018-145/03-2

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99 in 110/02; v nadaljevanju: ZRPJN), v senatu â??â?? v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za organiziranje letalskih prevozov za potrebe državnih organov in na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja â??â?? (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika â??â?? (v nadaljevanju: naročnik), dne â??..

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi druga faza omejenega postopka oddaje javnega naročila za organiziranje letalskih prevozov za potrebe državnih organov, objavljenega v Uradnem listu RS, št. â??., z dne â??., pod št. objave Ob-â??..

2. Zahtevi vlagatelja za povračilo stroškov se delno ugodi. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške revizijskega postopka v višini 100.000,00 SIT v 15-ih dneh od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Na podlagi pooblastila državnih organov je naročnik dne 19.12.2002 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila po omejenem postopku (št. dokumenta 344-1/2002). Z istim sklepom je imenoval tudi strokovno komisijo. Javni razpis je naročnik objavil v Uradnem listu RS, št. â??, z dne â??., pod št. objave Ob-â??.. Iz zapisnika o javnem odpiranju ponudb, št. 344-1/2002, z dne 31.01.2003, je razvidno, da je naročnik v prvi fazi omejenega postopka prejel šest pravočasnih prijav. Naročnik je dne 11.03.2003 izdal obvestilo o oddaji javnega naročila, št. 344-1/2002, iz katerega je razvidno, da je v prvi fazi omejenega postopka priznal usposobljenost petim osebam, med njimi tudi vlagatelju. Vsem petim kandidatom je naročnik z dopisom, št. 344-1/2002, z dne 10.06.2003, posredoval razpisno dokumentacijo za drugo fazo omejenega postopka in jih povabil k oddaji ponudbe.

Vlagatelj je dne 27.06.2003 vložil zahtevek za revizijo, v katerem zatrjuje, da se naročnik pri izvedbi predmetnega javnega naročila napačno sklicuje na drugi odstavek 19. člena Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/00 in 102/00; v nadaljevanju: ZJN-1), saj bi moral kot pravno podlago navesti tretji odstavek 19. člena ZJN-1 in kot edino merilo uporabiti merilo "najnižja cena". Glede na dejstvo, da naročnik merila "najnižja cena" sploh ni uporabil je kršil tudi načelo gospodarne rabe javnih sredstev, ki je opredeljeno v 4. členu ZJN-1. Vlagatelj nadaljuje, da so merila, kot so določena v predmetnem postopku oddaje javnega naročila v nasprotju z ZJN-1 in ne omogočajo izbora ekonomsko najugodnejše ponudbe. Merila so nepovezana s predmetom javnega naročila, diskriminatorna in v nasprotju z načelom gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev ter načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki. Hkrati pa naročnik z merili ponovno presoja tudi sposobnost ponudnikov za izvedbo javnega naročila, čeprav jo je preverjal in vsem povabljenim ponudnikom priznal že v prvi fazi omejenega postopka za oddajo predmetnega javnega naročila. Vlagatelj še dodaja, da je razpisna dokumentacija nejasna, saj je v drugem odstavku točke 4.2. "cena letalskih vozovnic v konkretni ponudbi" navedeno, da cena za posamezno letalsko vozovnico ne sme presegati cene po ceniku ponudnika. Iz navedene določbe ni jasno razvidno kaj naj bi bil "cenik ponudnika", in sicer ali gre za letalskega prevoznika ali pa za ponudnika na javnem razpisu. Navedeno naročnikovo ravnanje po mnenju vlagatelja predstavlja kršitev 23. člena ZJN-1. Vlagatelj nadaljuje, da predstavlja kršitev 23. člena ZJN-1 tudi dejstvo, da naročnik v razpisno dokumentacijo sploh ni vključil obrazec "predračun". Vlagatelj nadaljuje, da se datum na vzorcu bančne garancije za resnost ponudbe ne ujema z datumom iz Navodila o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/00). Vlagatelj še navaja, da je naročnik kršil tudi prvi odstavek 26. člena ZJN-1 s tem, ko je razdelil naročilo na dva sklopa, ki ne predstavljata smiselno zaključenih celot, temveč drobljenje naročila na umetne sklope.
Na podlagi navedenega vlagatelj zahteva razveljavitev predmetnega postopka oddaje javnega naročila v celoti .

