Na vsebino
EN

018-038/2005 Zdravstveni dom Tolmin

Številka: 018-038/05-34-396
Datum sprejema: 17. 2. 2005

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02 in 42/04; v nadaljevanju: ZRPJN) po članu Državne revizijske komisije Franciju Kodela, v postopku nadzora nad zakonitostjo oddaje javnega naročila nujno reševalno vozilo za uporabo v službi NMP, klasifikacije 1B okrepljena (brez aparatur), in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje PROAVTO d.o.o. Koper, Ulica 15. maja 10c, Koper (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Zdravstveni dom Tolmin, Prešernova 6a, Tolmin (v nadaljevanju: naročnik) dne 17.02.2005

odločila:

- Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi javni razpis za nujno reševalno vozilo za uporabo v službi NMP, klasifikacije 1B okrepljena, objavljen v Uradnem listu RS, št. 132/04, z dne 10.12.2004, pod številko objave Ob-34327/04, ter Uradnem listu Evropske unije, št. S241/04, z dne 10.12.2004, pod številko objave 207602, popravek v Uradnem listu RS, št. 135/04, z dne 17.12.2004, pod številko objave Ob-35355/04. Naročnik mora pripraviti novo razpisno dokumentacijo v skladu z napotki iz obrazložitve tega sklepa.

- Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale v zvezi z revizijo, v znesku 100.742,00 SIT, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, pod izvršbo.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 25.11.2004 sprejel sklep o pričetku ponovljenega postopka oddaje javnega naročila za nujno reševalno vozilo za uporabo v službi NMP, klasifikacije 1B okrepljena (brez aparatur). Ponovljeni javni razpis je naročnik objavil v Uradnem listu RS, št. 132/04, z dne 10.12.2004, pod številko objave Ob-34327/04, ter Uradnem listu Evropske unije, št. S241/04, z dne 10.12.2004, pod številko objave 207602, popravek pa v Uradnem listu RS, št. 135/04, z dne 17.12.2004, pod številko objave Ob-35355/04.

Vlagatelj je dne 03.01.2005 na naročnika naslovil zahtevo za dodatna pojasnila razpisne dokumentacije, v delu, kjer je v tej opredeljeno merilo ocenitev izpolnjevanja tehničnih zahtev.

Dne 14.01.2005 je vlagatelj na naročnika naslovil zahtevek za revizijo. V njem navaja, da razpisna dokumentacija predmetnega postopka oddaje javnega naročila ni pripravljena v skladu s 50. členom Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000 (102/2000 - popr.), 2/2004, 2/2004; v nadaljevanju: ZJN-1). Razpisna dokumentacije je po mnenju vlagatelja v delu A, v 1. točki XVI. oddelka, diskriminatorna, prilagojena, neustrezna in neenakopravna. Istega mnenja je vlagatelj tudi za del B razpisne dokumentacije (Tehnične značilnosti predmeta javnega naročila), kjer naročnik v določenih točkah specifikacije dobesedno zahteva oz. napeljuje na dobavitelja oz. že izbranega izvajalca predmetnega javnega naročila. Vlagatelj ob tem opozarja na zahtevano opremo za vozilo, iz katere izhaja, da naročnik pričakuje vozilo na osnovi vozila Fiat Ducato- sanitetno vozilo, z motorjem 2,8 JTD ali podobno, barve sončno rumena, ki ne sme biti predelano, ampak mora biti v tovarniški izvedbi takšnih dimenzij, kot se zahtevajo v razpisni dokumentaciji. Pri tem tudi skupna teža vozila ne sme presegati tovarniško predpisane teže. Med določili razpisne dokumentacije, poimenovanimi "Druge zahteve glede opreme vozila", naročnik podaja tudi zahtevo po sanitetnem vzmetenju, tovarniško prirejenim za ambulantno vozilo.
V posledici zapisanega naročnik po mnenju vlagatelja krši tudi 4., 5., 7., 23. in 25. člen ZJN-1. Razpisna dokumentacija in javni razpis sta neenakopravno in ekskluzivno prirejena samo za določenega tujega proizvajalca vozil (niti ne predelovalca).
Vlagatelj je v postopek priglasil tudi stroške, nastale v zvezi z revizijo, in sicer za stroške pošte, v znesku 618.33 SIT, in stroške priprave dokumentacije za revizijo, v znesku 100.000,00 SIT, vse povečano za 20% DDV, ter za plačano takso za revizijo, v znesku 100.000,00 SIT. Skupaj je vlagatelj priglasil 220.742,00 stroškov, nastalih z revizijo.

