom dne 29.11.2005, št. 018-382/2005-35-2958, zavrnila.

Naročnik je dne 02.12.2005 sprejel odločitev, s katero je zahtevek vlagatelja za revizijo zavrnil kot neutemeljen.
Naročnik v obrazložitvi odločitve pojasni, da z opravljanjem zimske službe oziroma vzdrževanja avtocest med ostalimi nalogami izvaja gospodarsko javno službo na osnovi koncesijske pogodbe sklenjene z Republiko Slovenijo, zaradi česar je pri določanju pogodbene cene upošteval veljavno zakonodajo s tega področja, in sicer Pravilnik o načinih valorizacije denarnih obveznosti, ki jih v večletnih pogodbah dogovarjajo pravne osebe javnega sektorja (Uradni list RS št. 01/04). Naročnik je pri odločanju za sistem določanja pogodbene cene upošteval dejstva, ki veljajo na trgu in tako zagotovil pogoje za zdravo konkurenco med različnimi ponudniki. Naročnik pojasni, da vlagatelj sam navaja, da se pri dobavah morske soli sklepajo enoletne pogodbe za dobavo soli. Zato je naročnik tudi v razpisno dokumentacijo vnesel določilo, da je pogodbena cena v prvem letu fiksna. V nadaljevanju pa se cena revalorizira v skladu z omenjenim predpisom, ki kot možnost dopušča tudi revalorizacijo z vrednostjo ameriškega dolarja (USD). S tem je naročnik nase prevzel valutno tveganje, ki izhaja iz razmer na trgu, kjer se cene za ladijski prevoz in za dobavo soli iz Mediterana običajno določajo v USD. Jasno pa je, da naročnik nase ne more prevzeti tudi tveganja za cenovna nihanja na trgu ladijskih prevozov in na trgu soli v Mediteranu. Naročnik dodaja, da izbrani ponudnik, ki je npr. trgovska organizacija, lahko v času izvajanja pogodbe tudi zamenja svojega dobavitelja soli, če tudi sol novega dobavitelja izpolnjuje tehnične karakteristike, ki jih je postavil naročnik v razpisni dokumentaciji in so sestavni del pogodbe. Tako bi lahko izbrani dobavitelj v času izvajanja pogodbe v primeru velikih cenovnih nihanj na trgu morske soli pridobil proizvajalca kamene soli ali obratno. To lahko zmanjša tveganje za izbranega dobavitelja.
Naročnik nadalje navaja, da je v javnem naročilu opredelil homogen proizvod sol za posipanje cest s kemično sestavo NaCI, pri tem pa se naročnik ne opredeljuje, po kakšnem tehnološkem procesu mora biti sol proizvedena oziroma pridelana, razen v sklopu 4, kjer izrecno zahteva dobavo kamene soli, za kar ima tudi tehtne razloge. Naročnik meni, da s tehničnimi karakteristikami, kot so opredeljene v razpisni dokumentaciji, v ničemer ne omejuje konkurence med ponudniki, ravno nasprotno, z ustvarjanjem okolja za močan konkurenčni boj je ustvaril pogoje, v katerih bodo različni ponudniki lahko maksimalno izkoristili konkurenčne prednosti, ki jih ponuja njihova tehnologija proizvodnje oziroma pridelave soli in celovito obvladovanje logistike. Po mnenju naročnika je kombinacija plačila optimalni kompromis med zahtevami naročnika po cenovni stabilnosti in razmerami na trgu, kjer nastopajo ponudniki morske in kamene soli. Naročnik vlagatelju očita, da navaja, da so cene morske soli nepredvidljive, pri tem pa ne navede, da so cene volatilne navzgor in navzdol. Naročnik zavrača vlagateljevo argumentiranje s tabelo, ki naj bi prikazovala negativno korelacijo med srednjim tečajem Banke Slovenije za USD in cenami ladijskih prevozov, plinskega olja D2 in cestnine LJ Zahod - Videž 4. cestninski razred, saj če bi poskušali izvesti regresijsko analizo odvisnosti med tečajem SIT /USD kot odvisno spremenljivko in ostalimi parametri kot neodvisnimi spremenljivkami, ugotovimo, da so rezultati statistično popolnoma neznačilni in da torej iz njih ne moremo zaključiti, da gre za negativno korelacijo, kot ugotavlja vlagatelj. V kolikor bi vlagatelj hotel dokazati svojo tezo o negativni korelaciji bi moral upoštevati daljšo časovno vrsto, predvsem pa bi moral v celotni časovni vrsti imeti bistveno več podatkov (npr. podatke za vsak mesec za časovno vrsto 5 let).
Naročnik očitek vlagatelja zavrača kot neutemeljen, in sicer na podlagi dejstva, da je pri določanju pogodbene cene v 36-mesečnem pogodbenem roku uporabil veljavni predpis in valuto, ki se uporablja na svetovnem trgu in v ladijskem prevozu ter na osnovi ostalih podanih odgovorov, iz katerih so razvidne odprte možnosti za ponudnike, ki imajo interes sodelovati pri predmetnem javnem naročilu.
V nadaljevanju naročnik pojasnjuje, da je v sklopu 4, ki količinsko pomeni manj kot 7 % celotne količine javnega naročila za sol - NaCI, v tehničnih karakteristikah opredelil, da zahteva dobavo izključno kamene soli. Razlog za takšno odločitev je v tem, da želi naročnik opraviti določene teste s specifično soljo, ki je opredeljena v sklopu 4, da bi s pridobljenimi izkušnjami lahko oblikoval razpisane tehnične parametre v prihodnosti. Naročnik nadalje navaja, da je vlagateljeva navedba, da bo naročnik sol iz sklopa 4 uporabil izključno za mokro soljenje, zgolj domneva, saj naročnik takšen namen uporabe soli iz sklopa 4 ni podal v razpisni dokumentaciji. Naročnik dodaja, da bo kameno sol uporabljal za posipanje cest s posipalci, konkretno s soljo iz sklopa 4 pa želi preizkusiti uporabnost zelo suhe in drobne soli v različnih klimatskih razmerah v Sloveniji. Sol bo uporabljal na območju avtocestnih baz Hrušica, kjer je izrazito alpska klima, Vransko, kjer je predalpska klima in Slovenske Konjice, kjer se predalpska klima že meša s celinsko klimo. Naročnik navaja, da je podobnost, ki je v le enem od granulometrijskih parametrov, zgolj naključna in naročnik ostro zavrača navedbe vlagatelja, ob tem pa dodaja, da so takšno sol sposobni dobaviti tudi drugi evropski dobavitelji, kar dokazuje s prilogo št. 2 (ponudnik ESCO, Nizozemska). To je po mnenju naročnika zadosten dokaz, da naročnik ni že v naprej izbral dobavitelja, kot to trdi vlagatelj. Naročnik očitek vlagatelja, da je z določitvijo pogojev glede specifikacije soli za sklop 4 ustvaril neupravičeno diskriminacijo, v celoti zavrača kot neutemeljen na osnovi podanih odgovorov, predvsem pa z dokazanim dejstvom, da lahko predpisano sol v sklopu 4 dobavi več dobaviteljev in ne samo eden. Poleg tega naročnik opozarja, da lahko zahtevano sol za posipanje cest dobavijo tudi trgovska podjetja, kot denimo vlagatelj.
