018-316/2005 ZPIZ

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu članice mag. Metke Cerar, kot predsednice senata, ter člana Jožefa Kocuvana in predsednika dr. Aleksija Mužina, kot članov senata, ob sodelovanju svetovalca Boruta Smrdela, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Izvajanje varovanja (fizičnega, tehničnega in kombiniranega) in opravljanje receptorskih storitev v objektih in prostorih ZPIZ in ZZZS" po sklopih, ter na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Valina varovanje, družba za varovanje, d.o.o., Litijska cesta 45, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnik Leon Benigar Tošič, Litijska cesta 45, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Kolodvorska ulica 15, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 18.10.2005 soglasno

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila "Izvajanje varovanja (fizičnega, tehničnega in kombiniranega) in opravljanje receptorskih storitev v objektih in prostorih ZPIZ in ZZZS", javni razpis objavljen v Uradnem listu RS, št. 76, z dne 12.08.2005, po številko objave Ob-22200/05, ter Uradnem listu EU, št. S 151, z dne 06.08.2005, pod številko objave 150995.

2. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti potrebne stroške, nastale v zvezi z revizijo, v višini 206.600,00 SIT, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je oddajo predmetnega javnega naročila najprej vodil v postopku, ki ga je s sklepom, št. 961-02/05-7021, z dne 24.05.2005, v celoti razveljavil.

Naročnik je dne 27.07.2005 sprejel sklep, št. 961-15/2005, o pričetku novega postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Sklep o pričetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila je dne 18.08.2005 sprejel tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota Maribor, ki je z istim sklepom za centralni organ naročanja pooblastila naročnika. Javni razpis za "Izvajanje varovanja (fizičnega, tehničnega in kombiniranega) in opravljanje receptorskih storitev v objektih in prostorih ZPIZ in ZZZS" je naročnik objavil v Uradnem listu RS, št. 76, z dne 12.08.2005, po številko objave Ob-22200/05, ter Uradnem listu EU, št. S 151, z dne 06.08.2005, pod številko objave 150995.

