018-123/2005 Služba Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Ur.l. RS, štev. 78/99, 90/99,110/02 in 42/04; v nadaljevanju: ZRPJN) po članu Jožefu Kocuvanu in ob sodelovanju višje svetovalke Vide Kostanjevec, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za dobavo pisarniškega materiala in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje DZS, Založništvo in trgovina, d.d., Dalmatinova 2, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnik Zmago Marovt, Rozmanova 12/I, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko, Kotnikova 28, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 6.5.2005

odločila:

1.) Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2.) Dopolnitev zahtevka za revizijo, kot smiselno izhaja iz izjave vlagatelja o nadaljevanju revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo z dne 13.4.2005, se zavrže.

3.) Zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev:

Naročnik je v Uradnem listu RS štev. 6/05, pod štev. objave Ob-1379/05, objavil javno naročilo po odprtem postopku za dobavo pisarniškega materiala.

Naročnik je s Sklepom o oddaji javnega naročila štev. 404-2/2005-38 z dne 8.3.2005 vlagatelja obvestil, da je izvedbo naročila oddal podjetju Ekstra Lux d.o.o., Cesta na Brdo 49, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Zoper zgoraj navedeno odločitev naročnika je vlagatelj pravočasno vložil zahtevek za revizijo, s katerim zahteva, da se naročnikova odločitev o oddaji javnega naročila odpravi ter v ponovnem postopku izbire izloči ponudbo izbranega ponudnika zaradi neobičajno nizke ponudbene cene ter kot najugodnejšo izbere ponudbo vlagatelja. Vlagatelj trdi, da je naročnik je s tem, ko je vlagatelju onemogočil vpogled v ponudbo izbranega ponudnika, kršil določbe Zakona o javnih naročilih (Ur.l.RS, štev. 39/00, 102/00 in 2/04; v nadaljevanju: ZJN-1) in Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 32/98, 37/98, 84/98, 215/99, 45/01, 59/01; v nadaljevanju: ZGD), na podlagi katerih lahko vlagatelj z vpogledom v ponudbo izbranega ponudnika pridobi dokaze za to, da lahko v postopku revizije uspešno zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Vlagatelj navaja, da iz zapisnika o vpogledu v ponudbeno dokumentacijo z dne 22.2.2005 izhaja, da zaradi pisne izjave izbranega ponudnika, da so cene posameznih artiklov v njegovem predračunu zaupne narave, naročnik vlagatelju teh cen ni razkril, čeprav so bile podlaga za vrednotenje, saj je ravno zaradi teh postavk izbrani ponudnik prejel 100 točk. Vlagatelj opozarja, da je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala, da so sicer podatki o ponudnikih iz ponudbene dokumentacije zaupni, kar pomeni, da ni dovoljeno njihovo razkrivanje, razen pod pogoji, določenimi v zakonu - hkrati pa podatki, ki dokazujejo dokazovanje izpolnjevanje omejitev in pogojev za izbiro najugodnejše ponudbe ter podatki, potrebni za vrednotenje ponudb, ne morejo veljati za zaupne. Navedeno po vlagateljevem mnenju pomeni, da sama ponudbena cena posameznih artiklov, ki služi za vrednotenje ponudbe, ne more veljati za zaupno. Na tej podlagi vlagatelj ugotavlja, da mu je bila kršena pravica do vpogleda, zaradi česar v obravnavani zadevi tudi ni mogoče objektivno preveriti pravilnosti naročnikove odločitve o izbiri najugodnejše ponudbe. Vlagatelj pa se s takšno odločitvijo naročnika tudi sicer ne strinja in navaja, da naročnik očitno ni opravil pregleda in vrednotenja prispelih ponudb v skladu z lastno specifikacijo, saj je nemogoče, da bi izbrani ponudnik za ponujeno ceno ponudil takšen material, kot je bil zahtevan v razpisni dokumentaciji. Vlagatelj trdi, da kot stranka, ki se že leta ukvarja z dejavnostjo, ki je predmet naročila, ve, kakšen so cene na trgu in zato domneva, da je cena izbranega ponudnika neobičajno nizka prav zaradi nedovoljenih razlogov. To po vlagateljevem mnenju izhaja že iz primerjave ponudbenih cen, ki so razvidne iz zapisnika o javnem odpiranju ponudb, iz katerega gre ugotoviti, da sta dve ponudbi s približno enako ceno in cena izbranega ponudnika, ki je neobičajno nizka. Pravila o javnem naročanju pa nalagajo dolžnost naročniku, da reagira, če ugotovi, da je v ponudbi neobičajno nizka cena zaradi nedovoljenih razlogov. Zaradi navedenega vlagatelj predlaga, naj naročnik ponovno preveri, ali artikli ustrezajo zahtevam iz razpisne dokumentacije (original) in tudi njihove cene. V tej zvezi vlagatelj ponovno poudarja, da bi morale biti cene izbranega ponudnika objektivno preverljive, kar je že večkrat zapisal v svojih odločitvah tudi Državna revizijska komisija, saj to posledično pomeni enakopravno obravnavanje vseh ponudnikov. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka po priloženem stroškovniku.

