018-249/2005 Občina Logatec

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, 90/1999, 110/2002, 42/2004, 61/2005; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) po članici Vesni Cukrov, ob sodelovanju svetovalca Boruta Smrdela, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "dobava in vgradnja opreme večnamenskega prostora Oš" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj UMT, d.o.o., Kotnikova 21, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnik Blaž Mrva, Ilirska 17, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Občina Logatec, Tržaška cesta 15, Logatec (v nadaljevanju: naročnik), dne 11.08.2005

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 16.05.2005 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila, v Uradnem listu RS, št. 54, z dne 03.06.2005, pod številko objave Ob-14989/05, pa je objavil javni razpis "dobava in vgradnja opreme večnamenskega prostora Oš".

V razpisni dokumentaciji in javnem razpisu predmetnega postopka oddaje javnega naročila je naročnik določil, da rok za oddajo ponudb poteče dne 19.07.2005, ob 09.00 uri.

Vlagatelj je dne 18.07.2005 po faksu in elektronski pošti na naročnika naslovil zahtevek za revizijo, v katerem zatrjuje nezakonitost nekaterih razpisnih pogojev predmetnega postopka oddaje javnega naročila.
Vlagatelj tako navaja, da je naročnik v 7. točki Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe navedel pogoj, da se mora ponudnik izkazati s potrdiloma o skladnosti (certifikatoma) za izdelavo pomičnih tribun, in sicer s certifikatoma EN 13200-1;2004 ter EN 13200-3;2004. Omenjena certifikata po mnenju vlagatelja nista povezana s predmetom javnega razpisa, to je dobava opreme za telovadnico (večnamensko dvorano), pri čemer gre predvsem za dobavo premičnih tribun. Standard EN 13200-1;2004 je standard, ki ureja merila za načrtovanje vidnega polja gledalcev v športnih dvoranah. Razviden je iz izpisa Slovenskega inštituta za standardizacijo, ki ga vlagatelj prilaga. Gre za standard, ki je namenjen načrtovanju športnih dvoran. V konkretnem primeru dvorana že stoji, prav tako so določene lokacije tribun. Načrt, v katerem so označena mesta tribun, je del razpisne dokumentacije. Naročnik zahteva certifikat za izdelavo projekta, ki ni predmet razpisa in ki ga je izdelal (pridobil) naročnik sam ter je del razpisne dokumentacije. Ker ni potrebna, v smislu 42.a člena Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000 (102/2000 - popr.), 2/2004, 2/2004; v nadaljevanju: ZJN-1), je takšna razpisna zahteva v nasprotju z zakonom. Enako velja za certifikat EN 13200-3;2004. Ta certifikat ureja ločilne elemente pri prostorih za gledalce. Tudi to je stvar projektov in ne izdelave. Tudi vsebina tega certifikata je razvidna iz izpisa Slovenskega inštituta za standardizacijo, ki ga vlagatelj prilaga. Omenjenih certifikatov vlagatelj nima, ker jih za opremljanje športnih dvoran ne potrebuje. Opremil je 18 športnih dvoran, pa certifikatov še ni potreboval. Vlagatelj domneva tudi, da takšnega certifikata nima tudi noben drugi ponudnik, razen ponudnika Elan Inventa, d.o.o.. Vlagatelj poudarja tudi, da naročnik ni zahteval certifikata za standard DIN 18032/5, ki je standard za pomične tribune, ki so predmet javnega naročila.
Vlagatelj dalje navaja, da je naročnik v 8. točki Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe določil, da mora ponudnik navesti reference za "podobna dela z vidika zahtevnosti, obsega in strokovnosti del za dobavo in vgradnjo pomičnih tribun v vrednosti nad 10.000.000,00 SIT, ki jih je ponudnik izvedel pri opremljanju treh primerljivih objektov v zadnjih petih letih". Vlagatelj navaja, da v Sloveniji obstaja le eno podjetje, ki izpolnjuje navedeni pogoj, in sicer družba Elan Inventa, d.o.o.. Vlagatelj dalje navaja, da je bilo po njegovih podatkih v zadnjih petih letih v Sloveniji opremljenih 15 večjih športnih dvoran. Deset dvoran je opremil Elan Inventa d.o.o. oziroma njegova pravna prednika, eno Lesnina MG, ostale štiri pa vlagatelj. Vlagatelj navaja tudi, da je iz razpredelnice, ki jo podaja, razvidno, da