018-299/2005 Ministrstvo za finance

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena ter Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu članice Vesne Cukrov kot predsednice senata ter članov mag. Metke Cerar in Jožefa Kocuvana kot članov senata, ob sodelovanju svetovalca Andraža Žvana, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za izdelavo in dobavo tobačnih znamk in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Prosum, d.o.o., Ob železnici 18, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnica Aleksandra Jurakk, Komenskega 14, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 7.10.2005 soglasno

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se v celoti razveljavi postopek oddaje predmetnega javnega naročila za izdelavo in dobavo tobačnih znamk, objavljen v Uradnem listu RS št. 60 z dne 24.06.2005 pod številko objave Ob-17736/05, s popravki v Uradnih listih RS št. 74/2005 in 78/2005.

2. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov se ugodi. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške, nastale v zvezi z revizijo, v znesku 607.880,00 SIT, v roku 15-ih dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev:

Naročnik je v Uradnem listu RS št. 58 z dne 17.06.2005 pod številko objave Ob-16786/05 objavil predhodni razpis, v Uradnem listu EU št. S 112 z dne 11.06.2005 pod številko objave 111147 pa predhodno informativno obvestilo. Javni razpis s predmetom "izdelava in dobava tobačnih znamk" je naročnik v objavil v Uradnem listu RS št. 60 z dne 24.06.2005 pod številko objave Ob-17736/05, popravke javnega razpisa pa v Uradnih listih RS št. 74/2005, 78/2005 ter v Uradnih glasilih EU št. S 117 in S 156.

Vlagatelj je z vlogo z dne 25.8.2005 vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga, da naročnik iz razpisne dokumentacije umakne zahtevo po uveljavljenem varnostnem sistemu, ki je bil vzpostavljen leto dni pred začetkom postopka oddaje predmetnega javnega naročila oz. da jo preoblikuje na način, ki ne bo zahteval, da je bil sistem varovanja vzpostavljen leto dni pred začetkom postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Vlagatelj tudi predlaga, naj se merilo "dobavni rok" umakne iz razpisne dokumentacije in naj se oblikuje merilo v skladu z določili Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/00, 102/00 in 2/04; v nadaljevanju: ZJN-1). V obrazložitvi zahtevka za revizijo vlagatelj navaja, da je naročnikova zahteva po uveljavljenem varnostnem sistemu vsaj eno leto pred začetkom predmetnega javnega naročila nepotrebna in nesorazmerna z naravo, vsebino, namenom in obsegom javnega naročila. Ta zahteva je diskriminatorna, saj favorizira obstoječega ponudnika, ki že ima vzpostavljen tak varnostni sistem, kot je zahtevan v razpisni dokumentaciji. Vlagatelj bi lahko to zahtevo izpolnil le preko tujega partnerja, to pa bi mu podaljšalo dobavni rok. Naročnik bi zato moral zahtevati, da bo imel ponudnik vzpostavljen varnostni sistem ob prevzemu javnega naročila, pri čemer bi moral upoštevati, da je varnostni sistem, ki je star eno leto, že zastarel. Po mnenju vlagatelja tehnologija tiska ni posebnost, razlika je zgolj v varnosti proizvodnje, pri čemer namerava vlagatelj varnostni sistem tudi zaradi drugih naročil šele vzpostaviti. Varnostnega sistema pa ni mogoče vzpostaviti na zalogo. Vlagatelj nadaljuje, da tudi merilo "dobavni rok" ni določeno v skladu z ZJN-1. Formula, na podlagi katere se bodo ocenjevale ponudbe, je nesmiselna in negospodarna. Naročnik nabavlja po tromesečjih v skladu z letnimi potrebami in upoštevajoč spremembe na trgu, zato je rok dobave kot merilo nesmiselno. Naročnik kratkega roka ne more opravičiti z nujnostjo in potrebnostjo tako hitre dobave, obenem pa krajši dobavni rok ne izkazuje nobene finančne koristi za naročnika. Glede na postavljena merila naročnik ne more vnaprej načrtovati dobav, posledično pa to pomeni sprejem tudi do 20% višje cene ponudnika. Naročnik od roka dobave, ki je krajši od treh mesecev, nima nobene ekonomske koristi, pri čemer je tudi sama formula nesorazmerna, saj lahko 1 dan razlike v dobavi pomeni potencialno 10% višjo ceno.