Dne 13.09.2005, ob 8.15 uri, pred potekom roka za oddajo ponudb, je vlagatelj pri naročniku vložil revizijski zahtevek, v katerem naročniku očita kršitev več določil Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000 (102/2000 - popr.), 2/2004, 2/2004; v nadaljevanju: ZJN-1).
Vlagatelj najprej navaja kršitev 4. člena, v povezavi s kršitvijo 51. člena ZJN-1, do katerih naj bi prišlo pri oblikovanju meril za izbiro najugodnejše ponudbe. Naročnik je v razpisni dokumentaciji določil, da ponudniki glede na ponujeno ceno storitve lahko dobijo največ 61 točk, glede na celovitost ponudbe pa največ 39 točk (ponudnik prejme po tri točke za vsak sklop, za katerega odda ponudbo). Naročnik s takšno opredelitvijo meril, po mnenju vlagatelja, očitno favorizira ponudnika, ki bo dal ponudbo za vseh 13 sklopov, kar pomeni, da bo ponudnik, ki lahko odda ponudbo za vse sklope, lažje konkuriral ponudnikom, ki te možnosti nimajo. Ponudnik, ki se bo prijavil na vse sklope, bo lahko imel za 50% višje cene, pa bo glede na merila še vedno izbran kot najugodnejši. Ponudniki, ki bi želeli konkurirati pri posamičnem sklopu, tako ne bodo mogli biti izbrani, saj ne bodo mogli ponuditi tako nizke cene, da bi v skupnem seštevku dosegli višje število točk kot ponudnik, ki bo oddal ponudbo za vse sklope. Posledično bo izbira najugodnejšega ponudnika negospodarna, naročnik pa s takšnim oblikovanjem meril krši tudi 51. člen ZJN-1, ki izrecno našteva, katera so lahko merila za izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe.
V nadaljevanju vlagatelj zatrjuje, da je naročnik z oblikovanjem meril za izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe kršil tudi 5. člen ZJN-1. Merilo celovitosti ponudbe je namreč nesorazmerno ponderirano in onemogoča konkuriranje lokalnih ponudnikov na konkretnem razpisu. Vlagatelj je priznano podjetje na področju zasebnega varovanja, ki pa ima večino svojih dejavnosti na območju Ljubljane, kjer pa s svojimi storitvami ne bo moglo konkurirati. Merilo enotnosti ponudbe je diskriminatorno, saj naročnik od vlagatelja ne more zahtevati, da se povezuje s konkurenti in pripravlja skupno ponudbo, zgolj zato, da bi kot skupina dobili večje število točk. Naročnik vlagatelja in konkurente s postavitvijo takšnih meril praktično sili v kršitev pravil o varstvu konkurence. Naročnik je navedeni člen ZJN-1 kršil tudi z zahtevo, da mora vsak ponudnik, tudi če ponudniki nastopajo v skupini, predložiti licenco za opravljanje tehničnega varovanja, izdano s strani Zbornice RS za zasebno varovanje. V kolikor posamezni ponudnik tega dokumenta ne predloži, se njegova ponudba izloči. Vlagatelj opozarja, da predmet javnega naročila ni tehnično varovanje, Zakon o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 126/2003; v nadaljevanju: ZZasV) pa licence za tehnično varovanje tudi ne pozna. Za izvajanje storitev, ki so predmet javnega naročila, zadošča licenca za varovanje premoženja, ki pa jo vlagatelj ima. Popolne ponudbe pa navkljub temu ne more oddati, ker naročnik zahteva licenco za tehnično varovanje. Naročnik s tem omejuje možnost sodelovanja pri javnem naročilu, kar predstavlja kršitev 5. člena ZJN-1.
Kot naslednjo kršitev vlagatelj zatrjuje kršitev drugega odstavka 7. člena ZJN-1, saj naj bi merilo enotnosti ponudbe pomenilo krajevno diskriminacijo ponudnikov. Tisti ponudnik, ki svoje storitve ponuja na krajevno omejenem področju, pri predmetnem naročilu ne more sodelovati po ekonomski ceni. Ponudnik, ki deluje na geografsko omejenem področju, lahko po merilih namreč zbere samo 64 točk, kar je določno premalo za to, da bi bil izbran kot ekonomsko najugodnejši.
V nadaljevanju zahtevka vlagatelj navaja, da je naročnik kršil tudi prvi odstavek 45. člena ZJN-1, saj je od ponudnikov zahteval predložitev licence za tehnično varovanje, česar na podlagi omenjenega člena ZJN-1 ne bi smel zahtevati. Na tej podlagi lahko naročnik namreč zahteva zgolj dokumente, navedene v 42. členu ZJN-1. "Drugi pogoj, potreben za izvedbo javnega naročila", kot to opredeljuje 5. točka četrtega odstavka 42. člena ZJN-1, pa ni licenca za tehnično varovanje, saj za storitve, ki so predmet javnega naročila, kot že navedeno, zadošča licenca za varovanje premoženja. Dodatno dokazilo o neupravičenosti naročnikove zahteve je tudi dejstvo, da te zahteve v predhodnem, razveljavljenem postopku oddaje javnega naročila, ni postavil.
Kot peto kršitev vlagatelj navaja kršitev prvega odstavka 47. člena ZJN-1. Omenjeni člen ZJN-1 izrecno prepoveduje naročniku, da bi od skupine izvajalcev zahteval, da se povežejo v pravno-formalno obliko. Glede na način priprave razpisne dokumentacije pa je očitno, da je to prikrito zahtevano. Obrazec 2 razpisne dokumentacije, kjer so zahtevani podatki o ponudniki, namreč ne omogoča, da bi ponudbo dala skupina oseb ("ponudnik"), ker zahteva podatke, ki jih ponudnik kot skupina pravnih ali fizičnih oseb ne more imeti (davčna in matična številka, žig) Kot ponudnik se tako lahko pojavlja zgolj pravna ali fizična oseba, ne pa tudi skupina takšnih oseb, ki nisi povezane v obliko, ki bi jim zagotavljala samostojno pravno subjektiviteto.
Kot zadnjo kršitev vlagatelj navaja kršitev drugega in tretjega odstavka 50. člena ZJN-1. Vlagatelj navaja, da je merilo enotnosti ponudbe diskriminatorno in ni povezano s predmetom javnega naročila, hkrati je nesorazmerno ponderirano. Ker gre za opravljanje storitev na več lokacijah, ni nobenega razloga, da bi bil naročnik tako zainteresiran, da vse storitve opravlja en sam izvajalec, da bi omenjenemu merilu namenil takšno težo. V vsakem primeru bo naročnik sklenil pogodbo za vsak sklop posebej, podpisali pa jih bodo direktorji območnih enot. "Enotna ponudba" bo torej v vsakem primeru razbita na več pogodb, zato odpade argument poenostavitve oddaje javnega naročila in administrativne poenostavitve. Predmet javnega naročila ni neka celostna storitev za območje cele države, pri kateri bi bilo potrebno ujemanje standardov ter kompatibilnost storitev. Nerazumno je tudi, da je naročnik omenjeno merilo med merila uvrstil šele sedaj, kot tudi, da mu je namenil tolikšno težo. Naročnik pa je drugi odstavek 50. člena ZJN-1 kršil tudi zato, ker je v merilih predvidel, da bo v primeru, da bosta dva ponudnika dosegla enako število točk, "upošteval tistega ponudnika, ki bo predložil več veljavnih certifikatov s področja opravljanja storitev varovanja". Naročnik ni navedel, kateri so certifikati, ki naj se predložijo, ni opredelil načina njihove predložitve (original, kopija, starost, izdajatelj), niti ni navedel v kakšni meri jih bo upošteval. Navedel pa je, da bo "upošteval" ponudnika z največ certifikati. Takšna opredelitev ni enoznačna in ni jasno, kaj je naročnik s tem mislil. S tem je kršil 50. člen ZJN-1.
Vlagatelj v povzetku svojega zahtevka predlaga, da se predmetni postopek oddaje javnega naročila v celoti razveljavi. V revizijski postopek priglaša tudi stroške, v zvezi z revizijo, in sicer v višini 200.000,00 SIT, nastale s plačilom takse za revizijo.

