018-056/02

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija), je na podlagi 23.člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št.78/99, 90/99; v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu â??, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila po odprtem postopku za gradnjo avto cestnega priključka â??, ki ga je vložilo podjetje â??(v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika â??, (v nadaljevanju: naročnik), dne 07.05.2002

odločila:

Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 12.09.2001 sprejel sklep, št. 2001/00296, o začetku postopka oddaje javnega naročila in v njem določil tudi ocenjeno vrednost. Dne â?? je naročnik v Uradnem listu RS, št. â??, pod številko objave Ob-â??8, objavil javni razpis za oddajo naročila po odprtem postopku â??. Naročnik je dne 12.02.2002 izdal obvestilo o oddaji javnega naročila, št. 402 - 26/02 - RPP - šM, s katerim je kot najugodnejšega ponudnika za predmetno javno naročilo izbral podjetje â?? (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Vlagatelj je skladno z 79. členom Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/00, 102/00; v nadaljevanju: ZJN-1) z dopisom, z dne 20.02.2002, naročniku podal zahtevo za obrazloženo obvestilo o oddaji predmetnega javnega naročila. Naročnik je dne 28.02.2002 poslal vlagatelju zahtevano obrazloženo obvestilo.

Zoper navedeno odločitev naročnika je vlagatelj dne 08.03.2002 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da naročnik kot sestavni del razpisne dokumentacije ni navedel tudi ocenjene vrednosti predmetnega javnega naročila, pri tem pa se neupravičeno sklicuje na 23. člen ZJN-1. Vlagatelj dodaja, da je 23. člen ZJN-1 samo ena od določb zakona, ki opredeljuje postopek javnega naročanja, vendar tudi ta člen navaja, da mora obvezna vsebina razpisne dokumentacije, upoštevaje predmet javnega naročila, vsebovati zlasti v tem odstavku navedene elemente (pri čemer v točki 7 dodaja besedico "ipd."). Vendar pa ob tem vlagatelj opozarja, da ostale določbe ZJN-1 izrecno narekujejo obveznost izračuna ocenjene vrednosti javnega naročila. Tako 3. točka prvega odstavka 21. člena ZJN-1 nedvoumno določa, da naročnik lahko prične s postopkom oddaje javnega naročila šele, ko opredeli tudi "vrednost javnega naročila kot jo naročnik ocenjuje in pričakuje v ponudbah". Tehnika tega izračuna pa je navedena tako v 13. členu ZJN-1 , ki določa, da mora biti vrednost predmeta javnega naročila v razpisni dokumentaciji navedena v slovenskih tolarjih, kot tudi v drugem odstavku 26. člena ZJN-1, ki določa, da se ocenjena vrednost javnega naročila določi brez davka na dodano vrednost. Vlagatelj meni, da če bi bila navedba ocenjene vrednosti v razpisni dokumentaciji prepuščena dobri volji naročnika, bi bila taka določba nepotrebna, saj bi bilo naročniku prepuščeno, da ocenjeno vrednost navede ali ne navede, in če jo navede bi bilo prav tako naročniku prepuščeno, da jo navede z ali brez davka na dodano vrednost. Tako pa je ta določba v zakonu, po mnenju vlagatelja kogentne narave. Vlagatelj še dodaja, da brez predhodno ocenjene vrednosti naročnik ne bo mogel izpolnjevati svojih obveznosti po 67. in 115. členu ZJN-1 po vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Naročnik je v svojem obrazloženem obvestilu v zadnjem stavku navedel, da je pridobil tudi prikaz povprečnih cen, določenih na javnih razpisih s primerljivim predmetom oddaje v zadnjih treh letih in na podlagi ustreznih podatkov ugotovil, da ne gre za neobičajno nizko ponudbeno ceno, kar samo dokazuje, da naročnik ni sprejel ustreznega sklepa v smislu 3. točke prvega odstavka 21. člena ZJN-1, ki bi opravičeval pričetek postopka oddaje javnega naročila, kar predstavlja grobo kršitev zakonskih določil.