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo priglasil stroške in priložil potrdilo o plačilu takse v višini 100.000,00 SIT.

Naročnik je dne 11.07.2003 sprejel sklep, št. 344-1/2002, s katerim je zavrnil vlagateljev zahtevek za revizijo. V obrazložitvi sklepa naročnik navaja, da predmetno javno naročilo izvaja na podlagi drugega odstavka 19. člena ZJN-1, saj je ugotovil, da lahko naročilo izvede le manjše število ponudnikov. Na sestanku s ponudniki pa je bilo ugotovljeno, da ponudniki ne morejo ponuditi fiksnih cen in da "najnižja cena" kot najpomembnejši kriterij ne more biti merilo. Naročnik je zato za predmetno javno naročilo izbral tista merila, za katera je na osnovi sestanka s ponudniki pridobil potrdilo, da jih je možno objektivno izkazati in vrednotiti. Naročnik meni, da so merila povezana s predmetom javnega naročila in da niso diskriminatorna ali v nasprotju z načelom gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev ter načelom zagotavljanja konkurence, prav tako pa tudi niso prilagojena enemu ponudniku. Glede določbe razpisne dokumentacije v drugem odstavku točke 4.2. "cena letalskih vozovnic v konkretni ponudbi" naročnik dodaja, da je s tem ponudnike zavezal, da bodo naročniku obračunali ceno konkretnega letalskega prevoza in maržo, ki jo dobijo s strani izvajalca prevoza, tako da ne bodo zaračunali dodatnih stroškov ter s tem naročnika napeljevali k neekonomični porabi sredstev. Naročnik nadaljuje, da ni mogel pripraviti ponudbenega predračuna, saj je dejstvo, da naročnik vnaprej ne razpolaga s točnimi podatki o namembnih krajih, datumih in urah odhoda ter datumih in urah prihoda oseb, kar je pogoj za določitev točne in nesporne vrednosti letalske vozovnice. Naročnik še dodaja, da vzorčna bančna garancija za resnost ponudb, ki je sestavni del razpisne dokumentacije v celoti ustreza veljavnim predpisom. Glede vlagateljeve navedbe, ki se nanaša na delitev javnega naročila na dva sklopa pa naročnik navaja, da je bil vlagatelj že v prvi fazi predmetnega javnega naročila seznanjen z dejstvom, da se javno naročilo nanaša na dva, po vsebini nedeljiva sklopa, zato to dejstvo ne more več biti predmet revizije.

Naročnik je vlagatelja skladno s prvim odstavkom 17. člena ZRPJN pozval, naj mu v treh dneh od prejema sklepa pisno sporoči ali bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo ali zahtevek za revizijo umika, hkrati pa ga je opozoril, da se v primeru molka šteje, da je zahtevek za revizijo umaknjen.

Vlagatelj je naročnika z dopisom, z dne 14.07.2003, skladno s prvim odstavkom 17. člena ZRPJN obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom, št. 344-1/2002, z dne 16.07.2003, skladno z drugim odstavkom 17. člena ZRPJN odstopil v odločanje zahtevek za revizijo predmetnega javnega naročila skupaj z relevantno dokumentacijo.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja ter naročnika je Državna revizijska komisija v skladu s tretjo alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je v postopku revizije postopka oddaje javnega naročila preverila, ali je zahtevek za revizijo dopusten in ali je vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka. Vlagatelj ima kot kandidat, ki mu je naročnik v prvi fazi predmetnega postopka oddaje javnega naročila priznal usposobljenost in ga je v drugi fazi povabil k oddaji ponudbe, v skladu z 9. členom ZRPJN interes za dodelitev naročila in bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je aktivno legitimiran kot stranka v postopku in upravičen do vložitve zahtevka za revizijo.