Naročnik je o vlagateljevem revizijskem zahtevku odločil s sklepom, št. 961-15/05-7021, z dne 27.09.2005, s katerim je le-tega zavrnil, ravno tako pa ni ugodil niti vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo.
V obrazložitvi svoje odločitve je v zvezi z očitkom o kršitvi 4. člena ZJN-1, v povezavi s kršitvijo 51. člena ZJN-1, navedel, da je pri odločitvi o tem, katera merila bo uporabil in na kakšen način jih bo opisal in ovrednotil, avtonomen. Naročnik je merilo celovitosti ponudbe določil zaradi zagotovitve celovitega, preglednega in primerljivega sistema varovanja ter lažjega poenotenja, usklajevanja in vsestranskega nadzora nad izvajanjem storitev ter pripravami in izvajanjem načrtov varovanja ter požarnega varovanja. Merilo celovitosti ponudbe je določil tudi zato, da bo oddal naročilo na vseh lokacijah, tudi manjših, za katere iz izkušenj dosedanjih postopkov ni bilo toliko ponudb, kot za večje lokacije. Vlagateljevo navedbo, da merila favorizirajo ponudnike, ki oddajajo ponudbe za vse sklope do te mere, da lahko ponudijo kar za 50% višjo ceno, naročnik zavrača; vlagatelj je namreč prezrl, da je naročnik v razpisni dokumentaciji od ponudnikov zahteval tudi posredovanje cene začetne ure varnostnika receptorja, kar je vsekakor podatek oziroma element, ki ponudnikom vnaprej onemogoča kakršnokoli špekulacijo, v posledici katere bi naročnik izbral najdražjega ponudnika in s tem kršil načelo gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev. Naročnik izpostavlja tudi, da drugi odstavek 51. člena ZJN-1 samo primeroma navaja možna merila za določitev ekonomsko najugodnejše ponudbe, zato je naročnik pri njihovi določitvi avtonomen. Naročnik dalje navaja, da administrativna opravila niso bila razlog za določitev merila celovitosti ponudbe, ob tem pa opozarja, da bi tudi v primeru skupne ponudbe komuniciral le z izvajalcem, pooblaščenim s strani skupine; v razpisni dokumentaciji je namreč določil, da mora skupina ponudnikov predložiti pravni akt- pogodbo o skupni izvedbi naročila, ki natančno opredeljuje naloge in odgovornosti posameznih izvajalcev v primeru, da bodo izbrani na javnem razpisu.
Glede očitka o kršitvi 5. člena ZJN-1 naročnik navaja, da je v razpisni dokumentaciji natančno določil pogoje za skupno ponudbo. Slednja daje možnost sodelovanja na javnem razpisu tudi lokalnim ponudnikom, zato merilo (celovitost ponudbe) ni diskriminatorno. Pri trditvi, da naročnik ponudnike praktično sili v kršitev pravil o varstvu konkurence, je vlagatelj prezrl, da je naročnik od vseh ponudnikov zahteval, da navedejo cene začetne ure varnostnika receptorja, kar vnaprej onemogoča kakršnokoli špekulacijo ponudnikov. Naročnik dalje navaja, da je v četrtem odstavku 47. člena ZJN-1 določeno, da mora pogoje iz 42. člena, med katere sodi tudi licenca za opravljanje tehničnega varovanja (5. točka četrtega odstavka 42. člena), izpolnjevati vsaka oseba iz skupne ponudbe. Naročnik s postavitvijo takšne zahteve zato ni kršil načela zagotavljanja konkurence med ponudniki. Naročnik oporeka tudi vlagateljevi trditvi, da predmet javnega naročila ni tehnično varovanje, saj je tako iz objave javnega razpisa, kot iz celotne razpisne dokumentacije razvidno, da je predmet javnega naročila izvajanje varovanja (fizičnega, tehničnega in kombiniranega) in opravljanje receptorskih storitev v objektih in prostorih ZPIZ in ZZZS OE Maribor in OE Celje. Iz razpisne dokumentacije je nedvoumno razvidno, da ima naročnik v vseh objektih in prostorih vgrajene sisteme za tehnično protipožarno in protivlomno varovanje, iz katerih mora ponudniki zagotoviti prenos signala v nadzorni center, zahteva pa se tudi izvajanje nadzora na sami vgrajeni centrali v posameznem objektu. V zvezi z naročnikovo zahtevo po licenci za tehnično varovanje slednji navaja, da ZZasV, za razliko od prejšnjega Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (Uradni list RS, št. 32/1994, 23/1997 Odl.US: U-I-305/94-12, 9/1998, 126/2003; v nadaljevanju: ZZVO), določa, da je "upravljanje z varnostno-nadzornim centrom upravljanje in stalen fizični nadzor nad vgrajenimi tehničnimi sistemi in napravami za varovanje premoženja, območja ali varovane osebe in nadzor s telekomunikacijskimi potmi prenosa alarmnih signalov, ki se opravlja v varnostno nadzornem centru". Isti zakon v 5. alineji 5. člena definira kot eno izmed oblik opravljanja zasebnega varovanja tudi opravljanje z varnostno-nadzornim centrom. V 16. členu ZZasV je določeno, da se pravica za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja pridobi z licenco. Pogodba o izvajanju storitev varovanja, ki je sklenjena z gospodarsko družbo ali samostojnim podjetnikom, ki nima licence, je nična. ZZasV v 79. členu določa prehodno obdobje 24 mesecev, v katerem morajo gospodarske družbe in samostojni podjetniki pridobiti ustrezne licence. Naročnik je v prejšnjem (neuspelem) postopku oddaje predmetnega javnega naročila ugotovil, da vsi izvajalci predmetnih storitev v RS še niso pridobili licenc po ZZasV, zato je v razpisni dokumentaciji predmetnega postopka oddaje javnega naročila, v 1. in 2. alineji točke 4.6., jasno navedel, katere licence morajo predložiti ponudniki storitev, ter tistim, ki še niso pridobili licenc po ZZasV, dal možnost, da do izteka prehodnega obdobja kot ustrezno dokazilo predložijo tudi še veljavne licence, izdane s strani Zbornice RS za zasebno varovanje, v skladu z ZZVO.
Naročnik v nadaljevanju obrazložitve svoje odločitve o vlagateljevem revizijskem zahtevku navaja tudi, da je merilo celovitost ponudbe povezano z vsebino javnega naročila, naročnik pa bo z njim ponudbe razvrstil glede na "teritorialno pokritost ponudnika".
Naročnik dalje navaja, da neuspeli postopek oddaje predmetnega javnega naročila v ničemer ne vpliva na zahteve naročnika, izražene v tokratnem postopku; v slednjem je namreč naročnik glede zahtev in pogojev za udeležbo ter glede meril povsem avtonomen.
Naročnik zavrača tudi vlagateljev očitek o kršitvi prvega odstavka 47. člena ZJN-1. Naročnik navaja, da je iz 4. točke razpisne dokumentacije jasno razvidno, kaj vse mora ponudnik predložiti, da bi bila njegova ponudba pravilna (izpolniti vse obrazce in predložiti vsa zahtevana dokazila). V točki 4.9. pa so za primer skupne ponudbe določeni še pogoji oziroma dokazila, ki jih mora v primeru skupne ponudbe predložiti vsak izvajalec skupine posamično, in pogoji, katerih izpolnjevanje lahko skupina izkazuje skupaj. Glede na navedeno bi moral vsak od ponudnikov, ki v postopku sodelujejo skupaj, izpolniti vse obrazce razpisne dokumentacije, vsi ponudnik skupaj pa bi lahko predložili le dokazila, določena v 3. alineji 4.9. točke Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (v nadaljevanju: Navodila). Naročnik je v Navodilih zahteval, da mora skupina ponudnikov predložiti pravni akt (pogodbo) o skupni izvedbi naročila, v primeru, da bodo izbrani na javnem razpisu, kar je v skladu s prvim odstavkom 47. člena ZJN-1. Naročnik ob tem opozarja še, da je vlagatelj v predhodnem postopku oddaje istega javnega naročila sodeloval kot skupni ponudnik, pa takrat pripomb na razpisno dokumentacijo ni imel.
Glede očitka o nekonkretiziranosti merila, ki naj bi ga naročnik uporabil v primeru, če bi dva ponudnika dosegla isto število točk, naročnik navaja, da gre za sekundarno merilo (in ne pogoj), ki je konkretizirano. V točki 4.12. Navodil je naročnik namreč določil, kateri certifikati naj se predložijo, v točki 17 Navodil pa je določil, v kakšni meri bi se to merilo upoštevalo (odločilno je večje število predloženih certifikatov). Iz naročnikovih določil gre zaključiti tudi, da so certifikati lahko fotokopije, ker naročnik ni določil starosti certifikata, pa bi upošteval prav vse predložene certifikate s področja opravljanja storitev varovanja.
Iz navedenih razlogov je naročnik vlagateljev revizijski zahtevek zavrnil kot neutemeljen, vlagatelju pa ni priznal niti priglašenih stroškov, nastalih v zvezi z revizijo.

