018-253/03

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Ur.l. RS, štev. 78/99, 90/99 in 110/02; v nadaljevanju: ZRPJN) po â??. v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za dobavo in montažo notranje opreme za lekarno â?? in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje â??.(v nadaljevanju: vlagatelj), ki ga zastopa â??., zoper ravnanje naročnika â??.. (v nadaljevanju: naročnik), dne â??

odločila:

1.) Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2.) Zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev:

Naročnik je v Uradnem listu RS, štev. â??, z dne â??, pod štev. objave Ob-â??, objavil javni razpis za oddajo javnega naročila za dobavo in montažo notranje opreme za lekarno â??..

Vlagatelj je še pred javnim odpiranjem ponudb zahteval revizijo predmetnega postopka oddaje javnega naročila. V zahtevku za revizijo, z dne 17.9.2003, vlagatelj navaja, da je pri pregledu razpisne dokumentacije ugotovil očitne nepravilnosti pri merilih za ocenjevanje ponudb, ki so po njegovem mnenju v nasprotju z načelom gospodarnosti porabe javnih sredstev in načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki, na kar je vlagatelj naročnika opozarjal tudi pri prejšnjem razpisu in zaradi česar je Državna revizijska komisija prejšnji postopek pri naročniku razveljavila. Vlagatelj je prepričan, da naročnik, kljub stališčem Državne revizijske komisije iz prejšnjega postopka, še vedno vztraja pri nesprejemljivih merilih ter da tako ravna z namenom izbrati že v naprej izbranega ponudnika, in sicer družbo â??.. Vlagatelj navaja, da je naročnik kot merila za ocenjevanje ponudnikov tokrat opredelil: ponudbeno ceno (45 točk), rok izvedbe (20 točk), reference (25 točk) in garancijski rok (10 točk), pri čemer je pri merilu referenc referenčne objekte ponovno omejil na objekte lekarn s tem, ko je v razpisu kot referenčne objekte navedel reference " ... pridobljene z deli na notranji opremi objektov, v katerih se opravlja dejavnost nabave, izdelave in izdaje zdravil". Vlagatelja meni, da je sporno: (1.) naročnikovo ovrednotenje vseh poglavitnih meril za izbor najugodnejšega ponudnika in (2.) ponovno naročnikovo omejevanje referenčnih objektov zgolj na lekarne.
Vlagatelj v zvezi s postavljenimi merili ugotavlja naslednje:
Način vrednotenja pri merilu cene je po prepričanju vlagatelja takšen, da to merilo na izbor ponudnika ne more imeti nobenega vpliva. Vlagatelj navaja, da tudi do 30% višja cena zaradi prevelikega dovoljenega razpona od povprečne cene na izbor ponudnika ne bo imela nobenega vpliva, kar je po njegovem mnenju v nasprotju z načelom gospodarnosti, prav tako pa meni, da se zaradi prevelikega dovoljenega razpona merilo cene v konkretnem javnem razpisu izkaže za povsem nesmiselno ter da dejansko cena sploh ne vpliva na izbor ponudnika.
Merilo referenc je, po oceni vlagatelje bistveno precenjeno, saj ga naročnik ocenjuje s 25 ponderiranimi točkami (v prejšnjem razpisu 15 točk), pri čemer referenčne objekte ponovno omejuje na lekarniške objekte oziroma jih neutemeljeno omejuje na objekte, v katerih se opravlja dejavnost nabave, izdelave in izdaje zdravil. Vlagatelj meni, da obstaja kar nekaj drugih potencialnih referenčnih objektov, ki so po zahtevnosti primerljivi z izdelavo opreme za krajevno lekarno ter opozarja, da naročnik referenčnih objektov (ponovno) ne diferencira glede na vrednost del, ki so bila izvršena na takšnem objektu. Vlagatelj navaja, da gre pri tem merilu za neupravičeno uporabo omejitvenega postopka s strani naročnika in tako za kršitev 5. člena Zakona o javnih naročilih (Ur.l.RS, št. 39/00 in 102/00; v nadaljevanju: ZJN-1). Po oceni vlagatelja ne obstajajo nobeni utemeljeni razlogi (razen morebitnega favoriziranja določenega izmed ponudnikov), da naročnik ne bi ponudnikom priznal referenc tudi za sorodne objekte, to je bolnišnice, medicinske laboratorije, inštitute, specialistične ordinacije, itd., še zlasti, če je ponudnik takšne objekte izvedel v obsegih investicij velikih vrednosti, to je nekaj deset milijonov tolarjev. Kriteriji, kot jih pri merilu referenc opredeljuje naročnik, po prepričanju vlagatelja ne omogočajo preveritve ponudnikove usposobljenosti, poleg tega pa z uporabo diskriminatornih meril omejujejo konkurenco med ponudniki, saj naročnik pri merilu referenc opredeljuje le število referenčnih "lekarn", ne pa tudi vrednosti del, ki jih je ponudnik izvršil na takem objektu. Vlagatelj opozarja na