Zahtevek za revizijo je vlagatelj dne 14.01.2005 naslovil tudi na Državno revizijsko komisijo. V slednjem, poleg navedb iz zahtevka, poslanega naročniku, navaja še, da je pri pooblaščenem uvozniku vozil Fiat podal poizvedbo glede vozila, ki se zahteva v razpisni dokumentaciji. Vlagatelj prilaga svojo poizvedbo in ponudbo, ki jo je prejel od podjetja Autocommerce auto d.o.o., Baragova 5, Ljubljana, ob tem pa navaja, da je iz slednje razvidno, da vozilo, ki ga zahteva naročnik, v zahtevani obliki za slovenski trg sploh ni dobavljivo (vlagatelj navaja, da vozilo iz prejete ponudbe ni zastekljeno, nima peskanih stekel, nima sanitetnega vzmetenja ter nima dodatnega grelca pod sovoznikovim sedežem, kar je naročnik vse zahteval in ima namen ocenjevati).

Državna revizijska komisija je prejeti revizijski zahtevek, skladno z določili drugega odstavka 12. člena ZRPJN, odstopila naročniku.

Naročnik je o zahtevku za revizijo odločil dne 25.01.2005 in le-tega zavrnil. V obrazložitvi svoje odločitve je navedel, da razpisna dokumentacija predmetnega postopka oddaje javnega naročila v za vlagatelja spornem delu vsebuje enaka določila kot razpisna dokumentacija predhodnih postopkov, zahtevane so enake tehnične značilnosti vozila. V vseh dosedanjih razpisnih dokumentacijah je bilo določeno tudi, da bo oceno izpolnjevanja tehničnih zahtev določila strokovna komisija. Dolžnost vlagatelja je bila, da zaradi spoštovanja načela hitrosti zahteva odpravo morebitnih nepravilnosti že v prvem postopku oddaje javnega naročila; uveljavljanje nepravilnosti v tej fazi pomeni zavlačevanje postopka in zlorabo pravic vlagatelja. Državna revizijska komisija je na podlagi vloženih revizijskih zahtevkov vlagatelja doslej že dvakrat posredno oz. neposredno obravnavala očitke glede spornega merila, pa doslej ni ugotovila, da bi bilo z opredelitvijo le-tega kaj narobe. Glede na to, bo lahko vlagatelj izpodbijal kvečjemu uporabo le-tega. V kriterijih za uporabo spornega merila je naročnik določil objektivno podlago, na temelju katere je mogoče z dodeljevanjem točk oceniti predložene vzorce. Naloga strokovne komisije je, da točkovanje opreme vozila in opreme bolniškega prostora izvede dokumentirano in sicer tako, da je mogoče njene ocene in razloge za njih objektivno preveriti. Vlagatelj bi lahko šele v izbiri očital naročniku, da je prilagodil način uporabe spornega merila nekemu ponudniku. Vlagatelj venomer navaja, da naj bi naročnik preferiral tujega dobavitelja, hkrati pa doslej ni uspel dokazati, da bi bil ta očitek resničen. Naročnik vlagatelju zahtevanih dodatnih pojasnil ni podal zato, ker bi dodatno opredeljevanje le-teh pomenilo kršitev tretjega in četrtega odstavka 50. člena ZJN-1.
Glede očitkov o favoriziranju določenega dobavitelja oz. izvajalca javnega naročila naročnik navaja, da je v razpisni dokumentaciji opredelil predmet javnega naročila tako, da je določil, da pričakuje vozilo na osnovi vozila Fiat Ducato- sanitetno vozilo ali podobno. Naročnik je namenoma opredelil tip oz. blagovno znamko, ker ima že sedaj v voznem parku dve takšni vozili, od katerih je enega predelal oz. opremil vlagatelj. Naročnik ima slabe izkušnje s predelavami vozil, zato je zahteval, da ima vozilo že tovarniško prirejeno sanitetno vzmetenje za ambulantno vozilo. Takšno vozilo obstaja, tega pa ni zanikal niti dobavitelj vozil. Vlagatelju je dobro znano, da je mogoče predelavo izvesti na vseh dostavnih