Vlagatelj je z vlogo, z dne 29.09.2005, podano po pooblaščencu- odvetniku, naročnika obvestil, da želi revizijski postopek nadaljevati pred Državno revizijsko komisijo. Ob tem je dodatno pojasnil svoja stališča do obravnavane zadeve, v revizijski postopek pa je priglasil stroške za obrazloženo vlogo, v protivrednosti 3000 točk po veljavni Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2003 (70/2003 - popr.); v nadaljevanju: Odvetniška tarifa), povečano za 20% DDV.

Naročnik je z dopisom, z dne 04.10.2005, Državni revizijski odstopil dokumentacijo o predmetnem postopku oddaje javnega naročila. V njem je ugovarjal tudi priglašenim stroškom v zvezi z vlagateljevo vlogo, z dne 29.09.2005, saj ti po naročnikovem mnenju niso bili potrebni.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, na podlagi 3. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN in na podlagi šestega odstavka 22. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je zaradi preglednejšega obravnavanja revizijskega zahtevka vlagateljeve navedbe, v katerih slednji zatrjuje kršitve posameznih členov ZJN-1, združila glede na določila razpisne dokumentacije, v zvezi s katerimi naj bi prišlo do kršitev ZJN-1.

Državna revizijska komisija je v okviru revizijskega postopka tako najprej obravnavala navedbe o kršitvah ZJN-1, do katerih naj bi prišlo pri oblikovanju merila "celovitost ponudbe", kot enega izmed meril za izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe.

Z vpogledom v razpisno dokumentacijo predmetnega postopka oddaje javnega naročila gre ugotoviti, da je naročnik v 17. točki Navodil navedel dve merili za izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe, in sicer merilo "cena", po katerem lahko ponudba dobi največ 61 točk, ter merilo "celovitost ponudbe", po katerem lahko ponudba dobi največ 39 točk. Naročnik je pri slednjem od meril določil tudi, da bo ponudnik "za vsak sklop, za katerega daje ponudbo, prejel 3 točke". Ekonomsko najugodnejša ponudba za posamezen sklop bo tista, ki bo po navedenih merilih prejela največ točk.

Vlagatelj v zvezi z merilom "celovitost ponudbe" naročniku očita kršitev 4. člena, v povezavi s kršitvijo 51. člena ZJN-1, kršitev 5. člena ZJN-1, kršitev drugega odstavka 7. člena ZJN-1 ter kršitev drugega in tretjega odstavka 50. člena ZJN-1.

