018-044/2005 Elektro Celje d.d.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02 in 42/04; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu dr. Aleksija Mužine kot predsednika senata, Jožefa Kocuvana kot poročevalca in mag. Metke Cerar kot članice senata, ob sodelovanju svetovalke Lidije CvetkoviÄ", v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za dobavo materiala in opreme za gradnjo in vzdrževanje elektroenergetskih vodov in naprav po sklopih, ter na podlagi zahtevka za revizijo postopka javnega naročila vlagatelja Merkur, trgovina in storitve, d.d., Cesta na Okroglo 7, Naklo (v nadaljevanju: prvi vlagatelj) in vlagatelja Kapis d.o.o., mednarodno podjetje za proizvodnjo in prodajo kablov, Novo Celje 8, Petrovče (v nadaljevanju: drugi vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Elektro Celje, Javno podjetje za distribucijo električne energije, d.d., Vrunčeva 2a, Celje (v nadaljevanju: naročnik), dne 25.02.2005

odločila:

1. Zahtevek za revizijo prvega vlagatelja se kot nepopoln zavrže.

2. Zahtevku za revizijo drugega vlagatelja se ugodi in se v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila.

3. Naročnik je dolžan plačati drugemu vlagatelju stroške v višini 200.000,00 SIT, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 29.11.2004 izdal sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila po odprtem postopku za dobavo materiala in opreme za gradnjo in vzdrževanje elektroenergetskih vodov in naprav po sklopih, javni razpis pa je objavil v Uradnem listu RS, št. 132/2004, z dne 10.12.2004, pod št. objave Ob-33669/04, ter v uradnem glasilu Evropske Unije.

Vlagatelja sta še pred iztekom roka za oddajo ponudb vložila zahtevek za revizijo, in sicer prvi vlagatelj z dne 12.1.2005 ter drugi vlagatelj z dne 13.1.2005.

Prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo ugotavlja, da vsebuje razpisna dokumentacija diskriminatorne elemente, zaradi česar naročniku očita kršitev več določb Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/00, 102/00, 2/04; v nadaljevanju: ZJN-1), in sicer 5. člen ZJN-1 (načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki), 7. člen (načelo enakopravnosti ponudnikov), 4. člen (načelo gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev) ter 26. člen (način določanja vrednosti), ter zahteva razveljavitev javnega razpisa.
Prvi vlagatelj pod točko A navaja, da je naročnik kot pogoj za priznanje ponudnikove sposobnosti zahteval pozitivno referenčno potrdilo o že izvedenih uspešnih dobavah opreme istega proizvajalca v elektro-distribucijska podjetja v RS v zadnjih treh letih, pri čemer mora znašati skupna vrednost teh dobav minimalno 100% ponudbene vrednosti razpisanega sklopa. Prvi vlagatelj ocenjuje, da tako visoko postavljena zahteva za priznanje sposobnosti dobavitelja omejuje konkurenco in enakopravnost ponudnikov.
Pod točko B prvi vlagatelj oporeka sestavljenosti posameznih sklopov, ki naj ne bi bila v skladu s prvim odstavkom 26. člena ZJN-1; navaja, da obstajajo ločeni proizvajalci posameznih podsklopov ter da združevanje v en sklop po merilih za reference zmanjšuje možnost konkurenčnega nastopa ponudnikov.
Nadalje prvi vlagatelj v točki C oporeka referencam kot merilu za ocenjevanje ponudb, še posebej pa poudarja, da le-te ne morejo biti odvisne samo od dobav blaga elektrodistribucijskim podjetjem v RS.
Pod točko D prvi vlagatelj ugotavlja, da je točkovanje referenc, kot ga je določil naročnik, v odnosu do ostalih meril v nasprotju s 5. in 7. členom ZJN-1, saj omogoča ustvarjanje nesorazmernih razlik pri postavitvi ponudbenih cen.

Drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo naročniku ravno tako očita kršitev načela gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev iz 4. člena ZJN-1, načela zagotavljanja konkurence med ponudniki iz 5. člena ZJN-1 ter načela enakopravnosti ponudnikov iz 7. člena ZJN-1. Drugi vlagatelj navaja, da imajo zahtevane reference (kot eno izmed meril) preveliko težo pri vrednotenju ponudb, saj lahko predstavljajo do 19% celotne ponudbene vrednosti, kar po vlagateljevem mnenju ni v skladu z načelom gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev.
Nadalje drugi vlagatelj prereka postavitev standarda ISO 14001 kot izključujočega pogoja, saj po njegovem mnenju takšna zahteva diskriminatorna do ponudnikov. Drugi vlagatelj ugotavlja, da ZJN-1 standarda ISO 14001 ne predpisuje, ter naročniku očita nedoslednost pri zahtevanju navedenega standarda le za določene vrste izdelkov.
Drugi vlagatelj zahteva povračilo stroškov, ki jih je imel v zvezi z zahtevkom za revizijo, in sicer znesek plačane takse ter strošek priprave revizijskega zahtevka.