Naročnik je s sklepom štev. 404-2/2005-49 z dne 5.4.2005 zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. Po prepričanju naročnika je oblikovanje ponudbenih cen stvar poslovne odločitve ponudnikov. Naročnik poudarja, da je konkurenčnost ponudb ob izpolnjevanju ostalih pogojev za izvedbo javnega naročila temeljni interes naročnika in smisel javnega naročanja ter da v konkretnem primeru skupne ponudbene cene izbranega ponudnika, ki je bila tudi edino merilo za izbiro najugodnejše ponudbe (točka 15 razpisne dokumentacije), dejansko ni ocenil kot neobičajno nizke. Naročnik se sklicuje na 1. odstavek 53. člena ZJN-1 ter navaja, da v konkretnem postopku glede izbranega ponudnika ni podvomil o možnosti izvedbe posla, niti ni imel namena zavrniti ponudbe. Tega, katere cene je potrebno šteti za "neobičajno nizke" in pod kakšnimi pogoji zakon ne določa, zato je naročnik prepričan, da je to stvar njegove presoje v konkretnem primeru. Ob tem naročnik ugotavlja, da vlagatelj svojih trditev o nizki ceni izbranega ponudnika ni z ničemer utemeljil in za njih ni ponudil nobenih dokazov, temveč je zgolj pavšalno navedel, da je cena izbranega ponudnika "neverjetno nizka". Pavšalne navedbe vlagatelja o tem, da se že dolgo ukvarja z dejavnostjo, ki je predmet naročila in pozna cene na trgu, ter domneva, da je cena izbranega ponudnika neobičajno nizka zaradi nedovoljenih razlogov, pa so po naročnikovem mnenju irelevantne. Naročnik tudi navaja, da vlagatelj neutemeljeno trdi, da je cena posameznih artiklov služila za vrednotenje ponudb ter da iz tega razloga ne more veljati za zaupno, saj so bile vse ponudbe ovrednotene izključno na podlagi in skladno s točko 15 razpisne dokumentacije, ki določa, da kot edino merilo za vrednotenje in ocenjevanje ponudb služi le skupna cena iz ponudbenega predračuna. Očitek vlagatelja je po naročnikovem mnenju nesprejemljiv tudi iz razloga, ker je tudi vlagatelj v svoji ponudbi cene artiklov v ponudbenem predračunu označil z oznako "zaupno", torej vlagatelj sam nasprotuje razkritju svojih cen posameznih artiklov, pričakuje pa, da mu bo naročnik razkril iste podatke drugih ponudnikov, s čimer bi jih dejansko postavil v neenakopraven položaj, kar je v izrecnem nasprotju s temeljnim načelom enakopravnosti ponudnikov, kot ga opredeljuje 7. člen ZJN-1. Tudi očitek vlagatelja, da je naročnik ravnal v nasprotju z lastno specifikacijo je po naročnikovem mnenju neutemeljena domneva, saj je vlagatelj ni podprl z nobenim dokazom. Naročnik trdi, da je pregled in vrednotenje vseh ponudb v celoti izvršil skladno z razpisno dokumentacijo, vse faze postopka so pisno dokumentirane in evidentirane, pri čemer je vseskozi ravnal v duhu temeljnih načel javnega naročanja in si je zlasti prizadeval za gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev tako, da bi nakup blaga opravil s čim manj sredstvi, na podlagi konkurence med enakopravno obravnavanimi ponudniki.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 13.4.2005, skladno s 1. odstavkom 17. člena ZRPJN, naročnika obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo. V navedenem dopisu vlagatelj zanika navedbo naročnika, da je v svoji ponudbi cene artiklov označil kot zaupne ter navaja, da je bil kot zaupen označen le cenik artiklov izven razpisa, ti pa niso bili predmet razpisa, zato cenik ni bil niti predmet pregleda niti vrednotenja ponudb. Vlagatelj opozarja na odstopanje cene izbranega ponudnika od cene vlagatelja ter ugotavlja, da je samo seštevek cen artiklov pod zap. štev. 1, 108, 109, 110, 111, 112, 123 in 114 v ponudbi vlagatelja enaka ponudbeni ceni izbranega ponudnika v celoti oziroma, da je glede zahteve naročnika po originalnih proizvodih artiklov pod zap. štev. 108 do 114 in nabavno ceno artikla pod zap. štev. 1, ki je 400 SIT, mogoče ugotoviti, da znaša ponudbena cena izbranega ponudnika toliko kot seštevek cen navedenih artiklov v ponudbi vlagatelja. Vlagatelj se sicer strinja z naročnikom, da je njegov interes kupovati ceneje, vendar opozarja, da je potrebno pri tem spoštovati nekatera pravila. V tem delu vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija zaradi ugotovitve dejanskega stanja, preveri cene pri uradnih zastopnikih teh artiklov. Vlagatelj opozarja na dejstvo, da je naročnik zahteval originalne proizvode (pojasnila razpisne dokumentacije štev. 404-2/2005-21 z dne 10.2.2005), cene teh pa so visoke in s takšno ponudbeno ceno, izbrani ponudnik ne krije nabavne cene teh artiklov, to pa je po vlagateljevem mnenju razlog, ki zavezuje naročnika, da ponudbo izloči. Vlagatelj še poudarja, da ni zahteval vpogleda v strukturo cene, temveč v končno ceno posameznih proizvodov oziroma artikov, ki so predmet javnega naročila, kar po njegovem mnenju ne more predstavljati poslovne skrivnosti, saj seštevek teh cen da ceno, ki je predmet ocenjevanja oz. vrednotenja. Istočasno vlagatelj poudarja, da je njegov predstavnik dejansko prišel na vpogled, da pa se mu ni pokazalo niti enega samega dokumenta ali podatka, saj je naročnik zgolj ugotovil, da podatki v ponudbi izbranega ponudnika v celoti predstavljajo poslovno skrivnost.

