018-099/02
Številka: 018-99/02Datum sprejema: 11. 3. 2005
Sklep
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št.: 78/99, 90/99; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN), po â??, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za aplikacijske in WEB strežnike ter opremo za visoko razpoložljivost sistemov in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil â?? (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika â?? (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne â??
odločila:
1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila za aplikacijske in WEB strežnike ter opremo za visoko razpoložljivost sistemov, katerega javni razpis je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. â??, z dne â??, pod številko objave Ob-â??.
2. Naročnik je dolžan plačati vlagatelju zahtevka za revizijo stroške, nastale v zvezi z revizijo, v znesku 80.000 SIT, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe.
3. Naročnikova zahteva za povrnitev stroškov se zavrne kot neutemeljena.
Obrazložitev:
Naročnik je dne 25.03.2002 sprejel sklep, št. 5-3/3330/1-02, o začetku oddaje javnega naročila za aplikacijske in WEB strežnike ter opremo za visoko razpoložljivost sistemov. Javni razpis za oddajo predmetnega javnega naročila je objavil v Uradnem listu RS, št. â??, z dne â??, pod številko objave Ob-â??, z javnim odpiranjem 07.05.2002. Za predmetno javno naročilo je naročnik v objavi pod točko 3(a) specificiral vrsto in količino blaga za XII sklopov ter v točki 3 (b) navedel, da je mogoče podati ponudbo za en sklop, več sklopov ali za vse skupaj, od I. - XII. V razpisni dokumentaciji je naročnik v točki 2.9.2.4 navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (v nadaljnjem besedilu: navodila ponudnikom) določil, da mora ponudnik ponuditi ali kompleksno dobavo blaga in opravljanja storitev (od I. do XII.) ali po posameznih sklopih. V primeru, da se ponudnik prijavi za posamezen sklop, mora ponuditi celoto zahtevano v sklopu.
Vlagatelj je dne 30.04.2002 (še pred javnim odpiranjem) vložil zahtevek za revizijo postopka oddaje predmetnega javnega naročila, z dne 26.04.2002, zaradi naslednjih kršitev določil Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/00, 102/00, v nadaljnjem besedilu: ZJN-1) in sicer: 4. člena ZJN-1, prvega odstavka 5. člena ZJN-1, 7. člena ZJN-1, 21. točke prvega odstavka 3. člena ZJN-1, v kombinaciji s četrtim odstavkom 41. člena ZJN-1, drugega odstavka 45. člena ZJN-1 in 23. člena v povezavi s prvim odstavkom 5. člena ZJN-l.
Vlagatelj navaja, da je aktivno legitimiran za vložitev zahtevka za revizijo (9. člen ZRPJN). Vlagatelj je registriran za dejavnost, ki je predmet javnega naročila. Ne glede na dejstvo registracije bi lahko vlagatelj pri razpisanem poslu sodeloval kot partner ali podizvajalec. Kot določa 9. člen ZRPJN je aktivno legitimiran za vložitev revizijskega zahtevka vsakdo, ki ima interes za dodelitev naročila ali bi mu bila lahko povzročena škoda. Ker vlagatelj po predpisih sme opravljati razpisano dejavnost in je zanjo registriran, ima posledično tudi interes za dodelitev naročila (kot potencialni dobavitelj, podizvajalec ali partner pri razpisanem poslu). Ker je vlagatelj zaradi varstva konkurence do roka oddaje javnega naročila želel ostati anonimen (prednosti pred potencialno konkurenco), je razpisno dokumentacijo pridobil preko drugega ponudnika - potencialnega partnerja pri skupnem poslu. Dvig razpisne dokumentacije pa ni procesna predpostavka za vložitev zahtevka za revizijo ali za vložitev ponudbe.
Vlagatelj navaja, da je naročnik kršil načelo gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev in načelo enakopravnosti ponudnikov s tem, ko je zahteval, da mora biti vsa ponujena oprema od enega proizvajalca. Naročnik v točki 3.4.1.2.10 navodil ponudnikom navaja pogoj, da mora biti vsa ponujena oprema od istega proizvajalca. Glede na to, da opremo deli na sklope, je tak zahtevek tako negospodaren, kot tudi diskriminatoren. Ponudniki imajo pravico ponuditi katerokoli opremo za katerikoli sklop, če ta ustreza tehničnim specifikacijam. Zahteva, po kateri bi moral ponudnik ponuditi opremo istega proizvajalca, je diskriminatorna, saj lahko ponudniki s kombinacijo opreme za različne sklope dosežejo najugodnejšo ceno - če oprema ustreza tehničnim zahtevam, ki jih je navedel naročnik, je zahteva po opremi istega proizvajalca za vse sklope diskriminatorna. Poleg tega določba pomeni tudi kršitev načela gospodarnosti, saj je s kombinacijo opreme različnih proizvajalcev mogoče doseči ugodnejšo ceno, to pa naročnik prepoveduje.
Načelo gospodarnosti je kršeno tudi s tem, da je v razpisni dokumentaciji utež na ceno predvidena zgolj v višini 40%. Če pustimo ob strani dejstvo, da naročnik sploh ne more izbrati najugodnejšega ponudnika, saj ni navedel, katera ponudba bo izbrana kot najugodnejša (ali tista z najmanj, ali tista z največ, ali mogoče tista s točno 50 točkami), je utež na ceno nesorazmerna in negospodarna. Utež "kompleksnost", ki v resnici predstavlja nedovoljen "element dodatnih ugodnosti", pa predstavlja večino meril. Primer: ponudnik, ki je ponudil vso opremo, bo lahko za posamezen sklop dosegel več kot dvakrat višjo ceno od ponudnika, ki bo ponudil le en sklop, pri čemer bo še vedno izbran kot najugodnejši ponudnik. Ob predpostavki, da bo 12 ponudnikov ponudilo vsak po enega od sklopov za ceno po sklopu 10 MIO SIT (vsak sklop - skupaj 120 MIO SIT), trinajsti ponudnik pa vse sklope za 250 MIO SIT, bo posel še vedno dobil trinajsti ponudnik (absurdno merilo, saj lahko naročnik dobi dvakrat več razpisane opreme za manj denarja). Očitno je kršeno tudi načelo sorazmernosti.
Vlagatelj meni, da je naročnik kršil prvi odstavek 5. člena ZJN-l s tem, ko je v razpisni dokumentaciji omejeval konkurenco z uporabo diskriminatornih meril oziroma meril, ki niso vnaprej določena tako, da bi na njihovi podlagi lahko ocenili ponudbe. V točki 3.4.2.1 navodil ponudnikom (Cena) je navedel, da je osnova vsota ponudbenih cen. Pri tem ni razvidno, ali gre za vsoto cen posameznih sklopov ali celotne ponudbene cene za vse sklope skupaj. Če gre za posamezne sklope potem ni jasno, čemu bi ponudnik dodajal še po 5 točk vsakemu ponudniku, ki bo ponudil posamezen sklop, saj s tem ne pridobi ničesar, temveč mora izbrati najugodnejšo ponudbo za vsak sklop. Ker je razpis razdeljen na sklope, se mora vsak sklop ocenjevati ločeno. Glede na zapisana merila najugodnejše ponudbe sploh ni mogoče izračunati, saj so merila v nasprotju s samimi seboj. Poleg tega ni razvidno, ali štejejo v povprečje za izračun točk cene vse pravilne ponudbe, vse prispele (in tudi neprispele) ponudbe, vse primerne ali vse sprejemljive ponudbe. Merilo 3.4.2.2. - Kompleksnost je diskriminatorno do ponudnikov, ki ponujajo zgolj posamezne sklope. Ponudnik s tem, ko dodaja točke nekomu, ki lahko ponudi več ali vse sklope, diskriminira manjše ponudnike ali ponudnike, ki imajo v svojem prodajnem programu le nekaj sklopov.
