018-353/2005 Komunalno stanovanjska družba d.o.o., Ajdovščina

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi drugega odstavka 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 42/04 in 61/05; v nadaljevanju: ZRPJN) po članu Jožefu Kocuvanu, ob sodelovanju svetovalke Lidije CvetkoviÄ", v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za dobavo in montažo lahko razstavljive sortirne linije, in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje Riko Ribnica d.o.o., Lepovče 23, Ribnica (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Komunalno stanovanjska družba d.o.o., Ajdovščina, Goriška cesta 23/b, Ajdovščina (v nadaljevanju: naročnik), dne 23.11.2005

odločila:

1. Zahtevek za revizijo za zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 9.9.2005 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila za dobavo in montažo lahko razstavljive sortirne linije in javni razpis objavil v Uradnem listu RS, št. 84, z dne 16.9.2005, pod številko objave Ob-24531/05.

Vlagatelj je dne 10.10.2005, še pred rokom za oddajo ponudb, vložil zahtevek za revizijo, v katerem naročniku očita kršitev določb 4. člena Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/00, 102/00, 2/04; v nadaljevanju: ZJN-1), drugega odstavka 7. člena ZJN-1 ter 32. člena ZJN-1. Vlagatelj navaja, da je naročnik v točki 8.3 razpisne dokumentacije postavil 6 meril, ki ne upoštevajo načela smotrne porabe javnih sredstev, saj je za ocenitev kriterija "najnižja cena" predvidel samo 50% možnih točk, za "garancijsko dobo" pa le 7% možnih točk, s čimer naj bi naročnik kršil 4. člen ZJN-1. Vlagatelj meni, da lahko tak pristop k ocenjevanju ponudb ustvarja vtis, da je javni razpis pripravljen za določenega ponudnika in za že dogovorjeno ceno.
Vlagatelj nadalje navaja, da merilo "servis" pod točko 8.3.5. razpisne dokumentacije ustvarja okoliščine, ki pomenijo krajevno diskriminacijo ponudnikov, saj točkovanje sedeža servisa do 10 km oddaljenosti od sedeža naročnika izključuje ponudnike izven domačega kraja oziroma daje 50% večje možnosti izbire po tem kriteriju "domačim" ponudnikom, kljub temu, da je odzivni čas točkovan enako (3 točke).
Vlagatelj nazadnje navaja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji specificiral opremo po skici firme "ME-WA", ki je dobavitelj navedene opreme, ter da detajlna specifikacija opreme in opis daje prednost ponudniku, ki je pripravil specifikacijo, ali njegovemu zastopniku, zato po vlagateljevem mnenju obstaja sum, da ima nek ponudnik isto opremo že na zalogi, kar pa naj bi bilo mogoče razbrati tudi iz točkovanja kriterija "rok dobave", ki daje prednost krajšemu dobavnemu roku (ki je točkovan s 15 točkami).
Vlagatelj glede na navedeno predlaga, da se predmetni javni razpis razveljavi in da se "Merila za ocenitev ponudb" v razpisni dokumentaciji pripravijo v skladu z ZJN-1. Vlagatelj tudi zahteva povračilo plačane revizijske takse.