V nadaljevanju naročnik poudarja, glede tehničnih zmožnosti ponudnikov, ki naj bi bile diskriminatorne, ker naj ne bi bili konkretizirane, da išče dobavitelja, ki je sposoben zagotoviti stabilno dobavo soli za izvajanje zimske službe na lokacije naročnika, ter da način organiziranja dobaviteljevih dobav ni stvar naročnika. Naročnikova zahteva pa je, da je sposoben izvesti dobave soli za potrebe zimske službe na lokacije naročnika v 48 urah od predaje naročila. Naročnik dodaja, da je v razpisni dokumentaciji, poglavje II, stran 7 , točka 6.2, zelo jasno opredelil, da mora imeti ponudnik v času izvajanja zimske službe stalno na zalogi naslednje minimalne količine posipnih materialov: za sklop 1: 3.000 t, za sklop 2: 500 t, za sklop 3: 1.000 t in za sklop 4: 500 t. Naročnik tudi jasno zahteva, da mora imeti ponudnik lastne ali najete skladiščne zmogljivosti za sklop 1: 5.000 t, za sklope 2, 3 in 4: 1.000 t. Količine, ki naj bi jih bil sposoben ponudnik dostaviti v največji enkratni nujni dobavi, ob predpostavki, da so vsa skladišča naročnika prazna in ki jih navaja vlagatelj v zahtevku, je naročnik posredoval v svojih pojasnilih št. 2, z dne 16. 11. 2005, in so zgolj kot dodatna pomoč ponudniku za pripravo ustrezne ponudbe. Vezano na vlagateljevo navedbo v povezavi s ponudnikovimi zadostnimi prevoznimi kapacitetami za prevoz soli, da naj bi bil problem predvsem v tem, ker ni specificirano, koliko vozil naj bi to predstavljalo, naročnik poudarja, da je nemogoče, da bi naročnik v naprej določil, kolikšne prevozne kapacitete mora imeti ponudnik v lasti ali v najemu, saj je obseg le-teh odvisen zlasti od števila in lokacije skladišč, iz katerih bo ponudnik oskrboval naročnika s soljo. Povsem jasno je namreč, da mora imeti ponudnik, ki bi naročnika s soljo oskrboval iz skladišč v Kopru, Postojni, Ljubljani, Celju, Mariboru in Novem mestu bistveno manjši obseg prevoznih sredstev kot denimo ponudnik, ki bi naročnika oskrboval zgolj iz enega skladišča, denimo v Portorožu. Zato je naročnik v razpisni dokumentaciji jasno navedel svoje zahteve glede lokacij dobave, obsega dobave, roka dobave ter minimalnih skladiščih kapacitet, kar mora ponudnik pri pripravi svoje ponudbe upoštevati ter v svoji ponudbi navesti svoje skladiščne kapacitete in njihovo lokacijo (obseg minimalnih skladiščnih kapacitet je določen), prav tako pa mora navesti svoje prevozne kapacitete (lastne ali najete). šele kombinacija števila skladišč, lokacije skladišč in prevoznih kapacitet bo naročniku omogočila, da v fazi ocenjevanja ponudb oceni, ali je ponudba takšna, da jo lahko sprejme. V kolikor bi kateri od ponudnikov po mnenju naročnika imel premajhne prevozne kapacitete, ga bo naročnik nedvomno pozval, da dokaže, kako je mogoče z. navedenimi prevoznimi kapacitetami opraviti prevoz soli iz skladišč ponudnika do lokacij naročnika v 48 urah. V kolikor ponudnik učinkovitosti delovanja svoje logistične verige ne bo mogel dokazati, bo naročnik tako ponudbo izločil iz nadaljnjega ocenjevanja. V kolikor bi naročnik že vnaprej kvantificiral obveznosti ponudnikov glede transportnih kapacitet (npr. s številom tovornih vozil v lasti ali najemu), bi s tem grobo posegel v konkurenčne pogoje, ki vladajo na trgu, saj bi v primeru, da bi minimalne prevozne kapacitete določil s predpostavko enega skladišča, diskriminiral tiste ponudnike, ki bi sol dobavljali iz več skladišč, pa bi morali imeti na razpolago prevozne kapacitete v obsegu, kot sploh ni potreben.
Naročnik vlagateljevo tezo, da najnižja cena kot edino merilo v predmetnem javnem naročilu ni primerna, v celoti zavrača. Odločitev o merilu za izbor najugodnejše ponudbe je prepuščena naročniku: s tem, da je naročnik dolžan spoštovati določila ZJN-l. Določeno merilo v predmetnem javnem naročilu ni v nasprotju z določili ZJN-l, zato naročnik vztraja pri najnižji ceni kot edinemu merilu za izbor najugodnejšega ponudnika. Naročnik zavrača očitek vlagatelja, da naj bi bila maksimalna dovoljena vlaga določena zgolj pri soli za sklop 4. Maksimalna vlaga je določena pri vseh sklopih, kjer gre za NaCI. Višino vlage 1 % naročnik ne zahteva zgolj v sklopu 4, kot navaja vlagatelj, temveč tudi v sklopih 2 in 3.
Naročnik prav tako zavrača očitek vlagatelja, da niso v predmet javnega naročila vključene vse AC baze, ki naj bi postale aktualne z izgradnjo prekmurskega in dolenjskega avtocestnega kraka. Naročnik navaja, da morebitna dobava soli za potrebe novih avtocestnih baz ni predmet pogodbe, ki je kot vzorec priložena razpisni dokumentaciji, in kot taka ne more vplivati na izbor dobavitelja.
Na koncu naročnik tudi zavrača vlagateljev očitek glede določila v vzorcu pogodbe, da naročnik v primeru razdrtja pogodbe nima nobenih finančnih obveznosti do dobavitelja, pri čemer vlagatelj meni, da bi se naročnik lahko v tem primeru neupravičeno obogatil na račun dobavitelja za večmesečno dobavo soli. Naročnik navaja, da sporna določba ne pomeni, da naročnik ne bo poravnal vseh potrjenih obveznosti do dobavitelja, ki izhajajo iz obdobja pred razdrtjem pogodbe.

