018-229/03

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99 in 110/02; v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu â??, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila po omejenem postopku za izbiro sposobnih izvajalcev za projektiranje, konstrukcijo, dograditev, adaptacijo in garancijsko vzdrževanje lokalnih računalniških mrež za potrebe državnih organov z lastno opremo in materialom ali z opremo in materialom, ki ga priskrbi naročnik, na podlagi vloženega zahtevka za revizijo podjetja â?? (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika â?? (v nadaljevanju: naročnik),

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 06.08.2003 sprejel sklep, št. 43-27/2003/37, o začetku postopka oddaje javnega naročila po omejenem postopku za izbiro sposobnih izvajalcev za projektiranje, konstrukcijo, dograditev, adaptacijo in garancijsko vzdrževanje lokalnih računalniških mrež za potrebe državnih organov z lastno opremo in materialom ali z opremo in materialom, ki ga priskrbi naročnik. Naročnik je v Uradnem listu RS, št. â??, pod številko objave Ob-â??, objavil javni razpis za oddajo predmetnega javnega naročila.

Naročnik je dne 09.09.2003, še pred potekom roka za oddajo prijav prejel vlagateljev zahtevek za revizijo. Vlagatelj je dne 12.09.2003 naročniku posredoval delni umik zahtevka za revizijo in v nadaljevanju podal čistopis vsebine zahtevka za revizijo. Vlagatelj zahteva, da naročnik v celoti razveljavi predmetno javno naročilo oziroma podredno, da naročnik v razpisni dokumentaciji črta pogoj 5.12.1.2.1. Vlagatelj navaja, da je v razpisni dokumentaciji pod točko 5.12.1.2.1 določen pogoj s finančnega področja, da mora imeti ponudnik stopnjo pokritja kratkoročnih obveznosti najmanj 0,8. Postopek izračuna količnika je določen na naslednji način: "Količnik bo izračunan na podlagi podatkov iz bilance stanja za leto 2002, z upoštevanjem kasnejših - z verodostojnimi listinami izkazanih zamenjav kratkoročnih z dolgoročnimi viri sredstev, ki morajo biti podani v prilogi, kjer je zahtevana bilanca stanja.". Vlagatelj nadaljuje, da je naročnik pogoj iz točke 5.12.1.2.1 navedel v poglavju o finančni usposobljenosti in sposobnosti ponudnika. Stopnja pokritja kratkoročnih obveznosti pa ni v neposredni povezavi s predmetom javnega naročila, saj lahko ponudniki za konkreten posel najamejo kratkoročni kredit ali posojilo, uporabijo izreden limit ali dobijo od principala posebne pogoje za konkreten posel, kot je na primer odlog plačila. Ponudnik mora tako pokriti samo svoje tekoče stroške, medtem pa že prejme naročilo naročnika, tako da lahko vrne najeti kredit ali plača obveznost dobaviteljem. Navedeni pogoj je tako neupravičeno diskriminatoren do ponudnikov, saj lahko posel uspešno realizira tudi ponudnik z nižjo stopnjo pokritosti kratkoročnih obveznosti. Pogoj iz točke 5.12.1.2.1 torej ni v povezavi s predmetom javnega naročila, saj s sposobnostjo izvedbe konkretnega posla nima nobene povezave. Poleg tega je naročnik pogoj navedel tako, da ga morajo izpolnjevati tudi podizvajalci, za katere pa jamči že glavni ponudnik. Enako velja tudi za partnersko ponudbo, saj lahko naročnik v primeru neizvedbe javnega naročila toži kateregakoli od partnerjev, ki so navedeni v ponudbi. Ne glede na to, navedeni pogoj ne pomeni