nerazumnost in nelogičnost situacije, v kateri bi ponudnik, ki je v več lekarn dobavil neko malenkostno opremo, prejel več točk kot ponudnik, ki se je izkazal z nekaj deset milijonov vrednimi primerljivimi projekti, ki izkazujejo njegovo usposobljenost. Vlagatelj tudi opozarja, da naročnik z merilom referenc preizkuša ponudnikovo usposobljenost za izvršitev prevzetih del ter da se ponudnikovo usposobljenost izkazuje s tem, koliko podobnih, istovrstnih ali sorodnih del je ponudnik že izvršil ter v kakšnem obsegu jih je opravljal - ali je šlo za enostavna ali zahtevna dela. S postavitvijo kriterijev, kot jih pri merilu referenc postavlja naročnik, pa naročnik po prepričanju vlagatelja dejansko ne preizkuša usposobljenosti ponudnikov, ampak omejuje konkurenco med ponudniki s tem, da postavlja kriterije, ki so v celoti pisani na kožo zgolj za enega ponudnika, ki ga naročnik očitno favorizira, ki pa sicer nima nobenih izkušenj z zahtevnimi deli na podobnih objektih, ima pa očitno reference za manjša dela na lekarniških objektih. V kolikor bi namreč naročnik želel dejansko preizkušati usposobljenost ponudnikov, navaja vlagatelj, bi nedvomno zahteval reference tudi za sorodne, istovrstne ali podobne objekte; še zlasti pa bi opredelil vrednost del, ki so bila izvršena ter tudi na ta način postavil kriterije za dodelitev točk pri merilu referenc.
Vlagatelj naročniku očita tudi, da je rok izvedbe ponderiran z največ 20 točkami, s čimer se je po vlagateljevem mnenju načeloma sicer mogoče strinjati, vendar pa je vlagatelj prepričan, da so kriteriji ocenjevanja zopet povsem neselektivni, saj razlika le 26 dni pri ponujenem roku izvedbe prinese od 0 do 20 točk, morebitni krajši rok od 49 dni pa sploh ni ovrednoten.
Vlagatelj navaja tudi, da je ponujeni garancijski rok za izdelano in montirano opremo eden bistvenih elementov ugotavljanja kvalitete ponujene opreme, ki je po njegovem mnenju vsaj enakovreden merilu referenc, kljub temu pa ga naročnik ocenjuje z največ 10 ponderiranimi točkami in povsem neselektivno. Običajni garancijski rok v branži mizarskih del (opreme) je dve leti oziroma 24 mesecev, navaja vlagatelj, zaradi česar naročnikovi kriteriji, po katerih se dodeli ponudniku največje število točk za vsakršen garancijski rok, ki je daljši od dveh let, dejansko ni kriterij, ki bi omogočal selekcijo med ponudniki. Vlagatelj poudarja, da naročniki, za bistveno manj zahtevno opremo kot je oprema lekarne (npr. opremo šolskih učilnic) zahtevajo bistveno daljše garancijske roke (pet oziroma sedem let), pri čemer ustrezno daljše ponujene garancijske roke tudi primerno ovrednotijo, v konkretnem javnem razpisu pa po vlagateljevem mnenju ponudnik niti nima interesa ponuditi daljši garancijski rok od dveh let, saj bo naročnik vsem ponudbam, ki bodo ponudile garancijski rok 24 mesecev in 1 dan, dodelil najvišje število točk pri merilu garancijskega roka. Vlagatelj meni, da je tudi to merilo prirejeno za potrebe ponudnika, ki ga naročnik v naprej favorizira in ki očitno ni sposoben zagotoviti tako kvalitetne opreme, za katero bi lahko ponudil daljši kot dveletni garancijski rok.
Vlagatelj zaključuje, da so postavljena po njegovem mnenju merila v nasprotju s 4. in 5. členom ZJN-1, saj postavljena merila po njegovem prepričanju sploh ne omogočajo prave izbire med ponudniki oziroma ne omogočajo prave diferenciacije med ponudbami, v konkretnem primeru pa je že v naprej jasno, da bo, v kolikor bodo naročnikova merila obstala, uspel ponudnik, ki ima "ustrezne", v naprej za potrebe enega od ponudnikov prirejene reference. Vlagatelj še navaja, da ostali tržni kriteriji, ki so sicer nedvomno pomembni za oceno kvalitete ponudnika in njegove ponudbe, to je nižja cena, krajši izvedbeni rok, daljši garancijskĂ­ rok (tudi finančna sposobnost ponudnika, obseg njegovega poslovanja in kadrovska zasedba, ki jih naročnik sicer ne uvršča med kriterije) na izbiro ponudnika dejansko nimajo nobenega vpliva. Iz navedenih razlogov vlagatelj predlaga, da naročnik v celoti razveljavi postopek javnega naročila, vlagatelju pa prizna stroške revizijskega postopka po priloženem stroškovniku, in sicer za zahtevek za revizijo 2500 odvetniških točk v višini 275.000,00 SIT, z 20% davkom na dodano vrednost, za materialne stroške 2% v višini 5.500,00 SIT, z 20% davkom na dodano vrednost ter povrnitev takse za zahtevek za revizijo v višini 100.000,00 SIT in stroškov razpisne dokumentacije v višini 5.000,00 SIT.