Vlagatelj je z vlogo, z dne 02.11.2005, naročnika obvestil, da nadaljuje revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo.
Naročnik je z dopisom, z dne 06.12.2005, ki ga je Državna revizijska komisija prejela 06.12.2005, le-tej odstopil dokumentacijo o predmetnem javnem naročilu.

Vlagatelj je na Državno revizijsko komisijo naslovil pojasnjevalni spis, z dne 25.11.2005, ki ga je le-ta prejela 07.12.2005, in v katerem pojasnjuje oziroma izraža nestrinjanje s posameznimi navedbami naročnika v sklepu o zavrnitvi njegovega zahtevka za revizijo.

Naročnik je na Državno revizijsko komisijo naslovil dokument, ki ga je le-ta prejela 09.12.2005, z naslovom Odgovor na pojasnjevalni spis vlagatelja, in v katerem naročnik zavrača navedbe vlagatelja v pojasnjevalnem spisu.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, v skladu z 22. in 23. členom ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Najprej je Državna revizijska komisija presojala navedbo vlagatelja, da naročnik z zahtevo, da ponudnik garantira fiksno ceno 12 mesecev veljavnosti pogodbe, po poteku tega roka pa se bo pogodbena vrednost valorizirala skladno s Pravilnikom o načinih valorizacije denarnih obveznosti, ki jih v večletnih pogodbah dogovarjajo pravne osebe javnega sektorja (Uradni list RS št. 01/04; v nadaljevanju: Pravilnik) na osnovi za valorizacije po srednjem tečaju Banke Slovenije za USD (6. člen Vzorca pogodbe in točka 14.6 v Navodilih ponudnikom), neupravičeno omejuje konkurenco med ponudniki, saj prihaja do neupravičenega razlikovanja po volji naročnika med dobavitelji in ponudniki morske soli, in ponudniki, ki ponujajo kameno sol.
Državna revizijska komisija v zvezi s tem očitkom poudarja, da 4. člen Pravilnika določa, da morajo subjekti v pogodbah, ki so sklenjene za obdobje daljše od leta dni, dogovarjati, da se denarne obveznosti v prvem letu ne smejo valorizirati, ter da če je valorizacija utemeljena, se denarne obveznosti po preteku tega obdobja lahko valorizirajo na način, določen s Pravilnikom. 5. člen Pravilnika določa, da se kot podlaga za valorizacijo denarnih obveznosti po drugem odstavku 4. člena Pravilnika lahko uporabi faktor, ki je v neposredni ekonomski zvezi s predmetom pogodbe oziroma z elementi, ki vplivajo na določitev denarnih obveznosti, ter da se praviloma kot podlaga za valorizacijo denarnih obveznosti uporabi indeks cene, ki ga uradno objavlja Statistični urad Republike Slovenije, EUROSTAT ali Združenje za gradbeništvo in industrijo gradbenih materialov pri Gospodarski zbornici Slovenije ali tečaj tuje valute, pri čemer se praviloma upošteva srednji tečaj Banke Slovenije.
Na osnovi vpogleda v razpisno dokumentacijo o predmetnem javnem naročilu je Državna revizijska komisija ugotovila, da je naročnik v 6. členu Vzorca pogodbe in točki 14.6 v Navodilih ponudnikom določil fiksnost cen za obdobje 12 mesecev od veljavnosti pogodbe, za vsakih nadaljnjih 12 mesecev v okviru pogodbenega roka pa se cene valorizirajo v skladu s Pravilnikom, in sicer s tečajem tuje valute USD (ameriški dolar) po srednjem tečaju Banke Slovenije.
Z vpogledom v vlagateljev zahtevek za revizijo je Državna revizijska komisija ugotovila, da vlagatelj pojasnjuje svoj očitek v tem delu z navedbo, da pri tem razpisu lahko potencialno sodelujeta le dve vrsti ponudnikov, in sicer ponudniki morske soli, ki sol uvažajo predvsem iz dežel v Mediteranu in so zato vezani na ladijski prevoz in ponudniki kamene soli, ki se ladijskega prevoza ne poslužujejo. Prvi tako vozijo morsko sol z ladjami iz Severne Afrike, Italije, Francije, etc., drugi pa kameno sol prevažajo s kopenskimi transportnimi sredstvi (cestni ali tirni prevoz) iz držav kot so Avstrija, Nemčija, Poljska ali Romunija. Na trgu soli obstaja sicer tudi tretja vrsta dobaviteljev, ki jo je sicer pogojno mogoče označiti za hibridne, in sicer dobavitelji kamene soli iz npr. Sicilije, ki kameno sol prav tako tovorijo z ladjo. Bistveno za to vrsto kamene soli je, da se njena cena zaradi konkurenčnega okolja prilagaja ceni morske soli v Mediteranu. Za nadaljnjo obdelavo je ta vrsta soli torej podobna morski soli, torej soli ponudnikov, ki se poslužujejo ladijskega prevoza in jih je zato mogoče uvrstiti v isto skupino kot ponudnike morske soli, saj zanje veljajo enake ekonomsko finančne in tehnične zakonitosti. Stroški ponudnikov kamene soli se po vlagateljevem mnenju povsem razlikujejo od stroškov dobavitelja morske soli, saj ne uporablja ladijskega prevoza (in torej ni odvisen od razmer na trgu ladijskih prevozov), njegov pridelek tudi ni vezan na vremenske razmere oziroma vlažnost oziroma sušnost poletja, od česar je odvisen pridelek morske soli. Edini torej, ki bi lahko zadostil takšnim razpisnim pogojem, brez tega da bi se mu povzročala gospodarska škoda, je torej po mnenju vlagatelja ponudnik kamene soli, kar pa pomeni neutemeljeno diskriminiranje že v fazi stavitve ponudb. Vlagatelj meni, da je praktično povsod po svetu trajanje pogodb za dobavo soli omejeno na eno samo zimsko sezono, oziroma izjemoma na eno koledarsko leto, večletne pogodbe za dobavo soli pa so poznane le v državah, kjer imajo domače proizvajalce kamene soli (kot npr. v švici), pa še to ne povsod (kot npr. v Avstriji, kjer so pogodbe praviloma vezane na sezono), v državah, kjer se uporablja morska sol pa se pogodbe sklepajo samo za sezono oziroma eno koledarsko leto. Vlagatelj dodaja, da če se je naročnik s triletno pogodbo želel izogniti vsakoletnim razpisom, mu ZJN-1 omogoča tudi izvedbo omejenega postopka, v okviru katerega pred vsako zimsko sezono pridobi ponudbe od usposobljenih ponudnikov.