Državna revizijska komisija je najprej preverjala vlagateljev očitek o kršitvi 51. člena ZJN-1; sledeč vlagatelju omenjeni člen namreč "izrecno našteva, katera so lahko merila za določitev ekonomsko najugodnejše ponudbe", med njimi pa merila, podobnega merilu "celovitost ponudbe", ni. Državna revizijska komisija v zvezi s tem povezanimi navedbami vlagatelja izpostavlja, da drugi odstavek 51. člena ZJN-1 merila za izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe navaja zgolj primeroma. To izhaja tudi iz besedila omenjenega člena ZJN-1, ki v 11. alineji drugega odstavka določa, da je lahko merilo za izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe tudi "cena in podobno". Naročnik posledično, kot pravilno ugotavlja tudi sam, ni z ničemer zavezan k uporabi zgolj meril, navedenih v obravnavanem določilu ZJN-1, temveč lahko za izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe uporabi vsa merila, ki so v skladu s siceršnjimi zahtevami ZJN-1. V posledici teh ugotovitev je potrebno revizijske navedbe vlagatelja, v katerih slednji zatrjuje, da je merilo "celovitost ponudbe" nedopustno, saj ga ni med merili iz 51. člena ZJN-1, zavrniti kot neutemeljene.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija preverjala vlagateljev očitek o tem, da merilo "celovitost ponudbe" krši drugi in tretji odstavek 50. člena ZJN-1; sledeč vlagatelju naj merilo namreč ne bi bilo smiselno povezano z vsebino javnega naročila, naročnik pa naj ga v predhodnem, razveljavljenem postopku oddaje predmetnega javnega naročila, ne bi določil. Državna revizijska komisija v zvezi s temi navedbami vlagatelja uvodoma ugotavlja, da je slednji očitek o kršitvi tretjega odstavka 50. člena ZJN-1 v svojem revizijskem zahtevku umestil zgolj v naslov 6. točke le-tega, v besedilu zahtevka pa očitka o kršitvi tega določila ZJN-1 ni z ničemer obrazložil. Iz navedenih razlogov zatrjevane kršitve omenjenega določila ZJN-1 ni bilo mogoče obravnavati. Glede revizijskih navedb o tem, da naj naročnik merila "celovitost ponudbe" v predhodnem, razveljavljenem postopku oddaje predmetnega javnega naročila, ne bi določil, gre opozoriti, da je naročnik pri določitvi meril za ocenjevanje ponudb v celoti avtonomen, seveda ob spoštovanju zahtev predpisov s področja oddaje javnih naročil. Naročnik tako v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ni v ničemer zavezan uporabiti merila, kot so bila uporabljena v predhodnem, pravnomočno razveljavljenem postopku oddaje predmetnega javnega naročila, temveč lahko v tokratnem postopku izbere povsem nova merila za izbiro najugodnejše ponudbe. Iz navedenih razlogov je potrebno s tem povezane revizijske navedbe vlagatelja zavrniti kot neutemeljene. Kot takšne je potrebno zavrniti tudi revizijske navedbe, v katerih vlagatelj zatrjuje, da merilo "celovitost ponudbe" ni smiselno povezano z vsebino javnega naročila. Državna revizijska komisija v zvezi z njimi namreč ugotavlja, da je naročnik umestitev obravnavanega, za vlagatelja spornega merila v razpisno dokumentacijo predmetnega postopka oddaje javnega naročila, ustrezno utemeljil, merilo "celovitost ponudbe" pa je povezano s predmetom javnega naročila. Državna revizijska komisija tako kot utemeljeno ocenjuje argumentacijo naročnika, skladno s katero je obravnavano merilo med merila za izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe uvrstil zaradi "zagotovitve celovitega, preglednega in primerljivega sistema varovanja ter lažjega poenotenja, usklajevanja in vsestranskega nadzora nad izvajanjem storitev ter pripravami in izvajanjem načrtov varovanja ter požarnega varovanja", kot tudi iz razloga, "da bi oddal naročilo varovanja na vseh lokacijah, tudi manjših, za katere iz izkušenj dosedanjih postopkov ni bilo toliko ponudb, kot za večje lokacije". Oba navedena argumenta po mnenju Državne revizijske komisije predstavljata dopustne in upoštevne razloge za umestitev obravnavanega merila v razpisno dokumentacijo (v okviru meril za izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe), slednje pa samo po sebi, v nasprotju s mnenjem vlagatelja, tako ni nedopustno.

Ob zapisanem pa je Državna revizijska komisija v nadaljevanju revizijskega postopka preverila, ali je teža (utež, ponder) merila "celovitost ponudbe", kot je določena v razpisni dokumentaciji predmetnega postopka oddaje javnega naročila, v neskladju s 4. in 5. in 7. členom ZJN-1. Ob tem je ugotovila, da je sicer dopustno merilo "celovitost ponudbe" v razpisni dokumentaciji predmetnega postopka oddaje javnega naročila ovrednoteno tako, da je to v neskladju z načelom gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev ter načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki.

Kot že navedeno, je naročnik v razpisni dokumentaciji predmetnega postopka oddaje javnega naročila določil, da lahko ponudba po merilu "cena" prejme največ 61 točk, po merilu "celovitost ponudbe" pa največ 39 točk, pri čemer prejme ponudba za vsak sklop, za katerega je podana, 3 točke. Izračun pokaže, da bi ponudnik, ki bi svojo ponudbo oddal za vse sklope predmetnega javnega naročila, po merilu "celovitost ponudbe" prejel 39 točk, ponudnik, ki bi svojo ponudbo oddal le za en sklop predmetnega javnega naročila, pa bi po tem merilu prejel 3 točke. Iz navedenega izhaja, da lahko prvi ponudnik (ki je oddal ponudbo za vse sklope) po merilu "cena" prejme 36 točk manj kot slednji ponudnik (ki je oddal ponudbo le za en sklop), pa bosta ponudbi obeh ponudnikov še vedno prejeli enako skupno število točk. Izračun pokaže tudi, da lahko ponudnik, ki odda ponudbo za vse sklope, za nek sklop ponudi kar za 144% višjo ceno od najnižje ponujene cene, pa bo njegova ponudba v tem sklopu prejela enako število točk, kot bi jih prejela cenovno najugodnejša ponudba ponudnika, ki je ponudbo podal le za ta sklop.

V posledici teh dejstev Državna revizijska komisija zaključuje, da je teža (ponder) merila "celovitost ponudbe" v razpisni dokumentaciji predmetnega postopka oddaje javnega naročila določena v neskladju z načelom gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev, z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki ter z načelom enakopravnosti med ponudniki. Slednje namreč z argumenti, s katerimi je bila utemeljena umestitev tega sicer dopustnega merila v razpisno dokumentacijo, ni mogoče upravičiti. Tako določena teža merila ponudnikom, ki bi želeli kandidirati zgolj za en (ali le nekaj) sklopov, kar je tudi smisel oddaje naročil po sklopih, dejansko onemogoča učinkovito sodelovanje v predmetnem postopku oddaje predmetnega javnega naročila in jih neupravičeno postavlja v neenakopraven in konkurenčno bistveno slabši položaj napram ponudnikom, ki kandidirajo za vse (več) sklopov predmetnega javnega naročila. Teža merila "celovitost ponudbe", kot je bila določena v razpisni dokumentaciji predmetnega postopka oddaje javnega naročila, ravno tako ni v skladu z načelom gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev, saj posledično lahko privede do tega, da bo naročnik v posameznem sklopu izbral ponudbo, ki bo celo za 144% dražja od cenovno najugodnejše ponudbe za isti sklop, česar pa z argumentoma poenotenja sistema oziroma oddaje javnega naročila na vseh razpisanih lokacijah ni mogoče upravičiti. Ob zapisanem gre opozoriti, da naročnikova zahteva po tem, da ponudniki v svoji ponudbi podajo tudi podatek o ceni za opravljeno uro dela varnostnika-receptorja, na zgoraj ugotovljena dejstva ter na preprečitev morebitnih "špekulacij" nima nobenega vpliva; podatka o ceni ure dela namreč ni mogoče upoštevati pri izbiri ekonomsko najugodnejše ponudbe, saj ni vezan na nobeno izmed meril za izbiro le-te.