Naročnik je s sklepom, z dne 10.10.2003, zavrnil zahtevek za revizijo kot neutemeljen. V obrazložitvi sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo naročnik navaja, da je avtonomen pri odločitvi, katera in koliko meril bo določil in uporabil, prav tako pa tudi kakšne vrednostne uteži (ponderje) jim bo pripisal in na kakšen način jih bo uporabil, seveda v skladu z določbami zakona. Naročnik ne smatra, da so merila za ocenjevanje ponudb diskriminatorna ter meni, da so smiselno povezana z vsebino javnega naročila in prispevajo k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb. Naročnik meni, da je s postavljenimi merili zagotovil, da bo po takšnih merilih lahko izbral ponudnika, ki bi izvedel razpisano javno naročilo najbolj ugodno ter opozarja, da je v skladu s pravili v razpisni dokumentaciji navedel, opisal in ovrednotil vnaprej vsa merila, ki jih bo uporabil in sicer v vrstnem redu od najpomembnejšega do najmanj pomembnega, pri čemer je merila za ocenitev ponudbe presojal v okviru ekonomsko najugodnejše ponudbe.
Odločitvi, da bo merilo cena ovrednotil z maksimalno 45 točkami, po prepričanju naročnika ni mogoče ugovarjati, saj zakon v nobenem svojem določilu ne zahteva od naročnika, da prizna kateremukoli merilu večjo oziroma manjšo vrednost. Naročnik opozarja, da odločitev o razmerju med ceno in ostalimi merili ni normativno urejena in sodi v naročnikovo poslovno sfero. Naročnik je po njegovem mnenju s formulo "število točk = najnižja cena/cena ocenjevane ponudbe x 45" poskrbel za selektivnost merila. V zvezi s tem naročnik navaja tudi simuliran primer izračuna točk, ki pokaže, da če trije ponudniki dajo različne cene, npr. A: 100, B: 150 in C: 200, bo po v razpisni dokumentaciji navedeni formuli najugodnejši ponudnik A dobil 45 točk, B: 30 točk in C: 22,5 točk, oziroma ob predpostavki, ki jo navaja vlagatelj: če je najugodnejša cena 100 in druga 30% višja torej 130, bo najugodnejši ponudnik dobil 45 točk, 30% "dražji" pa le 34 točk. Naročnik meni, da lahko ima merilo cene na izbor ponudnika jasen vpliv ter da prispeva h gospodarnosti naročnikove izbire.
Po naročnikovem mnenju so tudi neresnične navedbe vlagatelja, da je naročnik bistveno precenil merilo referenc, prav tako pa je neresnična trditev, da je naročnik referenčne objekte omejil na lekarniške objekte oziroma jih omejuje na objekte, v katerih se opravlja dejavnost nabave, izdelave in izdaje zdravil ter da objektov ne diferencira glede na vrednost del, ki so bila izvršena na referenčnih objektih. Naročnik opozarja, da je v razpisni dokumentaciji jasno navedel, da bo pod merilom reference vrednotil število referenc za notranjo opremo objektov, v katerih se opravlja dejavnost nabave, izdelave in izdaje zdravil ter da je tudi primeroma naštel objekte, ki pridejo v poštev kot referenčni objekti, to pa niso samo lekarne, pač pa tudi lekarnam sorodni, istovrstni ali podobni objekti. Poleg tega naročnik opozarja, da je v razpisni dokumentaciji tudi diferenciral vrednost del izvršenih na referenčnih objektih, saj določa, da ponudnik za vsako potrjeno referenco za delo v vrednosti od 10 do 15 mio SIT dobi 1 točko, za vsako potrjeno referenco za delo v vrednosti nad 15 mio SIT pa 2 točki. Naročnik meni, da je s tem zadoščeno očitkom vlagatelja, da objekti niso diferencirani glede na vrednost del, ki so bila izvršena na referenčnih objektih. Naročnik navaja, da je z diferenciranjem vrednosti del preprečil prav nastanek situacije, ki mu jo vlagatelj očita, in sicer onemogoča, da bi ponudnik, ki je v več lekarnah dobavil neko malenkostno opremo, prejel več točk kot ponudnik, ki se je izkazal z nekaj deset milijoni vrednimi primerljivimi projekti, ki izkazujejo njegovo usposobljenost. Vrednost malenkostne oprema namreč ne znaša 10 mio SIT in tako takšnemu ponudniku prinaša 0 točk. Določeno vrednotenje je tako po naročnikovem prepričanju v skladu z načelom nediskriminatornosti in zagotavlja konkurenco med ponudniki. Naročnik tudi opozarja, da so reference samostojen element za ocenjevanje ponudbe ter da so "slika" ponudnika, ki pokaže naročniku v celoti, s kom ima opravka in da lahko pričakuje, da bo ponudnik konkretno naročilo izpolnil skladno s pogodbo. Zato naročnik meni, da ocena tega merila s 25 ponderiranimi točkami ni precenjena.
Naročnik se tudi ne strinja z navedbami vlagatelja, ki zadevajo kriterij izvedbenega roka. Naročnik navaja, da morebitne krajše roke izvedbe ponudbe do 49 dni vrednoti z največ možnimi ponderiranimi točkami, torej z 20 točkami, kar ponudnikom, ki v svoji ponudbi ponudijo roke izvedbe krajše od 49 dni, omogoča pridobitev največjega možnega števila točk pri ocenjevanju tega merila ter s tem tudi določeno mero selektivnosti glede na celotno ocenjevanje. Poleg tega naročnik meni, da je 26 dnevna razlika pri izvedbi ponudbe pomemben faktor pri izbiri najugodnejšega ponudnika, saj je v njegovem interesu, da se dela po ponudbi izvedejo čimprej.
V zvezi z merilom garancijskega roka naročnik navaja, da po zakonu najkrajši garancijski rok ne sme trajati manj kot 1 leto, zato se naročniku ne zdi sporno ocenjevanje tega merila, na način, da dodeli ponudnikom, ki jamčijo za dobavljeno opremo več kot 1 in manj kot 2 leti 5 točk, ponudnikom, ki bodo ponudili garancijski rok daljši od 2 let pa 10 točk. Tudi ponderiranje tega merila z maksimalnim številom 10 točk se naročniku ne zdi sporno, zahteve vlagatelja, da bi moral merilo garancijskega roka vrednotiti enakovredno merilu reference pa so po prepričanju naročnika neutemeljene.
Naročnik tudi izrecno zanika vsakršne očitke vlagatelja, da so vsa merila prirejena za potrebe ponudnika, ki naj bi ga naročnik v naprej favoriziral.
Naročnik je na podlagi 1. odstavka 17. člena ZRPJN vlagatelja pozval, da mu najkasneje v treh dneh od prejema sklepa pisno sporoči, ali bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 16.10.2003, skladno s 1. odstavkom 17. člena ZRPJN, naročnika obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah, dodatno pa v zvezi z odločitvijo naročnika še navaja, da je naročnikovo poudarjanje avtonomnosti pri določanju meril praktično edini razlog, zaradi katerega naročnik zavrača zahtevek za revizijo kot neutemeljen. Vlagatelj poudarja, da je naročnikova avtonomnost pri določanju meril nedvomno omejena z javno koristjo oziroma z načelom gospodarnosti javnega naročanja, saj naročnik ne razpolaga z lastnimi sredstvi, ampak z javnimi sredstvi, zato so njegove poslovne odločitve omejene z javnim interesom, ki je v tem, da so stroški njegovega poslovanja čim nižji. Vlagatelj tako še naprej vztraja pri svojih dosedanjih navedbah, saj meni, da so njegovi pomisleki proti načinu postavljanja meril, kot jih postavlja naročnik v tej zadevi, utemeljeni. Zgolj zaradi ponazoritve negospodarnosti postavljenih meril ter domnevne želje naročnika, da izbere v naprej znanega ponudnika, pa vlagatelj v obliki tabelaričnega prikaza dodatno navaja tudi simulacijo možnega izida izbire najugodnejšega ponudnika po merilih, kot jih postavlja naročnik. Navedena simulacija po prepričanju vlagatelja jasno prikazuje, da bo lahko favorizirani ponudnik tudi do 28% dražji od najugodnejšega ponudnika, pa bo še vedno, v smislu postavljenih meril, izbran za najugodnejšega ponudnika, pri čemer mu po vlagateljevem mnenju pomagajo tudi ostala nekorektno oblikovana naročnikova merila, ki v kombinaciji z nizko ponderiranim merilom cene omogočajo izbiro v naprej izbranega ponudnika. Ker torej po vlagateljevem mnenju zlasti rok izvedbe in garancijski rok nista ustrezno ovrednotena glede na svojo pomembnost ter glede na precenjeno vrednotenje referenc, ki so povrh vsega še omejitvene, je po oceni vlagatelja jasno, da zadevni javni razpis zaradi uporabljenih meril ni pravno korekten oziroma je v nasprotju z določbami ZJN-1.