Državna revizijska komisija očitke vlagatelja v tem delu v celoti zavrača. Naročnik je namreč, glede na to, da je predmet javnega naročila dobava posipnih materialov za 36 mesecev, izbral revalorizacijsko osnovo (srednji tečaj Banke Slovenije za USD) v skladu s Pravilnikom in mu ni moč očitati neupravičenega omejevanja konkurence med ponudniki. Državna revizijska komisija je z vpogledom v razpisno dokumentacijo tudi ugotovila, da naročnik ni omejil dobave na izključno kameno ali morsko sol, z izjemo sklopa 4 predmetnega javnega naročila. Potencialni ponudnik lahko torej z izjemo 4. sklopa ponudi, ali kameno ali morsko sol, in je lahko ob predpostavki izpolnjevanja zahtev razpisne dokumentacije potencialno tudi izbran kot najugodnejši ponudnik v skladu z merilom najnižja cena iz 13. točke Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe. Naročnik je tako rešitev v smislu logistike, obvladovanja določenih poslovnih tveganj, vezanih na posel, prepustil vsakemu posameznemu potencialnemu ponudniku in mu s tem dal možnost, da najde in ponudi rešitev, ki bo zanj (potencialnega ponudnika) najbolj optimalna. Naročnik namreč ni določil vrste soli, temveč je določil tehnične specifikacije za sol. Vlagatelj navaja, da ponudniki kamene soli nimajo nepredvidljivih stroškov zaradi nepredvidljivosti vremenski razmer v času pridelave kamene soli in zaradi ladijskega prevoza, ki se stroškovno prilagaja ponudbi in povpraševanju. Državna revizijska komisija poudarja, da je izključno na vlagatelju odločitev, ali bo ponudil v predmetnem javnem razpisu kameno ali morsko sol (z izjemo 4. sklopa, kjer je zahtevana kamena sol). Vezano na domnevno sporen valorizacijski faktor (srednji tečaj Banke Slovenije za USD) gre vlagatelj v zahtevku za revizijo celo tako daleč, da navaja, da za ponudnike morske soli tudi kakršnakoli druga valorizacijska osnova ni primerna, saj stroški ponudnika morske soli nihajo povsem po svoje in po drugih zakonitostih. Državna revizijska komisija tudi zavrača argument vlagatelja, da bi lahko naročnik v konkretnem primeru v izogib vsakoletnim razpisom uporabil omejeni postopek, v okviru katerega bi pred vsako zimsko sezono pridobil ponudbe usposobljenih ponudnikov. Drugi odstavek 17. člena ZJN-1 namreč določa, da naročnik za oddajo javnega naročila izbere praviloma odprti ali omejeni postopek. Naročnik je torej v skladu z navedeno določbo pri odločitvi za uporabo odprtega ali omejenega postopka avtonomen.
Glede na navedeno Državna revizijska komisija ni sledila navedbam vlagatelja v tem delu in jih je zavrnila kot neutemeljene.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija presojala navedbo vlagatelja, da je določitev specifikacije soli za sklop 4 v Poglavju II (Tehnične značilnosti in pogoji), stran 3, točka 2.1.4, in sicer vsebnost zrn do 0,2 mm 3 do 7 % neupravičeno diskriminatorna.
Na osnovi vpogleda v razpisno dokumentacijo o predmetnem javnem naročilu je Državna revizijska komisija ugotovila, da je naročnik v Poglavju II (Tehnične značilnosti in pogoji), stran 3, točka 2.1.4, določil vsebnost zrn (zahteve za granulometrijsko sestavo zrna / mm) do 0,2 mm 3 do 7 %.
Z vpogledom v vlagateljev zahtevek za revizijo je Državna revizijska komisija ugotovila, da vlagatelj pojasnjuje, da težava nastopi pri sklopu 4, kjer je zahtevano, da mora biti vsebnost zrn do 0,2 mm med 3 in 7%, saj je to zelo težko narediti in praktično nemogoče ponoviti pri velikih količinah soli razen, če nisi Salinen Austria. Vlagatelj še pojasnjuje, da pri Sklopu 4 originalna specifikacija Salinen Austria navaja 5% Â" 2%, kar je isto. Glede na dejstvo, da se bo sol iz sklopa 4 uporabljala izključno za mokro soljenje (sol bo torej potrebno topiti v vodi in se bo nato polivala kot solna raztopina), je predpisovanje granulacije na ta način po mnenju vlagatelja povsem nesmiselno. Dejstvo je, da je za pripravo raztopine potrebna drobna sol, saj se drobna sol hitreje raztaplja. Za takšno razlikovanje po vlagateljevem mnenju naročnik tudi ni navedel opravičljivih razlogov.
Državna revizijska komisija očitke vlagatelja v tem delu v celoti zavrača. Naročnik ni nikjer opredelil v razpisni dokumentaciji, da bo sol iz sklopa 4 služila za mokro soljenje, temveč gre iz opisov za posamezne sklope (izjema je sklop 5, kjer gre za raztopino) razbrati, da gre za sol za posip. Državna revizijska komisija zavrača navedbo vlagatelja, da je zahteva po granulacijski sestavi soli za sklop 4 (vsebnost zrn do 0,2 mm med 3 in 7%) pisana na kožo enemu ponudniku. Vlagatelj namreč v pojasnjevalnem spisu, z dne 25.11.2005, navaja v zvezi s specifikacijami za sklop 4, da ostali ponudniki (vključno z vlagateljem) sicer lahko pripravijo zmes, ki bo ustrezala zahtevani specifikaciji, pri čemer je težava le v tem, da gre v primeru vlagatelja ali v primeru ostalih dobaviteljev (vključno z ESCO-m, največjim proizvajalcem soli v Evropi z letno proizvodnjo okoli 5 mio ton) za netipični proizvod, katerega izdelava je povezana s precejšnjimi dodatnimi stroški, s čimer bo posledično vlagateljeva ponudba nekonkurenčna, kar pomeni da bo Salinen Austria z lahkoto pridobil ta sklop. Državna revizijska komisija je na osnovi navedenega ugotovila, da je vlagatelj v svojih trditvah kontradiktoren, saj navaja, da so tehnične zahteve za sklop 4 pisane na kožo le enemu ponudniku kamene soli, da lahko sol s takšno vsebnostjo zagotovi na cenovno učinkovit način le proizvajalec Salinen Austria, ter nazadnje v pojasnjevalnem spisu, da takšno sol lahko ponudi tudi on (vlagatelj), pri čemer pa že vnaprej napoveduje, da bo nekonkurenčen. Državna revizijska komisija poudarja v zvezi s t.i. cenovno učinkovitostjo in konkurenčnostjo in z njima povezanimi odločitvami, ali bo nek poslovni subjekt posloval v določnem tržnem segmentu (pri tem je irelevantno ali gre za "tipične proizvode" oziroma "netipične proizvode" kot to ločuje vlagatelj) ali ne, da so le-te v domeni vsakega posameznega poslovnega subjekta na trgu.
Glede na navedeno Državna revizijska komisija ni sledila navedbam vlagatelja v tem delu in jih je zavrnila kot neutemeljene.