finančne sposobnosti izvedbe posla, saj lahko ponudnik za izvedbo posla pridobi ustrezen kredit, odlog plačila ali drugo in to lahko naročnik preveri pred oddajo javnega naročila. Količnik v višini 0,8 je za mejo umetno postavil naročnik in ni pokazatelj po kakršnemkoli Slovenskem računovodskem standardu (Uradni list RS, št. 107/01; v nadaljevanju: SRS). Vlagatelj dodaja, da je težko zagovarjati stališče, da je ravno 0,8 tisti količnik, ki zagotavlja sposobnost izvedbe posla, in ne na primer količnik v višini 0,75 ali 0,85. Navedeni količnik se spreminja iz meseca v mesec, naročnik pa zahteva pavšalno povprečje za preteklo leto. Obravnavani količnik se da prilagajati s finančnimi transakcijami ponudnika, vendar vlagatelj ne vidi smisla v takem početju zgolj zaradi dejstva, da bi uspel na javnem naročilu. Vlagatelj dodaja, da ni mogoče trditi, da ni sposoben izvesti konkretnega javnega naročila glede na dejstvo, da je v letu 2002 realiziral več kot 2.000.000.000,00 SIT prometa, da v računovodskih izkazih za leto 2002 izkazuje dobiček, da iz revizijskega poročila za leto 2002 izhaja, da redno poravnava svoje obveznosti in, da ima odobrenih vrsto bančnih limitov pri bankah, ki mu omogočajo tekoče poslovanje brez vsakršnih težav, ob slabih finančnih pokazateljih pa mu banke takih limitov ne bi zaupale. Stopnja pokritja kratkoročnih obveznosti tako zagotovo ni pokazatelj finančne sposobnosti izvedbe posla, še posebej, če v tej fazi javnega naročila predmet niti ni definiran. Ker navedeni pogoj ni v povezavi s finančno sposobnostjo ponudnika za izvedbo javnega naročila, je diskriminatoren in neupravičeno spravlja ponudnike v neenakopraven položaj.
Vlagatelj nadaljuje, da bi stopnja pokritja kratkoročnih obveznosti teoretično lahko bila trenuten pokazatelj v odprtem postopku, je pa zagotovo diskriminatorna v omejenem postopku, kjer je ponudnik (ne glede na to da bo na primer imel ta kazalnik čez štiri mesece v bilanci za leto 2003 bistveno višji), izločen za obdobje veljavnosti usposobljenosti, ki je v konkretnem primeru kar tri leta. S tem ravna naročnik negospodarno, saj izločuje ponudnika, ki posluje finančno solidno in je med petimi največjimi ponudniki na področju informacijske tehnologije. Način preverjanja finančne sposobnosti in usposobljenosti je tako nepravilen, saj mora naročnik za varnost poslovanja zahtevati bančno garancijo za dobro izvedbo posla in za zavarovanje garancijskih obveznosti. Poleg tega naročnik kot prilogo zahteva potrdilo o poravnanih davčnih in carinskih obveznostih, ki dokazujejo sposobnost tekočega pokrivanja obveznosti. Naročnik lahko zahteva tudi revizijsko poročilo, ki dokazuje sposobnost izvedbe posla in v primeru negativnega mnenja, tudi izloči ponudnika, ki ne poravnava svojih obveznosti do dobaviteljev. Vlagatelj še meni, da v kolikor mora garancijo za vsako ponujeno opremo pokriti principal, je zahteva izpolnjevanja finančnih pogojev nesmiselna, saj naročniku, ob hipotetičnem stečaju ponudnika ne bi bili povzročeni nobeni dodatni stroški (garancijo bi namreč pokril principal), zato ni razloga za postavitev takšnega finančnega pogoja.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zahteva tudi povrnitev stroškov, nastalih v revizijskem postopku, in sicer plačane takse v višini 200.000,00 SIT.