je bilo v zadnjih petih letih 5- 7 naročil za opremo športnih dvoran, za katere je bilo potrebno dobaviti pomične tribune v vrednosti nad 10.000.000,00 SIT. V dveh od teh dvoran je večina tribun fiksnih, zato v teh primerih premične tribune verjetno niso bile v vrednosti nad 10.000.000,00 SIT. Vse te dvorane je opremil en ponudnik- Elan Inventa, d.o.o.. Vlagatelj ob tem podaja seznam športnih dvoran v Sloveniji, opremljenih v zadnjih petih letih, s podatki o naročnikih, objektih, izvajalcih, letih izvedbe ter približnih vrednostih v SIT. Vlagatelj pojasnjuje, da se pomične tribune vgrajujejo predvsem v manjše dvorane, saj se, kadar se ne uporabljajo, zložijo tako, da zavzamejo čim manj prostora, ko pa jih je treba uporabiti, se izvlečejo vrsta za vrsto in šele takrat dobijo obliko tribun. Zaradi takšne tehnike uporabe so primerne le za manjše dvorane (do okrog 7 vrst gledalcev). Vlagatelj navaja, da je za večje število dvoran dobavil premične tribune, vendar v vrednosti, ki ni dosegala 10.000.000,00 SIT; takšne tribune navadno namreč stanejo manj, za dobavo tribun v vrednosti nad tem zneskom pa gre, ko gre za več tribun v isti dvorani (na različnih delih igrišča- npr. tri ločene tribune). Tudi iz tega razloga referenca dobave tribun nad zneskom 10.000.000,00 SIT ni primerna, ker pri tej vrednosti ni šlo za eno samo tribuno, ampak za več ločenih tribun. Iz navedenega je po mnenju vlagatelja razvidno, da je merilo (pravilno: pogoj- opomba Državne revizijske komisije) za priznanje sposobnosti nepotrebno in nezakonito, saj ga izpolnjuje le en ponudnik. Glede na to, da je bilo v zadnjih petih letih v Sloveniji le pet dvoran opremljenih s pomičnimi tribunami v vrednosti nad 10.000.000,00 SIT, spornega pogoja tudi teoretično ne more izpolnjevati več kot en ponudnik. Sicer pa je vlagatelj opremil še več manjših športnih dvoran, nekatere od njih prav tako s pomičnimi tribunami. Vlagatelj ima zato dejansko dovolj številne reference za izvedbo posla, razpisnih pogojev pa ne izpolnjuje. Vlagatelj na tem mestu podaja seznam štirinajstih dvoran, ki jih je opremil, in pri katerih je vrednost celotne opreme znašala "okrog 20.000.000,00 SIT". Vlagatelj v nadaljevanju zahtevka izpostavlja, da so razpisni pogoji sestavljeni tako, da ustrezajo izključno ponudniku Elan Inventa d.o.o., saj jih izpolnjuje le omenjena družba. Razpisni pogoji so zato v nasprotju s 4. členom ZJN-1 (načelo učinkovite porabe javnih sredstev), s 5. členom ZJN-1 (načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki) ter s 7. členom ZJN-1, ki prepoveduje ustvarjanje razlik med ponudniki. Razpisni pogoji niso sorazmerni z naravo, vsebino in obsegom javnega naročila. Poleg tega naročnik zahteva predložitev dokazil, ki z ZJN-1 niso predvideni (zakon taksativno našteva dokazila, ki jih lahko zahteva naročnik- 2. točka drugega odstavka 42.a člena ZJN-1). Pogoj iz razpisne dokumentacije, ki za priznanje usposobljenosti določa takšna merila, ni namenjen dejanskemu izločanju ponudnikov, ki naj ne bi bili sposobni opremiti športne dvorane naročnika, ampak je namenjen izključno temu, da izloči vse ostale ponudnike. Če bi bilo potrebno to okoliščino posebej raziskati, vlagatelj na tem mestu predlaga tudi postavitev izvedenca.
Vlagatelj v povzetku svojega zahtevka predlaga, da Državna revizijska komisija izpodbijani razpis razveljavi in naročniku naloži, naj razpisne pogoje formulira v skladu z zakonom, "vlagatelju pa naj naloži, da naročniku povrne njegove stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve o stroških do plačila".
Vlagatelj je v postopek priglasil stroške, nastale v zvezi z revizijo, in sicer za sestavo zahteve za revizijo v protivrednosti 1700 točk po veljavni Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2003 (70/2003 - popr.); v nadaljevanju: Odvetniška tarifa), ter za obvestili stranki v protivrednosti 40 točk po veljavni Odvetniški tarifi, oboje povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV. Vlagatelj je v revizijski postopek priglasil tudi stroške plačila takse za revizijo, v višini 100.000,00 SIT.