Vlagatelj v nadaljevanju zahtevka za revizijo dodaja: "Ker je naročnik kršil določila ZJN-1 že pred pričetkom postopka oddaje javnega naročila, s tem da ni izračunal ocenjene vrednosti javnega naročila, je prisiljen v citiranem obrazloženem obvestilu navajati, da naročnik ni določil višine bančne garancije v odstotku (kar je stalna praksa) napram ocenjeni vrednosti, marveč si je enostavno izmislil znesek bančne garancije za resnost ponudbe v nekem absolutnem znesku, pri čemer se nehote sam zaplete v kontradikcijo, ko hkrati navaja Navodilo o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti (Ur l. RS, 43/00), po katerem se garancija za resnost ponudbe izda v višini največ 10% (torej v odstotkih!) od vrednosti javnega razpisa." Vlagatelj dodaja, da bi moral naročnik pri določitvi bančne garancije izhajati iz:
- ocenjene vrednosti javnega naročila in
- uporabljenega odstotka (največ 10%) od te ocenjene vrednosti.

Vlagatelj nadalje navaja, da je stalna praksa naročnika, ki jo je uporabil v dosedanjih postopkih oddaje javnih naročil ta, da je zahteval bančno garancijo za resnost ponudbe v višini 3 % od ocenjene vrednosti javnega naročila. Izhajajoč iz te predpostavke je bila ocenjena vrednost predmetnega javnega naročila 1.200.000.000,00 SIT, vrednost ponudbe izbranega ponudnika pa 668.257.302,10 SIT. Neobičajno nizka cena izhaja tudi iz pregleda ostalih ponudb, pri čemer ni mogoče upoštevati ponudbe ponudnika Primorje d.d., Ajdovščina, ki je kljub dolgoletnim izkušnjam predložil nepravilno ponudbo, bo pa po mnenju vlagatelja vsekakor vključen v posel kot podizvajalec. Vlagatelj dodaja, da ker je ponudbena vrednost izbranega ponudnika neobičajno nizka, kar je na osnovi zgoraj navedenega nedvoumno jasno, bi naročnik moral postopati po določilu člena 53 ZJN-1 in zahtevati podrobno obrazložitev vseh postavk ponudbe in jih po prejemu preveriti, česar pa le-ta ni storil.

Vlagatelj še dodaja, da ker je naročnik v postopku oddaje predmetnega javnega naročila kršil kogentne odločbe ZJN-1, s tem da zlasti ni postopal v smislu določil 21. in 53. člena ZJN-1, bi zaradi tega vlagatelju kot ponudniku v postopku oddaje predmetnega javnega naročila mogla nastati škoda. Zaradi vsega navedenega vlagatelj predlaga, da naročnik zahtevku za revizijo ugodi in postopek oddaje predmetnega javnega naročila v celoti razveljavi.

Naročnik je na podlagi 16. člena ZRPJN odločal o zahtevku za revizijo ter ga s sklepom, št. 406/1-2002 2001/00296, z dne 21.03.2002, kot neutemeljenega zavrnil. Naročnik v obrazložitvi (Zapisnik seje strokovne komsije za izvedbo postopka predmetnega javnega naročila z dne 19.03.2002) navaja, da je bilo vlagatelju že v času objave javnega razpisa torej pred odločitvijo naročnika o dodelitvi naročila znano, da javni razpis ne vsebuje ocenjene vrednosti predmeta javnega naročila. Omenjeni razlog ni bil sporen tudi v času, ko se je vlagatelj kot ponudnik udeleževal postopka oddaje javnega naročila. Skladno z 12. členom ZRPJN se lahko zahtevek za revizijo vloži v vseh stopnjah postopka oddaje javnega naročila, zoper vsako ravnanje naročnika, razen če zakon, ki ureja oddajo javnih naročil in ta zakon, ne določata drugače. V petem odstavku istega člena pa je določeno, da po odločitvi o dodelitvi naročila ponudnik ne more vložiti zahtevka za revizijo iz razloga, ki mu je mogel ali bi mu moral biti znan pred to odločitvijo naročnika, pa kljub temu ni vložil zahtevka za revizijo že pred odločitvijo naročnika o dodelitvi naročila. Vlagatelj v svojem zahtevku namreč navaja kot kršitev zakonskih določil ZJN-1, razlog, da naročnik ni opredelil vrednosti javnega naročila. Ta razlog je bil vlagatelju znan že ob sami objavi javnega razpisa, kakor tudi ves čas postopka oddaje javnega naročila, vlagatelj pa se je skliceval nanj šele po odločitvi o dodelitvi naročila, kar je v nasprotju s petim odstavkom 12. člena ZRPJN. Naročnik kljub navedenemu dodatno pojasnjuje, da določbe ZJN-1 naročnika v ničemer ne obvezujejo, da mora v ponudbeni dokumentaciji navesti vrednost predmeta javnega naročila, temveč je to prepuščeno odločitvi naročnika. Določbe, ki se nanašajo na določitev ocenjene vrednosti, so pisane v pomoč naročniku, z namenom, da pravilno izbere vrsto postopka oddaje javnega naročila. V kolikor se odloči, da vrednost navede v razpisni dokumentaciji, pa mora ta biti navedena v slovenskih tolarjih. Naročnik se pri svoji trditvi sklicuje tudi na komentar Blanke Primec k zakonski določbi 26. člena ZJN-1, v katerem je zapisano: "Kot je bilo do sedaj že nekajkrat omenjeno, po tem zakonu naročnik ne bo več objavljal okvirne vrednosti naročila niti v objavi v uradnem glasilu, niti v razpisni dokumentaciji. Sedaj je naloga ponudnika, da na podlagi drugih elementov iz razpisne dokumentacije in razmer na tržišču ter po načelu poznavanja možnosti konkurenčnih ponudnikov v okviru svoje ponudbe ponudi ceno. Seveda pa mora naročnik natančno navesti kaj pomeni končna cena in katere elemente mora vsebovati." Naročnik dodaja, da tretji odstavek 23. člena ZJN-l, ki določa obvezno vsebino razpisne dokumentacije ne zahteva navedbe ocenjene vrednosti javnega naročila. Določilo 21. člena ZJN-l, ki se nanaša na vsebino sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila pa je namenjeno zgolj naročniku. Naročnik ugotavlja, da je bil sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila sprejet ob upoštevanju vseh zakonskih zahtev. Višina bančne garancije za resnost ponudbe, določena v absolutnem znesku, pa ni v nasprotju z določili Navodila o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja.