Naročnik je s sklepom, št. 43-27/2003/44, z dne 18.09.2003, zavrnil vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljen. Naročnik v obrazložitvi navaja, da stopnja pokritja kratkoročnih obveznosti pove, ali je gospodarski subjekt v kratkoročnem časovnem obdobju s predvidenimi prilivi sredstev, razpoložljivimi likvidnimi sredstvi in prodajo zalog sposoben pokriti vse kratkoročne obveznosti. Pomen tega količnika pa ni kratkoročen, saj se ta spreminja relativno počasi in ohranja trende tudi v bodočih oziroma dolgoročnih obdobjih. Naročnik je določil mejo za sprejemljivost posameznega ponudnika na nivoju 80% pokritja kratkoročnih obveznosti s kratkoročnimi terjatvami in likvidnimi sredstvi, torej mora biti ponudnik sposoben v kratkoročnem obdobju s prilivi sredstev, razpoložljivimi likvidnimi sredstvi in prodajo zalog, vsaj 80% pokriti vse kratkoročne obveznosti. Naročnik nadaljuje, da finančne transakcije, ki jih v revizijskem zahtevku navaja vlagatelj, ne vplivajo na izračun višine samega količnika in prav tako ne na likvidnost posameznega ponudnika. Likvidnost se s postavljenim količnikom odraža bistveno bolje, kot s pregledom blokad računa ponudnika v zadnjih šestih mesecih. Količnik kaže predvsem na solventnost ponudnika in predstavlja njegovo dolgoročno likvidnostno situacijo. Naročnik bi se za dosego zadovoljive solventnosti lahko odločil za mejo na nivoju 1,00 (100% pokritja kratkoročnih obveznosti s kratkoročnimi sredstvi), takšna zahteva pa bi bila popolnoma korektna in ne bi predstavljala diskriminacije ponudnikov. Naročnik dodaja, da se je za mejo 0,8 odločil zaradi splošne nelikvidnosti, ki je značilna za slovenske gospodarske razmere, na drugi strani pa ta meja še zagotavlja tisto sprejemljivo stopnjo finančne varnosti, ki je potrebna za izbor solidnih ponudnikov. Pomembno je, da stopnja pokritja kratkoročnih obveznosti ni količnik trenutka, ampak je količnik obdobja, zato je relativno težko z rednim poslovanjem ta količnik spremeniti v kratkem času. Naročnik nadaljuje, da je seveda možno v pasivi bilance stanja spremeniti strukturo virov sredstev (razmerje med kratkoročnimi in dolgoročnimi viri sredstev), kar je zanj sprejemljivo, zato se takšne transakcije tudi upoštevajo, kot je to razvidno iz razpisne dokumentacije. Naročnik še dodaja, da stopnjo pokritja kratkoročnih obveznosti v višini 0,8 pri izvedbi postopkov oddaje javnih naročil uporablja že šest let, kar je znano tudi vlagatelju, saj je njegova dosedanja finančna situacija temu kriteriju zadoščala in je že bil uspešen na predhodnih razpisih. Zaradi navedenega ni mogoče zatrjevati diskriminatornost postavljenega kriterija, še posebej, ker gre za relativno število, ki ni odvisno od velikosti posameznih kategorij v absolutnem smislu.

Naročnik je vlagatelja skladno s prvim odstavkom 17. člena ZRPJN pozval, da mu v treh dneh od prejema njegove odločitve pisno sporoči ali nadaljuje postopek pred Državno revizijsko komisijo.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 24.09.2003, skladno s prvim odstavkom 17. člena ZRPJN, naročnika obvestil, da nadaljuje postopek pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je z dopisom, št. 43-27/2003/47, z dne 26.09.2003, odstopil vlagateljev zahtevek za revizijo skupaj z relevantno dokumentacijo Državni revizijski komisiji, ki ga je prejela dne 29.09.2003.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 03.10.2003 (Državna revizijska komisija ga je prejela dne 06.10.2003), dopolnil zahtevek za revizijo, z dne 12.09.2003, z novimi podatki o njegovi plačilni sposobnosti, in sicer s kopijo obrazca BON-2, z dne 08.09.2003, in kopijo revizorskega poročila, z dne 25.09.2003, o ugotovitvah v zvezi s poravnanimi zapadlimi obveznostmi.

Državna revizijska komisija je z dopisom, št. 018-229/03-22-1560, z dne 06.10.2003, na podlagi drugega odstavka 21. člena ZRPJN naročnika zaprosila za posredovanje ustreznih dokumentov (na primer relevantni del razpisne dokumentacije, poročilo o oddaji naročila â??), ki se nanašajo na njegove prejšnje postopke oddaje primerljivih javnih naročil in iz katerih je razvidno ali so ponudniki (tudi vlagatelj) izpolnjevali finančni pogoj iz točke 5.12.1.2.1 razpisne dokumentacije.