vozilih, kot npr. Fiat Ducato, Renault Trafic in Master, Peugeot Boxer, Citroen Jumper, Opel Movano, Ford Transit, ter da je odvisno od naročnika katere okenske odprtine želi imeti zastekljene, katere peskane in v kolikšnem delu, pa tudi to, ali želi imeti dodaten grelec ali ne. Naročnik je z namenom, da se ugotovi primernost in ustreznost posameznih vozil, izvedel tudi anketo med zaposlenimi, ki je pokazala, da se je pri ocenjevanju bolniškega prostora ter opreme v le-tem najbolje izkazalo vozilo Fiat Ducato, letnik 1990. Temu stališču je naročnik sledil tudi ob pripravi razpisne dokumentacije. Po njegovem mnenju je najprimernejše tisto vozilo, ki je že v osnovi narejeno z namenom dokončne predelave v sanitetno vozilo, prav tako pa vztraja pri stališču, da je vozilo mogoče nabaviti, ga predelati in izročiti naročniku. Slednji želi imeti pravo sanitetno vozilo, stvar ponudnikov pa je, da sami ali s podizvajalcem izvedejo dokončno predelavo, torej ureditev bolniškega prostora ter vgraditev signalizacije oznak in električno napeljavo. Vlagatelj ni uspel dokazati, da zahtevano vozilo ni dobavljivo za slovenski trg, takšna trditev pa je tudi v neskladju z načelom prostega pretoka blaga. Glede zahteve po tem, da vozilo ne sme biti predelano, naročnik navaja, da ima z vozili, ki so bila povišana, slabe izkušnje, saj pri njih pogosto prihaja do odstopanja strešnega dela od ostalega dela karoserije, rjavenja na stikih, rjavenja na varjenih delih vrat in slišnega pokanja med vožnjo. Naročnik je zato podal zahtevo, da karoserijski del ne sme imeti nobenih predelav. Glede določil o skupni teži naročnik navaja, da so podane kot posledica bistveno povečanih obremenitev vozil, ki presegajo tovarniško predpisane teže. S tem pride do poslabšanja voznih lastnosti vozila, zaradi česar je naročnik zahteval tovarniško vgrajeno sanitetno podvozje ter upoštevanje tovarniško predpisane teže. Glede na dosedanje izkušnje je zahteval tudi enakomerno porazdelitev teže, saj je bilo ugotovljeno, da je leta 1999 dobavljeno vozilo Fiat Ducato izdatneje obremenjeno na levi strani, kar zopet vpliva na vozne lastnosti vozila. Vlagatelj trdi, da je razpisna dokumentacija prilagojena samo za določenega tujega proizvajalca, kar pa ne drži. Naročnik je v razpisni dokumentaciji določil, da je možna tudi dobava podobnega vozila, ki pa mora izpolnjevati zahteve razpisne dokumentacije. Splošno znano je, da proizvajalci vozil niso hkrati tudi predelovalci le-teh, ampak da nekateri dobavljajo oz. izdelujejo posebna dostavna vozila, katera so že v lastnostih podvozja in karoserije prirejena za sanitetna vozila. Naročnik je z opredelitvijo zahtev dal poseben poudarek temu, da zahteva prav takšno vozilo, ne pa običajno dostavno- tovorno vozilo, katerega predelovalec spremeni v sanitetno izvedbo. Naročnik je namreč mnenja, da samo v izvirniku narejeno vozilo za namen sanitetnega vozila ustreza zahtevam in pričakovanjem po kvalitetnem vozilu. Tudi glede očitka, ki se nanaša na domnevno nepravilno označbo predmeta javnega naročila je naročnik mnenja, da bi moral vlagatelj takšne očitke podati že v prvem postopku oddaje javnega naročila, saj se razpisna dokumentacija v tem delu ni spremenila, razen, da je naročnik dopustil možnost podaje variantne izvedbe.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 27.01.2005, naročnika obvestil, da želi postopek nadaljevati pred Državno revizijsko komisijo.

