018-170/02

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 18. in 22. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 in 90/99; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) in na podlagi tretjega odstavka 188. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99; v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN, poâ??â??., v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za izgradnjo vodovoda - odsek â??â??in na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja â??â??â??(v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika â??â??.(v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne â??â??

odločila:

1. Zahtevek za revizijo, ki ga je v postopku oddaje javnega naročila za izgradnjo vodovoda - odsek â??â??.vložiloâ??â??.., se šteje za umaknjenega.
2. Postopek revizije oddaje javnega naročila za izgradnjo vodovoda -odsekâ??â??.se ustavi.

Obrazložitev:

Naročnik je predmetni javni razpis objavil v Uradnem listu RS, št. â??., z dne â??.., pod številko objaveâ??... Iz zapisnika o javnem odpiranju ponudb, št. 34404/1/02, z dne 28.05.2002, je razvidno, da je naročnik pridobil 5 pravočasnih ponudb. Naročnik je dne 30.05.2002 izdal sklep o oddaji javnega naročila, št. 34404/1/2002, iz katerega je razvidno, da je kot najugodnejšega ponudnika izbral podjetje â??â??..(v nadaljevanju: izbrani ponudnik). V obrazložitvi tega sklepa naročnik navaja, da sta dve ponudbi vsebovali vso predpisano ponudbeno dokumentacijo, ponudbe treh ponudnikov (med njimi tudi vlagateljeva) pa so bile nepravilne, ker niso vsebovale potrdila Carinske uprave RS o poravnanih zapadlih obveznosti iz naslova obveznih dajatev. Obe pravilni ponudbi je naročnik ocenjeval, pri čemer je ponudba izbranega ponudnika prejela najvišje število točk.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 11.06.2002, zahteval revizijo postopka oddaje predmetnega javnega naročila. V zahtevku za revizijo vlagatelj navaja, da zaradi kršitev postopkovnih pravil zakona ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sklep, št. 34404/1/2002, z dne 30.05.2002, s katerim je bilo odločeno, da se predmetno javno naročilo odda izbranemu ponudniku.
Vlagatelj navaja, da je dne 04.06.2002 prejel sklep o oddaji javnega naročila, št. 34404/1/2002, z dne 30.05.2002, iz katerega je razvidno, da je naročnik kot najugodnejšega ponudnika izbral izbranega ponudnika, vlagateljevo ponudbo pa je izločil kot nepravilno, ker naj ne bi imela priloženega potrdila Carinske uprave RS o poravnanih obveznostih iz naslova obveznih dajatev, čeprav je bilo na javnem odpiranju ponudb dne 28.05.2002 zapisniško ugotovljeno, da so ponudbe vseh petih ponudnikov popolne. Z istim sklepom sta bili iz enakega razloga kot nepravilni izločeni tudi ponudbi ponudnikov â??..inâ??â??, čeprav je bilo tudi za ponudbi teh dveh ponudnikov zapisniško ugotovljeno, da sta popolni. Očitno je, trdi vlagatelj, da se zapisniško ugotovljena dejstva iz odpiranja ponudb ne skladajo z obrazložitvijo sklepa o oddaji javnega naročila, zato le-tega tudi ni mogoče preizkusiti.
Vlagatelj dalje navaja, da dvomi v nepristranskost strokovne komisije naročnika, saj je bil eden izmed članov strokovne komisije v času objave razpisa v rednem delovnem razmerju pri izbranem ponudniku.
Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga, da naročnik ponovno preveri pravilnost postopka in v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila ter ga ponovi.

Naročnik je vlagatelja z dopisom, z dne 13.06.2002, obvestil, da njegov zahtevek za revizijo ne vsebuje potrdila o vplačilu takse iz 6. točke tretjega odstavka 12. člena ZRPJN, in ga pozval, da v zakonskem roku zahtevek ustrezno dopolni.

Vlagatelj je naročniku z dopisom, z dne 17.06.2002, posredoval potrdilo o plačilu takse v višini 80.000,00 SIT.