Naročnik je z dopisom, št. 43-27/2003/50, z dne 07.10.2003, Državni revizijski komisiji posredoval zahtevane podatke.

Državna revizijska komisija je nadalje z dopisom, št. 018-229/03-22-1573, z dne 07.10.2003, na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZRPJN Agencijo Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve zaprosila za posredovanje podatkov o tem, kakšno je razmerje med gibljivimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi na podlagi računovodskih izkazov za leto 2002 za:
- dejavnost iz standardne klasifikacije dejavnosti pod šifro 45.310 (električne inštalacije),
- dejavnost iz standardne klasifikacije dejavnosti pod šifro 72.500 (vzdrževanje in popravila pisarniških in računskih strojev ter računalniških naprav),
- obe dejavnosti skupaj (šifra 45.310 in šifra 72.500) in
- za celotno gospodarsko dejavnost.

Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve je z dopisom, št. 157-8/2003-2, z dne 08.10.2003, Državni revizijski komisiji posredovala zahtevane podatke.

Po pregledu celotne dokumentacije o vodenju postopka oddaje javnega naročila, proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika ter dodatnih pojasnil s strani Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve, je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je v postopku oddaje javnega naročila preverila, ali je vlagateljev zahtevek za revizijo dopusten in ali je vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka. Vlagatelj ima kot potencialni ponudnik, ki je tudi dvignil razpisno dokumentacijo v skladu z 9. členom ZRPJN, interes za dodelitev predmetnega javnega naročila in bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je ta aktivno legitimiran kot stranka v postopku in upravičen do vložitve revizijskega zahtevka.

Državna revizijska komisija je pri presoji zahtevka za revizijo upoštevala določila 2. in 3. odstavka 19. člena ZRPJN, ki določata: "(2) Državna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka za revizijo. Državna revizijska komisija odloča, ob upoštevanju meja zahtevka za revizijo, tudi o kršitvah, za katere vlagatelj ni vedel ali ni mogel vedeti, pa so vplivale na odločitev naročnika o dodelitvi naročila.
(3) V primeru kršitev temeljnih načel javnega naročanja izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi.".

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje diskriminatornost finančnega pogoja na osnovi stopnje pokritja kratkoročnih obveznosti, zato je Državna revizijska komisija v revizijskem postopku pri presoji utemeljenosti vlagateljevih navedb morala odgovoriti na vprašanje, ali je naročnik pri določitvi pogoja, ki je predmet spora, ravnal v skladu z določbami ZJN-1. Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je glede na določbo 6. točke drugega odstavka 41. člena ZJN-1 naročnik dolžan ugotavljati tudi finančno sposobnost ponudnikov za izvedbo javnega naročila. V 4. točki drugega odstavka 42. člena ZJN-1 pa je nadalje določeno, da mora naročnik v objavi ali v povabilu na razpis in v razpisni dokumentaciji navesti, katere elemente, ki dokazujejo finančno in poslovno sposobnost, morajo ponudniki predložiti. Na navedeni podlagi je naročnik v točki 5.12.1.2.1 navodil ponudnikom kot enega izmed pogojev na finančnem področju določil, da morajo imeti ponudniki stopnjo pokritja kratkoročnih obveznosti najmanj 0,8 ter nadalje zapisal: "Količnik bo izračunan na podlagi podatkov iz bilance stanja za leto 2002, z upoštevanjem kasnejših - z verodostojnimi listinami izkazanih - zamenjav kratkoročnih z dolgoročnimi viri sredstev, ki morajo biti podani v prilogi, kjer je zahtevana bilanca stanja.". Naročnik je nadalje v razpisni dokumentaciji v obrazcu prijave, ki se nanaša na finančne podatke, v točki 3.2.1 navedel način izračuna stopnje pokritja kratkoročnih obveznosti, in sicer na naslednji način:

Gibljiva sredstva
Stopnja pokritja kratkoročnih obveznosti = ------------------------------- .
kratkoročne obveznosti