Državna revizijska komisija je z dopisom, z dne 07.02.2005, naročnika pozvala k posredovanju dodatnih pojasnil o predmetu postopka oddaje javnega naročila, ki jih je slednji posredoval dne 10.02.2005.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, v skladu s 3. alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Iz vlagateljevega zahtevka za revizijo izhaja, da so v predmetnem postopku oddaje javnega naročila zanj sporna določila razpisne dokumentacije, s katerimi je naročnik opredelil tehnične značilnosti predmeta javnega naročila, ter merilo "ocenitev izpolnjevanja tehničnih zahtev", kot eno izmed treh meril, ki jih je naročnik v razpisni dokumentaciji določil za ocenjevanje prispelih ponudb.

Državna revizijska komisija v zvezi z navedbami naročnika, da so vlagateljeve revizijske navedbe prepozne, uvodoma izpostavlja, da se skladno s prvim odstavkom 12. člena ZRPJN zahtevek za revizijo lahko vloži v vseh stopnjah postopka oddaje javnega naročila, zoper vsako ravnanje naročnika, razen če zakon, ki ureja oddajo javnih naročil in ta zakon, ne določata drugače. Po odločitvi o dodelitvi naročila oziroma priznanju sposobnosti je rok za vložitev zahtevka za revizijo deset dni od prejema odločitve o dodelitvi naročila oziroma priznanju sposobnosti. Peti odstavek 12. člena ZRPJN, na katerega se sklicuje naročnik, se nanaša na primere, ko vlagatelj po prejemu odločitve o dodelitvi naročila oziroma o priznanju sposobnosti ponudnika navaja kršitve, ki so mu bile ali bi mu morale biti znane pred prejemom te odločitve naročnika, pa kljub temu ni vložil zahtevka za revizijo že pred prejemom odločitve naročnika o dodelitvi naročila oziroma o priznanju sposobnosti. Ker v konkretnem postopku oddaje javnega naročila vlagatelj odločitve o dodelitvi naročila še ni prejel, so njegove revizijske navedbe pravočasne.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju presojala utemeljenost revizijskih navedb vlagatelja, ki se tičejo opredelitve predmeta javnega naročila, pri čemer je ugotovila, da so le-te utemeljene, kar argumentira, kakor sledi.