Nadalje je Državna revizijska komisija presojala navedbo vlagatelja, da je določitev specifikacije soli za sklop 4 v Poglavju II (Tehnične značilnosti in pogoji), stran 3, točka 2.1.4, in sicer vsebnost vlage največ 1%, neupravičeno diskriminatorna..
Na osnovi vpogleda v razpisno dokumentacijo o predmetnem javnem naročilu je Državna revizijska komisija ugotovila, da je naročnik v Poglavju II (Tehnične značilnosti in pogoji), stran 3, točka 2.1.4, določil vsebnost vlage (zahteve za vsebnost vlage) največ 1%.
Po vlagateljevem mnenju je iz razloga ekonomičnosti in gospodarnosti ter smotrnosti trošenja proračunskih sredstev nerazumno zahtevati suho sol, ki se jo nato topi v vodi. Vlagatelj sicer dopušča, da bi bil možen vzrok za takšno zahtevo lažje doziranje, pri čemer pa iz razpisne dokumentacije to ne izhaja in trdi, da se ne more znebiti občutka, da gre pri sklopu 4 za sol, ki je po karakteristikah pisana na kožo samo enemu tujemu ponudniku kamene soli, ki takšno sol proizvaja.
Državna revizijska komisija očitke vlagatelja v tem delu v celoti zavrača. Naročnik ni nikjer opredelil v razpisni dokumentaciji, da bo sol iz sklopa 4 služila za mokro soljenje, temveč gre iz opisov za posamezne sklope (izjema je sklop 5, kjer gre za raztopino) razbrati, da gre za sol za posip. V tem kontekstu vlagatelj tudi sam dopušča, da bil možen vzrok za takšno zahtevo lažje doziranje, pri čemer pa iz razpisne dokumentacije to ne izhaja. Nasprotno Državna revizijska komisija poudarja, da gre iz razpisne dokumentacije razbrati, da bo sol služila za posip, z izjemo 5. sklopa. Državna revizijska komisija zavrača navedbo vlagatelja, da je zahteva po vsebnosti vlage za sklop 4 največ do 1% pisana na kožo samo enemu tujemu ponudniku. Vlagatelj namreč v pojasnjevalnem spisu, z dne 25.11.2005, navaja v zvezi s specifikacijami za sklop 4, da ostali ponudniki (vključno z vlagateljem) sicer lahko pripravijo zmes, ki bo ustrezala zahtevani specifikaciji, pri čemer je težava le v tem, da gre v primeru vlagatelja ali v primeru ostalih dobaviteljev (vključno z ESCO-m, največjim proizvajalcem soli v Evropi z letno proizvodnjo okoli 5 mio ton) za netipični proizvod, katerega izdelava je povezana s precejšnjimi dodatnimi stroški, s čimer bo posledično vlagateljeva ponudba nekonkurenčna, kar pomeni da bo Salinen Austria z lahkoto pridobil ta sklop. Državna revizijska komisija je na osnovi navedenega ugotovila, da je vlagatelj v svojih trditvah kontradiktoren, saj navaja, da so tehnične zahteve za sklop 4 pisane na kožo le enemu ponudniku kamene soli, da lahko sol s takšno vsebnostjo zagotovi na cenovno učinkovit način le proizvajalec Salinen Austria, ter nazadnje v pojasnjevalnem spisu, da takšno sol lahko ponudi tudi on (vlagatelj), pri čemer pa že vnaprej napoveduje, da bo nekonkurenčen. Državna revizijska komisija poudarja v zvezi s t.i. cenovno učinkovitostjo in konkurenčnostjo in z njima povezanimi odločitvami, ali bo nek poslovni subjekt posloval v določnem tržnem segmentu (pri tem je irelevantno ali gre za "tipične proizvode" oziroma "netipične proizvode" kot to ločuje vlagatelj) ali ne, da so le-te v domeni vsakega posameznega poslovnega subjekta na trgu.
Glede na navedeno Državna revizijska komisija ni sledila navedbam vlagatelja v tem delu in jih je zavrnila kot neutemeljene.