ZJN-1 v 12. točki prvega odstavka 3. člena opredeljuje pogoj kot element, ki mora biti v ponudbi v celoti izpolnjen na način, kot je predviden v razpisni dokumentaciji in je izključne narave, kar pomeni, da mora naročnik v skladu z določilom 41. člena ZJN-1 iz postopka izločiti ponudbo, ki zahtevanih pogojev ne izpolnjuje. Vendar pa pri določitvi pogojev naročnik ni v celoti avtonomen, pač pa je omejen s temeljnimi načeli javnega naročanja, zlasti z načelom enakopravnosti ponudnikov oziroma prepovedi diskriminacije. Zakon namreč naročniku nalaga obveznost, da zagotovi, da med ponudniki v vseh elementih in fazah postopka oddaje javnega naročila ni razlikovanja ter da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo ponudnikov (7. člen ZJN-1). Slednje je na temelju vloženega zahtevka za revizijo predmet odločanja v konkretnem postopku oddaje javnega naročila. Vlagatelj namreč navaja, da je navedeni pogoj diskriminatoren do ponudnikov, saj lahko posel uspešno realizira tudi ponudnik z nižjo stopnjo pokritosti kratkoročnih obveznosti od zahtevane, hkrati pa ta pogoj ni neposredno povezan z dejansko sposobnostjo ponudnika za izvedbo javnega naročila, saj lahko ponudniki za konkreten posel najamejo kratkoročno posojilo ali dobijo odlog plačila od njihovih dobaviteljev.
Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da finančna obveznost ponudnika v konkretnem primeru ni zanemarljiva, saj je vrednost razpisanih del zneskovno velika, hkrati pa se ponudnikom priznava sposobnost in usposobljenost za obdobje treh let. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija nadaljuje, da naročnik lahko v razpisni dokumentaciji postavi finančne pogoje za izvedbo javnega naročila ob upoštevanju zahtevnosti in obsega javnega naročila. Ob tem gre dodati, da lahko naročnik za presojo finančne sposobnosti izvedbe javnega naročila uporabi različne podatke iz računovodskih izkazov in jih tudi prouči oziroma analizira, osnove te analize pa so podane na primer v SRS 29, kjer so med drugimi kazalniki navedene tudi tri različice obravnavanega finančnega kazalnika. Navedeni kazalnik je vključen tudi v nabor podatkov o boniteti poslovanja, ki jih Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve posreduje z obrazcem BON-1/P. Državna revizijska komisija se nadalje strinja z naročnikom, da je sposobnost ali nesposobnost ponudnika za realizacijo posla v konkretnem primeru mogoče oziroma primerno presojati med drugim tudi s stopnjo pokritja kratkoročnih obveznosti, saj ta kazalnik kaže na zmožnost pokrivanja kratkoročnih obveznosti z razpoložljivimi likvidnimi sredstvi ter predvidenimi prilivi sredstev na osnovi poplačila terjatev in prodaje zalog. Navedeni kazalnik pomeni torej projekcijo sposobnosti poravnavanja zapadlih obveznosti v prihodnosti in s tem bodočo plačilno sposobnost podjetja, medtem ko na primer revizorjevo poročilo o poravnanih zapadlih obveznosti na določen dan, kaže sposobnost poravnavanja zapadlih obveznosti in plačilno sposobnost (zgolj) na točno določen dan. Za zagotovitev plačilne sposobnosti mora imeti podjetje na razpolago dovolj sredstev, da pravočasno izvede potrebna plačila oziroma poravna zapadle obveznosti. Torej mora v okviru svojega poslovanja zagotavljati potrebna likvidna sredstva. Za poravnavo kratkoročnih obveznosti pa je mogoče v relativno kratkem roku pridobiti potrebna likvidna sredstva predvsem v okviru kategorije gibljivih sredstev. Zapadle obveznosti je sicer mogoče in do določene mere primerno pokrivati tudi s sredstvi iz tujih virov, vendar ima zadolževanje za posledico povečanje obveznosti, ki jih je prav tako v določenem trenutku potrebno poravnati z likvidnimi sredstvi, kot ene izmed sestavin širše kategorije kratkoročnih sredstev. Ob tem pa se z zadolževanjem tudi spreminja razmerje med kategorijami na pasivni strani bilance stanja, kar vpliva tudi na možnost najemanja posojil v prihodnosti. Navedeno pomeni, da mora podjetje z ustrezno finančno in poslovno politiko permanentno (torej tudi v prihodnosti) zagotavljati plačilno sposobnost.