Z vpogledom v oddelek B razpisne dokumentacije, poimenovan kot "tehnične značilnosti predmeta javnega naročila" gre ugotoviti, da je naročnik v njem določil, da pričakuje vozilo na osnovi vozila Fiat Ducato- sanitetno vozilo z motorjem 2,8 JTD ali podobno, katero ne sme biti predelano, ampak mora biti v tovarniški izvedbi takšnih dimenzij, kot se zahtevajo v razpisni dokumentaciji. Naročnik je v razdelku "druge zahteve glede opreme vozila" med drugim določil še, da mora imeti vozilo v bolniškem prostoru višino najmanj 1.800 mm, da mora biti dolžine najmanj 5.000 mm in največ 5.100 mm ter imeti medosno razdaljo najmanj 3.200 mm, da mora imeti turbodizelski motor prostornine 2.800 ccm, z najmanj 122 KM, ter da mora imeti sanitetno vzmetenje, tovarniško prirejeno za sanitetno vozilo. Naročnik je v razpisni dokumentaciji zapisal tudi, da je opredelil predmet za osnovno vozilo z blagovno znamko Fiat Ducato, vendar pa lahko ponudniki, zaradi določbe tretjega odstavka 32. člena ZJN-1, ponudijo tudi drugo podobno osnovno vozilo.

Skladno z 32. členom ZJN-1 naročnik v razpisni dokumentaciji ne sme uporabiti ali navajati takšnih tehničnih specifikacij, ki omenjajo blago, storitev ali gradnjo določene izdelave, izvora ali določenega postopka izvedbe, če bi s takim navajanjem dajal prednost določenim ponudnikom ali jih s takim navajanjem neupravičeno izločil (prvi odstavek 32. člena ZJN-1). Naročnik v razpisni dokumentaciji ne sme zapisati določila, ki bi pomenilo prednost ali izključitev po prejšnjem odstavku ZJN-1, razen če predmet javnega naročila takšno določilo opravičuje. Naročnik ne sme navajati posameznih blagovnih znamk, patentov, tipov ali posebnih izvorov ali izdelave (drugi odstavek 32. člena ZJN-1). Samo v primeru, če naročnik v razpisni dokumentaciji ne more opisati predmeta pogodbe tako, da bi bile specifikacije za ponudnike dovolj natančno razumljive, mora navedbam elementov, kot so blagovna znamka, patent, tip ali proizvajalec, obvezno dodati navedbo "ali podobno" (tretji odstavek 32. člena ZJN-1). Glede slednjega določila ZJN-1 velja pripomniti še, da morajo za uporabo elementov za opis predmeta javnega naročila, kot so blagovna znamka, patent, tip ali proizvajalec, obstajati z zakonom določeni (utemeljeni razlogi); naročnik mora namreč kot predpostavko dopustnosti klavzule "ali podobno..." izkazati, da predmeta javnega naročila ne bi bilo mogoče opisati, zgolj uporaba te klavzule pa razpisne dokumentacije ne legitimira.

Državna revizijska komisija v konkretni zadevi ugotavlja, da naročnik navajanja blagovne znamke predmeta javnega naročila ni uspel utemeljiti. V odločitvi o vlagateljevem zahtevku za revizijo naročnik pojasnjuje, da se je za navedbo blagovne znamke odločil namenoma zato, ker ima že sedaj v voznem parku dve takšni vozili, ob čemer je pojasnil, da ima s predelavami, do katerih je prišlo pri kasneje nabavljenem od teh vozil, slabe izkušnje, navedel pa je tudi, da je izvedel anketo med zaposlenimi, ki je pokazala, da se je pri ocenjevanju bolniškega prostora ter opreme v le-tem najbolje izkazalo prav vozilo Fiat Ducato iz leta 1990. Drugih razlogov za navedbo konkretne blagovne znamke predmeta javnega naročila naročnik ni navedel. Državna revizijska komisija ob zapisanem ugotavlja, da je predmet konkretnega postopka oddaje javnega naročila, nujno reševalno vozilo za uporabo v službi NMP, klasifikacije 1B okrepljena (brez aparatur), vsekakor mogoče opisati brez navajanja blagovne znamke, saj je mogoče brez zapisa slednje opredeliti vse zahtevane in potrebne tehnične značilnosti in specifikacije le-te tega na način, da so dovolj natančno razumljive (zahtevana dolžina, medosna razdalja, prostornina motorja, oprema ipd.). Ker je naročnik ne glede na zapisano v razpisni dokumentaciji zapisal znamko predmeta javnega naročila, je s tem ravnal v neskladju z 32. členom ZJN-1, saj je s tem dajal prednost določenim ponudnikom oz. jih je s takim navajanjem neupravičeno izločil.