Naročnik je z dopisom, z dne 23.10.2003, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 24.10.2003, na podlagi 2. odstavka 17. člena ZRPJN odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu in proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je v revizijskem postopku preverila, ali je zahtevek za revizijo dopusten in ali je vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka. Vlagatelj ima kot potencialni ponudnik v skladu s 1. odstavkom 9. člena ZRPJN interes za dodelitev naročila in bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je ta aktivno legitimiran kot stranka v postopku in upravičen do vložitve revizijskega zahtevka.

Državna revizijska komisija je pri presoji zahtevka za revizijo upoštevala določila 2. in 3. odstavka 19. člena ZRPJN, ki določata: (2.) "Državna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka za revizijo. Državna revizijska komisija odloča, ob upoštevanju meja zahtevka za revizijo, tudi o kršitvah, za katere vlagatelj ni vedel ali ni mogel vedeti, pa so vplivale na odločitev naročnika o dodelitvi naročila. (3.) V primeru kršitev temeljnih načel javnega naročanja izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi."

Državna revizijska komisija je v zvezi z javnim naročilom za dobavo in montažo notranje opreme za lekarno â??. že enkrat odločala o sporu med vlagateljem in naročnikom, pri čemer je s svojo odločitvijo, štev. 018-125/03-24-949, z dne 4.7.2003, ugodila vlagateljevemu zahtevku za revizijo in v celoti razveljavila postopek oddaje javnega naročila za dobavo in montažo opreme lekarne â??, objavljen v Uradnem listu RS, št. â??., z dne â??, pod številko objave Ob-â??