Naročnik je zahtevka za revizijo obeh vlagateljev kot neutemeljena zavrnil s sklepoma, z dne 26.1.2005 in z dne 27.1.2005, z obrazložitvijo, da je ob ponovnem pregledu razpisne dokumentacije ugotovil njeno pravilnost ter zakonitost, zaradi česar sta zahtevka za revizijo neutemeljena.

Vlagatelja sta naročnika obvestila (prvi vlagatelj z dopisom z dne 1.2.2005 ter drugi vlagatelj z dopisom z dne 31.1.2005), da bosta postopek revizije nadaljevala pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je z dopisom, z dne 3.2.2005, odstopil zahtevka za revizijo skupaj z dokumentacijo v odločanje Državni revizijski komisiji.

Državna revizijska komisija je dne 16.2.2004 oba vlagatelja, skladno s prvim odstavkom 21. člena ZRPJN v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZRPJN, pozvala k dopolnitvi zahtevkov za revizijo s potrdilom o vplačilu takse v višini 200.000 SIT. Drugi vlagatelj je svoj zahtevek za revizijo dopolnil s potrdilom o doplačilu takse v višini 100.000 SIT v danem petdnevnem roku (z dopisom z dne 18.2.2005).

Prvi vlagatelj je svoj zahtevek za revizijo dopolnil prepozno. Kot je namreč razvidno iz poštne povratnice, je prvi vlagatelj poziv k dopolnitvi zahtevka za revizijo prejel dne 17.2.2005, dopis s priloženim potrdilom o doplačilu takse pa je na Državno revizijsko komisijo naslovil dne 23.2.2005, torej en dan po izteku zakonskega roka. Spričo navedenega je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo prvega vlagatelja, skladno s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN, zavrgla kot nepopolnega.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Po proučitvi utemeljenosti navedb drugega vlagatelja in naročnika ter po pregledu celotne dokumentacije iz spisa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je zahtevek za revizijo drugega vlagatelja utemeljen iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija glede na navedbe drugega vlagatelja v zvezi z referencami kot enim izmed meril sprva ugotavlja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji, v poglavju "Splošni razpisni pogoji" pod točko 12. "Merila, ki bodo upoštevana pri vrednotenju ponudb in način upoštevanja posameznega merila" kot merila za ocenjevanje ponudb določil:
- skupna ponudbena vrednost (75% delež)
- reference proizvajalca (10% delež): "Kot merilo se uporabijo potrjene reference proizvajalca za ponujeno blago po posameznih sklopih, ki je bilo dobavljeno v elektro-distribucijska podjetja RS v zadnjih treh letih â??"
- reference ponudnika (9% delež): "Kot merilo se uporabijo potrjene reference ponudnika za ponujeno blago istega proizvajalca po posameznih sklopih, ki je bilo dobavljeno v elektrodistribucijska podjetja v RS v zadnjih treh letih â??"
- certifikat kakovosti ISO (3% delež)
- rok plačila (3% delež).

Glede na to, da je predmet konkretnega javnega naročila dobava materiala in opreme za gradnjo in vzdrževanje elektroenergetskih vodov in naprav, torej dobava blaga, Državna revizijska komisija uvodoma opozarja na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi C-315/01, GAT proti ÖSAG (avstrijska družba za avtoceste), kjer je le-to glede uporabe prava Skupnosti v postopkih oddaje javnega naročila za dobavo blaga zapisalo, da naročnik ne sme določiti referenc, ki se nanašajo na blago, ki ga ponudnik dobavlja drugim strankam (ko gre torej za razmerje izven predmetnega javnega naročila), kot merilo za ocenjevanje ponudb, temveč zgolj kot pogoj za ocenitev sposobnosti. Reference se morajo namreč nanašati strogo na predmet naročila in ne na osebo samega ponudnika, ker je to zunaj relevantnega obsega za javno naročilo. Državna revizijska komisija ocenjuje, da je potrebno odločitev Sodišča Evropskih skupnosti aplicirati tudi v konkretni zadevi, tudi in še toliko bolj zaradi podobnega dejanskega stanja - v zadevi C-315/01 je bil problem v tem, da je naročnik zahteval le spisek referenc glede dobave blaga, brez morebitnih subjektivnih ocen o kvaliteti blaga ali podobno; tudi v predmetnem primeru je naročnik kot upoštevne reference predvidel zgolj potrdilo o dobavljeni količini oziroma vrednosti blaga, brez ocen dejanske kvalitete ponujenega blaga. Tako opredeljene reference po stališču Sodišča Evropskih skupnosti niso v dovolj tesni povezavi s samim predmetom javnega naročila in so kot merilo nedovoljene.