Naročnik je dne 13.9.2005 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi sklepa naročnik navaja, da ima v skladu z Odredbo o kontrolnih listkih za označevanje tobačnih izdelkov v proračunu planirana sredstva za plačilo stroškov tiskanja in dobave tobačnih znamk, naročnik pa javno naročilo izvede v sodelovanju z Banko Slovenije, pri čemer slednja izvaja tehnični in varnostni nadzor nad izvajalcem. Naročnik navaja, da je poleg pogojev iz 42. člena ZJN-1 postavil tudi pogoje, ki so specifični in pomembni samo za izvedbo javnega naročila, in sicer brezhiben varnostni sistem, tri reference s področja predmeta javnega naročila oz. sorodnih vrst dobav v vrednosti 100 milijonov SIT ter maksimalni rok dobave, ki znaša 20 dni od prejema naročila. Po mnenju naročnika mora imeti izvajalec že vzpostavljene primerno urejene in varovane proizvodne prostore in skladišče. Izkušnje in že vzpostavljen sistem proizvodnje in skladiščenja so zelo pomembne, saj se iz enoletnega delovanja sistema lahko preverja predvsem človeški faktor pri zagotavljanju varnosti proizvodnje in skladiščenja tobačnih znamk. Izbrani ponudnik bo z delom pričel takoj, brez prilagoditvenega obdobja. Naročnik je v razpisni dokumentaciji podal samo minimalne zahteve glede varnostnega sistema, vsak ponudnik pa lahko poda v svoji ponudbi tudi strožje varnostne zahteve od minimalno predpisanih. Naročnik poudarja, da je zahtevano skladišče mogoče tudi najeti, pri čemer lahko ponudniki pridobijo dokumentacijo, ki bo izkazovala, da ima konkretna pravna oseba, ki se ukvarja s skladiščenjem, ustrezno vzpostavljen varnostni sistem, ki ustreza zahtevam iz razpisne dokumentacije, zato lahko tudi vlagatelj predloži ustrezno dokumentacijo. Očitki, da je javno naročilo pisano na kožo izvajalcu, ki trenutno izvaja javno naročilo, ne držijo, nadaljuje naročnik, saj so v Sloveniji vsaj trije ponudniki, ki imajo primerljivo urejeno proizvodnjo in skladiščne prostore. Zahtevo po izkušnjah pri proizvodnji in skladiščenju lahko primerjamo tudi s pogojem glede referenc, ki ga je postavil naročnik v svoji razpisni dokumentaciji, navaja naročnik, in nadaljuje, da za njega predstavljajo reference in že vzpostavljen varnostni sistem dva enakovredna, vsebinsko različna pogoja, saj z enim ponudnik dokazuje svoje izkušnje pri izdelavi primerljivega predmeta javnega naročila, z varnostnim sistemom pa izkušnje in zanesljivost opravljanja le-tega. Predmet javnega naročila so vrednotnice, ki predstavljajo osnovo za plačilo trošarin za tobačne izdelke. Glede na znaten obseg (560 milijonov kosov) tobačnih znamk v dvoletnem obdobju, je izkazano, da je zahteva po vzpostavljenem varnostnem sistemu potrebna in sorazmerna z naravo, vsebino, namenom in obsegom javnega naročila, zatrjuje naročnik, in dodaja, da mu vnovčenje bančne garancije ne nadomesti škode, ki bi nastala, če tobačne znamke ne bi bile pravočasno dobavljene oziroma če bi prišlo do odtujitve le-teh zaradi pomanjkljivega varnostnega sistema. Naročnik ocenjuje, da obstaja interes za proizvodnjo tobačnih znamk na območju Slovenije kot tudi izven nje.
Glede merila rok izdelave naročnik navaja, da je 20 dnevni rok dobave sorazmerno dolg, zato ga je na željo trošarinskih zavezancev poskusil skrajšati, pri čemer je zaradi konkurence na trgu ocenil, da bi ob enaki ceni lahko dosegli krajši dobavni rok. Naročnik dobavnega roka ni skrajševal kot obvezni pogoj, temveč je želel z uporabo merila spodbuditi zainteresirane ponudnike, da sami postavijo tak rok dobave, ki ga bodo ob danih pogojih lahko vedno izpolnjevali. Dobavni rok 1 dan je za naročnika nerealen in pomeni neresnost pri oddaji ponudbe. Dobavni rok pomeni časovno obdobje od prejema naročila do dobave blaga Upravi RS za javna plačila. Glede na to, da se tobačne znamke izdelujejo za posameznega trošarinskega zavezanca (oznaka le-tega je sestavni del glavnih znamenj tobačne znamke; serijska številka), naročnik meni, da si posamezni izvajalci ne bodo delali znamk na zalogo, saj ne vedo dejanske letne porabe. Naročila se izvajajo za posameznega trošarinskega zavezanca trimesečno. V primeru, da bi si izvajalci delali zaloge z namenom po čim krajšem dobavnem roku od prejema naročila, pa bi v najslabšem primeru prišlo do zamika v dobavnem roku za en dan. Izvajalec, ki proizvaja v Ljubljani, bo imel dobavni rok 1-2 uri, izvajalec v Madridu pa 23 ur, pri čemer oba roka predstavljata naročniku dobavni rok 1 dan, kar pomeni enako število točk. Enako velja, če dobavni rok vsebuje tudi fizično izdelavo in se dobavni rok razlikuje le za čas transporta. V primeru, da ima zunanji izvajalec sodobnejšo in tehnično bolj izpopolnjeno proizvodnjo, lahko na račun krajše proizvodnje pridobi čas za transport in s tem izniči fizično oddaljenost oziroma doseže enako število točk kot domači izvajalec. Pri tem učinka take proizvodnje in prednosti, ki jo bo imel izvajalec pri sami ceni tobačne znamke, naročnik niti ne omenja, saj boljša in učinkovitejša proizvodnja vodi k racionalizaciji stroškov. Naročnik zaključuje, da stroške proizvodnje tobačnih znamk nazadnje plačajo trošarinski zavezanci, saj morajo le-ti pred prevzemom plačati tobačne znamke po prodajni ceni, ki se oblikuje v višini proizvodnih stroškov, zato je po mnenju naročnika njihova težnja po skrajševanju dobavnega roka upravičena in v korist trošarinskim zavezancem.