V tokrat obravnavanem sporu se vlagatelj ne strinja z določitvijo in ovrednotenjem meril za izbiro najugodnejšega ponudnika v celoti. Vlagatelj se sklicuje na določili 4. in 5. člena ZJN-1 in trdi, da postavljena merila po njegovem prepričanju sploh ne omogočajo izbire med ponudniki oziroma ne omogočajo pravega razlikovanja med ponudbami ter da je v konkretnem primeru že vnaprej jasno, da bo na razpisu uspel ponudnik, ki ima "ustrezne", vnaprej za potrebe enega od ponudnikov prirejene reference.

ZRPJN v 10. členu določa, da zahtevka za revizijo ni možno vložiti glede meril za ocenjevanje ponudb, razen če so ta v nasprotju z zakonom, ki ureja oddajo javnih naročil. Državna revizijska komisija je morala zato ugotoviti, ali je naročnik v obravnavanem primeru merila za izbiro najugodnejše ponudbe oblikoval v skladu z določili ZJN-1.

ZJN-1 obravnava merila za izbiro najugodnejše ponudbe v poglavju 2.8.. V zvezi z oblikovanjem meril za izbiro najugodnejše ponudbe je v 50. členu ZJN-1 (Določitev meril) med drugim določeno, da mora naročnik objaviti enaka merila v objavi javnega razpisa in v razpisni dokumentaciji (1. odstavek 50. člena), da morajo biti merila, po katerih naročnik izbira najugodnejšo ponudbo, v razpisni dokumentaciji opisana in ovrednotena ter da merila ne smejo biti diskriminatorna, da morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročila in da morajo prispevati k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb (2. odstavek 50. člena). Zakon dalje določa, da mora naročnik v razpisni dokumentaciji vnaprej navesti, opisati in ovrednotiti vsa merila za izbiro najugodnejše ponudbe, ki jih bo uporabil, in sicer v vrstnem redu od najpomembnejšega do najmanj pomembnega. Po objavi naročila naročnik meril ne sme več spreminjati (3. odstavek 50. člena), pri ocenjevanju ponudb pa mora uporabiti le tista merila, ki so bila objavljena v razpisni dokumentaciji in način, kot so bila opisana in vrednotena. Naročnik ne sme uporabiti nobenega merila, ki ni bilo navedeno v razpisni dokumentaciji (4. odstavek 50. člena).

Kot je razvidno iz predložene dokumentacije o oddaji javnega naročila, je naročnik v postopku oddaje predmetnega javnega naročila sledil prej navedeni odločitvi Državne revizijske komisije ter je objavil nov razpis in pripravil novo razpisno dokumentacijo s spremenjenimi merili za izbiro najugodnejše ponudbe. Naročnik je tokrat v objavi razpisa v Uradnem listu RS, pod točko 15 (rubrika "Merila za ocenitev ponudb") navedel naslednja štiri merila za izbiro najugodnejše ponudbe:
- cena: 45%
- rok izvedbe: 20%
- reference: 25%
- garancijski rok: 10%

V razpisni dokumentaciji, z dne 5.9.2003, je naročnik v navodilih ponudnikom za izdelavo ponudbe, na 12. strani, pod točko 5 (Merila za ocenjevanje ponudb) zapisal, da bo pri ocenjevanju ponudb uporabljal naslednja merila za izbiro najugodnejšega ponudnika:

število točk:
1. Ponudbena cena 45
2. Reference 25
3. Rok izvedbe 20
4. Garancijski rok 10
Skupaj: 100

V nadaljevanju je naročnik opisal tudi način uporabe spredaj navedenih meril za izbiro najugodnejše ponudbe, in sicer:

"Ponudbena cena (45 točk)
Cena se obračuna v točke po naslednji formuli:
število točk = najnižja cena/ cena ocenjevane ponudbe x 45
Po tej formuli dobi najnižja ponudba 45 točk, ostale pa manjše ustrezno število točk.

Reference (25 točk)
Pod tem merilom bo naročnik vrednotil število referenc, nad izpolnjenim pogojem iz III/4/A/7, za notranjo opremo objektov, v katerih se opravlja dejavnost nabave, izdelave in izdaje zdravil (npr. lekarne, bolnišnične lekarne, laboratoriji, galenski laboratoriji, veledrogerije). Ponudnik za vsako potrjeno referenco za delo v vrednosti od 10 do 15 mio SIT dobi 1 točko, za vsako potrjeno referenco za delo v vrednosti nad 15 mio SIT pa 2 točki. Najvišje število točk je 25. Vse cene se upoštevajo skupaj z DDV.
Upoštevajo se samo potrjene reference. Naročnik si pridržuje reference preveriti.

Rok izvedbe (20 točk)
Ponudba, ki predvideva 75 dnevni rok, bo ocenjena z 0 točkami. Ponudba, ki predvideva rok izvedbe od 74 do 50 dni, bo ovrednotena z 10 točkami. Ponudba, ki predvideva rok izvedbe, ki je krajši od 50 dni, bo ovrednotena z 20 točkami.

Garancijski rok za pohištvo (10 točk)
Pod tem merilom bo naročnik upošteval daljši garancijski rok od za pohištvo od zahtevanega (enoletnega). Ponudba, ki bo predvidevala garancijski rok nad 12 do 24 mesecev, bo ovrednotena s 5 točkami, ponudba, ki bo nudila garancijski rok, ki bo daljši od 24 mesecev, pa 10 točk."