Naročnik je vlagatelja z dopisom, z dne 18.06.2002, pozval, naj v zakonskem roku plača razliko do višine zakonske določene takse, ker je ugotovil, da taksa ni plačana v celoti - predmet javnega naročila so namreč gradbena dela in ne storitve.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 19.06.2002, naročniku odgovoril, da znaša višina takse skladno z 22. členom ZRPJN 1% od vrednosti gradbenih del, za katere je potreben javni razpis, določene v Zakonu o izvrševanju proračuna RS (Uradni list RS, št. 103/01, 111/01, 30/02; v nadaljevanju ZIPRS). Navedeni zakon v 14. členu predpisuje vrednost 15.000.000,00 SIT za oddajo javnega naročila za gradnje. Ker v objavi predmetnega javnega razpisa in razpisni dokumentaciji ni navedena vrednost javnega naročila, vlagatelj domneva, da vrednost predmetnega javnega naročila ne presega vrednosti, od katere dalje je po zakonu potreben javni razpis. Taksa, trdi vlagatelj, tako znaša 0,5% od vrednosti, za katero je po zakonu potreben javni razpis. Preprost izračun pokaže, da znaša taksa 75.000,00 SIT. Vlagatelj je na račun Ministrstva za finance nakazal 80.000,00 SIT in tako izpolnil zakonski pogoj.
Vlagatelj še pripominja, da je nenavajanje vrednosti javnega naročila kršenje 13. člena Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000 in 102/2000; v nadaljevanju: ZJN-1), ki določa, da mora biti predmet javnega naročila v razpisni dokumentaciji naveden v slovenskih tolarjih. Nenavajanje vrednosti javnega naročila je po mnenju vlagatelja tudi kršitev temeljnega načela transparentnosti porabe javnih sredstev.

Naročnik je dne 26.06.2002 sprejel sklep, št. 34401/1/2002, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrgel. V obrazložitvi tega sklepa naročnik navaja, da je po prejemu zahtevka ugotovil, da le-ta ne vsebuje vseh obveznih podatkov iz tretjega odstavka 12. člena ZRPJN, in sicer potrdila o plačilu takse iz 22. člena ZRPJN. Naročnik je vlagatelja pozval, da v roku petih dni predloži ustrezno potrdilo, vlagatelj pa je v roku predložil potrdilo o plačilu takse v višini 80.000,00 SIT. Naročnik ugotavlja, da s tem taksa ni bila v celoti plačana, ker je bil predmetni javni razpis objavljen po odprtem postopku za gradnje. Naročnik je zato ponovno pozval vlagatelja, da plača takso v celoti, kot je to določeno v prvem odstavku 22. člena ZRPJN. Ker vlagatelj po ponovnem pozivu z dne 18.06.2002 ni predložil zahtevanega potrdila, je naročnik v skladu s četrtim odstavkom 12. člena ZRPJN zahtevek za revizijo zavrgel.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 28.06.2002, zahteval nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo. V tem dopisu vlagatelj ponavlja navedbe iz svojega dopisa, z dne 19.06.2002, in navaja, da je predložil potrdilo o plačilu takse v višini 80.000,00 SIT.

Ker dokumentacija, ki jo je prejela, ni bila popolna, je Državna revizijska komisija naročnika z dopisom, št. 018-170/02-24-1539, z dne 06.08.2002, pozvala, naj ji skladno z drugim odstavkom 17. člena ZRPJN odstopi celotno dokumentacijo skupaj s svojim mnenjem. Naročnik je z dopisom, z dne 09.08.2002, Državni revizijski komisiji odstopil del dokumentacije.


Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija na podlagi drugega odstavka 22. člena ZRPJN ter tretjega odstavka 188. člena ZPP v povezavi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je v postopku oddaje javnega naročila preverila, ali je zahtevek za revizijo dopusten in ali je vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka. Vlagatelj ima kot ponudnik, ki je oddal ponudbo, v skladu z 9. členom ZRPJN interes za dodelitev naročila in bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je ta aktivno legitimiran kot stranka v postopku in upravičen do vložitve revizijskega zahtevka.


Preden začne naročnik vsebinsko presojati navedbe iz vloženega zahtevka za revizijo, mora preveriti, če so podane procesne predpostavke, določene z ZRPJN. ZRPJN pogojuje (vsebinsko) odločanje o zahtevku za revizijo med drugim tudi s plačilom takse, ki jo je potrebno ob vložitvi zahtevka plačati na ustrezen račun pri ministrstvu, pristojnem za finance (prvi odstavek 22. člena ZRPJN). Plačilo takse je torej procesna predpostavka za odločanje o zahtevku za revizijo. Sâmo plačilo revizijske takse oziroma posledice njenega neplačila hkrati obravnavata določbi tretjega in četrtega odstavka 12. člena ZRPJN ter določbi prvega in drugega odstavka 22. člena ZRPJN. Ker se določbi tretjega in četrtega odstavka 12. člena ZRPJN nanašata na vse obvezne podatke, ki jih mora vsebovati zahtevek za revizijo, oziroma splošno določata posledice izostanka predložitve posameznih obveznih podatkov (zahtevek za revizijo se zavrže), prvi in drugi odstavek 22. člena ZRPJN pa posebej in ločeno obravnavata samo plačilo takse in posledice njenega neplačila (fikcija umika zahtevka), gre ugotoviti, da sta določbi prvega in drugega odstavka 22. člena ZRPJN glede roka za dopolnitev zahtevka s potrdilom o plačilu takse in glede posledic izostanka predložitve le-tega posebni določbi (lex specialis) v razmerju do določb tretjega in četrtega odstavka 12. člena ZRPJN.