Državna revizijska komisija je pri presoji zahtevka za revizijo upoštevala določila drugega in tretjega odstavka 19. člena ZRPJN, ki določata: "(2) Državna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka za revizijo. Državna revizijska komisija odloča, ob upoštevanju meja zahtevka za revizijo, tudi o kršitvah, za katere vlagatelj ni vedel ali ni mogel vedeti, pa so vplivale na odločitev naročnika o dodelitvi naročila. (3) V primeru kršitev temeljnih načel javnega naročanja izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi.".

Državna revizijska komisija uvodoma opozarja, da je v konkretnem postopku oddaje javnega naročila s sklepom, št. 018-145/03-24-1077, z dne 28.07.2003, o nekaterih zatrjevanih kršitvah ZJN-1 že odločala, zato v nadaljevanju podaja argumentacijo, na podlagi katere je tudi razveljavila drugo fazo predmetnega javnega naročila.

Glede vlagateljevih navedb, da bi moral naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila kot pravno podlago uporabiti tretji odstavek 19. člena ZJN-1, saj naj ne bi šlo za naročilo, ki ga je sposobno izvesti manjše število ponudnikov, hkrati pa naj bi bile predmet javnega naročila stalne nabave blaga oziroma storitev, ki jih naročnik po obsegu in časovno ne more vnaprej določiti in jih je mogoče takoj kupiti ali opraviti ter se ne proizvajajo po posebnih zahtevah naročnika, zaradi česar bi moralo biti edino merilo najnižja cena, gre ugotoviti, da so z vidika petega odstavka 12. člena ZRPJN prepozne. Peti odstavek 12. člena ZRPJN določa, da po prejemu odločitve o dodelitvi naročila oz. priznanju sposobnosti ponudnik ne more navajati kršitev, ki so mu bile ali bi mu morale biti znane pred prejemom te odločitve, pa kljub temu ni vložil zahtevka za revizijo že pred odločitvijo naročnika o dodelitvi naročila oziroma o priznanju sposobnosti. Naročnik v prvi fazi meril sicer še ni opisal in ovrednotil, vendar pa je že v 16. točki objave razpisa oz. v točki 11.2 navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (razpisna dokumentacija za prvo fazo postopka) zapisal: "Merila za ocenitev ponudb bodo podana v ponudbeni fazi, v II. fazi javnega naročila, po principu ekonomsko najugodnejše ponudbe." Kandidati so se torej z dejstvom, da bo naročnik kot merilo uporabil ekonomsko najugodnejšo ponudbo (in ne najnižje cene, argument prvega odstavka 51. člena ZJN-1), seznanili že v prvi fazi postopka oddaje predmetnega javnega naročila, ki se je zaključila dne 11.03.2003 s sprejemom odločitve o priznanju sposobnosti, zato bi morali zoper domnevno kršitev 19. člena ZJN-1 reagirati takoj, vsekakor pa še pred sprejemom odločitve o priznanju sposobnosti. V tej fazi postopka Državna revizijska komisija domnevne kršitve napačnega izbora meril vsebinsko ne more več presojati, pač pa mora odgovoriti na vprašanje, ali so merila, kot so opisana in ovrednotena v razpisni dokumentaciji za drugo fazo postopka, oblikovana v skladu s kogentnimi določbami ZJN-1.