Vlagatelj navaja tudi, da je naročnik kršil 7. člen ZJN-l (načelo enakopravnosti ponudnikov) s tem, ko je s specifikacijami povzročil, da obstaja predmetna diskriminacija med ponudniki. Naročnik je diskriminiral ponudnike v pogoju točke 3.4.1.2.11 navodil ponudnikom s tem, ko je zahteval od podizvajalcev avtoriziran šolski center, če ta ponudnik nastopa sam, takega avtoriziranega šolskega centra, kot je razvidno iz razpisne dokumentacije, ne potrebuje.
Naslednja vlagateljeva navedba je, da je naročnik kršil tudi 21. točko prvega odstavka 3. člena ZJN-l, v kombinaciji s četrtim odstavkom 41. člena ZJN-l z navajanjem merila "kompleksnost". 3. člen ZJN-l, v prvem odstavku, 21. točki določa, da je: "popust na ponudbeno ceno" - način oblikovanja ponudbene cene, ki ga lahko ponudnik ponudi le, ko se naročilo oddaja po sklopih in ga naročnik ne sme šteti kot element dodatnih ugodnosti. Popust na ponudbeno ceno - termin določa, da je popust na skupno ponudbeno ceno mogoče podati. Seveda ga je mogoče podati samo, če gre za oddajo naročila po sklopih. Naročnik tega popusta ne sme šteti za element dodatnih ugodnosti, torej to pomeni, da sklopov ne sme utežiti več, kot poda sam izračun rezultata v primeru upoštevanja popusta (določbo gre jemati v smislu, da naročnik ne sme z merili dodatno neupravičeno preferirati ponudnika, ki je oddal ponudbo za več sklopov). Dejstvo je, da ponudnik ne bi ponujal dodatnega popusta, če mu ta ne bi prinašal koristi ali bi bil zaradi tega celo izločen. Tudi zakon tak popust na ponudbeno ceno predvideva in dovoljuje v primeru oddaje po sklopih. Ponudniki, ki vseh sklopov ne ponujajo, niso v neenakopravnem položaju, saj ZJN-l omogoča oddajo partnerske ponudbe ali ponudbe s podizvajalci. Torej lahko ponudbo oddajo tudi partnerji ali podizvajalci (manjši ponudniki) in podajo popust na skupno ponudbeno ceno (vendar ne v konkretnem primeru, saj naročnik omejuje ponudnike s tem, da morajo biti vsi ponujeni sklopi od istega proizvajalca). Naročnik mora v primeru podaje popusta na ponudbeno ceno izvesti dvojno vrednotenje: prvič po sklopih brez popusta, drugič pa po sklopih s popustom in sešteti oba rezultata. Če je skupna ponudba z upoštevanim popustom najugodnejša, potem jo izbere, v nasprotnem primeru pa odda naročilo po sklopih (četrti odstavek 41. člena ZJN-l).
Ponudnik lahko v primeru oddaje naročila po sklopih poda popust na ponudbeno ceno v primeru, če je izbran za več kot 1 sklop (za nekaj ali za vse, lahko celo različen odstotek popusta za različno število sklopov, za katere bi bil izbran). Sporno je, ali lahko naročnik sploh izključi tovrstno podajanje popusta (zakon namreč to omogoča, vprašanje je, ali ga lahko naročnik ne dovoli). Če ne, ga mora naročnik v vsakem primeru upoštevati (to velja še posebej v primeru molka naročnika v razpisni dokumentaciji o tem vprašanju - če naročnik v razpisni dokumentaciji ne specificira, kje in kako lahko ponudniki tak popust podajo ) .
Če ponudnik poda tak popust, mora naročnik narediti dvojni preračun. Enega za hipotetični primer, če bi oddal naročilo po sklopih brez popustov, drugega pa, če bi vse oddal enemu in mu pri tem obračunal popust. Seštevek vrednosti po sklopih brez in s popustom (glede na četrti odstavek 41. člena ZJN-l) da rezultat najugodnejše ponudbe ali najugodnejših ponudb. Termin "ki ga naročnik ne sme šteti za element dodatnih ugodnosti" pa je namenjen varstvu manjših ponudnikov in preprečuje naročniku, da bi v merilih kot dodatni popust oziroma element ugodnosti pri izbiri ponudbe samo enega ponudnika navedel utež, ki bi bolje ovrednotila ponudbo tistega ponudnika, ki bi ponudil več sklopov nasproti tistemu, ki bi jih ponudil manj ali le enega.
Vlagatelj navaja tudi, da je naročnik kršil drugi odstavek 45. člena ZJN-1 s tem, ko je postavljal dodatne elemente za ugotovitev sposobnosti, ki so diskriminatorni, obenem pa v razpisni dokumentaciji ne preverja finančnih sposobnosti ponudnikov za izvedbo posla. Naročnik je navedel, da mora biti oprema od istega proizvajalca. S tem je prilagodil pogoje konkretnemu proizvajalcu opreme, ki ima v prodajnem programu vso navedeno opremo, ostale pa diskriminira s "kompleksnostjo iz točke 3.4.2.2.".
Naročnik je kršil določbe tudi s tem, ko ne preverja finančne sposobnosti za izvedbo javnega naročila. Tako lahko glede na razpisno dokumentacijo razpisani posel opravi tudi ponudnik, ki sploh ni finančno sposoben izvesti posla - naročnik tega ne bo vedel do datuma, ko bi moral prevzeti opremo. Naročnik je pred oddajo javnega naročila dolžan preveriti tudi finančno sposobnost ponudnikov, še posebej, če gre posel v več sto milijonov SIT (kot velja za konkretno javno naročilo).
Vlagatelj navaja, da naročnik razpisne dokumentacije ni pripravil tako, da bi lahko na njeni podlagi ocenil ponudbe. Nikjer ni navedel, ali bo kot najugodnejša izbrana ponudba ponudnika z največjim, najmanjšim ali s tistim številom točk, ki predstavlja povprečje vseh ponudb. Zaradi tega ne more izbrati najugodnejše ponudbe, saj niti on niti ponudniki ne vedo, katera ponudba bo izbrana kot najugodnejša. Poleg tega so merila taka, da ne omogočajo izračuna najugodnejše ponudbe.