Z vlogo, z dne 22.07.2005, je naročnik vlagatelja pozval k dopolnitvi zahtevka za revizijo, ki naj bi bil nerazumljiv, vložen v neskladju z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/1999, 70/2000, 52/2002, 73/2004; v nadaljevanju: ZUP), priloženo pa naj bi mu ravno tako ne bilo dokazilo o plačilu takse za revizijo.

Vlagatelj je z vlogo, z dne 25.07.2005, zahtevek za revizijo dopolnil s predložitvijo potrdila o plačilu takse za revizijo, pojasnil pa je tudi, da je bil njegov revizijski zahtevek pravočasen, da se nanaša na predmetni postopek oddaje javnega naročila, ter da se v reviziji postopkov oddaje javnih naročil smiselno uporablja Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 2/2004 (10/2004 - popr.)), ne pa ZUP, na katerega se sklicuje naročnik.

Naročnik je o vlagateljevem zahtevku za revizijo odločil s sklepom, št. 414-06/05-7, z dne 29.07.2005, s katerim je le- tega zavrnil kot neutemeljenega.
V obrazložitvi svoje odločitve je naročnik navedel, da vlagatelj navkljub njegovemu pozivu ni odpravil vseh pomanjkljivosti vloženega zahtevka za revizijo; naročnik tako ponovno ugotavlja, da vlagatelj svojega zahtevka ni vložil v skladu z 12. členom ZRPJN.
V nadaljevanju obrazložitve se naročnik odziva na vlagateljevo navedbo, da slednji namerava kandidirati na javnem razpisu (pravilno: v predmetnem postopku oddaje javnega naročila- opomba Državne revizijske komisije). Naročnik v zvezi s tem ugotavlja, da vlagatelj v predpisanem roku, to je do 19.07.2005, do 09.00 ure, svoje ponudbe ni oddal.
Naročnik dalje navaja, da je za vlagatelja sporno merilo najnižja cena, kot edino merilo za ocenjevanje ponudb v predmetnem postopku oddaje javnega naročila. Naročnik v zvezi s izpostavlja, da je omenjeno merilo skladno z ZJN-1, s tem povezane revizijske navedbe vlagatelja pa so neutemeljene.
Glede zahtevanih certifikatov naročnik navaja, da se je za standarda EN 1320-1:2004 in EN 13200-3:2004 odločil skupaj s projektantom, ker sta oba povezana s predmetom javnega naročila. Standard EN 1320-1:2004 tako podaja zahteve glede vidnega polja gledalcev na pomičnih tribunah, naročnik pa s to zahtevo standarda pridobi največje število sedežnih mest v dvorani in s tem najboljšo tehnično zasnovo tribun (razporeditev sedežnih mest in njihova oznaka na tribuni ter višine teras na tribunah so predmet projekta opreme in ne projekta zgradbe). Standard EN 13200-3:2004 podaja zahtevo glede višine in obremenitve varnostnih ograj pomičnih tribun in naročniku zagotavlja maksimalno varnost pred padci s tribun (prerivanje, zdrsi, naslanjanjeâ??). Naročnik od ponudnikov ni zahteval certifikata o skladnosti z DIN 18032/5, ker je ta standard star in ni del pravnega reda EU, ter je glede evropskega standarda slabši, pri čemer naročnik navaja tudi razliki med standardoma. Naročnik se je skupaj s projektantom odločil za ustrezno strog varnostni kriterij, zato ker bo na ta način zagotovil večjo varnost uporabnikom. Glede na to, da ima za večnamenski prostor, ki je že v uporabi, pridobljeno uporabno dovoljenje in po montaži pomičnih tribun ne bo nobenega tehničnega pregleda, je zahteva po vgradnji ustrezne opreme s potrdilom o skladnosti (certifikatom) edino zagotovilo naročniku, da je zagotovljena varna uporaba. še posebej nevarne so točke ob stiku tribunskih blokov in ob delnem izvlečenju tribun. Način pritrditve montažno demontažnih čelnih in bočnih tribunskih ograj ter trdnost pritrditve in način izdelave le- teh sta bistvenega pomena za varnost uporabnikov. Naročnik vlagateljeve navedbe, povezane s obravnavanima standardoma, zato zavrača kot neutemeljene.