Prvi odstavek 22. člena ZRPJN določa, da mora vlagatelj ob vložitvi zahtevka za revizijo plačati na ustrezen račun pri ministrstvu, pristojnem za finance, takso v višini 1% od vrednosti javnega naročila, od katere je po zakonu potreben javni razpis. Če vrednost javnega naročila ne presega vrednosti, od katere dalje je po zakonu potreben javni razpis, je taksa 0,5% od vrednosti javnega naročila, od katere je po zakonu potreben javni razpis. Vrednost javnega naročila, od katere je po zakonu potreben javni razpis, določa prvi odstavek 14. člena ZIPRS: 8.000.000,00 SIT za oddajo naročila za blago in storitve ter 15.000.000,00 SIT za oddajo naročila za gradnje. To pomeni, da mora vlagatelj ob vložitvi zahtevka za revizijo postopka oddaje javnega naročila, katerega vrednost presega vrednost, od katere je po zakonu obvezen javni razpis, vplačati takso v višini 80.000,00 SIT (za naročilo blaga ali storitev) oziroma takso v višini 150.000,00 SIT (za naročilo gradenj). V revizijskih postopkih javnih naročil, katerih vrednost ne presega vrednosti, od katere je po zakonu potreben javni razpis (t.im. postopki oddaje naročil male vrednosti), pa mora vlagatelj zahtevka za revizijo vplačati takso v višini 40.000,00 SIT (za blago in storitve) oziroma 75.000,00 SIT (za gradnje).

Ker je predmet obravnavanega javnega naročila izgradnja vodovoda - odsekâ??.., naročilo pa je bilo v Uradnem listu RS tudi objavljeno v oddelku "oddaja naročila gradnje po odprtem postopku", Državna revizijska komisija ugotavlja, da znaša revizijska taksa v konkretnem revizijskem postopku 150.000,00 SIT.

Iz dokumentacije je razvidno, da vlagatelj ob vložitvi zahtevka za revizijo ni plačal takse, kot to določa prvi odstavek 22. člena ZRPJN, zato ga je naročnik skladno z določbo drugega odstavka 22. člena ZRPJN z dopisom, z dne 13.06.2002, pozval, naj zahtevek za revizijo ustrezno dopolni. Ker je vlagatelj dne 17.06.2002 (kot je to razvidno iz njegovega dopisa z istega dne) plačal takso v višini 80.000,00 SIT, ga je naročnik z dopisom, z dne 18.06.2002, pozval, naj v zakonskem roku vplača razliko do višine zakonsko določene takse, vlagatelj pa njegovi zahtevi ni sledil, temveč mu je poslal dopis, z dne 19.06.2002. V tem dopisu vlagatelj navaja, da je plačal takso v višini 80.000,00 SIT, ker naročnik v objavi javnega razpisa oziroma v razpisni dokumentaciji ni navedel vrednosti predmetnega javnega naročila, zato je domneval, da vrednost naročila ne presega vrednosti, od katere je po zakonu potreben javni razpis. Nenavajanje vrednosti naročila naj bi po vlagateljevem mnenju pomenilo tudi kršitev 13. člena ZJN-1 in kršitev načela transparentnosti.

Glede teh vlagateljevih navedb velja najprej ugotoviti, da ZJN-1 niti v poglavju 2.2. (Vsebina razpisne dokumentacije) niti v drugem odstavku 68. člena, ki se nanaša na vsebino javnega razpisa, ne zapoveduje (hkrati pa tudi ne prepoveduje), da bi moral naročnik objaviti ocenjeno vrednost javnega naročila. Vrednost javnega naročila, kot jo naročnik ocenjuje in pričakuje v ponudbah, je sicer eden od elementov sklepa o začetku postopka (3. točka prvega odstavka 21. člena ZJN-1), ki pa je interni akt naročnika in ga le-ta ni dolžan predložiti ponudnikom ali objaviti v razpisnih dokumentih. Stališče, da naročnik ni dolžan objaviti vrednosti javnega naročila (lahko pa to stori, če oceni, da je ta podatek potreben za obveščenost ponudnikov), je mogoče utemeljiti tudi z argumentom, da je prejšnji Zakon o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 24/97) v 3. točki prvega odstavka 19. člena izrecno določal, da mora objava javnega razpisa vsebovati tudi orientacijsko vrednost naročila, sedaj veljavni ZJN-1 pa te določbe ne vsebuje več. 13. člen ZJN-1, na katerega se sklicuje vlagatelj, ne ureja vsebine objave javnega razpisa ali razpisne dokumentacije, temveč denarno enoto oziroma valuto, v kateri morajo biti izražene posamezne vrednosti in cene.