Revizijske navedbe vlagatelja, v katerih slednji zatrjuje neskladnost teže (ponderja) merila "celovitost ponudbe", kot je bilo določena v razpisni dokumentaciji predmetnega postopka oddaje javnega naročila, s 4. in 5. in 7. členom ZJN-1, so torej utemeljene.

V nadaljevanju revizijskega postopka je Državna revizijska komisija presojala revizijske navedbe vlagatelja, ki se nanašajo na določilo razpisne dokumentacije, po katerem bo naročnik v primeru, da bosta dva ponudnika po merilih za ocenjevanje ponudb dosegla enako število točk, "upošteval tistega ponudnika, ki bo predložil več veljavnih certifikatov s področja opravljanja storitev varovanja". Omenjeno določilo naj bi bilo v nasprotju z drugim odstavkom 50. člena ZJN-1, saj naj ne bi bilo konkretizirano.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da pri obravnavanem določilu razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila ne gre za merilo, v smislu 9. točke 3. člena ZJN-1, temveč za element razločevanja, katerega uporaba pride v poštev zgolj v primeru, če bi po merilih za izbor ekonomsko najugodnejše ponudbe dve ponudbi prejeli enako število točk. Namen uporabe tega elementa je torej zgolj v tem, da preprečuje arbitrarnost naročnika pri izbiri ponudb v neki hipotetični situaciji.

Državna revizijska komisija ob tem ugotavlja, da je obravnavani element, v nasprotju z mnenjem vlagatelja, dovolj konkretiziran; naročnik je namreč določil v katerem primeru bo slednjega uporabil, dovolj natančno pa je določil tudi, kaj bo pri uporabi tega elementa upošteval. Kot pravilno izpostavlja tudi sam naročnik, ne more biti dvoma o tem, da bodo pri morebitni uporabi elementa razločevanja upoštevani "certifikati kakovosti s področja opravljanja storitev varovanja", pri čemer bo moral naročnik upoštevati vse certifikate, ki ustrezajo omenjeni zahtevi, ne glede na datum njihove izdaje, izdajatelja ter predložitev v originalu oziroma fotokopiji; s tem povezanih zahtev naročnik v razpisno dokumentacijo namreč ni umestil. V kolikor bi naročnik v fazi ocenjevanja ponudb obravnavani element uporabil drugače, kot je bilo določeno v razpisni dokumentaciji, bodo imeli ponudniki zoper takšno ravnanje naročnika možnost pravnega varstva, z vložitvijo revizijskega zahtevka.

V povzetku zapisanega gre ugotoviti, da je zgoraj obravnavani element razločevanja, ki bi se uporabil zgolj v primeru, če bi dve ponudbi po merilih za izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe prejeli enako število točk, dovolj konkretiziran, s tem povezane revizijske navedbe vlagatelja pa je potrebo zavrniti kot neutemeljene.

Kot naslednje je Državna revizijska komisija preverjala revizijske navedbe, ki se nanašajo na naročnikovo zahtevo po predložitvi licence za tehnično varovanje. Takšne zahteve naj naročnik v predhodni, razveljavljeni postopek oddaje predmetnega javnega naročila ne bi umestil, ravno tako pa naj bi ta zahteva predstavljala kršitev 5. člena ZJN-1 ter prvega odstavka 45. člena ZJN-1.

Z vpogledom v razpisno dokumentacijo predmetnega javnega naročila gre ugotoviti, da je naročnik v točki 4.6 Navodil med drugim postavil zahtevo po predložitvi licence za opravljanje tehničnega varovanja, izdane s strani Zbornice RS za zasebno varovanje, skladno z ZZVO, oziroma licence, pridobljene od Ministrstva za notranje zadeve, skladno z ZZasV.

V zvezi z vlagateljevo navedbo o tem, da naročnik omenjene zahteve v predhodnem, razveljavljenem postopku oddaje javnega naročila ni podal, gre tako, kot je bilo v tem sklepu že poudarjeno v zvezi z merili, ponovno opozoriti, da je naročnik pri postavljanju pogojev avtonomen, upoštevajoč pri tem omejitve, ki jih postavljajo predpisi s področja oddaje javnih naročil. Naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ni z ničemer zavezan izhajati iz pogojev, kot jih je določil v predhodnem postopku oddaje javnega naročila, temveč lahko namesto slednjih ali poleg njih določi tudi nove pogoje (ki pa morajo biti, kot navedeno, skladni s določbami predpisov s področja oddaje javnih naročil). Iz navedenih razlogov je potrebno s tem povezane revizijske navedbe vlagatelja zavrniti kot neutemeljene.