Po prejemu vlagateljevega obvestila o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo (vloga z dne 21.9.2005) je naročnik z dopisom z dne 22.9.2005 odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo v odločanje Državni revizijski komisiji.

Glede vlagateljevih navedb o nesorazmernosti pogoja po uveljavljenem varnostnem sistemu Državna revizijska komisija ugotavlja, da mora naročnik v skladu z 42. členom ZJN-1 v objavi javnega razpisa in razpisni dokumentaciji navesti pogoje, ki jih mora izpolnjevati ponudnik, da lahko sodeluje v postopku oddaje javnega naročila. 42.a člen ZJN-1 naročniku omogoča, da lahko za izpolnjevanje ekonomsko-finančnih, tehničnih in kadrovskih pogojev določi raven in druge okvire ekonomsko-finančne, tehnične in kadrovske sposobnosti, in sicer v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom javnega naročila. Pri določitvi takšnih ekonomsko -finančnih, tehničnih in kadrovskih pogojev mora naročnik torej upoštevati naravo, vsebino, namen in obseg javnega naročila, kar pomeni, da morajo biti pogoji sorazmerni s predmetom javnega naročila. Iz 5. in 7. člena ZJN-1, ki normirata načeli zagotavljanja konkurence ter enakopravnosti kot dva temeljna postulata prava javnih naročil, pa izhaja tudi zahteva, da mora naročnik pogoje kot izključujoče elemente (10. točka 3. člena ZJN-1) določiti na način, ki ne omejuje konkurence in ki ne diskriminira ponudnikov ter jih postavlja v slabši položaj zaradi okoliščin, ki niso objektivno opravičljive.