Naslednja vlagateljeva navedba je, da je naročnik prilagodil specifikacijo opreme konkretnemu proizvajalcu opreme ter s tem kršil 32. člen ZJN-l. V specifikacijah namreč navaja naslednje tehnične lastnosti, ki jih mora imeti oprema: 1. Insight Manager, 2. UID Switch, 3. PreFailure Warranty za : CPU, HD, RAM, 4. druge...
Po mnenju vlagatelja gre za lastnosti, ki jih ima zgolj oprema proizvajalca Compaq. Z navedbo omenjenih tehničnih specifikacij je naročnik že določil proizvajalca opreme. Naročnik najlažje pridobi opremo določenega proizvajalca, če zatrjuje, da mora biti ta nadzorljiva s programom, ki naj bi ga on uporabljal (nadzorljivost z "lnsight Managerjem" je klasičen primer kršitve 32. člena ZJN-l. Programska oprema "Insight Manager" je t.im. "proprietary software" in je last podjetja Compaq. Seveda ne temelji na odprtih standardih, kar v praksi pomeni, da deluje zgolj v kombinaciji z opremo blagovne znamke Compaq. Podobno je s tehničnimi zahtevami pod 2. in 3., saj gre za tehnično lastnost, ki je vgrajena le v opremo Compaq (drugi proizvajalci računalniške opreme imajo podobne ali ekvivalentnne tehnične rešitve, ki pa se imenujejo drugače). Vlagatelj meni, da ne gre za tehnične lastnosti, ki bi jih naročnik potreboval, ampak za prilagoditev specifikacij konkretni blagovni znamki ter modelu opreme.
Vlagatelj zahteva, da se predmetno javno naročilo v celoti razveljavi in povračilo stroškov v višini predpisane takse 80.000,00 SIT ter stroške s pripravo revizije (izredno delo izven rednega poslovanja ponudnika, ki ga v primeru pravilno pripravljene razpisne dokumentacije ne bi imel), po tarifi v višini 100.000,00 SIT.
Naročnik je s sklepom, št. 5/3-5580-2/02, z dne 10.05.2002, zavrnil vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljen. V obrazložitvi naročnik navaja, da je zahtevek vložila oseba, ki ni upravičena do vložitve zahtevka za revizijo v skladu z 9. členom ZRPJN, saj vlagatelj zahtevka za revizijo ni dvignil razpisne dokumentacije, v skladu s točko 2.3.2 Dostop do naročnika in pridobitev razpisne dokumentacije. Naročnik v nadaljevanju ugotavlja, da vlagatelj ne izpolnjuje pogojev iz razpisne dokumentacije, navedene pod točko 3.4.1.2 na področju tehnične usposobljenosti - podjetje podtočka 9 (kot dokaz je priložen Seznam Microsoft Certified partnerjev). Pogoji za pridobitev statusa Microsoft Certified partnerja pa so naslednji: vsaj dve (2) ekskluzivni osebi s certifikatom MCP ali MCSE ali MCSD ali MCDA, ki sta opravili katerega od veljavnih izpitov iz družine Windows 2000, če podjetje izdela aplikacijo, ki jo je preizkusil in certificiral Microsoft s certifikatom "Designed Windows XP" izpolnjuje pogoje za program Microsoft Certified Partner 2002.
Naročnik nadalje ugotavlja, da ima vlagatelj samo enega zaposlenega, kar je ugotovil na osnovi vpogleda v IPIS, marec 2002. Naročnik zato predvideva, da vlagatelj ne izpolnjuje pogojev navedenih v razpisni dokumentaciji pod točko 3.4.1.3 na področju tehnične usposobljenosti - kadri, podtočka 12. in 13.
V zvezi z navedbami vlagatelja v zahtevku za revizijo naročnik navaja, da načelo gospodarnosti od naročnikov ne zahteva, da postavijo kot poglavitno merilo za izbiro najugodnejše ponudbe najnižjo ceno, ampak, da zagotovi takšno porabo sredstev, ki je za naročnika glede na namen javnega naročila najugodnejša.
Naročnik navaja, da ne zahteva kot pogoj, da mora biti ponujena oprema od istega proizvajalca za vse sklope, ampak znotraj posameznega sklopa. Naročnik teži k čim višji stopnji unificiranosti opreme. Zaradi čim višje stopnje unifikacije opreme je naročnik tudi v tem naročilu zainteresiran, da pridobi opremo istega proizvajalca za vse sklope, v kolikor je to možno. Popolnoma negospodarno je, da v primeru nabave strežnikov za različne namene, naročnik izbere opremo več različnih proizvajalcev, ki ne bodo kompatibilne z njegovim informacijskim sistemom. Kompatibilnost za naročnika ni le zgolj delovanje operacijskega sistema na določeni strojni opremi, ampak za naročnika pomeni delovanje celotnega sklopa, v že postavljeni infrastrukturi, ki zajema zagotavljanje delovanja namenske programske opreme, nadzorljivost, vzdrževanje po že uveljavljenem sistemu. Ker gre za popolnoma istovrstno opremo, ki se razlikuje samo v konfiguraciji (govorimo o strežniški arhitekturi) je v Republiki Sloveniji vsaj 50 ponudnikov, ki se lahko prijavijo na vse sklope, ob pogoju, da izpolnjujejo pogoj Sistem Reseller ali podobno (pogoj naveden razpisni dokumentaciji v točki 3.4.1.2 na področju tehnične usposobljenosti - podjetje, podtočka 8). Naročnik, zaradi zgoraj navedenega dejstva, lahko pričakuje večje število ponudnikov, ki se lahko prijavijo na vse sklope, s čimer meni, da bo pridobil čim nižjo ponudbeno ceno, kar pomeni, da je ravnal v skladu z načelom o gospodarnosti. ZJN-l naročniku ne prepoveduje, da vse sklope odda istemu ponudniku, ob pogoju, da je najugodnejši za vsak sklop (4. odstavek 41. člena ZJN-l). 3. odstavek 27. čl. ZJN-l določa, da se kot vrednost naročila upošteva seštevek vrednosti sklopov, če gre za delitev sicer istovrstnega blaga v več sklopov.
Način točkovnega ovrednotenja vrednosti ponudbe po naročnikovem mnenju jasno kaže način ocenjevanja, saj vsake 0,5 % višje cene (od povprečne ponudbene cen) prinaša negativne točke. Naročnik je natančno razdelal tudi drugo merilo, ko je točkovno razdelil posamezne sklope na točkovno enakovredne. 5. člen ZJN-l je potrebno razumeti v smislu avtonomije naročnika pri razpisni dokumentaciji, saj le-ta svobodno izdela določila razpisne dokumentacije, ki pa so za ponudnike pri pripravi ponudb obvezna. Naročnik je avtonomen tako pri določitvi meril, njihove teže, kot tudi pri določitvi načina vrednotenja ponudb. Kar je logično, glede na to, da je naročniku predmet javnega naročila najbolj poznan. Samo naročnik je tisti, ki lahko oceni, katere so tiste lastnosti in prednosti ponudnika, ki so najpomembnejše za izvedbo naročila in katere lahko naročnik ugotovi, na podlagi določenih meril in določenega načina vrednotenja ponudb. Nerazumljivo je, da se vlagatelj zahtevka sklicuje na nerazvidnost katere ponudbe štejejo v povprečje za izračun točk cene ali vse pravilne, vse prispele (in tudi neprispele - le kako lahko oceniš ponudbe, ki niso prispele), vse primerne ali vse sprejemljive. Postopek oddaje javnega naročila se lahko konča z izbiro samo, če je naročnik pridobil najmanj dve ponudbi, ki sta pravilni in samostojni.