V skladu z 11. točko prvega odstavka 3. člena ZJN-1 je merilo element za vrednotenje, (medsebojno) primerjanje ali presojanje ponudb. Merilo je vnaprej podan razlikovalni znak med ponudbami, katerega izbira odraža naročnikovo presojo pomembnosti posameznih okoliščin, povezanih s predmetom ali izvedbo naročila. Naročnik je avtonomen pri odločitvi, katera in koliko meril bo določil in uporabil, kakšne vrednostne uteži jim bo pripisal in na kakšen način jih bo uporabil (razen v primeru tretjega odstavka 19. člena ZJN-1, uporabo katerega pa Državna revizijska komisija, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, v predmetnem postopku ne more vsebinsko presojati), vendar pa merila in način ocenjevanja ne smejo biti v nasprotju z ZJN-1. ZJN-1 obravnava merila za izbiro najugodnejše ponudbe v poglavju 2.8. V zvezi z oblikovanjem meril ZJN-1 v 50. členu (Določitev meril) od naročnika zahteva, da mora merila, po katerih izbira najugodnejšo ponudbo, v razpisni dokumentaciji opisati in ovrednotiti. Merila morajo biti vnaprej opisana in ovrednotena, in sicer na jasen, razumljiv, transparenten in objektivno preverljiv način, ki ne dopušča subjektivne presoje naročnika. Merila ne smejo biti diskriminatorna, smiselno morajo biti povezana z vsebino javnega naročila in morajo prispevati k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb. Kdaj je merilo smiselno povezano z vsebino javnega naročila oziroma kdaj naj naročnik določeno okoliščino v smislu 11. točke prvega odstavka 3. člena ZJN-1 opredeli kot merilo, je odvisno od presoje vprašanja, ali razlikovanje po določeni okoliščini tudi resnično zagotavlja prednost pred ostalimi ponudbami pri dejanski in konkretni izvedbi naročila. Merilo mora biti povezano z neko okoliščino, katere večje ali manjše izpolnjevanje se mora odražati pri večji ali manjši ekonomski koristi oziroma prednosti za naročnika pri izvedbi predmeta javnega naročila. Obenem mora biti merilo povezano s konkretnim predmetom javnega naročila.

Naročnik je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila že izvedel prvo fazo in petim kandidatom priznal usposobljenost ter jih povabil k oddaji ponudbe. V razpisni dokumentaciji za drugo fazo postopka je naročnik v 9. točki navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe merila za izbiro najugodnejše ponudbe opredelil na naslednji način:

"1. število strokovno usposobljenega kadra, ki lahko samostojno posluje s sistemom Amadeus in bo vedno na razpolago državnim organom, vključenim v predmetno javno naročilo do 30 odstotkov (ponder),
2. število aktivno delujočih terminalov z naloženim programom Amadeus do 30 odstotkov (ponder),
3. Skupna absolutna vrednost 5 največjih referenčnih pogodb, ki se nanašajo na predmet javnega naročila do 30 odstotkov (ponder),
4. ISO 9001 certifikat, ki se nanaša na predmetno javno naročilo do 10 odstotkov (ponder),
Opomba: vrednoti se le že pridobljeni ISO certifikat!"

Naročnik je uvrstitev ISO certifikata med merila utemeljeval z argumentom, da "posedovanje ISO certifikata izkazuje, da ima ponudnik svoje poslovanje urejeno in stalno pod nadzorom, kar predstavlja boljšega pogodbenega partnerja kot v primeru, da tovrstnega certifikata ne poseduje." Ob citiranem naročnikovem argumentu je potrebno ugotoviti, da je bila ugotavljanju sposobnosti in usposobljenosti kandidatov, s tem pa tudi ugotavljanju "urejenosti" njihovega poslovanja, namenjena prva faza omejenega postopka. Naročnik je namreč že v prvi fazi postopka postavil številne pogoje, ki so jih morali izpolnjevati potencialni ponudniki in ki so bili podlaga za ugotavljanje njihove finančne, poslovne, organizacijske in kadrovske sposobnosti, potencialni ponudniki pa so morali predložiti dokumente in podpisati izjave, ki so dokazovale izpolnjevanje postavljenih pogojev. Poleg tega so se kandidati tudi v pogodbi, ki so jo podpisali po izvedeni prvi fazi postopka, zavezali k določenim ravnanjem, ki predstavljajo podlago za kvalitetno izvajanje razpisanih storitev. Ker drugih razlogov naročnik ni navedel Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročniku ni uspelo utemeljiti, v kakšni povezavi z ekonomskimi in komercialnimi prednostmi ponudb je predložitev ISO certifikata oziroma na kakšen način ISO certifikat sploh vpliva na njegove ekonomske koristi. Tako ni jasno, na kakšen način bi posedovanje ISO certifikata vplivalo na razporeditev ponudb od najbolj do najmanj ugodne, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je naročnik kandidatom priznal usposobljenost že v prvi fazi predmetnega postopka. Ob tem velja zgolj pripomniti, da bi naročnik tudi v primeru, ko bi mu (kljub predhodnemu ugotavljanju usposobljenosti) uspelo utemeljiti povezavo med urejenostjo poslovanja in ekonomskimi prednostmi ponudbe, moral predvideti različne možnosti dokazovanja urejenosti poslovanja oz. kvalitete pogodbenega partnerja, saj bi se merilo le na ta način lahko izognilo očitkom o diskriminatornosti in prirejenosti za določenega kandidata.
Na podlagi navedenega gre ugotoviti, da merilo "ISO certifikat" ni smiselno povezano s predmetom javnega naročila, prav tako pa ne izpolnjuje ene izmed temeljnih lastnosti merila, in sicer sposobnosti razvrščanja ponudb glede na njihove ekonomske in komercialne prednosti za naročnika.