Naročnik je z dopisom štev. 404-2/2005/55 z dne15.4.2005, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 18.4.2005 na podlagi 2. odstavka 17. člena ZRPJN odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji. Naročnik vztraja pri svoji odločitvi ter dodaja, da je pri izvedbi postopka v celoti ravnal v skladu temeljnimi načeli in spoštoval vsa pravila javnega naročanja, določena z ZJN-1 kot tudi tista, ki jih je sam zapisal v razpisu oz. razpisni dokumentaciji. Naročnik kot neresnično zavrača navedbo vlagatelja, da njegovemu predstavniku ni pokazal "niti enega samega dokumenta ali podatka" ter navaja, da je bila dne 22.3.2005 predstavniku vlagatelja predložena na vpogled celotna ponudba izbranega ponudnika, pri čemer pa je naročnik upoštevaje zahtevo izbranega ponudnika le prekril cene posameznih artiklov (ne pa skupne cene). Res pa je, navaja naročnik, da predstavnika vlagatelja razen cen posameznih artiklov ni zanimalo nič drugega iz ponudbe izbranega ponudnika in je ni imel interesa niti prelistati, čeprav je to možnost nesporno imel. Naročnik zaključuje, da je vlagateljev predstavnik brez pripomb podpisal zapisnik o vpogledu štev. 404-2/2005/42 z dne 22.3.2005, vročen pa mu je bil tudi en izvod.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Kar zadeva vlagateljeve očitke, ki se nanašajo na domnevno kršenje pravice do vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj po prejemu izpodbijanega Sklepa o oddaji javnega naročila z dne 8.3.2005 od naročnika pisno zahteval (dopis vlagatelja z dne 16.3.2005), naj mu omogoči vpogled v ponudbo izbranega ponudnika. Naročnik se je na omenjeno zahtevo vlagatelja odzval ter mu sporočil (dopis naročnika štev. 404-2/2005 z dne 18.3.2005), da se lahko oglasi na njegovem sedežu dne 22.3.2005. Kot je razvidno iz zapisnika o vpogledu v ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika (zapisnik štev. 404-2/2005-42 z dne 22.3.2005), naročnik zaradi pisne izjave izbranega ponudnika, da so cene posameznih artiklov v njegovem predračunu zaupne narave (izbrani ponudnik je v svoji ponudbi kot zaupne označil cenike blaga v delu, kjer so navedene cene artiklov), vlagatelju ni razkril cen posamičnih artiklov.