Državna revizijska komisija v nadaljevanju izpostavlja, da se določilo prvega odstavka 45. člena ZJN-1, ki naj bi ga po mnenju vlagatelja kršila zgoraj omenjena zahteva, nanaša na fazo postopka oddaje javnega naročila, ko je naročnik že izbral najugodnejšega ponudnika, pred dejansko oddajo naročila le-temu. Preverjanja izpolnjevanja pogojev iz 42. člena ZJN-1, na temelju določil prvega odstavka 45. člena ZJN-1, pa nikakor ne gre zamenjevati s preverjanjem "pravilnosti, primernosti in sprejemljivosti ponudbe", ki se zaključi tako, da naročnik, skladno z določili 76. člena ZJN-1, po opravljenem pregledu zavrne vse ponudbe, ki niso primerne, sprejemljive ali pravilne, po opravljenem ocenjevanju ponudb pa izbere najugodnejšo ponudbo. V okviru tega dejanja je naročnik namreč upravičen preverjati izpolnjevanje vseh zahtev, ki so zapisane v razpisni dokumentaciji in izhajajo iz predpisov s področja oddaje javnih naročil, ne pa zgolj zahtev (pogojev) iz 42. člena ZJN-1.

Ob zapisanem gre obenem izpostaviti, da je "licenca", skladno z določili 10. točke 2. člena ZZasV, "dovoljenje za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja na območju Republike Slovenije", kot takšna pa, v nasprotju s prepričanjem vlagatelja, nedvomno predstavlja pogoj za priznanje sposobnosti iz 2. točke prvega odstavka 42. člena ZJN-1. Iz slednje namreč izhaja, da mora ponudnik med drugim izpolnjevati tudi pogoj, "da ima potrebno dovoljenje za opravljanje dejavnosti, ki je predmet javnega naročila, če je za opravljanje take dejavnosti na podlagi posebnega zakona dovoljenje potrebno", kar se dokazuje z izpiskom iz sodne, upravne ali druge ustrezne evidence. Licence predvidevata tako ZZVO, kot ZZasV, pri čemer slednji pojma "licenca za tehnično varovanje" ne pozna, pozna pa licence za varovanje oseb, za varovanje premoženja, za prevoz in varovanje denarja ter drugih vrednostnih pošiljk, za varovanje javnih zbiranj, za upravljanje z varnostno-nadzornim centrom ter za načrtovanje in izvajanje varnostnih sistemov. ZZasV določa še, da morajo gospodarske družbe in samostojni podjetniki posamezniki pridobiti ustrezno licenco po tem zakonu najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi tega zakona, to je do 02.01.2006.

Državna revizijska komisija v zvezi z zgoraj opredeljeno naročnikovo zahtevo, ki se nanaša na predložitev licence, ugotavlja, da je naročnik izpolnitev le-te dopustil na dva načina, in sicer s predložitvijo licence za tehnično varovanje po ZZVO ali pa s predložitvijo licence po ZZasV. Takšen način izpolnjevanja zahteve je ustrezen, saj bi v primeru, če bi že v prehodnem obdobju dopustil zgolj licenco po ZZasV, naročnik s tem ravnal neupravičeno diskriminatorno.

Ugotoviti gre tudi, da naročnik v razpisni dokumentaciji ni definiral licence po ZZasV, s katero morajo razpolagati ponudniki, temveč je zahtevano vrsto licence definiral le za licence po ZZVO. Ponudnik bi tako lahko dejansko predložil kakršnokoli licenco, skladno z ZZasV, pridobljeno s strani MNZ, pa bi njegova ponudba izpolnila zahteve iz razpisne dokumentacije. Čeprav v odgovoru na vlagateljev revizijski zahtevek naročnik v neskladju z navedenim izhaja iz stališča, da je dejansko zahteval licenco za upravljanje z varnostno-nadzornim centrom, podlage za takšno stališče v razpisni dokumentaciji ni najti.

Naročnik je torej, sledeč zgornji argumentaciji, od ponudnikov zahteval predložitev kakršnekoli licence, skladne z ZZasV, pridobljene s strani MNZ, ali pa licence za tehnično varovanje, izdane na podlagi ZZVO. Glede dopustnosti slednje gre izpostaviti, da iz določil tretjega odstavka 3. člena ZZVO izhaja, da je tehnično varovanje po tem zakonu "varovanje oseb in premoženja s tehničnimi sredstvi in napravami po predpisanih standardih". Ker iz razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila izhaja, da je predmet le-tega med drugim tudi "upravljanje z vgrajenimi tehničnimi sistemi za varovanje in opravljanje nalog nadzora (oziroma video-nadzora)", "24 urni sprejem (vse dni v letu) alarmnih signalov iz protivlomnih in (ali) protipožarnih sistemov, ki so vgrajeni v objektih in prostorih ZPIZ in ZZZS, na stalni sprejemno-operativni center izvajalca po telefonski liniji" ter "stalno spremljanje statusa varnostnih naprav v varovanem objektu/prostoru", gre ugotoviti, da je predmet konkretnega javnega naročila nedvomno tudi tehnično varovanje. Dejavnost slednjega lahko izvajalci, skladno z določili 8. člena ZZZVO, pričnejo opravljati, ko pridobijo licenco, naročnik pa je posledično do postavitve zahteve po njeni predložitvi nedvomno upravičen.

V zvezi z naročnikovo zahtevo po predložitvi licence gre kot slednje opozoriti še, da iz četrtega odstavka 47. člena ZJN-1 izhaja, da se pri skupnih ponudbah izpolnjevanje pogojev iz 42. člena tega zakona ugotavlja za vsakega izvajalca posamično. Ker gre pri pogoju razpolaganja z licenco, kot že argumentirano, za pogoj iz 42. člena ZJN-1, je, v nasprotju z mnenjem vlagatelja, upravičena tudi naročnikova zahteva, da slednjo predloži vsak od partnerjev v morebitni skupni ponudbi.