Glede revizijskih navedb, ki se nanašajo na zahtevane reference, naročnik navaja, da bi lahko glede na določila ZJN-1 od ponudnikov zahteval tudi reference za obdobje le zadnjih treh let, vendar se je glede na to, da je gradnja objektov dolgotrajna in je lahko dobava in vgradnja opreme- pomičnih tribun dolgotrajnejše narave, odločil, da bo upošteval petletno obdobje. Ker naročnik ponudnikov ni želel obremenjevati z naštevanjem vseh dobav, ki so jih izvedli v zadnjem obdobju, je navedel da zadošča, da navedejo podobna dela z vidika zahtevnosti, obsega in strokovnosti del za dobavo in vgradnjo premičnih tribun v vrednosti nad 10.000.000,00 SIT (le 25% ocenjene vrednosti javnega naročila), ki jih je ponudnik izvedel pri opremljanju treh primerljivih objektov v zadnjih petih letih. Ponudniki so lahko opremili s premičnimi tribunami različne objekte tako doma, kot v tujini, za različne investitorje, zaradi česar so navedbe vlagatelja, da je bilo v zadnjih petih letih opremljenih le pet dvoran s pomičnimi tribunami v vrednosti nad 10.000.000,00 SIT, povsem netočna. Vlagatelj že sam navaja preko 30 objektov v Sloveniji, pozablja pa, da smo del EU. Pomične tribune se lahko uporabljajo v kongresnih centrih, cerkvah, avditorijih, zunanjih in notranjih bazenih, večnamenskih dvoranah, avlah, cirkuških arenah, dirkališčih in drugih športno- kulturnih objektih. Naročnik se je glede na specifično opremo odločil za zelo nizek kriterij glede vrednosti del in števila objektov, žal pa naročnik kot ustrezne dobave artiklov ni mogel šteti npr. računalniške opreme, športne opreme ali raznih drugih pohištvenih artiklov, ker niso predmet javnega naročila. V določenem roku so ponudniki naročniku oddali več ponudb, kar vse negira navedbe vlagatelja. Naročnik zato vlagateljev revizijski zahtevek tudi v na tem mestu obravnavanem delu zavrača.
Naročnik povzema, da je uporaba merila najnižja cena skladna z 51. členom ZJN-1, da je zahteva po predložitvi certifikatov skladna s točko g drugega odstavka 42.a člena ZJN-1 in z drugim odstavkom 43. člena ZJN-1, ter da so pogoji glede referenc skladni z drugim odstavkom 42.a člena ZJN-1.

Vlagatelj je z vlogo, z dne 03.08.2005, naročnika obvestil, da želi revizijski postopek nadaljevati pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je z dopisom, z dne 04.08.2005, Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o predmetnem postopku oddaje javnega naročila.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, na podlagi 22. in 23. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je pred vsebinskim obravnavanjem vlagateljevega revizijskega zahtevka najprej preverila, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke za njegovo obravnavo. Ob tem je ugotovila, da zahtevek za revizijo vsebuje vse obvezne sestavine iz tretjega odstavka 12. člena ZRPJN, naročnikovih navedb o neodpravi vseh domnevnih pomanjkljivosti zahtevka pa zaradi njihove nekonkretiziranosti ni mogoče preizkusiti.