Zatem je Državna revizijska komisija presojala očitek vlagatelja glede neupravičenih omejitev glede tehničnih zmožnosti ponudnikov, ker naj bi naročnik določil tehnične pogoje tako, da so ti neupravičeno diskriminatorni, saj v razpisni dokumentaciji niso konkretizirani, pri čemer se vlagatelj sklicuje na 42.a člen ZJN-1.
Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da poleg tega, da pogoji niso konkretizirani, so tudi nelogični, ter da je naročnik v pojasnilih št. 2, z dne 16.11. 2005, dodal nov pogoj in sicer "zadostne prevozne kapacitete". Nadalje navaja vlagatelj, da naročnik pogoja iz točke 5.7-T/1 ni ovrednotil, ker naj bi s tem "omogočili sodelovanje tudi ponudnikom, ki do sedaj niso uspeli pridobiti večjega naročila". Vlagatelj pojasnjuje, da naročnik tako sedaj od ponudnikov zahteva, da morajo biti v stanju v 48 urah dobaviti vsaj 1.000 ton soli iz sklopa 1, 200 t soli iz sklopa 2, etc., po drugi strani pa npr. ponudnikom ni potrebno dokazati, da je npr. v zadnjih treh sezonah (se pravi v obdobju vsaj štirih mesecev, kolikor traja zimska sezona) dobavil vsaj dva- ali trikratnik minimalne količine (za sklop 1 bi to pomenilo vsaj 2.000 ali 3.000 t na sezono, za sklop 2 vsaj 400 ali 600 t na sezono, etc.), ki jo bo moral, če bo izbran, dobaviti v 48 urah.
ZJN-1 v prvem odstavku 42.a člena naročniku med drugim izrecno dopušča, da lahko za izpolnjevanje ekonomsko-finančnih, tehničnih in kadrovskih pogojev določi raven in druge okvire ekonomsko-finančne, tehnične in kadrovske sposobnosti v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom javnega naročila. Naročnik mora vnaprej določiti vse pogoje, ki jih morajo izpolnjevati ponudniki in na podlagi katerih se bo presojala pravilnost njihovih ponudb, pri čemer morajo biti pogoji določeni (ob upoštevanju vseh kogentnih določil ZJN-1) jasno, objektivizirano, nediskriminatorno in v povezavi s predmetom javnega naročila. Naročnik torej pri določitvi pogojev ni v celoti avtonomen, pač pa je omejen z zahtevo po sorazmernosti pogojev ter s temeljnimi načeli javnega naročanja, zlasti z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-1), ki prepoveduje neupravičeno uporabo omejitvenega postopka. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija poudarja, da naročnik lahko v razpisni dokumentaciji postavi ekonomsko-finančne, tehnične in kadrovske pogoje za izvedbo javnega naročila ob upoštevanju zahtevnosti in obsega javnega naročila, vendar pa mora pri tem ravnati na način, da neupravičeno ne omejuje konkurence med ponudniki. Državna revizijska komisija zato nadalje poudarja, da mora naročnik določiti take pogoje, ki zagotavljajo konkurenco med ponudniki (5. člen ZJN-1).
Državna revizijska komisija je z vpogledom v razpisno dokumentacijo ugotovila, da naročnik od ponudnika zahteva v točki 6.3 Poglavja II (Tehnične značilnosti in pogoji), da mora imeti zadostne prevozniške kapacitete, in sicer, da število vozil zagotavlja dobavo določenih posipnih materialov v skladišča naročnika v najkasneje 48 urah glede na konice dobav, pri čemer to lahko zagotavlja tudi z najetimi vozili za prevoz. Na osnovi vpogleda v pojasnila št. 2, z dne 16.11.2005, je Državna revizijska komisija ugotovila, da v odgovoru na vprašanje št. 3, vezano na nejasnost definicije zadostnih prevozniških kapacitet, naročnik pojasnjuje ta pojem tako, da mora imeti ponudnik takšne minimalne prevozne kapacitete in temu primerno oddaljenost lastnih skladišč (lahko najeti prostori) do naročnikovih lokacij, da lahko v 48 urah od naročila (skupno vse lokacije) dobavi za 1. sklop 1.000 ton soli, za 2. sklop 200 t soli, za 3. sklop 300 t soli, za 4. sklop 100 t soli in za 5. sklop 50.000 l. Nadalje je Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v razpisno dokumentacijo ugotovila, da je naročnik v točki 5.7-T/1 Poglavja VI (Sposobnost - obrazci za ugotavljanje sposobnosti ponudnika) določil seznam najmanj petih najvažnejših opravljenih istovrstnih dobav v zadnjih treh letih z zneski, datumi in seznamom državnih ali zasebnih naročnikov. Na osnovi vpogleda v pojasnila št. 2, z dne 16.11.2005, je Državna revizijska komisija ugotovila, da v odgovoru na vprašanje št. 2, vezano na minimalne zneske ali minimalne količine, ki jih mora ponudnik dokazati, naročnik pojasnjuje, da seznama dobav ni vrednostno opredelil in je s tem omogočil sodelovanje tudi ponudnikom, ki do sedaj niso uspeli pridobiti večjega naročila, so pa lahko cenovno ugodni za naročnika za ponudbo posameznega sklopa, saj je kot merilo za ocenitev najugodnejše ponudbe najnižja cena ob izpolnjevanju ostalih pogojev razpisa.
Glede na navedeno je Državna revizijska komisija ugotovila, da je naročnik pogoje glede zadostnih prevoznih kapacitet ustrezno opredelil in ni mogoče trditi, da so nekonkretizirani. Naročnik je namreč z zahtevo po sposobnosti dobave določenih količin za posamezen sklop v roku 48 ur prevozne kapacitete opredelil v skladu z zakonom. Državna revizijska komisija poudarja, da bi naročnik ravno z vnaprejšnjo opredelitvijo števila potrebnih vozil lahko diskriminiral določene potencialne ponudnike, saj je število potrebnih vozil odvisno od lokacij in števila skladišč posameznega potencialnega ponudnika, ki jih le-ta namerava angažirati v predmetnem poslu, da bo zadostil pogojem iz razpisne dokumentacije. Prav tako je naročnik z zahtevo po sezamu najmanj petih najvažnejših opravljenih istovrstnih dobav v zadnjih treh letih, z zneski, datumi in seznamom državnih ali zasebnih naročnikov, zadostil zakonu, saj mu le-ta ne nalaga dolžnosti navajanja tovrstnih zahtev v smislu določitve minimalnega količinskega ali vrednostnega praga najvažnejših dobav.
Glede na navedeno Državna revizijska komisija ni sledila navedbam vlagatelja v tem delu in jih je zavrnila kot neutemeljene.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija presojala očitek vlagatelja glede določitve edinega merila najnižja cena za sklop 4.
Vlagatelj trdi, da je najnižja cena kot edino merilo primerna le takrat, kadar je kvaliteta predmeta javnega naročila tipizirana oziroma kadar odmiki od kvalitete niso možni ali pa to za naročnika ni pomembno. To pa v konkretnem primeru po vlagateljevem mnenju ne drži, saj je več kot očitno, da predmet tega javnega naročila, vsaj kar zadeva Sklop 4, ni povsem tipiziran. Za naročnika je po vlagateljevem mnenju kvaliteta pomembna, saj sicer ne bi postavljal določenih omejitev glede vlažnosti predmeta naročila (sklop 4). Vlagatelj meni, da lahko sklop 4 ponudi zgolj en ponudnik (Salinen Austria). Le-ta bo potemtakem po mnenju vlagatelja tisti, ki bo lahko postavil ceno, in to takšno kot bo želel, saj ostali takšnega predmeta ne morejo ponuditi.
Državna revizijska komisija uvodoma poudarja, da je očitek vlagatelja glede domneve, da lahko sol za sklop 4 ponudi le en ponudnik, zavrnila kot neutemeljen iz razlogov, ki so že predhodno navedeni v obrazložitvi tega sklepa. V nadaljevanju pa Državna revizijska komisija zavrača očitek vlagatelja glede neustreznosti merila najnižja cena. V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZJN-1 je merilo za ocenitev ponudbe lahko ekonomsko najugodnejša ponudba ali najnižja cena. Naročnik je pri izbiri merila za ocenitev ponudbe avtonomen, v kolikor gre za merila, ki so nediskriminatorna, smiselno povezana z vsebino javnega naročila in ki prispevajo k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb (drugi odstavek 50. člena ZJN-1). Ob tem Državna revizijska komisija poudarja, da merilo najnižja cena kot edino merilo ne more biti (neupravičeno) diskriminatorno, nesmiselno povezano z vsebino javnega naročila ipd., zato ni mogoče govoriti o neprimernosti tega merila. Naročnik ima pravico kvaliteto javnega naročila določiti kot pogoj, ki je izločilni element, in določiti kot edino merilo za ocenjevanje najugodnejše ponudbe merilo najnižja cena.
Ker je naročnik določil v konkretnem primeru kot edino merilo merilo najnižja cena, ki ga enakovredno dopušča zakon poleg merila ekonomsko najugodnejša ponudba, Državna revizijska komisija ni sledila navedbam vlagatelja v tem delu in jih je zavrnila kot neutemeljene.