Naročnik je v točki 2.4 navodil ponudnikom za izdelavo ponudb (v nadaljevanju: navodila) določil pogoje za udeležbo, pri čemer je v točki 2.4.5.5 navodil od ponudnikov zahteval, da podpišejo izjavo na prilogi št. 6 o brezhibnosti varnostnega sistema skupaj z ustreznimi dokazili o brezhibnosti varnostnega sistema - kopije dokumentov o rednem vzdrževanju za zadnje leto pred pričetkom naročila. V točki 2.4.5.6 navodil je naročnik od ponudnikov zahteval, da opišejo in dokumentirajo potek in zaščito proizvodnje po posameznih točkah, ki jih je naštel v nadaljevanju točke 2.4.5.6 navodil in v prilogi št. 7 razpisne dokumentacije. Naročnik je z dokumentom z dne 29.6.2005 vse prevzemnike razpisne dokumentacije obvestil, da je spremenil razpisno dokumentacijo, pri čemer se je sprememba nanašala tudi na izjavo v prilogi št. 6, ki ji je naročnik med drugim dodal izjavo ponudnika, da mu bo omogočil ogled varnostnega sistema in proizvodnih postopkov ter da mu bo v primeru, če bo izbran kot najugodnejši, omogočil najmanj 3 kontrole varnostnega sistema na leto. Naročnik je dopolnil tudi prilogo št. 7, ki ji je dodal prilogo št. 7/a, v kateri je navedel minimalne pogoje zaščite proizvodnje.

Kot je razvidno iz navedenih določil razpisne dokumentacije in kot navajata tudi vlagatelj in naročnik je varnostna zahteva specifična zahteva, ki jo je naročnik postavil zaradi narave predmeta javnega naročila. Ob tem Državna revizijska komisija ugotavlja, da se ta zahteva ne nanaša na samo tehnologijo izdelave tobačnih znamk, pač pa na postopke varovanja proizvodnje in skladiščenja. Tehnično usposobljenost ponudnikov naročnik (kot to navaja sam) preverja z referencami za podobna dela, saj ponudnik z njimi dokaže, da je že izvajal podobna dela in da razpolaga z ustreznimi tehničnimi kapacitetami, s katerimi je sposoben natisniti tobačne znamke v kvaliteti, kot jo zahteva naročnik. Kot navaja sam vlagatelj (naročnik pa temu ne oporeka) sama zahtevana tehnologija tiskanja ni posebnost in z njo razpolaga večje število ponudnikov na trgu. Pač pa je posebnost zahtevani sistem varovanja, ki ga je naročnik v prilogi št. 7/a natančno opredelil in prilagodil svojim potrebam, pri čemer s takšnim sistemom ne razpolagajo ponudniki, ki so sicer tehnično opremljeni za tiskanje tobačnih znamk, niso pa še izvajali enakovrstnih naročil, kjer bi imeli naročniki enake ali podobne varnostne zahteve. Vprašanje, ki se zastavlja v tem revizijskem postopku, zato je, ali je naročnik svojo specifično zahtevo po vzpostavljenem varnostnem sistemu oblikoval na način, ki je sorazmeren glede na predmet javnega naročila.