V zvezi z možnostjo vpogleda v celotno ponudbeno dokumentacijo konkurenčnih ponudnikov je Državna revizijska komisija že večkrat zavzela stališče, da ponudbene dokumentacije ni mogoče obravnavati kot v celoti javen dokument ter da mora naročnik odkloniti dajanje takšnih podatkov in obvestil, ki bi pomenilo kršitev zaupnosti podatkov. Naročnik je namreč ves čas vodenja postopka oddaje javnega naročila dolžan paziti, da ne razkrije ponudnikovih poslovnih skrivnosti, zato mora varovati kot zaupne vse podatke iz ponudb, razen tistih podatkov, ki so navedeni v zapisniku o odpiranju ponudb, če je odpiranje javno. Predvsem mora naročnik pri odločanju o vpogledu v ponudbeno dokumentacijo konkurenčnih ponudnikov paziti, da ne krši morebitno zaupnost posameznih delov dokumentacije, v kolikor jih je kot take označil sam ponudnik. Takšna interpretacija izhaja iz 1. odstavka 8. člena ZJN-1 v povezavi s členi 39 do 42 ZGD ter 4. člena Navodila o postopku odpiranja ponudb (Ur.l.RS, št. 76/01), ki določa, da varovanje podatkov določa zakon ter da morajo pristojni za odpiranje ponudb in drugi, ki imajo dostop do podatkov v ponudbah, med odpiranjem ponudb varovati kot zaupne vse podatke iz ponudb, razen podatkov, ki so navedeni v zapisniku o odpiranju ponudb, če je odpiranje javno. Po drugi strani pa je potrebno upoštevati tudi, da ne morejo nositi oznake poslovne skrivnosti pri posameznem ponudniku ali veljati za zaupne podatki, ki dokazujejo izpolnjevanje omejitev in pogojev za izbiro najugodnejše ponudbe, ter podatki, ki so na osnovi meril za izbiro najugodnejše ponudbe potrebni za vrednotenje ponudb, ki so javni, saj jih je komisija ob odpiranju ponudb dolžna javno oznaniti in vnesti v zapisnik. Državna revizijska komisija je zato že večkrat odločila, da mora naročnik dopustiti vpogled v ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika v tistem delu, ki je nedvomno, kot to določa zakon, javna. S tem so mišljeni glavni podatki iz ponudbe, ki so bili, ali bi morali biti predstavljeni že ob javnem odpiranju ponudb in na podlagi katerih naročnik ocenjuje in med seboj primerja ponudbe ter izbere najugodnejšo ponudbo skladno z merili iz razpisne dokumentacije.