Naročnik po ponovnem pregledu razpisne dokumentacije in ostalih dokumentov, izdanih v postopku oddaje predmetnega javnega naročila ugotavlja, da je vlagateljev zahtevek za revizijo tudi v delu, v katerem je zatrjevana kršitev 53. člena ZJN-l neutemeljen. Vlagatelj namreč predpostavlja in tako tudi navaja, da je bila ocenjena vrednost javnega naročila â??, izbrani ponudnik pa je ponudil vrednost 668.257.302,10 SIT, kar naj bi predstavljalo neobičajno nizko ceno. Naročnik ob tem poudarja, da je vlagatelj prišel do navedenega zneska zgolj na podlagi svojih predpostavk ter na podlagi tega tudi zaključil, da gre za neobičajno nizko ceno. Edino merilo v predmetnem postopku oddaje javnega naročila je bila najnižja cena, ob izpolnjevanju vseh zahtevanih pogojev, navedenih v razpisni dokumentaciji. Naročnik je izbral najugodnejšega ponudnika po oceni njegove ponudbe kot pravilne ob upoštevanju navedenega merila. Naročnik dodaja, da je vlagatelj s svojimi predpostavkami, da gre za neobičajno nizko ceno, posegel v pristojnost naročnika, da vrednoti ponudbe v skladu s sprejetimi merili. Zahtevek vlagatelja se namreč ne nanaša na razloge za zavrnitev vlagateljeve ponudbe, pač pa na vrednotenje (uporabo meril) ponudbe izbranega ponudnika. Naročnik dodaja, da je za potrebe vrednotenja ponudbe izbranega ponudnika uporabil tudi prikaz povprečnih cen, doseženih na javnih razpisih s primerljivim predmetom oddaje v zadnjih treh letih in na podlagi zbranih podatkov ugotovil, da ne gre za neobičajno nizko ponudbeno ceno. S pridobljeno primerjavo ponudbene cene izbranega ponudnika in povprečnih cen, doseženih na javnih razpisih s primerljivim predmetom oddaje v zadnjih treh letih je naročnik preveril, ali je mogoče predmet oddaje javnega naročila realizirati za ponujeno ceno. Naročnik dodaja, da je preveril tudi cene na enoto mere iz ponudnikovih analiz in ugotovil, da predložene analize cene na enoto mere iz najugodnejše ponudbe podpirajo cene iz predračunskih postavk in da so ponujene analizirane cene primerljive s posameznimi cenami na enoto iz že sklenjenih gradbenih pogodb za dela na primorskih avtocestnih odsekih v letih od 1998 do 2000. Zaradi navedenega naročnik meni, da v konkretnem postopku oddaje javnega naročila ni bilo potrebno uporabiti določil 53. člena ZJN-l.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 25.03.2002, obvestil naročnika, da na podlagi 17. člena ZRPJN nadaljuje postopek pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj ob tem dodaja, da utemeljuje svoj zahtevek za revizijo z dejstvom, ki ga je mogel ugotoviti šele po odločitvi naročnika o dodelitvi javnega naročila in sicer, da je izbrani ponudnik ponudil neobičajno nizko ceno. Vlagatelj dodaja, da dr. Vesna Kranjc v svojem komentarju k Zakonu o javnih naročilih (GV Založba, 2001) na 147. strani navaja, za zavrnitev ponudbe zaradi neobičajno nizke cene ni le naročnikova pravica, ampak tudi obveznost ter da lahko neobičajno nizko ceno kot revizijski razlog uveljavljajo tudi prizadeti ponudniki. Vlagatelj dodaja, da je ravno to razlog za vložitev zahtevka za revizijo, zato je naročnikova obrazložitev zavrnitve zahtevka vlagatelja za revizijo z argumentom, da je bilo vlagatelju že v času javnega razpisa znano, da javni razpis ne vsebuje ocenjene vrednosti predmeta javnega naročila, po mnenju vlagatelja nerazumevanje vsebine, razloga in osnove njegovega zahtevka za revizijo. Zaradi neobjavljene ocenjene vrednosti javnega naročila v javnem razpisu lahko neobičajno nizko ceno ugotovi vlagatelj na osnovi svojih dolgoletnih izkušenj, poznavanja cen in stroškov izgradnje. Naročniku pa takih analiz cen na enoto mere, na osnovi katerih naj bi preveril realnost ponudbene cene izbranega ponudnika, kot navaja v svoji obrazložitvi, ne bi bilo potrebno opraviti, saj je moral in je to tudi storil (in zadržal zase) v smislu določila prvega odstavka 21. člena ZJN-1, v svojem sklepu o začetku postopka opredeliti vrednost javnega naročila, kot jo ocenjuje in pričakuje v ponudbah. Vlagatelj dodaja, da v svojem zahtevku za revizijo neobjavljeno orientacijsko vrednost le omenja kot kršitev naročnika v postopku oddaje predmetnega javnega naročila, ne pa kot razlog, zaradi katerega predlaga razveljavitev postopka oddaje javnega naročila. Po mnenju vlagatelja je nesporno, da naročnik v smislu določbe 53. člena ZJN-1 ni zahteval od izbranega ponudnika obrazložitve postavk neobičajno nizke ponudbe. Prav tako je razumljivo, da brez objave ocenjene vrednosti s strani naročnika ostali ponudniki neobičajno nizke cene izbranega ponudnika pač ne morejo uveljaviti kot revizijski razlog, čeprav jim to pravico daje ZJN-1, saj so posamezne postavke ponudbe izbranega ponudnika poslovna skrivnost, ocenjena vrednost ponudnika pa skrbno varovana tajnost naročnika, razen če se jim na osnovi poznavanja stroke prizna njihova ocena ponudbe izbranega ponudnika. Pri tem se po mnenju vlagatelja zastavlja vprašanje preglednosti in javnosti postopka.