Čeprav naročnik ni objavil ocenjene vrednosti javnega naročila (s tem pa, kot je bilo ugotovljeno, ni kršil določil ZJN-1), gre ugotoviti, da vlagatelj ni imel nobenih razlogov za domnevo, da se predmetno javno naročilo oddaja v postopku male vrednosti, v katerem velja, da je treba ob vložitvi zahtevka za revizijo plačati 0,5% od vrednosti javnega naročila, od katere je po zakonu potreben javni razpis. Že iz samega dejstva, da je bilo predmetno javno naročilo objavljeno v Uradnem listu RS, bi moralo biti vlagatelju jasno, da ne gre za postopek oddaje naročila male vrednosti, saj je za te postopke bistveno, da javni razpis ni potreben. Poleg tega je bilo (kot je bilo že ugotovljeno) predmetno javno naročilo objavljeno v Uradnem listu RS v oddelku "oddaja naročila gradnje po odprtem postopku", zato ni nobenega dvoma, da bi moralo biti vlagatelju (še zlasti kot stranki, ki v revizijskem postopku nastopa s pomočjo pooblaščenca) znano, koliko znaša taksa v konkretnem primeru. Glede na relativno strog prekluzivni učinek, ki je posledica neplačila takse (fikcija umika zahtevka), bi se lahko vlagatelj, če je imel glede višine takse določene pomisleke, posvetoval tudi z institucijami, ki so v skladu z ZJN-1 pristojne za svetovanje naročnikom in ponudnikom v postopkih oddaje javnih naročil.

Na podlagi nesporno ugotovljenega dejstva, ki ga vlagatelj niti ne zanika, in sicer da je bila taksa plačana zgolj v višini 80.000,00 SIT, Državna revizijska komisija upoštevajoč pridobljeno dokumentacijo in zgoraj zapisano ugotavlja, da vlagatelj v roku, ki ga določa drugi odstavek 22. člena ZRPJN, svojega zahtevka za revizijo kljub pozivu ni dopolnil s potrdilom o plačilu takse v višini, kot jo za ta primer določa ZRPJN v povezavi z ZIPRS, torej 150.000,00 SIT. Drugi odstavek 22. člena ZRPJN postavlja v primeru neplačila takse po pozivu fikcijo umika zahtevka. Ne ZRPJN kakor tudi ne postopkovne določbe ZPP, ki se v skladu s petim odstavkom 3. člena ZRPJN uporabljajo v primerih, če ZRPJN ne določa drugače, pa nimajo nikakršnih določb o delnem plačilu takse, kar pomeni, da se njeno (ne)plačilo obravnava kot enoten pojem, torej kot nedeljiva obveznost (sodba Vrhovnega sodišča, Ips 244/2001, z dne 05.12.2001). Iz tega nadalje sledi, da v primeru, ko taksa ni plačana v celoti, temveč (kot v obravnavanem primeru) le delno, ni izpolnjena predpostavka za odločanje naročnika in kasneje Državne revizijske komisije, oziroma da delno plačilo ne omogoča odločanja o delu zahtevka. Zato tudi ne more priti zgolj do delnega umika zahtevka ali do delnega odločanja o zahtevku, ampak je ob zgoraj omenjenih predpostavkah in določilu drugega odstavka 22. člena ZRPJN treba šteti, da je zahtevek za revizijo umaknjen.

Ker ZRPJN ne vsebuje določb glede odločitve Državne revizijske komisije, kadar vlagatelj izrecno umakne zahtevek za revizijo oziroma kadar je postavljena fikcija umika, je Državna revizijska komisija v predmetnem postopku upoštevala določilo tretjega odstavka 188. člena ZPP, ki določa: "Če je tožba umaknjena, izda sodišče sklep o ustavitvi postopka. Ta sklep se vroči toženi stranki samo, če ji je bila predhodno vročena tožba." Državna revizijska komisija je zato na podlagi tretjega odstavka 188. člena ZPP odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa.


S tem je odločitev Državne revizijske komisije utemeljena.


Čeprav zapisano ne vpliva na odločitev, pa Državna revizijska komisija naročnika še opozarja, da ji mora v skladu z drugim odstavkom 17. člena ZRPJN v roku treh dni od prejema vlagateljevega obvestila o nadaljevanju postopka odstopiti vso dokumentacijo skupaj s svojim mnenjem, in sicer ne glede na to, ali sprejme procesno ali vsebinsko odločitev, pa tudi če se mu zazdi, da je zahtevek za revizijo "neosnovan" oz. "brez zakonske podlage".


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Zoper odločitev Državne revizijske komisije ni rednega ali izrednega pravnega sredstva, možna pa je tožba pred pristojnim sodiščem za uveljavitev povrnitve škode od naročnika (člen 23/3 ZRPJN).


V Ljubljani, dne â??â??â??..

Natisni stran