Državna revizijska komisija ob zapisanem ugotavlja tudi, da je naročnik v neskladju z ZJN-1, predvsem z načeloma enakopravnosti in zagotavljanja konkurence med ponudniki, ravnal tudi pri siceršnji opredelitvi tehničnih značilnosti predmeta javnega naročila. Naročnik je tako v opredelitvi tehničnih značilnosti predmeta javnega naročila navedel več zahtev (dolžina vozila, stojna višina, prostornina in moč motorja...), ki jih kumulativno izpolnjuje le zelo omejeno število tipov vozil, omejenega števila proizvajalcev. Naročnik je v dodatnem pojasnilu tudi sam navedel, da zahteve razpisne dokumentacije izpolnjujejo vozila Fiat Ducato, Peugeot Boxer in Citroen Jumper, ki se vsa proizvajajo v isti tovarni v Italiji, drugih vozil, ki bi izpolnjevala zahteve razpisne dokumentacije, pa ni navedel. Državna revizijska komisija ob zgoraj zapisanem ugotavlja, da naročnik ni uspel izkazati utemeljenih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da je mogoče namen javnega naročila izpolniti le z nabavo vozila z tehničnimi značilnostmi, kot so opredeljene v razpisni dokumentaciji. Naročnik tako ni uspel opravičiti in ustrezno argumentirati utemeljenosti določil razpisne dokumentacije, kot so npr. zahteva po dolžini vozila med 5.000 in 5.100 mm ter prostornina motorja 2.800 ccm in najmanj 122 KM, s tem pa je v razpisno dokumentacijo zapisal določila, ki pomenijo prednost ali izključitev določenih ponudnikov, čeprav predmet javnega naročila takšnih določil ne opravičuje.

Iz zgoraj navedenih razlogov je potrebno vlagateljevemu zahtevku za revizijo v delu, v katerem se nanaša na spornost opredelitve tehničnih značilnosti predmeta javnega naročila, ugoditi in razveljaviti javni razpis. Državna revizijska komisija na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZRPJN naročniku nalaga, da v skladu z obrazložitvami iz tega sklepa v nadaljevanju postopka oddaje javnega naročila na novo pripravi razpisno dokumentacijo, oziroma jo spremeni tako, da v njej ne bo navajal blagovnih znamk, patentov, tipov ali proizvajalcev, razen če v razpisni dokumentaciji ne bo mogel opisati predmeta pogodbe tako, da bi bile specifikacije za ponudnike dovolj natančno razumljive, ter tako, da v razpisni dokumentaciji ne bo uporabljal ali navajal takšnih tehničnih specifikacij, ki omenjajo blago, storitev ali gradnjo določene izdelave, izvora ali določenega postopka izvedbe, če bi s takim navajanjem dajal prednost določenim ponudnikom ali jih s takim navajanjem neupravičeno izločil, razen če bo predmet javnega naročila takšno določilo opravičeval.

Državna revizijska komisija je v kot slednje presojala utemeljenost revizijskih navedb vlagatelja, ki se nanašajo na spornost merila "ocenitev izpolnjevanja tehničnih zahtev", pri čemer je ugotovila, da so tudi te utemeljene, kar argumentira, kakor sledi.