Naročnik je dne 4.11.2005 izdal Odločitev o zahtevku za revizijo, s katero je le-tega zavrnil. Naročnik navaja, da je za vrednotenje ponudb izbral 5 meril, s katerimi naj bi izbral tistega ponudnika, ki mu bo zagotavljal čim večje ugodnosti in kvaliteto pri izvedbi javnega naročila ter gospodarsko porabo sredstev, ter ki bi mu omogočila izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe. Naročnik poudarja, da so poleg cene, ki jo je vrednotil s 50%, pomembni tudi drugi dejavniki, ki jih je vrednotil glede na njihovo pomembnost, in sicer reference 18%, rok dobave 15%, servis 10% ter garancija 7%. Naročnik opozarja, da je zanj rok dobave bistvenega pomena, saj se mora investicija bolj ali manj izvesti že v tem letu, pri čemer navaja razloge za tako pozen razpis. Po drugi strani pa garancija za naročnika ni tako pomembna, saj pravi, da se v prvih letih po zagonu sortirne linije ta ne bo polno obremenjevala in zato ne predstavlja tveganja za okvare.
V zvezi z vlagateljevim očitkom, da pomeni določitev sedeža servisa kot merilo diskriminacijo ponudnikov, naročnik opozarja, da to ni res, saj lahko vsak ponudnik sklene podizvajalsko pogodbo s serviserjem, ki je bliže naročniku. Naročnik navaja tudi, da je zanj ugodneje, če je sedež servisa oddaljen manj kot 10 km od njegovega sedeža, saj so s tem manjši stroški kilometrin serviserjev, manj časa porabijo na poti, krajši je odzivni čas, manjši so stroški dostave rezervnih delov.
Glede vlagateljeve zadnje navedbe, da je naročnik s tem, ko je specificiral opremo po skici proizvajalca ME-WA, kršil 32. člen ZJN-1, naročnik poudarja, da je bila oprema, navedena in skicirana v razpisni dokumentaciji, že dobavljena in ni predmet konkretnega javnega razpisa, temveč bo postala zgolj sestavni del sortirne linije in je bila njena skica priložena razpisni dokumentaciji zato, da bi ponudniki lažje in bolj kvalitetno pripravili ponudbe. Naročnik navaja tudi, da nista ME-WA ali njihov zastopnik v Sloveniji pripravljavca tehnične dokumentacije.

Vlagatelj je dne 8.11.2005 naročniku posredoval obvestilo o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 9.11.2005 odstopil v reševanje zahtevek za revizijo skupaj z vso relevantno dokumentacijo.

Po pregledu dokumentacije ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je sprva presojala utemeljenost prve vlagateljeve navedbe iz zahtevka za revizijo, da pomeni način vrednotenja ponudb skladno z merili cena in garancija, kot ga je v razpisni dokumentaciji določil naročnik, kršitev načela smotrne porabe javnih sredstev.

Državna revizijska komisija uvodoma poudarja, da je v skladu z 9. točko 3. člena ZJN-1 merilo element za vrednotenje, (medsebojno) primerjanje ali presojanje ponudb. Merilo je vnaprej podan razlikovalni znak med ponudbami, katerega izbira odraža naročnikovo presojo pomembnosti posameznih okoliščin, povezanih s predmetom ali izvedbo naročila. Naročnik je avtonomen pri odločitvi, katera in koliko meril bo določil in uporabil, kakšne vrednostne uteži jim bo pripisal in na kakšen način jih bo uporabil, vendar pa merila in način ocenjevanja ne smejo biti v nasprotju z določili ZJN-1. ZJN-1 v 50. členu od naročnika zahteva, da mora merila, po katerih izbira najugodnejšo ponudbo, v razpisni dokumentaciji opisati in ovrednotiti. Merila ne smejo biti diskriminatorna, smiselno morajo biti povezana z vsebino javnega naročila in morajo prispevati k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb. Kdaj je merilo smiselno povezano z vsebino javnega naročila oz. kdaj naj naročnik določeno okoliščino v smislu 11. točke prvega odstavka 3. člena ZJN-1 opredeli kot merilo, je odvisno od presoje vprašanja, ali bo razlikovanje po določeni okoliščini tudi resnično zagotavljalo prednost pred ostalimi ponudbami pri dejanski in konkretni izvedbi naročila. Merilo mora biti povezano z neko okoliščino, katere večje ali manjše izpolnjevanje se mora odražati pri večji ali manjši ekonomski koristi oz. prednosti za naročnika pri izvedbi predmeta javnega naročila. To pomeni, da mora biti merilo komercialne narave in povezano s konkretno ponudbo.