Kot pravilno opozarja naročnik, je v obravnavanem primeru v razpisni dokumentaciji štev. 404-2/2005-4 z dne 11.1.2005 v poglavju B (Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe) v 15. točki (Merilo) določeno, da "â?? bo izbrana cenovno najnižja ponudba", pri čemer "â?? se bo primerjala skupna cena iz ponudbenega predračuna". Iz razpisne dokumentacije torej izhaja, da je naročnik vršil izbiro najugodnejše ponudbe izključno na podlagi merila najnižje skupne(!) ponujene cene iz ponudbenega predračuna. Ob takšnem dejanskem stanju je potrebno pritrditi naročniku v tem, da so v smislu ocenjevanja ponudb v skladu z vnaprej določenim merilom iz razpisne dokumentacije cene posameznih artiklov irelevantne, saj je bilo v obravnavanem primeru edino merilo za izbiro najugodnejše ponudbe (izključno) skupna ponudbena cena iz ponudbenega predračuna, posamezne postavke ponudbenega predračuna (t.j. cene posameznih artiklov) pa sploh niso bile predmet ocenjevanja po razpisnih merilih.

Ker je bilo torej v obravnavanem primeru edino merilo za izbiro najugodnejše ponudbe najnižja skupna cena in je ocenjevanje ponudb potekalo izključno na podlagi tega merila (podatek o skupni ponudbeni ceni pa je bil ves čas znan tudi vlagatelju), Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik s tem, ko je vlagatelju odrekel možnost vpogleda v tisti del ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika, ki se nanaša na cene posameznih artiklov ter ga je izbrani ponudnik označil kot zaupnega, ni ravnal v nasprotju z določili ZJN-1.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju obravnavala vlagateljeve očitke, ki se nanašajo na domnevno "neobičajno nizko" ceno ponudbe izbranega ponudnika, po kateri po vlagateljevem mnenju predmetnega javnega naročila ni mogoče izvršiti in za katero vlagatelj sumi, da je neobičajno nizka zaradi "nedovoljenih razlogov". Kot pravilno opozarja naročnik, se določilo 53. člena ZJN-1 (Neobičajno nizka cena) nanaša le na tiste procesne položaje, v katerih želi naročnik ponudbo, ki vsebuje najnižjo ceno, zavrniti. Določba 53. člena je namenjena varstvu ponudnika, ki je predložil ponudbo z najnižjo ceno in za katero je naročnik ocenil, da je po njegovi presoji "neobičajno nizka" ter jo zato želi izločiti iz postopka oddaje javnega naročila. V skladu z ZJN-1 ima naročnik pravico, da takšno ponudbo zavrne, vendar šele potem, ko se je z uporabo postopka, ki je predpisan v 1. in 2. odstavku 53. člena, na podlagi naknadnih pojasnil prizadetega ponudnika prepričal, da je njegov sum o "neobičajno nizki" ceni utemeljen. Državna revizijska komisija ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za položaj, ki ga ureja 53. člen ZJN-1. Naročnik namreč ponudbe izbranega ponudnika ne želi zavrniti, ampak jo nasprotno želi akceptirati kot najugodnejšo ponudbo. Pri tem naročnik poudarja, da v konkretnem postopku sploh ni podvomil o zmožnostih izvedbe izbranega ponudnika glede izvedbe predmetnega javnega naročila (naročnik se sklicuje tudi na izjavo v Prilogi št. D/2, ki je priložena ponudbi izbranega ponudnika in s katero je ta potrdil, da ima izkušnje in zaposlene, ki so sposobni izvesti pogodbo) ter da ponudbena cena izbranega ponudnika pri naročniku nikoli ni vzbudila dvoma v smislu določbe 53. člena ZJN-1. V obravnavanem primeru je torej potrebno upoštevati, da naročnik nikoli ni imel namena zavrniti ponudbe izbranega ponudnika zaradi t.im. "neobičajno nizke" cene, saj je skupno ponudbeno ceno izbranega ponudnika ocenil kot sprejemljivo. Takšna ocena je stvar poslovne odločitve naročnika, ki kot taka sodi v sfero njegove odgovornosti za lastno poslovanje ter jo Državna revizijska komisija ne more nadomestiti s svojo presojo.

Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru tudi ni pristojna razsojati o očitkih vlagatelja, ki se nanašajo na samo strukturo ponudbene cene izbranega ponudnika (cene posameznih artiklov, katerih seštevek tvori skupno ponudbeno ceno), ker ji obstoječi predpisi o javnem naročanju ne dajejo pravne podlage za takšno presojo. Pri presojanju očitkov, ki se nanašajo na sestavljanje (oblikovanje) ponudbene cene, je namreč potrebno upoštevati, da gre za področje, ki ga ZJN-1 izrecno ne ureja. Ob pomanjkanju relevantnih pravil v predpisih o javnem naročanju, ki bi v zvezi s tem od naročnika zahtevala (zapovedovala oziroma prepovedovala) določana ravnanja, je Državna revizijska komisija dolžna izhajati iz obstoječega pravnega reda. Ustava RS v 74. členu zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo, kar pomeni, da je gospodarskim subjektom zajamčena svoboda pri sprejemanju poslovnih odločitev na podjetniški ravni. Navedeno pomeni, da mora biti oblikovanje ponudbene cene načeloma prepuščeno svobodi trga in je kot tako praviloma v rokah ponudnika. Svobodno določanje cen je tudi ena temeljnih značilnosti konkurence na prostem trgu, kjer praviloma velja, da lahko ponudnik ponudi poljubno visoko ceno, če jo trg le sprejme, lahko pa tudi poljubno nizko, če mu takšna cen zagotavlja obstoj na trgu. Načelo o svobodnem oblikovanju cene velja tudi za zniževanje cen. Znižanje cene je lahko različno močno. Cena je lahko znižana pod tisto, ki jih ponujajo tekmeci. Pravni predpisi tudi načeloma ne prepovedujejo, da bi bila prodajna cena nižja kot lastna proizvajalna ali nabavna cena (praksi je veliko okoliščin, zaradi katerih je podjetje prisiljeno prodajati blago pod lastno proizvajalno ali nabavno ceno, npr. zaradi konca sezone ali sploh zmanjšanja povpraševanja grozi izguba, podjetje želi osvojiti nov trg ali pa se želi kot novo podjetje plasirati na obstoječem trgu, želi uvesti nov izdelek ali storitev ali pa uporablja skupni /mešani/ izračun cene z notranjim subvencioniranjem). Načelo svobodnega oblikovanja cen vključuje tudi možnost njihovega diferenciranja (podjetje lahko isti izdelek ali storitev ponudi po različnih cenah glede na vrsto kupcev, čas prodaje, območje, količino in druge tržno pomembne okoliščine) ipd.. Vse navedeno pomeni, da je pri vprašanjih oblikovanja ponudbene cene potrebno izhajati iz stališča, da gre za eno od poslovnih odločitev na podjetniški ravni, v katero praviloma ni mogoče posegati oziroma je to mogoče le toliko, kolikor to izrecno dopuščajo zakoni in na njihovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi. Svobodno oblikovanje cen je torej lahko omejeno le s pravnimi predpisi, npr. z javnopravnimi predpisi (ti lahko na posameznih področjih zaradi varstva javnega interesa določajo najnižjo, najvišjo ali obvezno trdno ceno), v obligacijskem pravu (npr. s prepovedjo oderuštva, zlorabe stiske ipd.), v protimonopolnem pravu (kot oblika omejevanja konkurence pri kartelnih sporazumih, posrednih omejitvah in zlorabi obvladujočega položaja), v pravu zatiranja nelojalne konkurence (v nasprotju s številnimi drugimi pojavi nelojalne konkurence se v predpisih določanje cene, torej njena višina, redko omenja - tudi Zakon o varstvu konkurence med svojimi primeri v 3. odstavku 13. člena ne omenja zviševanja ali zniževanja cen) ipd. Vsako od navedenih področij urejajo ustrezni zakonski in podzakonski predpisi, ki določajo tudi organe, pristojne za nadzor nad njihovim izvajanjem. Nobena od prej omenjenih pravnih podlag pa Državni revizijski komisiji ne daje pristojnost za presojo primernosti oziroma realnosti ponudbe cene izbranega ponudnika. V obravnavanem primeru je potrebno upoštevati tudi, da vlagatelj niti ne zatrjuje, da bi izbrani ponudnik z oblikovanjem ponudbene cene prekršil katerega od prisilnih predpisov, ki (v širšem družbenem, negospodarskem interesu) kakorkoli posegajo v svobodno oblikovanje cen, ampak se s tem v zvezi posredno sklicuje zgolj na lastne poslovne izkušnje (vlagatelj trdi, da kot stranka, ki se že leta ukvarja z dejavnostjo, ki je predmet naročila, ve, kakšen so cene na trgu) in (zgolj) domneva, da je cena izbranega ponudnika neobičajno nizka zaradi "nedovoljenih razlogov", pri čemer pa ne pove, kateri naj bi bili ti nedovoljeni razlogi. Ne gre zanikati dejstva, da ima naročnik vedno možnost preveriti primernost oziroma realnost ponujene cene - takšno naročnikovo ravnanje bi bilo gotovo skladno z ravnanjem dobrega gospodarja. Vendar pa po drugi strani ni mogoče prezreti, da predpisi o javnem naročanju naročniku ne nalagajo izrecno dolžnost preveriti ponujeno ceno s stališča njene realnosti (razen v smislu 53. člena v primeru, če želi takšno ponudbo zavrniti), zaradi česar v obravnavanem primeru ni mogoče trditi, da je naročnik z opustitvijo takšnega ravnanja prekršil pravila o javnem naročanju.