Naročnik je skladno z drugim odstavkom 17. člena ZRPJN z dopisom, z dne 27.03.2002, odstopil Državni revizijski komisiji v odločanje zahtevek za revizijo postopka oddaje predmetnega javnega naročila z vso dokumentacijo in svojim mnenjem, v katerem navaja, da vlagatelj v obvestilu, z dne 25.03.2002, o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo, dopolnjuje svoje prvotne navedbe v zahtevku za revizijo. Te navedbe so po mnenju naročnika, ob upoštevanju procesnih določb 17. člena ZRPJN, prepozne. V skladu z navedenim členom ZRPJN vlagatelj najkasneje v treh dneh od prejema naročnikovega obvestila s katerim je ta odločil o zahtevku za revizijo le-temu pisno sporoči, ali bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo ali zahtevek za revizijo umika, torej vlagatelj le obvesti naročnika o svoji odločitvi glede nadaljevanja postopka, kar pa ne pomeni, da lahko dopolnjuje in razlaga prvotne navedbe v zahtevku za revizijo. Naročnik dodaja, da se po 19. členu ZRPJN postopek revizije pred Državno revizijsko komisijo nadaljuje na podlagi odstopa zahtevka za revizijo iz 17. člena ZRPJN. Državna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka za revizijo upravičenega predlagatelja. Po določilu petega odstavka 3. člena ZRPJN se postopkovne določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) uporabljajo le v primeru, če ZRPJN ne določa drugače. Zaradi navedenega tudi analogna uporaba ZPP za dodatne navedbe vlagatelja poleg navedb v zahtevku za revizijo ni dopustna. Naročnik dodaja, da ker je v zakonskem roku odločil o zahtevku za revizijo, mu postopkovne določbe ZRPJN ne dajejo možnosti, da se izreče o naknadnih navedbah vlagatelja, ki se glede na procesno naravo samega obvestila vlagatelja o nadaljevanju postopka ne štejejo za sestavni del oziroma dopolnitev zahtevka za revizijo, o katerem odloča Državna revizijska komisija.