Upoštevajoč ugotovljeno izpolnjevanje vseh procesnih predpostavk, je Državna revizijska komisija pričela z meritorno obravnavo vlagateljevega revizijskega zahtevka. Ob tem je ugotovila, da revizijski zahtevek ni utemeljen, kar argumentira, kakor sledi.

Vlagatelj v svojem revizijskem zahtevku napada dve izmed določil razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila, ki po njegovem prepričanju nista skladni z določili predpisov s področja javnega naročanja.

Vlagatelj tako najprej napada 7. točko Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, v kateri je naročnik od ponudnikov zahteval, da mora biti izdelava premičnih tribun v skladu z evropskima normativoma EN 13200-1;2004 ter EN 13200-3;2004, kar morajo ponudniki dokazati s potrdilom o skladnosti (certifikatom). Vlagatelj v zvezi z naročnikovo zahtevo navaja, da gre v obeh primerih za standarda, ki nista povezana s predmetom javnega razpisa (pravilno: javnega naročila), saj sta namenjena načrtovanju športnih dvoran, ne pa izdelavi premičnih tribun. Vlagatelj navaja tudi, da naročnik obenem ni zahteval certifikata DIN 18032/5, ki pa je standard za premične tribune. Naročnik v svojem odgovoru na zahtevek za revizijo vlagateljeve navedbe prereka.

Državna revizijska komisija je z dopisom, z dne 05.08.2005, za strokovno mnenje v zadevi zaprosila Slovenski inštitut za standardizacijo, katerega odgovor je prejela dne 08.08.2005. Državna revizijska komisija je podatke, potrebne za odločitev v zadevi, pridobila tudi s strani Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, Direktorata za prostor, ter s strani Republike Slovenije, Ministrstva za šolstvo in šport, Direktorata za šport.

Na podlagi navedb obeh strank ter pridobljenih pojasnil in podatkov je Državna revizijska komisija ugotovila, da vlagateljevim revizijskim zahtevam o nedopustnosti zahteve po predložitvi potrdila o skladnosti s standardoma EN 13200-1;2004 ter EN 13200-3;2004 ni mogoče slediti. Državna revizijska komisija je v revizijskem postopku ugotovila, da gre pri obeh navedenih standardih, ki se ju pravilno označuje kot standarda SIST EN 13200-1:2004 ter OSIST prEN 13200-3:2004, za "slovenska nacionalna standarda", sprejeta s privzemom evropskega standarda (pri slednjem gre za veljaven osnutek tega standarda). Kot takšna sta standarda javni listini in normativna dokumenta, ki ju je, ob upoštevanju načel iz 4. člena Zakona o standardizaciji (Uradni list RS, št. 59/99; v nadaljevanju: Zakon o standardizaciji) in skladno s svojimi pravili, sprejel Slovenski inštitut za standardizacijo. Skladno s 23. členom Zakona o standardizaciji je uporaba standardov SIST prostovoljna, razen v primeru, da je obvezna uporaba SIST določena s predpisom. Državna revizijska komisija je ugotovila tudi, da se oba na tem mestu obravnavana standarda, v nasprotju s prepričanjem vlagatelja, nanašata tudi na fazo projektiranja, izdelave ter vgradnje premičnih tribun; standard SIST EN 13200-1:2004 se tako nanaša na merila za načrtovanje vidnega polja gledalcev v prostorih za gledalce, kar je brez dvoma tudi stvar načrtovanja in izdelave premičnih tribun (razporeditev sicer že določenega števila sedežev na tribuni, od katerega je odvisno vidno polje, ni stvar projekta izgradnje dvorane, temveč stvar projekta in izdelave premične tribune), standard OSIST prEN 13200-3:2004 pa se nanaša na zahteve glede ločilnih elementov v prostorih za gledalce, kar je ponovno nedvomno stvar projekta in izdelave premične (ali fiksne) tribune, ne pa stvar načrtovanja dvorane (slednji standard določa zahteve glede lastnosti nameščenih zunanjih ograj, razdelilnih elementov, ograj pred in za sedeži na tribuni itd.).