Ob vsem navedenem je morala Državna revizijska komisija na podlagi 2. alinee 1. odstavka 23. člena ZRPJN odločiti tako, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod 1. točko izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija na koncu ugotavlja, da je vlagatelj v dopisu, z dne 29.3.2005, s katerim je na podlagi 1. odstavka 17. člena ZRPJN naročnika obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo, razširil svoj zahtevek za revizijo z dodatnimi navedbami, katerih pa Državna revizijska komisija pri presojanju utemeljenosti vlagateljevega zahtevka za revizijo ni mogla upoštevati, saj jih je vlagatelj uveljavljal po preteku 10-dnevnega prekluzivnega roka za vložitev zahtevka za revizijo. ZRPJN namreč v 1. odstavku 12. člena določa: "Po odločitvi o dodelitvi naročila je rok za vložitev zahtevka za revizijo deset dni od prejema obvestila o dodelitvi naročila." V zakonu določen rok je prekluzivne narave, kar pomeni, da ponudnik, v kolikor zamudi rok, določene pravice ne more več uveljavljati. Citirana določba udejanja temeljni načeli revizije postopkov javnega naročanja, in sicer načelo hitrosti in načelo učinkovitosti ter velja tako za vložitev zahtevka, kot tudi za morebitno dopolnitev zahtevka. Zaradi navedenega se Državna revizijska komisija ni spuščala v meritorno obravnavo v tem delu, saj v obvestilu o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo, ki je podano v skladu s 17. členom ZRPJN, ni mogoče uveljavljati novih dejstev in dokazov, ker naročnik ni imel možnosti, da se o teh dejstvih izjavi. Zaradi navedenega je bilo potrebno dopolnitve zahtevka za revizijo, kot smiselno izhajajo iz vlagateljevega dopisa z dne 13.4.2005, v skladu z 2. alinejo 1. odstavka 23. člena ZRPJN zavreči.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod 2. točko izreka tega sklepa.

Vlagatelj zahtevka za revizijo je v skladu z 22. členom ZRPJN zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Ker Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ni ugodila, je bilo potrebno zavrniti tudi zahtevo za povračilo priglašenih stroškov revizijskega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod 3. točko izreka tega sklepa.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (člen 23/5 ZRPJN).

V Ljubljani, dne 6.5.2005

Jožef Kocuvan, univ.dipl.ekon.
Član Državne revizijske komisije



Vročiti:
- Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko, Kotnikova 28, Ljubljana
- odvetnik Zmago Marovt, Rozmanova 12/I, Ljubljana
- Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana
- Ekstra Lux d.o.o., Cesta na Brdo 49, Ljubljana

Natisni stran