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v obravnavanem primeru iz meril za izbiro najugodnejše ponudbe, ki jih je naročnik navedel v razpisni dokumentaciji, razviden pomen vsakega posameznega merila ter da je pri vseh štirih merilih iz razpisne dokumentacije mogoče razbrati tudi opis predvidenega načina uporabe meril - torej to, kako (na kakšen način) naj bi bilo vsako posamezno merilo uporabljeno v fazi ocenjevanja ponudb. Merila za izbiro najugodnejše ponudbe so v tem smislu določena v skladu z zakonom.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju preverila očitke vlagatelja, ki se nanašajo na vsako posamezno sporno merilo za izbiro najugodnejše ponudbe.

V zvezi z merilom "Cena" vlagatelj naročniku očita, da se navedeno merilo zaradi predvidenega načina vrednotenja v konkretnem primeru izkaže za povsem nesmiselno oziroma, da zaradi prevelikega dovoljenega razpona od povprečne cene ne bo imelo nobenega vpliva na izbor ponudnika. Navedeni očitek ni utemeljen.

ZJN-1 določa, da je merilo za ocenitev ponudbe lahko bodisi (1) ekonomsko najugodnejša ponudba ali (2) najnižja cena (1. odstavek 51. člena). "Ekonomsko najugodnejša ponudba" je ponudba, ki ustreza različnim merilom, odvisno od predmeta javnega naročila (2. odstavek 51. člena), medtem ko "najnižja cena" pomeni, da je edino merilo le (najnižja) cena, ob izpolnjevanju vseh zahtevanih pogojev, navedenih v razpisni dokumentaciji (3. odstavek 51. člena). V skladu z zakonom lahko torej naročnik izbere najugodnejšo ponudbo bodisi na podlagi enega samega merila, to je (najnižje) cene, ali pa na podlagi več različnih meril (možna druga merila so primeroma našteta v 2. odstavku 51. člena ZJN-1). V primeru, ko naročnik iz kakršnih koli razlogov oceni, da je v konkretnem primeru zanj relevanten edino cenovni dejavnik, bo kot najugodnejšo ponudbo izbral tisto, ki bo vsebovala najnižjo ponudbeno ceno. V primeru pa, ko naročnik meni, da je v konkretnem primeru pri izbiri najugodnejše ponudbe poleg cenovnega potrebno upoštevati tudi druge okoliščine, mu zakon dopušča, da različne zanj relevantne dejavnike uporabi kot merila za ocenjevanje ponudb. V slednjem primeru ponudba, ki vsebuje najnižjo ponudbeno ceno, seveda ne bo nujno tudi najugodnejša, saj bodo o izboru poleg cene odločala tudi druga merila. Zakon ne vsebuje nobenih napotil o tem, v katerih primerih naj naročnik med ponudbami izbira zgolj na podlagi primerjave ponudbenih cen oziroma kdaj naj uporabi (tudi) druga merila in s tem zavestno odstopi od principa cenovno najugodnejše ponudbe. Prav tako ZJN-1 za primer, ko se naročnik odloči izbrati "ekonomsko najugodnejšo ponudbo" v smislu 2. odstavka 51. člena, ne postavlja nobenih pravil o morebitnih vrednostnih razmerjih med posameznimi merili, zaradi česar je (kot pravilno opozarja naročnik) potrebno šteti, da je v takšnih primerih odločitev o relativnem pomenu vsakega posameznega merila v razmerju s celoto prepuščena poslovni presoji naročnika. Seveda pa je naročnik pri oblikovanju meril za izbiro najugodnejše ponudbe vedno omejen s splošnimi pravili ZJN-1 in mora zlasti paziti, da merila niso diskriminatorna, da so smiselno povezana z vsebino javnega naročila ter da prispevajo k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb (2. odstavek 50. člena ZJN-1).

V obravnavanem primeru Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik merilu "Cena" pripisal razmeroma visoko vrednostno utež (45%), ki je v primerjavi s prejšnjim (razveljavljenim) razpisom celo nekoliko višja (prej 35%). Ob opisanem ni mogoče trditi, da navedeno merilo ne vzpodbuja k cenovni konkurenčnosti oziroma da (kot to trdi vlagatelj) sploh nima nobenega vpliva na končno izbiro najugodnejše ponudbe. Prav tako je po mnenju Državne revizijske komisije s pomočjo v razpisni dokumentaciji predvidene formule (število točk = najnižja cena/cena ocenjevane ponudbe x 45) mogoče opraviti dovolj objektivno primerjavo prejetih ponudb na podlagi merila cene, kar ne nazadnje pokaže tudi simuliran primer izračuna točk, ki ga v obrazložitvi sklepa, z dne 10.10.2003, navaja naročnik. Za sporno merilo tako po mnenju Državne revizijske komisije ni mogoče trditi, da je diskriminatorno oziroma da ne prispeva k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb. Dejstvo, da bi predvideni način uporabe tega merila skupaj s preostalimi merili ob določenih hipotetičnih predpostavkah, lahko privedel do tega, da je kot najugodnejša izbrana ponudba, ki ni najcenejša, samo po sebi ni mogoče označiti kot nezakonito, saj kot rečeno, pri izbiri "ekonomsko najugodnejšo ponudbo" v smislu 2. odstavka 51. člena ZJN-1 cena ni edino in tudi ne nujno odločujoče merilo za izbiro.