Glede primernosti zahtevane višine stopnje pokritja kratkoročnih obveznosti pa Državna revizijska komisija najprej navaja, da je od Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve pridobila podatke o razmerju med gibljivimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi na podlagi računovodskih izkazov za leto 2002 za obe dejavnosti iz standardne klasifikacije dejavnosti, za kateri je naročnik v razpisni dokumentaciji opredelil, da sta potrebni za izvedbo predmetnega javnega naročila in tudi podatek o razmerju med gibljivimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi na podlagi računovodskih izkazov za leto 2002 za celotno gospodarstvo. Tako znaša razmerje med gibljivimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi, ki je izračunan na podlagi računovodskih izkazov za leto 2002 za dejavnost iz standardne klasifikacije dejavnosti pod šifro 45.310 (električne inštalacije) 1,161, nadalje za dejavnost iz standardne klasifikacije dejavnosti pod šifro 72.500 (vzdrževanje in popravila pisarniških in računskih strojev ter računalniških naprav) 1,240, nadalje za obe dejavnosti skupaj 1,169 ter za celotno gospodarstvo 1,200. Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da je naročnik tudi že v prejšnjih postopkih oddaje javnih naročil, z enakim ali primerljivim predmetom javnega naročila, od ponudnikov zahteval stopnjo pokritja kratkoročnih obveznosti v višini 0,8, kar je razvidno iz dokumentacije, ki jo je naročnik naknadno posredoval Državni revizijski komisiji na njeno zahtevo. Iz predložene dokumentacije prav tako izhaja, da je tudi vlagatelj z oddajo ponudbe sodeloval pri dveh izmed teh postopkov (javno naročilo z naročnikovo oznako OMNM.IT-5/2001 ter oznako OMLM.IT-7/2001) in je zahtevani pogoj izpolnjeval ter temu pogoju tudi ni ugovarjal. Glede na navedeno Državna revizijska komisija zaključuje, da naročnik s tem, ko je v razpisni dokumentaciji postavil zahtevo, da morajo ponudniki imeti stopnjo pokritja kratkoročnih obveznosti v višini 0,8 ni neupravičeno omejeval konkurence in kršil načela enakopravnosti ponudnikov, saj navedeni pogoj kaže na bodoče finančno stanje ponudnikov in sicer na njihovo zmožnost pokrivanja zapadlih obveznosti in s tem na nemoteno poslovanje, hkrati pa je naročnik zahteval takšno višino navedenega kazalnika, ki je pomembno pod povprečjem obeh dejavnosti, ki se nanašata na predmetno javno naročilo in tudi pomembno pod povprečjem tega kazalnika v celotnem gospodarstvu.
Namen pravil o javnih naročilih je sicer zagotoviti vsem ponudnikom enakopraven položaj pri konkuriranju za pridobitev javnega naročila. Enakopravnost pa ne pomeni, da se želi vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in drugih danosti je dejanski položaj ponudnikov različen. Prednosti, ki jih dajejo te danosti, je dovoljeno upoštevati. Naročnik sme in mora razlikovati ponudnike in njihove ponudbe, pri tem pa mora določiti takšne pogoje in merila, ki so v zvezi z določenim poslom objektivno opravičljiva. Niso torej dovoljeni takšni pogoji, ki izločujejo ponudbe brez objektivno opravičljivih razlogov ter preprečujejo konkurenco, kar pa v konkretnem postopku ni primer.

Državna revizijska komisija je pri presoji utemeljenosti zahtevka za revizijo ugotovila, da naročnik v postopku oddaje javnega naročila ni kršil določil ZJN-1, zato je skladno z drugo alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod točko 1. izreka tega sklepa.


Vlagatelj je zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo, in sicer plačane takse v višini 200.000,00 SIT. Ker je Državna revizijska komisija vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen, vlagatelj v skladu z 22. členom ZRPJN ni upravičen do povračila stroškov.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod točko 2. izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (člen 23/5 ZRPJN).


V Ljubljani, dne

Natisni stran