Kot je razvidno iz razpisne dokumentacije (poglavje 2: Navodila ponudnikom, točka 8.3), je naročnik v konkretnem primeru kot "Merila za ocenitev ponudbe" določil naslednja: 1) najnižja cena 50%, 2) plačilni rok 0%, 3) garancijska doba 7%, 4) rok dobave 15%, 5) servis 10%, 6) reference 18%. Iz zapisanega gre ugotoviti, da je naročnik skladno s prvim odstavkom 51. člena ZJN-1, po katerem sta merili lahko bodisi ekonomsko najugodnejša ponudba ali najnižja cena, kot merilo za ocenitev ponudb izbral ekonomsko najugodnejšo ponudbo. Drugi odstavek 51. člena ZJN-1 določa: "Ekonomsko najugodnejša ponudba je ponudba, ki ustreza različnim merilom, odvisno od predmeta javnega naročila. Merila so lahko naslednja:
1. datum dobave ali zaključka del,
2. tekoči stroški,
3. stroškovna učinkovitost,
4. kakovost,
5. estetske in funkcionalne lastnosti,
6. tehnične prednosti,
7. poprodajne storitve in tehnična pomoč,
8. garancijska doba,
9. obveznosti v zvezi z rezervnimi deli,
10. pogarancijsko vzdrževanje,
11. cena in podobno.".

V zvezi z navedbo vlagatelja iz zahtevka za revizijo, da sta merili "najnižja cena" s 50% in "garancijska doba" s 7% prenizko ovrednoteni, Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj za utemeljitev svojih trditev iz zahtevka za revizijo ni podal argumentov, kot bi to moral skladno s pravili o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (ki izhajajo iz subsidiarne uporabe postopkovnih pravil Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 58/03 in 02/04, členi 7, 212 in naslednji, v zvezi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN), saj je navedel le, da tak pristop k ocenjevanju ponudb lahko ustvarja vtis, da je javni razpis pripravljen za določenega ponudnika in za že dogovorjeno ceno, ter da je v večini podobnih razpisov najnižja cena ovrednotena z 80% - 90%. Državna revizijska komisija opozarja, da je smisel merila za ocenitev ponudb "ekonomsko najugodnejša ponudba" ravno v tem, da lahko naročnik poleg najnižje cene določi tudi druga merila, ki po naročnikovi oceni prispevajo k ekonomski ugodnosti ponudbe; pri določitvi meril za ocenjevanje ponudb je torej naročnik v celoti avtonomen, seveda ob spoštovanju zahtev predpisov s področja oddaje javnih naročil. V konkretnem primeru Državna revizijska komisija kot utemeljeno ocenjuje argumentacijo naročnika, skladno s katero je poleg merila "najnižja cena" med merila za izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe uvrstil tudi druge kriterije, ki jih je ovrednotil glede na njihovo pomembnost, pri čemer naročnik obrazloži tudi, da je merilo "garancijska doba" ovrednotil z le 7% vseh točk iz razloga, ker se v prvih letih po zagonu sortirne linije le-ta ne bo polno obremenjevala in zato predstavlja manjše tveganje za okvare. Po mnenju Državne revizijske komisije tako ni mogoče zaključiti, da bi vrednotenje meril "najnižja cena" in "garancijska doba", kot ju je naročnik določil v razpisni dokumentaciji, samo po sebi pomenilo nesmotrno porabo javnih sredstev, zato je potrebno to vlagateljevo navedbo zavrniti kot neutemeljeno.

Nadalje je Državna revizijska komisija presojala utemeljenost vlagateljeve navedbe, da je naročnik z določitvijo načina vrednotenja merila "servis" povzročil diskriminacijo ponudnikov in s tem kršil določilo drugega odstavka 7. člena ZJN-1.

Iz vpogleda v razpisno dokumentacijo (poglavje 2: Navodila ponudnikom, točka 8.3.5 Servis) gre ugotoviti, da je naročnik merilo "servis" ovrednotil na naslednji način:
- organizirana dobava rezervnih delov v 48 urah - 3 točke
- ni organizirane dobave rezervnih delov v 48 urah - 0 točk
- zagotovljena odprava napak v 3 delovnih dneh - 3 točke
- ni zagotovljene odprave napak v 3 delovnih dneh - 0 točk
- servis v R Sloveniji v oddaljenosti do 10 km od sedeža naročnika - 4 točke
- servis v R Sloveniji v oddaljenosti do 100 km od sedeža naročnika - 2 točki
- ostala lokacija servisa - 0 točk