Državna revizijska komisija je skladno z drugim odstavkom 21. člena ZRPJN od naročnika zahtevala predložitev prikaza povprečnih cen, doseženih na javnih razpisih v zadnjih treh letih s primerljivim predmetom javnega naročila, ki je naročniku služil kot osnova za preverjanje morebitnih neobičajno nizkih ponudbenih cen za predmetno javno naročilo. Naročnik je z dopisom, z dne 09.04.2002, Državni revizijski komisiji posredoval zahtevan prikaz povprečnih cen skupaj z mnenjem sektorja za kalkulacije Družbe za državne ceste d.o.o., Ljubljana.

Državna revizijska komisija je, dne 26.04.2002, na podlagi drugega odstavka 20. člena ZRPJN podaljšala rok za odločitev o vloženem zahtevku za revizijo zoper postopek oddaje predmetnega javnega naročila.

Po pregledu dokumentacije iz spisa, navedb vlagatelja in naročnika ter dodatnih pojasnil s strani naročnika, Državna revizijska komisija ugotavlja, da zahtevek za revizijo ni utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je v postopku oddaje javnega naročila preverila, ali je zahtevek za revizijo dopusten in ali je vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka. Vlagatelj ima kot ponudnik, ki je oddal ponudbo, v skladu z 9. členom ZRPJN interes za dodelitev naročila in bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je ta aktivno legitimiran kot stranka v postopku in upravičen do vložitve revizijskega zahtevka.

Glede naročnikove trditve, ki je navedena v dopisu, z dne 27.03.2002, s katerim je naročnik odstopil Državni revizijski komisiji v odločanje zahtevek za revizijo postopka oddaje predmetnega javnega naročila, da vlagatelj v obvestilu, z dne 25.03.2002, o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo dopolnjuje svoje prvotne navedbe v zahtevku za revizijo, Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v navedenem dopisu ne dopolnjuje svojega zahtevka za revizijo z novimi revizijskimi navedbami, ampak zgolj dodatno pojasnjuje revizijske navedbe iz zahtevka za revizijo, ker meni, da naročnik ni razumel vsebine le-tega. V tem primeru torej ne gre za navajanje novih dejstev in dokazov v revizijskem zahtevku, ki bi bile glede na procesne določbe ZRPJN prepozne, hkrati pa lahko dodatna pojasnila pripomorejo k pravilni odločitvi Državne revizijske komisije v reviziji postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Državna revizijska komisija v revizijskem postopku odloča v mejah pravočasno vloženega zahtevka za revizijo s strani osebe, ki izkaže aktivno legitimacijo. Pri tem pa lahko zahteva od naročnika ali vlagatelja tudi dodatna pojasnila, ki lahko pripomorejo k pravilni odločitvi (21. člen ZRPJN).