V skladu s tretjim odstavkom 41. čl. ZJN-l je naročnik predpisal podizvajalcu dodaten pogoj - avtoriziran šolski center. V skladu s tretjim odstavkom 41. člena ZJN-1 dodaten pogoj za podizvajalca ne more biti predmetna diskriminacija. Naročnik meni, da bi moralo biti vlagatelju znano (če bi bil seznanjen z osnovami poslovanja podjetij, ki se ukvarjajo s prodajo računalniške opreme), da izpolnjevanje pogoja System Reseller ali podobno, pomeni tudi kakšen status ima ponudnik pri principalu opreme. Kar pomeni, da je izpolnjevanje takšnega statusa povezano tudi z izpolnjevanjem določenih pogojev, ki jih mora ponudnik opreme izpolnjevati, za pridobitev tega statusa. Med drugim je eden izmed pogojev tudi določeno število šolanega kadra, kar pomeni, da zahtevan status pri principalu zagotavlja naročniku tudi status znanja, ki ga ponudnikovi zaposleni lahko prenesejo na naročnika. Naročnik je ponudnikom ponudil tudi možnost, da ponudijo izvajanje šolanja preko podizvajalca. S tem je mišljen podizvajalec, katerega dejavnost je izobraževanje, v tem primeru mora imeti avtoriziran šolski center za zahtevano vrsto izobraževanja.
V zvezi z navedbo vlagatelja v povezavi s popustom na ponudbeno ceno, naročnik navaja, da zakonsko pojasnilo pojma popust na ponudbeno ceno, pravi, da je to način oblikovanja ponudbene cene, ki ga lahko ponudnik ponudi le, ko se naročilo oddaja po sklopih, naročnik pa ga ne sme šteti kot element dodatnih ugodnosti. Razlaga vlagatelja zahtevka kaže na to, da si napačno razlaga tolmačenje zakonske določbe. Zakonsko določbo je treba razumeti po naročnikovem mnenju v smislu, da naročnik pri izbiri najugodnejše ponudbe ne sme upoštevati ponudnikovega popusta na ponudbeno ceno. Popust na ponudbeno ceno je namreč dodaten popust na ponudbeno ceno, ki ga ponudnik lahko ponudi. V primeru, da bi vlagateljeva trditev bila vsaj približno smiselna, bi zakonska določba morala naročniku prepovedati, da kot merilo za vrednotenje najugodnejše ponudbe v primeru oddaje po sklopih, določi popust, ki bi se nanašal na oddajo več sklopov istemu ponudniku. Te določbe pa ZJN-l ne vsebuje. Naročnik pa tudi ni določil nobenega popusta.
Nadalje naročnik navaja, da zakon ne pojasnjuje pojma "pogoji o finančni in poslovni sposobnosti ponudnika", zato je potrebno opozoriti, da 45. člen ZJN-1 ne pomeni, da naročnik o teh vprašanjih lahko arbitrira. Zato je smisel "pogoje finančne sposobnosti" v drugem odstavku 45. člena ZJN-1 razumeti ob uporabi določb prvega odstavka 45. člena ZJN-1, ki napotuje na pogoje finančne in poslovne sposobnosti opredeljene v 5. in 6. točki drugega odstavka 45. člena ZJN-1, kar pa je naročnik izpolnil. ZJN-l nalaga naročnikom, da predmet javnega naročila oblikujejo v sklope - smiselno zaključene celote, s tem je večjemu številu ponudnikov omogočeno, da se potegujejo za pridobitev javnega naročila, kar je naročnik tudi storil. Tudi če se ponudnikova ponudba nanaša na več ali vse sklope, mora omogočiti ocenjevanje za posamezni sklop. Naročnik je tudi to omogočil v točki. 3.4.2.2. V četrtem odstavku 41. člena ZJN-1 je določeno, da v primeru oddaje sklopov naročnik ocenjuje ponudnike posameznih sklopov in da izbere najugodnejšo ponudbo, naročnik je tudi to določilo upošteval. V primeru oddaje sklopov velja načelo, da je merilo za izbiro najnižja cena ali ekonomsko najugodnejša ponudba. Naročnik bo zato izbral sklope, ki so najcenejši ali sklope, ki so ekonomsko najugodnejši. Končna oddaja naročila bo zato lahko kombinacija več ponudb različnih ponudnikov - vseh najcenejših ali vseh ekonomsko najugodnejših ponudb. V primeru oddaje po sklopih pa lahko naročnik določi alternativno merilo za izbiro. Prednost lahko da ponudniku, ki ponuja vse sklope - čeprav njegov posamezni sklop ni najcenejši ali ni ekonomsko najugodnejši.
Glede očitane kršitve 32. člena ZJN-l naročnik navaja, da zakon sam konkretneje ne pojasnjuje, kdaj je element neupravičeno diskriminatoren oz. kdaj daje neupravičeno prednost ali kdaj neupravičeno izloča ponudnika. Določa le, da mora biti element opravičljiv. Opravičljiv mora biti z vidika naročnikovih potreb, ne pa ponudnikovih okoliščin. Naročnik meni, da je ravnal v skladu s 3. točko prvega odstavka 35. člena ZJN-l. Iz razpisne dokumentacije je razvidno, da naročnik v pretežni meri nadgrajuje že obstoječi sistem. Naročnik za svoje delo uporablja v celoti opremo, ki je predmet naročila, enega samega proizvajalca. Gre za cca 2.000 kosov opreme, ki se nahaja na skoraj 600 lokacijah. Za nadzor nad to opremo uporablja Insight Manager, ki je implementiran v naročnikov sistem nadzora. Tako naročnik izvaja nadzor nad vso strojno in programsko opremo z minimalnimi človeškimi viri. Uporaba kakršnegakoli drugega orodja, bi naročniku povzročila nesorazmerne stroške, in sicer: zaposlitev dodatnih strokovnjakov, dodatno šolanje za uporabo drugih nadzornih sistemov, dodaten strošek vzdrževanja, nakup drugih nadzornih sistemov, implementacija le-teh pa naročniku povzroči naslednje tehnične težave: v primeru uporabe različne strojne opreme mora naročnik uporabljati več različnih nadzornih sistemov, uporaba drugega nadzornega sistema pomeni povrnitev v fazo testiranja delovanja opreme in namenske aplikacije, kar predstavlja dodatno najmanj pol letno zakasnitev vključevanja v obstoječe lokacije, uporaba več različnih nadzornih sistemov, pomeni za naročnika nazadovanje v smislu povrnitve v stanje izpred 10 let in ponovno vodi k neobvladljivosti opreme. Glede na to, da naročnik izvaja tudi bančne storitve mora zagotavljati čim višjo stopnjo razpoložljivosti sistemov, ki pa je nikakor ne bi mogel doseči na način kot to trdi vlagatelj, da lahko ponudnik s kombinacijo opreme doseže najugodnejšo ceno. Ob tem seveda ne pove, da na škodo stabilnosti in zanesljivosti in varnosti celotnega informacijskega sistema naročnika. Trditev vlagatelja zahtevka, da programska oprema Insight Manager ne temelji na odprtih standardih je napačna in zavajajoča, saj je z tem nadzornim orodjem moč nadzorovati tudi strežnike, odjemalce, tiskalnike in omrežne elemente ostalih proizvajalcev, če le - ti zagotavljajo ustrezne SNMP MIB komponente. Insight Manager je opremljen z odprtimi standardi, kot so SNMP, DMI, HTTP in MIB Compiler. Vlagatelj zahtevka zavaja z izjavo, da so navedene tehnične lastnosti zgolj značilnost proizvajalca Compaq. Naročnik trdi, da temu ni tako, saj tudi drugi proizvajalci istovrstne opreme zagotavljajo popolnoma ekvivalentne tehnične značilnosti. Smisel tehničnih specifikacij je tudi v tem, da ponudniku v razumljivem jeziku opišemo tehnične lastnosti.