Kot gre razbrati iz zahtevka za revizijo, je za vlagatelja sporna naročnikova določba, s katero vrednoti servis v R Sloveniji v oddaljenosti do 10 km od sedeža naročnika s 4 točkami, servis v R Sloveniji v oddaljenosti do 100 km od sedeža naročnika pa z (le) 2 točkama. Glede na to, da mora naročnik v primeru spora izkazati, v čem zanj določeno merilo pomeni ekonomsko ugodnost, ter povezanost merila z vsebino javnega naročila, je Državna revizijska komisija pri presoji, ali takšno vrednotenje ustvarja krajevno diskriminacijo ponudnikov, upoštevala tudi argumentacijo naročnika, in sicer, da se je odločil za takšno vrednotenje merila, ker to zanj pomeni ugodnost - manjša oddaljenost servisa od sedeža naročnika pomeni manjše stroške kilometrin serviserjev, manjšo porabo časa serviserjev na poti, krajši odzivni čas ter manjše stroške dostave rezervnih delov. Glede na to, da predstavlja razlika med vrednotenjem servisa v oddaljenosti do 10 km (4%) in med tistim v oddaljenosti do 100 km od sedeža naročnika (2%) le 2% skupnega števila točk, Državna revizijska komisija ocenjuje, da navedeni argumenti predstavljajo dopustne in upoštevne razloge za razlikovanje ter da je takšna diferenciacija med ponudniki upravičena z ekonomskim interesom naročnika in ne pomeni diskriminacije ponudnikov. Spričo navedenega Državna revizijska komisija tudi tej vlagateljevi navedbi ni sledila.

Nazadnje je Državna revizijska komisija presojala utemeljenost vlagateljeve navedbe, da je naročnik z navedbo in skico opreme določenega proizvajalca kršil določilo 32. člena ZJN-1.

Iz razpisne dokumentacije je razvidno, da je naročnik dokumentu "Zahteve in pogoji naročnika pri izdelavi ponudbe in ponudbenega predračuna za dobavo in montažo lahko razstavljive sortirne linije" (v nadaljevanju: Zahteve in pogoji naročnika) priložil tudi 4 skice: skica 1 prikazuje postavitev linije z vrisanimi merami, skica 2 prikazuje šreder, tračni in bobnasti elektromagnet, skica 3 prikazuje sortirni kontejner, bobnasti in tračni elektromagnet, šreder in dozirni transporter (skica proizvajalca MeWa), skica 4 pa šreder (ravno tako skica proizvajalca MeWa). Naročnik je v zadnjem odstavku 1. točke (Uvod) Zahtev in pogojev naročnika izrecno navedel, da skica 1 prikazuje situacijo linije z vrisanimi merami kot so prikazane v zahtevah, da pa je pri skici 2 postavitev demonstracijska, pri skicah 3 in 4 pa je prikaz samo shematski. Državna revizijska komisija ocenjuje, da iz razpisne dokumentacije in naročnikove obrazložitve le-te jasno izhaja, da je merodajna le skica 1, medtem ko so ostale skice namenjene le boljši predstavi ponudnikov glede umeščenosti sortirne linije v sistem in s tem lažji pripravi ponudbe. Spričo navedenega Državna revizijska komisija ni mogla slediti navedbi vlagatelja, da je naročnik s svojim ravnanjem dajal prednost točno določenemu ponudniku in s tem kršil določbe 32. člena ZJN-1, saj to iz razpisne dokumentacije ne izhaja.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj na gornje dejstvo, to je dajanje prednosti določenemu ponudniku zaradi skice, veže tudi naročnikovo vrednotenje merila "rok dobave" s 15 točkami. Ker vlagatelj dajanja prednosti določenemu ponudniku ni uspel dokazati, vrednotenja roka dobave pa ne navaja kot naročnikovo kršitev per se, Državna revizijska komisija ni dalje presojala utemeljenosti navedenega merila, temveč je tudi slednjo navedbo zavrnila kot neutemeljeno.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj zahtevka za revizijo je zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo, in sicer znesek plačane takse. Ker Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ni ugodila, je bilo skladno z 22. členom ZRPJN potrebno zavrniti tudi zahtevo za povračilo priglašenih stroškov revizijskega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 24.11.2005

Jožef Kocuvan, univ. dipl. ekon.,
član Državne revizijske komisije


Vročiti:
- Riko Ribnica d.o.o., Lepovče 23, Ribnica
- Komunalno stanovanjska družba d.o.o., Ajdovščina, Goriška cesta 23/b, Ajdovščina
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana

Natisni stran