Državna revizijska komisija pripominja, da je naročnik pri odločitvi o tem, katere pogoje in merila bo umestil v razpisno dokumentacijo postopka oddaje javnega naročila, svoboden, upoštevajoč pri tem temeljna načela javnega naročanja in omejitve, kot jih postavljajo predpisi s področja javnih naročil. Državna revizijska komisija v konkretnem primeru ugotavlja, da naročnik z umestitvijo zahteve po predložitvi dokazil o skladnosti s standardoma SIST EN 13200-1:2004 ter OSIST prEN 13200-3:2004 v razpisno dokumentacijo predmetnega postopka oddaje javnega naročila ni prekršil nobenega od temeljnih načel javnega naročanja niti določil predpisov s področja javnih naročil. Naročnik je namreč izbral standarda, katerih uporaba je sicer prostovoljna, ki pa sta javni listini in v Republiki Sloveniji splošno sprejeta normativna dokumenta, ki se obenem nanašata na predmet konkretnega javnega naročila. Ob zapisanem je potrebno izpostaviti tudi, da je naročnik v revizijskem postopku utemeljeno izkazal razloge za izbor navedenih standardov, ravno tako pa tudi prednosti le- teh napram standardu, ki ga v svojem revizijskem zahtevku predlaga vlagatelj.

V povzetku zapisanega gre ugotoviti, da vlagatelj s svojimi revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na z njegove strani zatrjevano nedopustnost naročnikove določitve zahteve po predložitvi dokazil o skladnosti s standardoma SIST EN 13200-1:2004 ter OSIST prEN 13200-3:2004 v razpisni dokumentaciji predmetnega postopka oddaje javnega naročila, ni uspel dokazati neskladja ravnanja naročnika s predpisi in načeli s področja oddaje javnih naročil. Iz navedenih razlogov je potrebno s tem povezane revizijske navedbe vlagatelja zavrniti kot neutemeljene.

Vlagatelj v nadaljevanju revizijskega zahtevka napada tudi 8. točko Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, v kateri je naročnik kot pogoj postavil zahtevo po referencah za "podobna dela z vidika zahtevnosti, obsega in strokovnosti del za dobavo in vgradnjo premičnih tribun v vrednosti nad 10.000.000,00 SIT, ki jih je ponudnik izvedel pri opremljanju treh primerljivih objektov v zadnjih petih letih". Vlagatelj ob tem izraža prepričanje, da navedeni pogoj lahko izpolni le ponudnik Elan Inventa, d.o.o., saj je bilo v zadnjih petih letih v Sloveniji opremljenih 15 večjih športnih dvoran, od tega pa le pet takšnih, kjer naj bi vrednost pomičnih tribun presegala 10.000.000,00 SIT. Naročnik vlagateljeve navedbe prereka, navajajoč pri tem, da se premične tribune vgrajuje tudi v druge objekte, kot tudi, da je zahteva po referencah sorazmerna z ocenjeno vrednostjo predmetnega javnega naročila.

Državna revizijska komisija je v zvezi z na tem mestu obravnavanimi revizijskimi navedbami najprej preverila, ali je naročnikova zahteva po referencah dejansko nesorazmerna z naravo vsebino in obsegom predmetnega javnega naročila. Ob tem je ugotovila, da se naročnikova zahteva po referencah nanaša na "podobna dela z vidika zahtevnosti, obsega in strokovnosti del za dobavo in vgradnjo premičnih tribun", iz česar izhaja, da je le- ta dopustna glede na vsebino in naravo predmetnega javnega naročila. Glede na dejstvo, da je ocenjena vrednost predmetnega javnega naročila, kot izhaja iz sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila, 40.000.000,00 SIT, gre ugotoviti tudi, da naročnikova zahteva po referencah "v vrednosti nad 10.000.000,00 SIT, ki jih je ponudnik izvedel pri opremljanju treh primerljivih objektov v zadnjih petih letih", sama po sebi ni nedopustna tudi glede na obseg predmetnega javnega naročila.