Kar zadeva trditev vlagatelja, da je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila merilo "Reference" (25%) bistveno precenjeno, je potrebno ponovno opozoriti na dejstvo, da zakon ne vsebuje nobenih pravil o tem, kakšna naj bodo vrednostna razmerja med posameznimi merili, ki jih naročnik namerava uporabiti pri izbiri "ekonomsko najugodnejše ponudbe" v smislu 2. odstavka 51. člena ZJN-1 ter da je zato potrebno šteti, da gre pri določanju relativnega pomena vsakega posameznega merila v razmerju s celoto za poslovno odločitev naročnika, utemeljeno v vsakokratnih okoliščinah danega primera. Kot je razvidno iz razpisne dokumentacije, je naročnik v obravnavanem primeru že med pogoji iz točke 4/A/7 III. poglavja razpisne dokumentacije zapisal zahtevo (gre za pogoj v smislu 12. točke 1. odstavka 3. člena ZJN-1), da mora ponudnik zato, da bi se mu priznala usposobljenost in sposobnost za sodelovanje na tem razpisu, med drugim predložiti tudi "â?? najmanj 3 reference s področja javnega naročila v zadnjih 3 letih, v višini minimalno 10 milj SIT (skupaj z DDV), kar je dokazal s potrdili naročnikov". V skladu z opisom merila "Reference" pod točko 5 razpisne dokumentacije prej navedeni pogoj predstavlja obenem tudi minimalni prag za ocenjevanje ponudb po spornem merilu. Način uporabe merila "Reference", kot je opisan pod točko 5 razpisne dokumentacije, po presoji Državne revizijske komisije ni diskriminatoren do možnih ponudnikov (ki morajo, kot rečeno, izpolnjevati tudi pogoj iz točke III/4/A/7), saj ne temelji na subjektivni presoji naročnika, temveč dopušča dodelitev dodatnih točk (1 točko za vsak potrjen referenčni posel v vrednosti nad 10 mio SIT oziroma 2 točki za posel v vrednosti nad 15 mio SIT) le tistim ponudnikom, ki se izkažejo z objektivnimi in preverljivimi dejstvi. Glede na to, da je predvideni način uporabe spornega merila vezan na razmeroma visoke vrednosti referenčnih poslov, se tudi ni mogoče strinjati z vlagateljem, da bi lahko pri ocenjevanju ponudb prišlo do položaja, v katerem bi (kot navaja vlagatelj) "â??ponudnik, ki je v več lekarn dobavil neko malenkostno opremo, prejel več točk kot ponudnik, ki se je izkazal z nekaj deset milijonov vrednimi primerljivimi projekti, ki izkazujejo njegovo usposobljenost". Ravno nasprotno. Iz opisa načina uporabe navedenega merila pod točko 5 razpisne dokumentacije (ki je vsebinsko vezan na pogoj iz točke 4/A/7 III. poglavja) kvečjemu izhaja, da ponudniki, ki so doslej dobavljali opremo v manjši vrednosti (manj kot 10 mio SIT) sploh ne morejo sodelovati na predmetnem razpisu. Navedeno obenem negira vlagateljev sum o tem, da naj bi naročnik sporno merilo v naprej priredil znanemu ponudniku, ki nima izkušenj z večjimi dobavami (kot trdi vlagatelj) s področja predmetnega javnega naročila, saj se takšen ponudnik sploh ne bi mogel kvalificirati kot sposoben in usposobljen za izvedbo predmetnega javnega naročila. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbam vlagatelja, da naročnik "â?? referenčne objekte ponovno omejuje na lekarniške objekte oz. neutemeljeno omejuje referenčne objekte na objekte, v katerih se opravlja dejavnost nabave, izdelave in izdaje zdravil." Iz opisa spornega merila v razpisni dokumentaciji namreč izhaja, da naročnik zahteva, da se morajo reference nanašati na "â??notranjo opremo objektov, v katerih se opravlja dejavnost nabave, izdelave in izdaje zdravil (npr. lekarne, bolnišnične lekarne, laboratoriji, galenski laboratoriji, veledrogerije)". Navedena zahteva se očitno ne nanaša (kot to trdi vlagatelj) zgolj na lekarne, temveč na vse vrste objektov, v katerih se opravlja dejavnost nabave, izdelave in izdaje zdravil. Takšen opis relevantnih referenc pa po mnenju Državne revizijske komisije ni neupravičeno diskriminatoren do ponudnikov, saj je smiselno povezan s predmetom javnega naročila (dobava in montaža notranje opreme za lekarno Litija), obenem pa je tudi dovolj širok, da upošteva vse referenčne posle, ki se nanašajo na opremo lekarnam sorodnih objektov. Niti s skrajno restriktivno razlago besedila razpisne dokumentacije v tem delu namreč ne bi bilo mogoče zagovarjati stališče, da so v obravnavanem primeru referenčni posli omejeni zgolj na opremo lekarniških objektov. Omejitvi referenc na "â??notranjo opremo objektov, v katerih se opravlja dejavnost nabave, izdelave in izdaje zdravil" po presoji Državne revizijske komisije torej ni mogoče nasprotovati, saj je takšna omejitev tesno povezana s predmetom javnega naročila. Dejstvo, da je naročnik v razpisni dokumentaciji tudi primeroma naštel objekte, ki pridejo v poštev kot referenčni objekti (naročnik v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, z dne 10.10.2003, na 3. strani celo izrecno poudarja, da to niso samo lekarne, pač pa tudi lekarnam sorodni, istovrstni ali podobni objekti) prav tako ni mogoče šteti kot neupravičeno diskriminatorno, saj naročnik dopušča predložitev vseh možnih referenc, ki se nanašajo na opravljene posle dobave in montaže opreme za lekarnam sorodne objekt. Ali gre v posameznem primeru za soroden (primerljiv) objekt, je stvar presoje vsakega konkretnega primera posebej.