V povzetku zapisanega gre ugotoviti, da naročnikova zahteva po predložitvi licence, kot je opredeljena v zgornjem besedilu, ni v neskladju s 5. členom ZJN-1 ter prvim odstavkom 45. člena ZJN-1. Gre namreč za dopusten pogoj, postavljen v skladu z 42. členom ZJN-1, povezan s predmetom javnega naročila, ki konkurence ne omejuje na nedopusten način. Iz navedenih razlogov je potrebno s tem povezane revizijske navedbe vlagatelja zavrniti kot neutemeljene.

Kot slednje je Državna revizijska komisija preverjala navedbe, po katerih naj bi naročnik onemogočil kandidiranje ponudnika, ki bi bil skupina pravnih oseb brez pravno formalne oblike. S tem naj bi kršil prvi odstavek 47. člena ZJN-1.

Iz določil prvega odstavka 47. člena ZJN-1 izhaja, da lahko ponudbo predloži skupina izvajalcev. Naročnik ne sme od take skupine zahtevati, da se povežejo v kakšno pravno formalno obliko, da bi predložili skupno ponudbo.

Državna revizijska komisija z vpogledom v razpisno dokumentacijo predmetnega postopka oddaje javnega naročila ugotavlja, da iz le-te ne izhaja niti naročnikova "odkrita" niti "prikrita" zahteva po povezovanju skupine izvajalcev, ki oddajo skupno ponudbo, v pravno formalno obliko. Ob zapisanem pa gre hkrati ugotoviti, da razpisna dokumentacija v delu, kjer so opredeljene zahteve v zvezi s predložitvijo skupne ponudbe, ni oblikovana na način, ki bi skupini izvajalcev (ki nastopajo s skupno ponudbo) omogočil pripravo pravilne ponudbe. Naročnik je v 2. alineji točke 4.9 Navodil namreč določil, za katere od pogojev mora izpolnjevanje izkazati vsak od izvajalcev v skupini, v 3. alineji iste točke Navodil pa je določil, da vse ostale pogoje 4. točke Navodil izkazuje skupina izvajalcev skupaj, kar pomeni, da lahko posamezen pogoj izpolnjuje le en od izvajalcev. Naročnik v odgovoru na vlagateljev revizijski zahtevek pojasnjuje, da mora vsak od ponudnikov (izvajalcev) v skupni ponudbi izpolniti tudi vse obrazce iz razpisne dokumentacije, za kar pa podlage v razpisni dokumentaciji ni najti. Ugotoviti gre namreč, da naročnik s tem povezanih zahtev ni uvrstil v 2. alinejo točke 4.9 Navodil, torej med določila o tem, katere od pogojev mora izpolniti vsak od ponudnikov, zaradi česar naročnikova zahteva (pogoj) po izpolnitvi spornega "OBRAZCA 2" sodi med zahteve (pogoje), ki jih izkazuje skupina izvajalcev skupaj. Ob zapisanem gre hkrati ugotoviti, da skupina izvajalcev "OBRAZCA 2" dejansko ne more ustrezno izpolniti, saj je ta oblikovan tako, da se vanj vpisujejo podatki, svojstveni vsakemu ponudniku (matična številka, davčna številka, â??), s katerimi pa skupina izvajalcev ne razpolaga. Skupini izvajalcev (ki nastopa s skupno ponudbo) tako ni omogočena priprava pravilne ponudbe, obravnavni del razpisne dokumentacije pa je posledično v neskladju s prvim odstavkom 23. člena ZJN-1.

V povzetku zgoraj navedenih ugotovitev gre zaključiti, da sta dela razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila, ki se nanašata na določitev teže merila "celovitosti ponudbe" ter na zahteve, povezane s predložitvijo skupnih ponudb, neskladna z ZJN-1.

Skladno z določili tretjega odstavka 50. člena naročnik po objavi naročila ali oddaji povabila v omejenem postopku ne sme več spreminjati meril. Ker v posledici te zakonske zahteve ugotovljenih neskladij ni mogoče sanirati na drugačen način, npr. z razveljavitvijo le dela postopka oddaje javnega naročila (saj je potrebna nova objava meril), je Državna revizijska komisija, na temelju 3. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN, vlagateljevemu revizijskemu zahtevku ugodila in je v celoti razveljavila postopek oddaje javnega naročila "Izvajanje varovanja (fizičnega, tehničnega in kombiniranega) in opravljanje receptorskih storitev v objektih in prostorih ZPIZ in ZZZS", javni razpis objavljen v Uradnem listu RS, št. 76, z dne 12.08.2005, po številko objave Ob-22200/05, ter Uradnem listu EU, št. S 151, z dne 06.08.2005, pod številko objave 150995.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Skladno s tretjim odstavkom 22. člena ZRPJN mora naročnik v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, na pisno zahtevo vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo.

Vlagatelj je v revizijski postopek priglasil naslednje stroške, nastale v zvezi z revizijo:
- za plačilo takse za revizijo, v višini 200.000,00 SIT,
- za obvestilo o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo, v protivrednosti 3000 točk po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 20% DDV, skupaj tako v višini 396.000,00 SIT.

Državna revizijska komisija vlagatelju, na temelju šestega odstavka 22. člena ZRPJN, priznava naslednje potrebne stroške, nastale v zvezi z revizijo:
- za plačilo takse za revizijo, v višini 200.000,00 SIT,
- za obvestilo o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo, v protivrednosti 50 točk po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 20% DDV, skupaj tako v višini 6.600,00 SIT.

Državna revizijska komisija vlagatelju ne priznava presežka nad priznanimi stroški, nastalimi z obvestilom o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo, saj teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih.

Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti potrebne stroške, nastale v zvezi z revizijo, v višini 206.600,00 SIT, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

Ljubljana, 18.10.2005

Predsednica senata:
mag. Metka Cerar
članica Državne revizijske komisije


Vročiti:
- Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Kolodvorska ulica 15, Ljubljana,
- Odvetnik Leon Benigar Tošič, Litijska cesta 45, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana.

Natisni stran