Zatem je Državna revizijska komisija presojala očitek vlagatelja glede nejasnosti v razpisni dokumentaciji, vezano na število AC baz.
Državna revizijska komisija je vpogledala v vlagateljev zahtevek in ugotovila, da vlagatelj v zvezi s tem očitkom navaja, da v II. Poglavju Tehnične značilnosti in pogoji točke 4.1 naročnik zahteva potrebne količine predmeta naročila, ki jih mora ponudnik dostaviti v reakcijskem času na lokacije naročnika, t.j. AC baze, in sicer za 8 AC baz. Vlagatelj se sklicuje na splošno znano dejstvo, ki izhaja tudi iz Programa izgradnje cest v RS, da bodo v roku 3 let dokončane tudi prekmurska AC in dolenjska AC, kar pomeni še najmanj eno (Prekmurje), morda tudi dve dodatni AC bazi, kamor bo moral ponudnik dobavljati sol skladno s pogodbenimi obveznostmi. Pri tem je potrebno upoštevati, da gre za dve najbolj oddaljeni točki, ki nedvomno vplivata na ceno prevoza in reakcijski čas. Glede na navedeno naj bi bila po oceni vlagatelja razpisna dokumentacija zavajujoča.
Na osnovi vpogleda v razpisno dokumentacijo je Državna revizijska komisija ugotovila, da je naročnik kot AC baze določil AC bazo Postojna, AC bazo Slovenske Konjice, AC bazo Ljubljana, AC bazo Hrušica, AC bazo Maribor, AC bazo Kozina, AC bazo Vransko in AC bazo Novo mesto (II. Poglavje Tehnične značilnosti in pogoji, točki 4.1 in 5.3; IV. Poglavje Vzorec pogodbe, 8. člen). Nadalje je Državna revizijska komisija z vpogledom v naročnikovo obrazložitev sklepa o zavrnitvi vlagateljevega zahtevka za revizijo ugotovila, da naročnik navaja, da morebitna dobava soli za potrebe novih avtocestnih baz ni predmet pogodbe, ki je kot vzorec priložena razpisni dokumentaciji, in kot taka ne more vplivati na izbor dobavitelja.
Glede na navedeno Državna revizijska komisija zavrača očitek vlagatelja o nejasnosti razpisne dokumentacije, ki naj ob "splošno znanem dejstvu o povečanju avtocestnega kraka ne bi vključevala najmanj ene (Prekmurje) morda tudi dveh dodatnih AC baz". Državna revizijska komisija je ugotovila, da je razpisna dokumentacija glede števila AC baz jasna in opredeljuje 8 AC baz, in zatorej ni mogla slediti navedbam vlagatelja v tem delu in jih je zvrnila kot neutemeljene.