Glede zatrjevanih kršitev ZJN-1, ki se nanašajo na neobjavo orientacijske vrednosti javnega naročila in načina določitve zneska bančne garancije za resnost ponudb, Državna revizijska ugotavlja, da je s strani vlagatelja očitana kršitev ZJN-1 v smislu določil ZRPJN prepozna. Prvi odstavek 12. člena ZRPJN namreč določa, da se zahtevek za revizijo lahko vloži v vseh stopnjah postopka oddaje javnega naročila, zoper vsako ravnanje naročnika. Peti odstavek 12. člena ZRPJN pa določa, da po odločitvi o dodelitvi naročila ponudnik ne more vložiti zahtevka za revizijo iz razloga, ki mu je mogel ali bi mu moral biti znan pred to odločitvijo naročnika, pa kljub temu ni vložil zahtevka za revizijo že pred odločitvijo naročnika o dodelitvi naročila. Določba od ponudnikov zahteva posebno skrbnost pri spremljanju morebitnih kršitev naročnika. S tem je omejena možnost taktiziranja zainteresiranih ponudnikov za dodelitev naročila, ki bi čakali na morebitno ugodnost odločitve naročnika in šele kasneje izrazili nestrinjanje s prejšnjim ravnanjem naročnika. Vlagatelj bi torej moral očitani kršitvi uveljavljati najkasneje do dneva odločitve naročnika o izbiri najugodnejšega ponudnika. Zaradi tega Državna revizijska komisija zahtevka za revizijo v tem delu ni vsebinsko obravnavala.

Glede vlagateljeve navedbe, da je izbrani ponudnik v svoji ponudbi navedel neobičajno nizko ceno, zaradi česar bi moral naročnik ravnati v skladu s 53. členom ZJN-1, Državna revizijska komisija opozarja, da navedeni člen ZJN-1 v prvem odstavku določa: "Če so v ponudbi za dano naročilo ponujene neobičajno nizke cene, mora naročnik, preden tako ponudbo zavrne, pisno zahtevati podrobno obrazložitev vseh postavk ponudbe, za katere meni, da so merodajne in jih mora, upoštevajoč prejete obrazložitve, preveriti. Za odgovor lahko določi razumen rok, ki ni daljši od 20 dni." V 53. členu ZJN-1 je določeno ravnanje naročnika v primeru, da ugotovi neobičajno nizko ponudbeno ceno. Naročnik lahko torej uporabi določbo 53. člena ZJN-1 šele potem ko je ugotovil, da katera izmed ponudb vsebuje neobičajno nizko ceno, torej takšno ceno, ki pri naročniku vzbuja dvom o možnosti izvedbe javnega naročila (10. točka prvega odstavka 3. člena ZJN-1). Naročnik ponudbe s takšno ceno ne sme vnaprej izločiti, ampak mora najprej ugotoviti razloge za takšno ceno. Namreč, zgolj nizka cena ni nujno prepovedana. Na prenizko ceno se je potrebno odzvati le tedaj, če je nizka zaradi določenih razlogov (zloraba prevladujočega položaja, nelojalna konkurencaâ??). V konkretnem postopku oddaje javnega naročila je naročnik v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb pri preverjanju "realnosti" cen navedenih v posameznih ponudbah opravil primerjavo ponudbenih cen s povprečnimi cenami iz javnih naročil s primerljivim predmetom v zadnjih treh letih. Na podlagi tako opravljene primerjave je prišel do sklepa, da ne gre za neobičajno nizko ponudbeno ceno in da je mogoče predmet javnega naročila realizirati za ponujeno ceno. Naročnik je preveril tudi analize cene na enoto mere iz ponudbe izbranega ponudnika in ugotovil, da le-te podpirajo cene iz predračunskih postavk ter da so primerljive s posameznimi cenami na enoto iz že sklenjenih gradbenih pogodb za dela na primorskih avtocestnih odsekih v letih od 1998 do 2000. Državna revizijska komisija ugotavlja, da glede na dejstvo, da naročnik v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb ni ugotovil neobičajno nizke cene pri ponudbi izbranega ponudnika, tudi ni bil dolžan ravnati v skladu z določbami 53. člena ZJN-1. Ob tem pa Državna revizijska komisija dodaja, da je ugotavljanje morebitnih dejanj, ki omejujejo konkurenco v pristojnosti Urada za varstvo konkurence.

Državna revizijska komisija je pri presoji utemeljenosti zahtevka za revizijo ugotovila, da naročnik v postopku oddaje javnega naročila ni kršil določil ZJN-1, zato je skladno s prvo alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa.


S tem je odločitev Državne revizijske komisije utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Zoper odločitev Državne revizijske komisije ni rednega ali izrednega pravnega sredstva, možna pa je tožba pred pristojnim sodiščem za uveljavitev povrnitve škode od naročnika (člen 23/3 ZRPJN).



V Ljubljani, dne â??




â??

Natisni stran