V sklopu II. in III. naročnik nadgrajuje opremo, ki jo že ima, ne more je nadgraditi z opremo drugega proizvajalca. Vlagateljeva trditev, da lahko drugi proizvajalci ponudijo ekvivalentne tehnične rešitve je, iz smisla nadgradnje, povsem nesmiselna.
Glede na navedeno je odločitev naročnika o zavrnitvi vlagateljeva zahtevka za revizijo utemeljena, saj ni v ničemer kršil določil ZJN-1. Naročnik za pripravo odgovora na vložen zahtevek za revizijo vlagatelja prijavlja stroške dela za pripravo odgovora na vloženo zahtevo za revizijo, v višini 150.000,00 SIT.
Naročnik je vlagatelja na podlagi prvega odstavka 17. člena ZRPJN pozval, da v roku treh dni od prejema tega sklepa pisno sporoči, ali zahteva nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo ali zahtevek umika.
Vlagatelj je naročnika na podlagi prvega odstavka 17. člena ZRPJN obvestil, da nadaljuje postopek pred Državno revizijsko komisijo. V obvestila o nadaljevanju postopka vlagatelj oporeka navedbam naročnika, v zvezi z aktivno legitimacijo vlagatelja in sicer navaja, da je registriran za razpisane dejavnosti ter lahko v skladu s 47. členom ZJN-1 odda ponudbo kot partner, dvig razpisne dokumentacije pa ni procesna predpostavka za oddajo ponudbe ali vložitev zahtevka. Vlagatelj glede trditve naročnika, da ne zahteva kot pogoj, da mora biti ponujena oprema od istega proizvajalca za vse sklope, ni resnična. Naročnik v točki 3.4.1.2.10 navodil ponudnikom navaja pogoj 10: "Vsa ponujena oprema (razen storitev) mora biti od istega proizvajalca".
Kompatibilnost in s tem gospodarnost naročnik zagotavlja z odprtimi standardi. Trditev, da je v Sloveniji vsaj 50 ponudnikov, ki lahko ponudijo vse sklope, ne drži (tehnične zahteve za strežnike: UID Switch, Prefailure Warranty za CPU, HD, RAM lahko ponudi le ponudnik blagovne znamke Compaq, saj gre za imena, ki jih ima registrirana in so v lastništvu omenjenega proizvajalca in jih nihče od ostalih proizvajalcev ne sme uporabljati). Glede na omenjene tehnične zahteve so tako neprimerni strežniki proizvajalcev IBM, Hewlett- Packard, Dell, Fujitsu - Siemens in katerikoli drugi strežniki, ki v tržnem segmentu skupaj predstavljajo vsaj 3/4 vse prodane opreme na svetovnem trgu (pri čemer lahko rečemo, da so vsaj tako dobri oziroma ekvivalenti strežnikom Compaq). To dejstvo bi težko skrili pod naziv "uporaba odprtih standardov", na katere se naročnik sklicuje pri nadzornem sistemu "Insight Manager". Poleg tega naročnik navaja, da v sklopih II in III nadgrajuje obstoječo opremo in te opreme ne more nadgraditi z opremo drugega proizvajalca, nekaj vrstic višje pa navaja, da z nadzornim sistemom "Insight Manager" lahko nadzoruje opremo ne glede na blagovno znamko, če ta uporablja odprte standarde. Naročnik trdi, da je mogoč izračun najugodnejše ponudbe glede na dana merila ter da so ta v celoti razdelana. Vlagatelj zahtevka ugotavlja, da ima merilo "kompleksnost ponudbe" svoj smisel samo, če se točke za vse sklope skupaj seštevajo (sklopi se morajo po zakonu sicer ocenjevati ločeno). Torej ponudnik, ki ponudi sklop I po ceni 1 MIO SIT in na tem mestu dobi 40 točk, izgubi nasproti ponudniku, ki ponuja vse sklope, pri čemer je cena slednjega v sklopu I 100 MIO SIT (zaradi "kompleksnosti" njegove ponudbe bo namreč na ostalih sklopih prejel 60 točk) - tak izračun bi težko imenovali gospodaren glede na 4. člen ZJN- 1, saj je razlika 99 MIO SIT.
V nasprotnem primeru (če se vsak sklop vrednoti zase), pri identični situaciji prvi ponudnik (cena 1 MIO SIT) prejme 40 točk in dodatnih 5 za to, ker je ponudil sklop, drugi ponudnik pa 0 točk (100 MIO SIT) in dodatnih 5, ker je ponudil ta sklop (seveda ne more dobiti še 5 točk zgolj zaradi tega, ker je ponudil tudi sklop 2, ne glede na dejstvo, da bi bila cena tega sklopa npr. 100x večja od drugih ponudnikov). Merilo "kompleksnost" v tem primeru ne igra nobene vloge (naročnik vsaki oceni prišteje 5 točk, kar ne spremeni vrstnega reda), torej naročnik uporablja kriterij najnižje cene, čeravno ugotavlja, da izbira ekonomsko najugodnejšo ponudbo.
Vlagatelj se ne strinja z naročnikovo navedbo, da ima pravico izbirati med ekonomsko najugodnejšo ponudbo ali najnižjo ceno, ter da lahko med obema načinoma po lastni presoji arbitrira. Naročnik je navedel, da: "3. odstavek 27 . člena ZJN-l določa, da se kot vrednost naročila upošteva seštevek vrednosti sklopov, če gre za delitev sicer istovrstnega blaga v več sklopov". Istovrstnega blaga v istem javnem naročilu naročnik ne more deliti na sklope, sicer pa seštevek ocenjene vrednosti nima veze z uporabo meril. Ker naročnik na strani 3 svoje odločitve trdi, da je avtonomen pri pripravi meril, je še toliko bolj upravičena navedba vlagatelja, da ni jasno, katere ponudbe bo vzel pri izračunu povprečja. V njegovi "avtonomiji" bi lahko za osnovo vzel vse "primerne" ponudbe ne glede na njihovo "sprejemljivost", ali izbral kak drug "avtonomen" kriterij.