Nedvomno gre slediti naročniku, ki zatrjuje, da mora biti tisk tobačnih znamk podvržen posebnemu varnostnemu režimu, saj gre za tiskovine, pri katerih so možne določene zlorabe. Vendar pa naročnik v odgovoru na zahtevek za revizijo ni predstavil utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi bilo dopustno od ponudnikov zahtevati, da imajo točno določen varnostni sistem vzpostavljen že eno leto pred začetkom predmetnega javnega naročila. Gre namreč za specifičen varnostni sistem, ki je prilagojen naravi predmetnega javnega naročila, zato ponudniki, ki doslej še niso izvajali enakovrstnega javnega naročila, takega varnostnega sistema po naravi stvari praviloma ne morejo imeti vzpostavljenega že eno leto pred začetkom javnega naročila. Vendar pa ta okoliščina po mnenju Državne revizijske komisije ne pomeni nujno, da ponudnik, ki je sicer tehnično usposobljen za tisk tobačnih znamk, ne bi mogel zagotoviti točno takšnega varnostnega sistema, kot ga zahteva naročnik, v primeru seveda, če bo izbran kot najugodnejši ponudnik.

Načeloma morajo biti pogoji izpolnjeni v trenutku oddaje ponudbe (argument 41. člena ZJN-1 v povezavi s 54. členom ZJN-1), pri čemer je lahko v določenih primerih zahteva po izpolnjevanju specifičnih naročnikovih pogojev že v določenem časovnem obdobju pred začetkom postopka oddaje javnega naročila nesorazmerna glede na naravo predmeta javnega naročila in dejstvo negotovosti pridobitve posla. Naročnikova zahteva po že vzpostavljenem varnostnem sistemu s točno določenimi specifikacijami od ponudnikov zahteva, da imajo že eno leto pred začetkom postopka oddaje javnega naročila vzpostavljen naročnikovim specifičnim potrebam prilagojen varnostni sistem, čeprav takega varnostnega sistema za svoje običajno poslovanje ne potrebujejo oz. ga bodo potrebovali šele v primeru pridobitve posla na predmetnem javnem razpisu, kar pa je pred začetkom postopka oddaje javnega naročila povsem negotova okoliščina. Ker po mnenju Državne revizijske komisije naročnik ni navedel takšnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti utemeljenost in sorazmernost obravnavane varnostne zahteve s predmetom javnega naročila, ni mogoče ugotoviti skladnosti obravnavane zahteve z določilom prvega odstavka 42.a člena ZJN-1. To velja zlasti ob upoštevanju dejstva, da bi lahko naročnik zagotovil ustrezen varnostni sistem tudi na drugačen način, in sicer tako, da bi od ponudnikov zahteval, da bodo zahtevani varnostni sistem z vsemi funkcionalnostmi v primeru pridobitve javnega naročila vzpostavili neposredno pred začetkom izvajanja posla. Po mnenju Državne revizijske komisije bi lahko naročnik ustreznost funkcioniranja (in v tem primeru tudi implementacije) varnostnega sistema preveril tudi v primeru, če bi izbrani ponudnik le-tega v skladu z naročnikovimi specifikacijami vzpostavil šele neposredno začetkom izvajanja posla, od ponudnikov pa bi v trenutku predložitve ponudbe zahteval le izkazovanje izpolnjevanja splošnih varnostnih zahtev, ki so običajne ali predpisane glede na dejavnost, ki jo ponudniki opravljajo.

Glede vlagateljevih navedb, ki se nanašajo na merilo "dobavni rok", Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v skladu z 9. točko 3. člena ZJN-1 merilo element za vrednotenje, (medsebojno) primerjanje ali presojanje ponudb. Merilo je vnaprej podan razlikovalni znak med ponudbami, katerega izbira odraža naročnikovo presojo pomembnosti posameznih okoliščin, povezanih s predmetom ali izvedbo naročila. Naročnik je avtonomen pri odločitvi, katera in koliko meril bo določil in uporabil, kakšne vrednostne uteži jim bo pripisal in na kakšen način jih bo uporabil, vendar pa merila in način ocenjevanja ne smejo biti v nasprotju z določili ZJN-1. ZJN-1 v 50. členu od naročnika zahteva, da mora merila, po katerih izbira najugodnejšo ponudbo, v razpisni dokumentaciji opisati in ovrednotiti. Merila ne smejo biti diskriminatorna, smiselno morajo biti povezana z vsebino javnega naročila in morajo prispevati k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb. Kdaj je merilo smiselno povezano z vsebino javnega naročila oz. kdaj naj naročnik določeno okoliščino v smislu 11. točke prvega odstavka 3. člena ZJN-1 opredeli kot merilo, je odvisno od presoje vprašanja, ali bo razlikovanje po določeni okoliščini tudi resnično zagotavljalo prednost pred ostalimi ponudbami pri dejanski in konkretni izvedbi naročila. Merilo mora biti povezano z neko okoliščino, katere večje ali manjše izpolnjevanje se mora odražati pri večji ali manjši ekonomski koristi oz. prednosti za naročnika pri izvedbi predmeta javnega naročila. To pomeni, da mora biti merilo komercialne narave in povezano s konkretno ponudbo.