Hkrati gre opozoriti, da četudi bi bile reference kot merilo dopuščene, pa pomeni naročnikova omejitev na dokazovanje le-teh zgolj za dobavo v elektro-distribucijska podjetja RS diskriminatorno ravnanje in s tem kršitev dveh temeljnih načel javnega naročanja, načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-1) ter načela enakopravnosti ponudnikov (7. člen ZJN-1).

Spričo ugotovitve, da merili "reference proizvajalca" in "reference ponudnika" v konkretnem javnem naročilu nista dovoljeni, se Državna revizijska komisija tudi ni spuščala v nadaljnjo oceno utemeljenosti točkovanja referenc v odnosu do ostalih meril (navedbe pod točko D zahtevka za revizijo), temveč je vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila že na podlagi zgoraj navedenega.

Državna revizijska komisija v pojasnilo opozarja, da odločitev v konkretnem primeru ne pomeni, da gre vselej avtomatično izključiti možnost, da bi bile reference določene kot merilo; ta možnost je dovoljena, kadar se reference strogo nanašajo na samo ponudbo, naročniku pa v sporu uspe dokazati vpliv zahtevanih referenc na ekonomsko ugodnost ponudbe.

Nadalje je Državna revizijska komisija glede na naslednjo navedbo drugega vlagatelja presojala, ali je postavitev standarda ISO 14001 kot izključujočega pogoja (razpisna dokumentacija, poglavje "Tehnični razpisni pogoji", pri specifikaciji ponudb z zaporednimi številkami A7/3, A9/1, A9/2, A9/3) diskriminatorna do ponudnikov.

Opozoriti gre, da mora naročnik v smislu 41., 42., 42. a) in 45. člena ZJN-1 določiti take pogoje, ki zagotavljajo konkurenco med ponudniki (5. člen ZJN-1) in ki med njimi ne omogočajo neupravičenega razlikovanja (7. člen ZJN-1). Državna revizijska komisija poudarja, da se standard ISO 14001 ne veže na samo kakovost oziroma druge lastnosti blaga, ki je predmet javnega razpisa, temveč se z imetjem tega certifikata izkazuje okoljsko ozaveščenost ponudnika pri poslovanju. Kot je razvidno iz spisovne dokumentacije, naročnik postavitve navedenega izključujočega pogoja ni z ničemer utemeljil, še posebej ni navedel razlogov, zakaj bi bila zahteva po tem točno določenem standardu utemeljena zgolj pri posameznih (pod)sklopih.

Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da naročniku ni uspelo izkazati, da obstojijo utemeljeni razlogi za omejitev konkurence na relevantnem trgu, ki bi opravičevali postavitev tako ozko zastavljenega pogoja. Nenazadnje je potrebno še dodati, da četudi bi naročniku uspelo izkazati nujnost sodelovanja takih ponudnikov, ki imajo certifikat "okoljevarstvenega poslovanja", pa bi moral pogoj zastaviti širše, torej dopustiti dokazovanje izpolnjevanja pogoja tudi na druge primerljive načine, z drugimi ustreznimi certifikati.

Spričo navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik z zgoraj opisanim ravnanjem kršil dve temeljni načeli javnega naročanja, in sicer načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki iz 5. člena ZJN-1 ter načelo enakopravnosti iz 7. člena ZJN-l, zaradi česar je vlagateljev zahtevek za revizijo tudi v tem delu utemeljen.

Ker sta ugotovljeni naročnikovi kršitvi vsebovani že v razpisni dokumentaciji, ju ni mogoče sanirati drugače kot z razveljavitvijo postopka oddaje javnega naročila v celoti.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

Drugi vlagatelj je v zahtevku za revizijo priglasil stroške, ki jih je imel v zvezi z revizijo, in sicer strošek plačila takse ter strošek priprave revizijskega zahtevka. Državna revizijska komisija je skladno s petim odstavkom 22. člena ZRPJN odločila, da mora naročnik drugemu vlagatelju povrniti znesek plačane takse v višini 200.000,00 SIT, ni mu pa priznala stroškov priprave zahtevka za revizijo, ker ta postavka ni konkretizirana ne po višini ne po temelju in zanjo ni najti pravne podlage, ravno tako pa ni razvidno, da bi vlagatelja zastopal odvetnik ali druga oseba, ki ima po zakonu pravico do nagrade.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 25.02.2005


Predsednik senata:
Dr. Aleksij Mužina,
predsednik Državne revizijske komisije


Vročiti:
- Elektro Celje, Javno podjetje za distribucijo električne energije, d.d., Vrunčeva 2a, Celje
- Merkur, trgovina in storitve, d.d., Cesta na Okroglo 7, Naklo
- Kapis d.o.o., mednarodno podjetje za proizvodnjo in prodajo kablov, Novo Celje 8, Petrovče
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana

Natisni stran