Vlagatelj glede navedbe naročnika v zvezi z avtoriziranim šolskim centrom, ki ga zahteva za podizvajalca, navaja, da mora biti ponudnik "System reseller ali podobno", potem za izobraževanje ne potrebuje podizvajalca. Sicer bi bilo logično, da bi ponudnik lahko za podizvajalca vzel partnerja, ki ima status "System reseller ali podobno", ne pa avtoriziranega šolskega centra. Pogoj torej je diskriminatoren.
Vlagatelj je zahteval povračilo še dodatnih stroškov, ki jih je imel s pripravo obvestila o nadaljevanju zahtevka za revizijo (3 delovne ure po tarifi 25.000 SIT/uro, kar znese skupaj 75.000 SIT).
Naročnik je dne 17.05.2002 Državni revizijski komisiji na podlagi drugega odstavka 17. člena ZRPJN odstopil v odločanje zahtevek za revizijo predmetnega javnega naročila z dokumentacijo.
Državna revizijska komisija je z dopisom, št. 018-99/23-1083, z dne 27.05.2002, vlagatelja, skladno z določilom drugega odstavka 21. člena ZRPJN, zaprosila, da dostavi dokazilo, da je registriran za opravljanje dejavnosti, ki je predmet zadevnega javnega naročila (izpisek iz sodnega registra). Vlagatelj je zahtevano posredoval Državni revizijski komisiji dne 29.05.2002.
Po pregledu celotne dokumentacije o vodenju postopka oddaje javnega naročila, proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika, dodatne dokumentacije vlagatelja, Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN ugotavlja, da je zahtevek za revizijo utemeljen iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.
ZRPJN v 9. členu določa: "Zahtevek za revizijo lahko vloži vsaka oseba, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila in ji je bila ali bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila.". Državna revizijska komisija ugotavlja, da med strankama revizijskega postopka ni sporno, da je vlagatelj registriran za dejavnost, ki je predmet tega javnega naročila (o tem je Državna revizijska komisija pridobila tudi dokazilo, izpisek iz sodnega registra za vlagatelja). To pomeni, da bi vlagatelj v postopku oddaje predmetnega javnega naročila glede na dejavnosti, ki jih ima registrirane, lahko sodeloval bodisi kot samostojni ponudnik, bodisi kot podizvajalec ali eden izmed udeležencev v skupini izvajalcev. Vlagatelj bi lahko, tako kot vsi ostali potencialni ponudniki, oddal ponudbo do datuma, ki ga je določil naročnik, do 06.05.2002, do 12.00 ure. Državna revizijska komisija je zato mnenja, da vlagatelju kot potencialnemu ponudniku ni mogoče odreči pravnega varstva, ki mu gre skladno s pravili javnega naročanja. Državna revizijska komisija je zaključila, da je vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka za revizijo, saj ima kot potencialni ponudnik v skladu z 9. členom ZRPJN interes za dodelitev javnega naročila in bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila.
Državna revizijska komisija je pri presoji zahtevka za revizijo upoštevala določilo drugega odstavka 19. člena ZRPJN, ki določa: "Državna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka upravičenega predlagatelja. V primeru kršitev temeljnih načel javnega naročanja izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi.".
Državna revizijska komisija je presojala vlagateljeve navedbe, ki se nanašajo predvsem na postavitev meril v razpisni dokumentaciji, ki naj bi bila postavljena tako, da so zaradi tega kršena temeljna načela javnega naročanja, predvsem načelo gospodarnosti, načelo učinkovitosti porabe javnih sredstev, načelo enakopravnosti, načelo nediskriminatornosti in načelo sorazmernosti. Dalje vlagatelj navaja, da naročnik pri postavljenemu merilu cena ni natančno določil načina uporabe merila. Vlagatelj za merilo kompleksnost meni, da predstavlja nedovoljen element dodatnih ugodnosti.
ZJN-1 v drugem odstavku 50. člena določa: "Merila po katerih naročnik izbira najugodnejšo ponudbo, morajo biti v razpisni dokumentaciji opisana in ovrednotena. Merila ne smejo biti diskriminatorna in morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročila in morajo prispevati k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb." V tretjem odstavku pa: "Naročnik mora v razpisni dokumentaciji navesti, opisati in vrednotiti vnaprej vsa merila za oddajo, ki jih bo uporabil, v vrstnem redu od najpomembnejšega do najmanj pomembnega. Po objavi naročila ali oddaji povabila v omejenem postopku naročnik ne sme več spreminjati meril."
Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji v navodilih ponudnikom v točki 3.4.2 Merila določil merila za določitev ekonomsko najugodnejše ponudbe in sicer ceno (40 točk) in kompleksnost (60 točk). Merilo cena je natančneje razdelal v točki 3.4.2.1, kjer je določil: "Osnova je srednja ponudbena cena. To je vsota ponudbenih cen deljena s številom ponudb. Povprečna ponudbena cena prinaša 20 točk. Vsaka 0,5% višje cene pomeni -1 točko, vsaka 0,5% nižje cene pa + 1 točko. Maksimalno število točk je 40 (štirideset), minimalno je 0 točk." Državna revizijska komisija ugotavlja, da pri tako postavljenem merilu naročnik ne stimulira ponudnikov k predložitvi nizkih cen. 20 točk bo pridobila povprečna cena, vsaka za 0,5% nižja cena pa 1 točko več, vendar maksimalno 40 točk. Naročnik bo torej z različnimi točkami ocenil le tiste ponudbe, ki bodo od povprečne ponudbene cene odstopale za 10% (navzgor in navzdol). Enako, maksimalno število točk (40) po merilu cena tako lahko pridobita ponudnika, ki bosta ponudila ceni, ki sta nižji od povprečne za 10,5% ali 50%. Ponudniki s takim načinom podeljevanja točk pri merilu cena niso stimulirani, da bi ponudili nizke cene, kar pa zagotovo ne more biti v interesu naročnika. Nasprotno, podobno lahko enako minimalno število točk (oziroma 0 točk) dobita ponudnika, ki sta ponudila za 10,5% ali 50% višjo ceno od povprečne cene. Ponudniki lahko tako na podlagi drugega merila kompleksnost pridobijo prednost, ki jo z merilom cena ni več mogoče sanirati in naročnik pridobi ponudbo, ki bo po merilih ekonomsko najugodnejša, vendar cenovno daleč najdražja.