Naročnik je v točki 2.14 navodil določil, da bo merilo za izbor najugodnejše ponudbe najnižja cena, pri čemer bo ponudba z najnižjo ceno prejela 100 točk, ostale ponudbe pa odstotkovno ustrezno manjše število točk. V dokumentu z dne 12.8.2005 pa je naročnik spremenil točko 2.14 navodil in določil, da sta merili za izbor najugodnejše ponudbe cena in dobavni rok (ob tem Državna revizijska komisija opozarja, da te spremembe ni presojala na podlagi tretjega odstavka 50. člena ZJN-1, saj za to ni bilo podlage v zahtevku za revizijo). Merilo "dobavni rok" je naročnik ovrednotil tako, da je določil formulo, v skladu s katero se število točk dodeli na podlagi razmerja med dobavnim rokom ponudnika z najkrajšim dobavnim rokom in dobavnim rokom ponudnika ocenjevane ponudbe, pri čemer ponudnik ne more prejeti več kot 20 točk.

Iz obrazložitve naročnika je razvidno, da namerava naročnik z merilom "dobavni rok" le-tega skrajšati, ne da bi to vplivalo na ponudbeno ceno, pri čemer naj bi bilo v interesu trošarinskih zavezancev, da je dobavni rok čim krajši, hkrati pa naj bi bilo v njihovem interesu tudi to, da je čim nižja tudi ponudbena cena. Državna revizijska komisija ugotavlja, da merilo "dobavni rok", kot ga je v razpisni dokumentaciji določil naročnik, ne zagotavlja nujno tudi nižje ponudbene cene in posledično nima neposredne povezave z ekonomsko ugodnostjo ponudbe, saj je formula obravnavanega merila takšna, da bo lahko ponudnik s krajšim dobavnim rokom ponudil višjo ceno in prejel skupno višje število točk od ponudnika, ki ponuja sicer daljši dobavni rok, a nižjo ceno. Državna revizijska komisija se strinja z naročnikom, da je dobavni rok pomemben element posla, ki je predmet javnega naročila in da je kratek dobavni rok tudi v interesu trošarinskih zavezancev. Vendar je naročnikova utemeljitev, da si ob nižanju dobavnega roka prizadeva tudi za nizke oz. enake cene, nelogična, saj lahko, kot je bilo že ugotovljeno, ponudnik s krajšim dobavnim rokom ponudi višjo ceno. Ob tem gre pripomniti, da naročnik ni odgovoril na vlagateljevo pripombo, da lahko razlika enega dne pri dobavnem roku pomeni tudi do 10% razlike v ponudbeni ceni. Naročnik je sicer navedel, da bi ponujeni dobavni rok enega dne pomenil neresnost ponudbe, vendar iz razpisne dokumentacije ni razvidno, da bi bil dobavni rok enega dne za naročnika nesprejemljiv oz. da bi imel v tem primeru možnost izločiti ponudbo kot nepravilno. Ne glede na to je iz merila "dobavni rok", kot ga je naročnik določil v razpisni dokumentaciji, razvidno, da ne zagotavlja nižjih oz. enakih cen oz. celo omogoča, da bo kot najugodnejši ponudnik izbran tisti, ki bo ponudil višjo ceno, čeprav bo lahko razlika v dobavnem roku minimalna. Prav slednja okoliščina, da lahko že en dan razlike pri dobavnem roku vpliva na višjo ponudbeno ceno, pa kaže na to, da merilo "dobavni rok" ne vpliva nujno na ekonomsko ugodnost ponudbe, pri čemer gre pripomniti, da naročnik ni pojasnil, na kakšen način mu en ali nekaj dni razlike pri dobavnem roku pomeni takšno prednost, da je zaradi tega pripravljen plačati potencialno višjo ceno (ki jo v končni fazi, kot to navaja naročnik, plačajo trošarinski zavezanci).