V obravnavanem primeru se tudi ni mogoče strinjati z navedbami vlagatelja, ki zadevajo izvedbeni rok. Vlagatelj trdi, da je predvideni način ocenjevanja ponudb po merilu "Rok izvedbe" povsem neselektiven, ker razlika le 26 dni pri ponujenem roku izvedbe prinese od 0 do 20 točk, morebitni krajši rok od 49 dni pa naj sploh ne bi bil ovrednoten. Slednja trditev vlagatelja ni točna. Iz opisa načina uporabe spornega merila pod točko 5 razpisne dokumentacije je namreč jasno razvidno, da bo ponudba, ki predvideva rok izvedbe, ki je krajši od 50 dni, ovrednotena z najvišjo oceno (20 točk). Tudi sicer navedeno merilo po mnenju Državne revizijske komisije omogoča dovolj objektivno razlikovanje med ponudbami, pri čemer možnih ponudnikov v ničemer ne diskriminira, ampak jih le stimulira k ponudbi krajših izvedbenih rokov (naročnik namreč dopušča vsakršen možen izvedbeni rok, pri čemer pa je pripravljen ponujeni rok izvedbe, ki bo krajši od 75 dni "nagraditi" z 10 točkami, še krajši izvedbeni rok - to je krajši od 50 dni - pa z 20 točkami). Prav tako se ni mogoče strinjati s trditvijo vlagatelja, da obdobje 26 dni predstavlja prekratek časovni razpon za ocenjevanje skrajšanja izvedbenega roka. Ob upoštevanju dejstva, da postane v obravnavanem primeru predmet ocenjevanja le tisti ponujeni izvedbeni rok, ki je krajši od 75 dni, se izkaže, da morebitno skrajšanje 75-dnevenega izvedbenega roka za 26 dni dejansko pomeni za več kot tretjino krajši čas zaključka del, kar za naročnika seveda ni nerelevantno.

Kar zadeva merilo "Garancijski rok", vlagatelj meni, da je navedeno merilo premalo ovrednoteno (10%) ter da bi moralo biti vsaj enakovredno merilu "Reference". Vlagatelj tudi navaja, da je običajni garancijski rok v branži mizarskih del (opreme) 24 mesecev ter da naročniki, za bistveno manj zahtevno opremo zahtevajo bistveno daljše garancijske roke, zaradi česar po njegovem mnenju sporno merilo dejansko ni kriterij, ki bi omogočal selekcijo med ponudniki. Kot je bilo že zapisano, Državna revizijska komisija ne more nasprotovati ovrednotenju posameznega merila za izbiro najugodnejše ponudbe, ki ga je določil naročnik, v kolikor oceni, da so merila kot celota oblikovana v skladu z zakonom. V konkretnem primeru tudi ni mogoče prisiliti naročnika, da zahteva (v obliki pogoja) daljši garancijski rok od enoletnega (vlagatelj predlaga 24 mesecev), saj ga k temu ne zavezuje noben predpis. Gre za naročnikovo poslovno odločitev, za katero, v kolikor bi se izkazala za zmotno, lahko nosi tudi posledice, vendar le v sferi odgovornosti za lastno poslovanje. Naročnik pa je tudi sicer sporno merilo oblikoval tako, da ponudnike stimulira k ponudbi (čim) daljšega garancijskega roka, saj je v razpisni dokumentaciji izrecno zapisal, da bo pri ocenjevanju ponudb po tem merilu "â?? upošteval daljši garancijski rok od za pohištvo zahtevanega (enoletnega)" ter da bo "â?? ponudba, ki bo predvidevala garancijski rok nad 12 do 24 mesecev, ovrednotena s 5 točkami, ponudba, ki bo nudila garancijski rok, ki bo daljši od 24 mesecev, pa z 10 točkami." Vsak ponudnik (tudi vlagatelj) ima tako objektivno možnost, da ponudi več kot dve-letni rok garancije, s čimer bo pri ocenjevanju po tem merilu prejel najvišje možno število točk.

Ob vsem opisanem je bilo potrebno zahtevek vlagatelja za revizijo postopka oddaje javnega naročila v skladu z 2. alinejo 1. odstavka 23. člena ZRPJN zavrniti kot neutemeljen.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod 1. točko izreka tega sklepa.

Vlagatelj zahtevka za revizijo je v skladu z 22. členom ZRPJN zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Ker Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ni ugodila, je bilo potrebno zavrniti tudi zahtevo za povračilo priglašenih stroškov revizijskega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod 2. točko izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (člen 23/5 ZRPJN).



V Ljubljani, dne â??.

Natisni stran