Naročnik je na strani 16 razpisne dokumentacije, med merili za ocenjevanje ponudb, navedel tudi merilo ocenitev izpolnjevanja tehničnih zahtev, po katerem je ponudba lahko ocenjena z maksimalno 48 točkami, kar predstavlja 48% maksimalnega števila točk, s katerimi je ponudba lahko ocenjena. Ob podrobnejši opredelitvi obravnavanega merila je naročnik zapisal, da ocena strokovne komisije temelji na upoštevanju merila "oprema vozila", znotraj katerega se ocenjuje udobje (maksimalno 7 točk), varnost (maksimalno 7 točk) in dodatna oprema (maksimalno 7 točk), ter na upoštevanju merila "oprema bolniškega prostora", znotraj katerega se ocenjuje prostornost (maksimalno 9 točk), funkcionalnost (maksimalno 9 točk) ter kakovost (maksimalno 9 točk). Strokovna komisija naj bi oceno izpolnjevanja tehničnih zahtev izdelala na podlagi ogleda vzorca, ki ga določi ponudnik, in kateri v največji možni meri izpolnjuje zahteve naročnika. V kolikor ponudnik ne omogoči ogleda vzorca, lahko strokovna komisija izdela oceno izpolnjevanja tehničnih zahtev po podatkih iz ponudbene dokumentacije, če je mogoče iz ponudbene dokumentacije takšno oceno izdelati.

Vlagatelj je z vlogo, z dne 03.01.2005, naročnika pozval k podrobnejši obrazložitvi načina točkovanja ponudb po obravnavanem merilu, pri čemer pa naročnik pojasnila ni podal.

Iz določil drugega in tretjega odstavka 50. člena ZJN-1 izhaja, da morajo biti merila, po katerih naročnik izbira najugodnejšo ponudbo, v razpisni dokumentaciji opisana in ovrednotena. Merila ne smejo biti diskriminatorna in morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročila ter morajo prispevati k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb. Naročnik mora v razpisni dokumentaciji navesti, opisati in ovrednotiti vnaprej vsa merila za oddajo, ki jih bo uporabil, v vrstnem redu od najpomembnejšega do najmanj pomembnega. Po objavi naročila ali oddaji povabila v omejenem postopku naročnik ne sme več spreminjati meril. Iz določil četrtega odstavka istega člena ZJN-1 izhaja še, da mora naročnik pri ocenjevanju ponudb uporabiti le tista merila, ki so bila objavljena v razpisni dokumentaciji in način, kot so bila opisana in vrednotena. Naročnik ne sme uporabiti nobenega merila, ki ni bilo navedeno v razpisni dokumentaciji.

V zgoraj citiranih določilih ZJN-1 sta za obravnavan primer bistveni dve (med seboj tesno povezani) zahtevi v zvezi z oblikovanjem meril, in sicer zahteva po takšnem opisu (načina uporabe) merila, da bo na njegovi osnovi v fazi ocenjevanja ponudb mogoče posamezne ponudbe objektivno meriti (to je brez vpletanja elementov subjektivne presoje), ter zahteva po vnaprejšnjem opisu meril, ki pomeni predvsem zahtevo po tem, da se vnaprej določijo in dovolj jasno opišejo elementi oziroma okoliščine, na podlagi katerih bo mogoče (tudi v primeru vloženega revizijskega zahtevka) o tem odločati. Državna revizijska komisija poudarja, da je naročnik sicer avtonomen pri določanju meril, pri čemer pa morajo biti le-ta opisana in ovrednotena tako, da zagotavljajo primerljivost in objektivno vrednotenje ponudb, s tem pa tudi presojo pravilnosti izbire najugodnejšega ponudnika. Primerljivost namreč pomeni, da morajo biti dokumenti v postopku oddaje javnega naročila izdelani tako, da lahko tako ponudniki kot tudi sam naročnik nedvoumno vedo za pomen posameznih podatkov in da podatki temeljijo na enakih merilih, zaradi česar je tudi mogoča njihova medsebojna primerjava. V konkretni zadevi gre ugotoviti, da naročnik za vlagatelja spornega merila "ocenitev izpolnjevanja tehničnih zahtev" ni v zadostni meri opisal oz. le- tega ni oblikoval na način, ki bi izključeval možnost diskriminatornega razvrščanja ponudb. Naročnik je tako v razpisni dokumentaciji predvidel ocenjevanje po spornem merilu na temelju ocene strokovne komisije, ki naj bi pri ocenjevanju upoštevala več kriterijev, točkovanih z maksimalno sedmimi oz. devetimi točkami. Naročnik pa ob tem ni natančneje določil načina in kriterijev za ocenjevanje ponudb znotraj razpona možnih točk (0 do 7 točk oz. 0 do 9 točk) niti ni opredelil pomena pojmov udobje, varnost, dodatna oprema, prostornost, funkcionalnost ter kakovost, ki naj bi jih ocenjeval. V posledici zapisanega tako oblikovano merilo naročniku omogoča arbitrarno ocenjevanje ponudb, kar je v nasprotju s 50. členom ZJN-1, saj ne prispeva k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb. Naročnik pa je pri opredelitvi spornega merila prekršil tudi načelo transparentnosti postopkov oddaje javnih naročil, preko katerega se zagotavlja uresničevanje drugih načel javnega naročanja. Spoštovanje tega načela je še zlasti pomembno pri določanju meril, ki morajo biti zainteresiranim ponudnikom poznana vnaprej, hkrati pa morajo imeti ti možnost, da preverijo vsako fazo oddaje javnega naročila ter pravilnost vodenja postopka oddaje javnega naročila, še zlasti postopek vrednotenja ponudb in izbire najugodnejše ponudbe.