Državna revizijska komisija še pripominja, da naročnik pri merilu cena ni nedvoumno določil, katere ponudbene cene bo pri ocenjevanju naročnik upošteval. Naročnik kot osnovo določa srednjo ponudbeno ceno (vsota ponudbenih cen deljena s številom ponudb), ni pa natančno določil, katere cene bo upošteval pri izračunu srednje ponudbene cene. Podobno naročnik ni določil, ali bo kot število ponudb (s katerim bo delil vsoto ponudbenih cen) upošteval vse pravilne ali vse prispele ponudbe (sprejemljive, primerne). Na podlagi splošno uveljavljenega načina vrednotenja ponudb, pa je bilo mogoče le sklepati, da bi bile relevantne za ocenjevanje po tem merilu pravilne ponudbe, torej tiste, za katere naročnik po pregledu ugotovi, da izpolnjujejo vse zahteve naročnika (18. točka prvega odstavka 3. člena ZJN-1).
Državna revizijska komisija je presojala tudi drugo merilo kompleksnost, ki je v primerjavi s prvim merilom ceno po uteži pomembnejše, saj predstavlja kar 60% (ZJN-1 v tretjem odstavku zahteva od naročnika, da merila navede v vrstnem redu od najpomembnejšega do najmanj pomembnega). Merilo komplesknost je naročnik v razpisni dokumentaciji navodilih ponudnikom razdelal v točki 3.4.2.2. in sicer je določil: "Kompleksne ponudbe z vsemi ponujenimi sklopi (I.-XII.) bodo ocenjene z 60 (šestdesetimi) točkami, ostale ustrezno manj (glej tabelo spodaj)." V tabeli je določil, da ponudnik za vsak ponujeni sklop dobi 5 dodatnih točk. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v skladu s prvim odstavkom 26. člena ZJN-1 naročilo oblikoval v smiselno zaključene sklope ter omogočil oddajo ponudb po sklopih ali v celoti, pri tem pa spravil v neenakopraven položaj ponudnike, ki ponujajo le določen sklop oziroma manjše število sklopov. Ponudnik, ki ponudi le en sklop, dobi po tem merilu le 5 točk oziroma za vsak sklop po 5 točk. Ponudnik, ki ponudi vseh 12 sklopov, prejme torej kar 60 točk. Glede na prej ugotovljene pomanjkljivosti pri merilu cena je razlika, ki nastane zaradi ocenjevanja po tem merili, praktično nedosegljiva. Ponudnik, ki ponudi le en sklop, lahko kljub (dejansko) najnižji ceni v tem sklopu in pridobitvi maksimalnega števila točk po merilu cena pridobi le 45 točk, kar pa je ponudnik, ki je ponudil vsaj 9 sklopov že dosegel in lahko uspe s ceno, ki je poljubno visoka. S takšnim ravnanjem je naročnik posegel v načelo enakopravnosti, ki med drugim od naročnika zahteva, da mora zagotoviti, da med ponudniki v vseh elementih in fazah postopka oddaje javnega naročila ni razlikovanja (prvi odstavek 7. člena ZJN-1) in hkrati tudi v načelo gospodarnosti in učinkovitosti javne porabe (4. člen ZJN-1). Naročnik je namreč s svojim ravnanjem ustvaril položaj, v katerem bi imeli ponudniki, ki bi predložili ponudbe za večje število sklopov pri ocenjevanju ponudb boljši položaj od tistih ponudnikov, ki bi ponudili ponudbe za manjše število sklopov. Naročnik je očitno s tako postavljenim merilom zasledoval cilj, da bi bil izbran ponudnik, ki bi oddal ponudbo za vse sklope oziroma za večje število sklopov.
Glede vlagateljeve navedbe, da ni natančno znano, ali se ocenjevanje po tem merilu izvaja za posamezne sklope ločeno ali v celoti, je Državna revizijska komisija mnenja, da sicer naročnik ni izrecno zapisal, da bo ocenjevanje izvedel za vsak sklop posebej in ne za celotno ponudbo, je pa mogoče iz razdelitve na sklope sklepati, da drugačen način uporabe meril ni možen oziroma ni smiseln. V nasprotnem primeru bi moral naročnik upoštevati le ponudbe ponudnikov, ki so podali ponudbe za posamezne sklope in samo merilo kompleksnosti ne bi vplivalo na izbor, saj bi vsak ponudnik v posameznem sklopu lahko pridobil le 5 točk za 1 sklop. ZJN-1 v prvem odstavku 23. člena (Priprava razpisne dokumentacije) določa, da mora naročnik pripraviti razpisno dokumentacijo tako, da bo ponudnik na njeni osnovi lahko pripravil pravilno ponudbo. Citirana določba je kogentne narave in zavezuje naročnika k pripravi takšne razpisne dokumentacije, katere vsebina ne bo le jasna, nedvoumna in razumljiva, temveč bo hkrati omogočala tudi primerljivost med ponudbami. Samo takšna razpisna dokumentacija omogoča naročniku pridobitev pravilnih in medsebojno primerljivih ponudb ter hkrati pošteno, nepristransko in celovito primerjavo le-teh. V primeru, da naročnik oblikuje javno naročilo v posamezne sklope mora biti pri oblikovanju razpisne dokumentacije še posebej pazljiv, da natančno določi, kaj je potrebno upoštevati za posamezen sklop.