Sledeč zgornji ugotovitvi je Državna revizijska komisija v nadaljevanju revizijskega postopka preverila navedbo vlagatelja, da lahko naročnikovo zahtevo po referencah izpolni le en ponudnik, zaradi česar naj bi bila ta v nasprotju z več temeljnimi načeli javnega naročanja. Državna revizijska komisija je nekatere podatke, potrebne za odločitev v zadevi, najprej pridobila s strani Republike Slovenije, Ministrstva za šolstvo in šport, Direktorata za šport. Iz slednjih izhaja, da je bilo v Republiki Sloveniji, po podatkih te institucije, v obdobju od 2000- 2004 izgrajenih najmanj 33 večjih dvoran, v kakršne se vgrajuje premične tribune, v letu 2005 pa naj ni bilo takšnih dvoran v gradnji vsaj še šest. Ob upoštevanju tega dejstva, je Državna revizijska komisija z dopisom, z dne 10.08.2005, enega od ponudnikov, ki je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila do roka, določenega za oddajo ponudb, oddal svojo ponudbo (in sicer ne ponudnika, ki ga navaja vlagatelj), pozvala k podaji pojasnila o tem, ali izpolnjuje pogoj po referencah, kot je bil določen v razpisni dokumentaciji predmetnega postopka oddaje javnega naročila. Pozvani ponudnik je z dopisom, z dne 10.08.2005, Državni revizijski komisiji sporočil, da za vlagatelja sporni pogoj izpolnjuje.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da revizijskim navedbam vlagatelja, po katerih naj bi zanj sporno zahtevo po referencah lahko izpolnil zgolj ponudnik Elan Inventa, d.o.o., ne drži; takšen pogoj namreč, kot je bilo ugotovljeno, poleg imenovanega ponudnika izpolnjuje vsaj še en ponudnik, ki je tudi oddal svojo ponudbo v predmetnem postopku oddaje javnega naročila. V posledici tega dejstva gre ugotoviti, da vlagatelj svoje revizijske navedbe o prilagojenosti obravnavane zahteve razpisne dokumentacije zgolj enemu ponudniku ni uspel izkazati, ravno tako pa ni uspel izkazati niti neskladja naročnikove zahteve po referencah s temeljnimi načeli javnega naročanja.

Državna revizijska komisija kot slednje ugotavlja, da je naročnik v svoji odločitvi o zahtevku za revizijo navedel, da naj bi vlagatelj v le- tem kot kršitev izpostavljal tudi dejstvo izbora merila najnižja cena, kot edinega merila za izbiro najugodnejše ponudbe v predmetnem postopku oddaje javnega naročila. Državna revizijska komisija z vpogledom v vlagateljev revizijski zahtevek ugotavlja, da vlagatelj izbora omenjenega merila dejansko ne izpostavlja kot spornega, zato obravnava tega dejstva pred Državno revizijsko komisijo ni potrebna.

Državna revizijska komisija v povzetku zgornjih ugotovitev zaključuje, da vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom ni uspel izkazati neskladja zanj spornih določil razpisne dokumentacije s predpisi in temeljnimi načeli s področja javnega naročanja. Državna revizijska komisija je zato njegov revizijski zahtevek, na podlagi določil 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN, zavrnila kot neutemeljen.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Skladno s tretjim odstavkom 22. člena ZRPJN mora v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, naročnik na pisno zahtevo vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo.

Vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom ni uspel, zato je Državna revizijska komisija, na podlagi šestega odstavka 22. člena ZRPJN, zavrnila tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

Ljubljana, 11.08.2005

Vesna Cukrov, univ. dipl. prav., Članica Državne revizijske komisije



Vročiti:
- Odvetnik Blaž Mrva, Ilirska 17, Ljubljana,
- Občina Logatec, Tržaška cesta 15, Logatec,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana.

Natisni stran