Kot je bilo že zapisano se Državna revizijska komisija strinja z naročnikom, da je dobavni rok pomemben element posla, vendar ob upoštevanju opisa obeh meril, zlasti pa ob upoštevanju dejstva, da je naročnik merilu "dobavni rok" dodelil 20% utež, ni mogoče slediti naročniku, da je ob enaki ceni nameraval doseči krajše roke. Če je bil to res naročnikov namen, bi moral bodisi merilo "dobavni rok" oblikovati na drugačen način (npr. z dnevnimi razponi, oblikovanimi v razrede) bodisi dobavni rok opredeliti kot pogoj oz. v točki 2.12. navodil, kjer je naročnik kot pogoj postavil 20 dnevni dobavni rok, določiti ustrezno nižji dobavni rok glede na naročnikovo oceno realnega stanja na trgu in pričakovanja trošarinskih zavezancev.

Glede na vse navedeno je Državna revizijska komisija ugodila zahtevku za revizijo in na podlagi tretje alinee prvega odstavka 23. člena ZRPJN razveljavila predmetni postopek oddaje javnega naročila v celoti.

Državna revizijska komisija je na podlagi drugega in petega odstavka 11. člena ZRPJN dne 5.9.2005 izdala sklep št. 018-280/2005-35-2190, s katerim je delno ugodila predlogu naročnika za izdajo sklepa, da vloženi zahtevek za revizijo ne zadrži nadaljnjih aktivnosti naročnika v postopku oddaje javnega naročila in dovolila nadaljevanje postopka oddaje javnega naročila do vključno sprejema odločitve o oddaji javnega naročila. Po izdaji navedenega sklepa je vlagatelj z vlogo z dne 9.9.2005 predlagal, naj Državna revizijska komisija sklep, s katerim je delno ugodila predlogu naročnika za nadaljevanje postopka oddaje javnega naročila, na podlagi šestega odstavka 11. člena ZRPJN razveljavi.

Ker je Državna revizijska komisija ob vsebinskem obravnavanju zahtevka za revizijo ugotovila, da je le-ta utemeljen in je zato razveljavila predmetni postopek oddaje javnega naročila v celoti, so s tem razveljavljena tudi vsa nadaljnja dejanja v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, ki jih je naročnik izvedel na podlagi sklepa Državne revizijske komisije št. 018-280/2005-35-2190.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval povrnitev stroškov, ki so mu nastali z revizijo, in sicer 200.000,00 SIT za takso, 3.000 točk za sestavo zahtevka za revizijo in 30 točk za materialne stroške skupaj z 20% DDV. V obvestilu o nadaljevanju postopka je vlagatelj zahteval še 50 točk z DDV za sestavo obvestila.

Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je Državna revizijska komisija na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZRPJN odločila, da se vlagatelju povrnejo potrebni stroški, nastali z revizijo. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti 200.000,00 SIT za takso, 3.000 točk za sestavo zahtevka za revizijo, 40 točk za materialne stroške in 50 točk za sestavo obvestila o nadaljevanju postopka skupaj z 20% DDV. Skupaj mora torej naročnik vlagatelju povrniti stroške v višini 607.880,00 SIT.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

Ljubljana, 7.10.2005

predsednica senata
Vesna Cukrov, univ.dipl.prav.
članica Državne revizijske komisije



Vročiti:

- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, Ljubljana,
- Odvetnica Aleksandra Jurakk, Komenskega 14, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana.

Natisni stran