Ker je Državna revizijska komisija pri presoji utemeljenosti vlagateljevega zahtevka za revizijo ugotovila, da je naročnik v postopku oddaje predmetnega javnega naročila ravnal v nasprotju z določili ZJN-1, in ker ugotovljenih nepravilnosti ni mogoče odpraviti drugače kot z razveljavitvijo javnega razpisa, je ugodila tudi delu vlagateljevega zahtevka za revizijo, ki se nanaša na spornost merila "ocenitev izpolnjevanja tehničnih zahtev". Državna revizijska komisija na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZRPJN naročniku nalaga, da v skladu z obrazložitvami iz tega sklepa v nadaljevanju postopka oddaje javnega naročila na novo pripravi razpisno dokumentacijo, oziroma jo spremeni tudi tako, da bo merila za ocenjevanje ponudb oblikoval v skladu z določili 50. člena ZJN-1.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.
Iz določil tretjega odstavka 22. člena ZRPJN izhaja, da mora v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, naročnik na pisno zahtevo vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo.

Vlagatelj je v postopek priglasil naslednje stroške:
- za plačano takso: 100.000,00 SIT,
- za stroške pošte: 618,33 SIT, povečano za 20% DDV, skupaj tako 742,00 SIT,
- za pripravo dokumentacije za revizijo: 100.000,00 SIT, povečano za 20% DDV, skupaj tako 120.000,00 SIT.

Državna revizijska komisija vlagatelju, skladno s šestim odstavkom 22. člena ZRPJN, priznava stroške plačane takse za revizijo in stroške pošte, oboje skupaj v znesku 100.742,00 SIT. Državna revizijska komisija vlagatelju ne priznava stroškov priprave dokumentacije za revizijo, ker je ta postavka priglašenih stroškov po višini in temelju pavšalna in neobrazložena in zanjo ni najti pravne podlage.

Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti priznane stroške, nastale v zvezi z revizijo, v znesku 100.742,00 SIT, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, pod izvršbo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23.člena ZRPJN).

Ljubljana, 17.02.2005


Franci Kodela, univ. dipl. prav.,
Član Državne revizijske komisije




Vročiti:
- Zdravstveni dom Tolmin, Prešernova 6a, Tolmin,
- PROAVTO d.o.o. Koper, Ulica 15. maja 10c, Koper,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, Ljubljana.

Natisni stran