Na koncu je Državna revizijska komisija presojala še očitek vlagatelja, da je v nasprotju splošno veljavnimi predpisi, predvsem pa obligacijskim zakonikom, določba točke 5 Prekinitev pogodbe, v Poglavju III: Splošni pogoji pogodbe, s katero naročnik določa, da ob prekinitvi pogodbe po krivdi dobavitelja, naročnik nima nobenih finančnih obveznosti, ne glede na obseg opravljenih dobav. Takšna določba po vlagateljevem mnenju ne more predstavljati niti pogodbene kazni, ali kazni zaradi odstopa od pogodbe, poleg tega pa bi bil lahko ponudnik s takšnim ravnanjem naročnika oškodovan tudi za večmesečno dobavo soli, če bi npr. do prekinitve prišlo iz razloga, ker je zaradi hude zime zmanjkalo soli, dobavitelj pa soli prav tako nima zaradi slabe letine.
Državna revizijska komisija je z vpogledom v razpisno dokumentacijo ugotovila, da je naročnik v Poglavju III (Splošni pogoji pogodbe), točka 5 (Prekinitev pogodbe), opredelil, da če pride do prekinitve pogodbe po krivdi dobavitelja, naročnik nima nobenih finančnih obveznosti, ne glede na obseg opravljenih del. Naročnik sicer v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi vlagateljevega zahtevka za revizijo glede sporne določbe pojasnjuje, da za večmesečno dobavo soli dobavitelj ne more biti oškodovan, saj določba ne pomeni, da naročnik ne bo poravnal vseh potrjenih obveznosti do dobavitelja, ki izhajajo iz obdobja pred razdrtjem pogodbe. Državna revizijska komisija poudarja, da navedena sporna določba ni precizna v smeri kot jo naknadno tolmači naročnik v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo, saj jo je mogoče razumeti dvoumno, in sicer tudi / predvsem tako, da naročnik ne bo poravnal dobavitelju tudi nespornih dobav oziroma takih dobav, ki so bile korektno opravljene. Nesporno opravljena dobava mora biti poravnana, saj bi bil v nasprotnem primeru lahko dobavitelj neutemeljeno oškodovan za nekaj kar je povsem korektno opravil.
Glede na navedeno je Državna revizijska komisija vlagateljeve navedbe v tem delu spoznala kot utemeljene iz razloga, ker je določba točke 5, Prekinitev pogodbe v Poglavju III (Splošni pogoji pogodbe), s katero naročnik določa, da ob prekinitvi pogodbe po krivdi dobavitelja, naročnik nima nobenih finančnih obveznosti, ne glede na obseg opravljenih del, nejasna in jo je mogoče tolmačiti različno. Vezano na to ugotovitev Državne revizijske komisije mora naročnik splošne pogoje pogodbe v tem delu ustrezno popraviti.

Glede na dejstvo, da je bil revizijski zahtevek s strani vlagatelja vložen na dan, določen za predložitev ponudb, in upoštevajoč zadržanje nadaljnjih aktivnosti, vezanih na potek postopka oddaje predmetnega javnega naročila, Državna revizijska komisija nalaga naročniku, da določi nov rok za oddajo ponudb, pri čemer mora ravnati v skladu z določbo petega odstavka 25. člena ZJN-1, ter da na ta način tudi vlagatelju omogoči, da odda svojo ponudbo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod 1. točko izreka tega sklepa.

Vlagatelj je skladno z 22. členom ZRPJN zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo, in sicer takso v višini 200.000,00 SIT, strošek podaljšanja bančne garancije v višini 75.000,00 SIT, posvet s stranko 200 točk, zahtevek za revizijo 3000 točk, poročilo stranki 50 točk, materialni stroški 2%, dodatna vloga 3000 točk in materialni stroški 1%, povečano za DDV. Ker je vlagatelj zahtevka za revizijo uspel le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, je Državna revizijska komisija v skladu s tretjim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 58/03, 02/04, 69/05 in 90/05) vlagateljev zahtevek za povrnitev potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, zavrnila.
V zvezi s stroški revizijskega postopka, ki jih je prijavil vlagatelj, Državna revizijska komisija pripominja, da bi v primeru drugačne odločitve kot potrebne stroške priznala vlagatelju strošek plačila takse za revizijo, strošek za sestavo revizijskega zahtevka, skladno s tarifo št. 18 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03), v višini 3000 odvetniških točk z materialnimi stroški v višini 40 odvetniških točk (2% od 1000 točk in 1% od 2000 točk) in povečano za 20% DDV ter strošek za sestavo pojasnjevalnega spisa, z dne 25.11.2005, v višini 50 odvetniških točk z materialnimi stroški v višini 1 odvetniške točke (2% od 50 točk) in povečano za 20% DDV. Vse preostale priglašene stroške pa bi Državna revizijska komisija zavrnila kot nepotrebne stroške (podaljšanje bančne garancije 75.000,00 SIT, posvet s stranko 200 točk, dodatna vloga 3000 točk, poročilo stranki 50 točk in tem pripadajoče materialne stroške).

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod 2. točko izreka tega sklepa.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

Ljubljana, 21.12.2005

Predsednik senata:
Franci Kodela, univ. dipl. prav.
Član Državne revizijske komisije



Vročiti:
- DARS - Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d., Ulica XIV. divizije 4, Celje,
- Odvetnik Roman Završek, Dunajska cesta 22, Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana.

Natisni stran