Državna revizijska komisija je presojala tudi navedbo vlagatelja, da so tudi pogoji v razpisni dokumentaciji za izpolnjevanje usposobljenosti in sposobnosti postavljeni diskriminatorno. Naročnik je v predmetnem javnem naročilu v razpisni dokumentaciji v navodilih ponudnikom v točki 3.4.1. postavil pogoje, ki jih mora izpolnjevati ponudnik, ki jih je razdelil na pogoje na poslovnem področju ( točka 3.4.1.1), na področju tehnične usposobljenosti - podjetje (točka 3.4.1.2), na področju tehnične usposobljenosti - kadri (3.4.1.3) in ostale pogoje (točka 3.4.1.4). Vlagatelj oporeka postavitvi dveh pogojev v razpisni dokumentaciji in sicer: "Vsa ponujena oprema (razen storitev) mora biti od istega proizvajalca" (10. točka pogojev na področju tehnične usposobljenosti - podjetje) in "V primeru, da bo ponudnik izvedel šolanje s podizvajalcem, mora le-ta imeti avtoriziran šolski center za zahtevano vrsto izobraževanja." (11. točka na področju tehnične usposobljenosti - podjetje), za katera trdi, da sta diskriminatorna do ponudnikov. Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik ni določil, da posamezni pogoji veljajo le za posamezen sklop (kot bi bilo edino smiselno) in da je mogoče pritrditi vlagatelju, da na tak način postavljeni pogoji pomenijo, da naj bi jih ponudniki izpolnjevali v vseh ponujenih sklopih. Nejasno je torej, ali mora biti ponujena oprema od istega proizvajalca v posameznem sklopu ali za vse sklope, ki jih le-ta ponuja. Tudi obrazložitev naročnika v odločitvi, s katero je zavrnil zahtevek za revizijo kot neutemeljen, št. 5/3-5580-2/02, z dne 10.05.2002, ne odpravlja dvomov, saj naročnik navaja, da se navedeni pogoj nanaša na sklope, na katere se bo ponudnik prijavil. Poleg tega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnikov pogoj "V primeru, da bo ponudnik izvedel šolanje s podizvajalcem, mora le-ta imeti avtoriziran šolski center za zahtevano vrsto izobraževanja.", ki ga morajo izpolnjevati ponudniki, ki se prijavijo s podizvajalcem za šolanje (za druge dele predmetnega javnega naročila naročnik sploh ne dovoljuje podizvajalcev), diskriminira ponudnike, ki se prijavijo za ta sklop s podizvajalcem v primerjavi s tistimi ponudniki, ki podizvajalca za ta sklop ne predvidevajo. Potrebno je pritrditi vlagatelju, da naročnik zahteva od ponudnika, ki se prijavlja za predmetno javno naročilo skupaj s podizvajalcem, drugačne pogoje, kot če bi ponudnik nastopil sam. Omenjeni pogoj pride v poštev samo v sklopu XII šolanje za SAN. Glavni izvajalec mora izpolnjevati vse pogoje, podizvajalec pa imeti še avtoriziran šolski center. Če se ponudnik ne prijavi s podizvajalcem, pa to ni zahtevano. Potrebno je pritrditi vlagatelju, da postavljen pogoj ni logičen. V kolikor je naročnik omogočil podizvajalca v sklopu XII šolanje za SAN, bi moral dovoliti podizvajalcu, da izpolnjuje pogoje na enak način, kot če ponudnik nastopa sam (System Reseller ali podobno), v primeru, da tega ne izpolnjuje, pa zahtevati, da ima avtoriziran šolski center za zahtevano vrsto izobraževanja. Naročnikovo sklicevanje na tretji odstavek 41. člena ZJN-1 v tej povezavi ni ustrezno, saj ta določba velja za primer, ko naročnik predpiše dodatne pogoje za izpolnjevanje obveznosti ponudnika do podizvajacev ali ponudnikovih dobaviteljev, kar mora ponudnik potrditi v razpisni dokumentaciji. Nasprotno tretji odstavek 42. člena ZJN-1 določa, da mora "ponudnik zagotoviti, da izpolnjujejo pogoje za udeležbo tudi njegovi podizvajalci, če jih navaja v ponudbi. Izpolnjevanje pogojev mora biti dokumentirano na isti način, kot se zahteva za ponudnika".
Državna revizijska komisija je presojala tudi navedbo vlagatelja, da predstavlja merilo kompleksnost nedovoljen element dodatnih ugodnosti. Kot je navedeno že zgoraj je naročnik predmetno javno naročilo razdelil na XII sklopov, ki jih je mogoče oddati ločeno. Četrti odstavek 41. člena ZJN-1 določa: "Ponudnik mora v svoji ponudbi navesti, ali se njegova ponudba nanaša na celotno naročilo ali le na posamezne sklope. Ne glede na to, ali ponudnik oddaja ponudbo za vse sklope, mora biti njegova ponudba predložena tako, da se lahko ocenjuje po sklopih. Po ocenitvi ponudb po posameznih sklopih in ocenitvi ponudb za vse sklope skupaj naročnik sklene pogodbo z enim ali več ponudniki, z najugodnejšo kombinacijo ponudb.". 21. točka prvega odstavka 3. člena ZJN-1 pa določa, da je popust na ponudbeno ceno: "način oblikovanja ponudbene cene, ki ga lahko ponudnik ponudi le, ko se naročilo oddaja po sklopih in ga naročnik ne sme šteti za element dodatnih ugodnosti." Namen take zakonske ureditve je, da naročnik v primeru oddaje javnega naročila po sklopih ravna v skladu z načelom gospodarnosti (cilj oblikovanja sklopov!) in na ta način pridobi enega ponudnika ali več ponudnikov, z najugodnejšo kombinacijo ponudb. S tem je omogočeno ponudniku, ki odda ponudbe za več sklopov, da v primeru, ko pridobi večji obseg javnega naročila, lahko ponudi nižjo ceno. Pri ocenjevanju se upošteva ponudnikova končna ponudbena cena (z že upoštevanim popustom), dejstvo, da je ponudil popust pa se ne sme upoštevati kot element dodatnih ugodnosti in zaradi tega ne sme od naročnika po drugih merilih pridobiti dodatnih točk. Državna revizijska komisija sicer ne more slediti mnenju vlagatelja, da je naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila s tako oblikovanim merilom kompleksnost oblikoval nedovoljen element dodatnih ugodnosti (v povezavi, kot jo zatrjuje vlagatelj, mora biti ta vezan na popust na ponudbeno ceno), je pa mnenja, da je merilo oblikovano v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja, kakor je že razvidno iz obrazložitve tega sklepa.
Državna revizijska komisija je zaradi utemeljenosti revizijskih navedb glede meril in pogojev v skladu z 2. alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN v celoti razveljavila postopek za oddajo predmetnega javnega naročila, ni pa presojala utemeljenosti revizijskih navedb v zvezi s tehničnimi specifikacijami, ker odločanje o le-teh ne bi spremenilo odločitve Državne revizijske komisije v predmetni zadevi. Ob tem pa je potrebno izpostaviti, da če bo naročnik postopek za oddajo predmetnega javnega naročila ponovno izvedel, bo moral pri tem razpisno dokumentacijo izdelati upoštevaje ugotovitve Državne revizijske komisije iz te obrazložitve, predvsem pa tako, da ne bo dopuščala diskriminatornega obravnavanja ponudnikov, temveč bo mogoče celoten postopek oddaje javnega naročila izvesti na nediskriminatoren način, ki bo tudi naknadno objektivno preverljiv.
Ker opisanih kršitev zakona ni mogoče odpraviti drugače kot le z razveljavitvijo razpisa v celoti, je Državna revizijska komisija na podlagi druge alinee prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
Naročnik je v odločitvi, s katero je zavrnil vlagateljev zahtevek za revizijo, št. 5/3-5580-2/02, z dne 10.05.2002, zahteval povračilo stroškov dela za pripravo odgovora na vloženo zahtevo za revizijo, v višini 150.000,00 SIT. Ker je Državna Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodila, se zahteva naročnika zavrne kot neutemeljena.
Vlagatelj zahtevka za revizijo je zahteval povračilo stroškov, nastalih v zvezi z revizijo. Državna revizijska komisija je skladno s petim odstavkom 22. člena ZRPJN odločila, da mora naročnik vlagatelju povrniti stroške, ki so bili potrebni za vodenje revizijskega postopka, v višini plačane takse v znesku 80.000 SIT. Glede ostalih specificiranih stroškov, ki jih je vlagatelj priglasil v zahtevku za revizijo in obvestilu o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo, pa je potrebno ugotoviti, da le-ti sodijo v redno vlagateljevo poslovanje (in ne v "izredno delo", kot zatrjuje vlagatelj).
S tem je odločitev Državne revizijske komisije utemeljena.
POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Zoper odločitev Državne revizijske komisije ni rednega ali izrednega pravnega sredstva, možna pa je tožba pred pristojnim sodiščem za uveljavitev povrnitve škode od naročnika (člen 23/3 ZRPJN).
V Ljubljani, dne â??
â??