Glede vlagateljevih navedb, ki se nanašajo na časovno neomejenost ter diskriminatornost in nepovezanost s predmetom javnega naročila, merila, ki ga je naročnik opredelil v 9. točki navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, in sicer "Skupna absolutna vrednost 5 največjih referenčnih pogodb, ki se nanašajo na predmet javnega naročila do 30 odstotkov (ponder)", Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji, v obrazcu št. C/1, ki se nanaša na predložitev referenc, časovno omejil referenčne pogodbe, ki jih lahko predložijo ponudniki na leto 2002, zato je vlagateljeva navedba, da referenčne pogodbe niso omejene po času, neutemeljena. Ob tem pa Državna revizijska komisija dodaja, da so utemeljene vlagateljeve navedbe, ki se nanašajo na diskriminatornost navedenega merila in njegovo nepovezanost s predmetom javnega naročila (o tem je Državna revizijska komisija odločala že v sklepu, št. 018-145/03-24-1077, z dne 28.07.2003).
Očitek o diskriminatornosti merila "5 največjih referenčnih pogodb" je naročnik zavrnil z utemeljitvijo, da referenc ni omejeval navzgor in navzdol, kar pomeni, da lahko vsak izmed ponudnikov predloži referenco in pridobi točke, število referenc pa je omejil na 5, da zaščiti manjše ponudnike, ki imajo manjše število referenc. Po mnenju naročnika to merilo zagotavlja enakopravnost, saj imajo lahko manjši ponudniki po obsegu poslovanja enako ali večje število referenc kot veliki ponudniki.
Državna revizijska komisija takim argumentom naročnika ne more slediti, saj ni mogoče sklepati, da imajo manjši ponudniki sklenjenih manjše število pogodb za večje pogodbene zneske. Merilo "5 največjih referenčnih pogodb", kot je opredeljeno v razpisni dokumentaciji, podeljuje največ točk ponudniku, ki ima najvišjo skupno absolutno vrednost najvišjih referenčnih pogodb, kar z drugimi besedami pomeni, da največ točk pri tem merilu dobijo tisti ponudniki, ki servisirajo največje naročnike, to pa so po pravilu le največji ponudniki. Tako merilo postavlja te ponudnike v neupravičeno privilegiran položaj, saj v konkretnem postopku ni najti objektivnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno razlikovati med ponudniki, ki servisirajo večje naročnike, ter ponudniki, ki sodelujejo z manjšimi naročniki. Načelo enakopravnosti, določeno v 7. členu ZJN-1, določa, da mora naročnik zagotoviti, da med ponudnikih v vseh elementih in fazah postopka oddaje javnega naročila ni razlikovanja. Namen pravil o javnih naročilih je zagotoviti vsem ponudnikom enakopraven položaj pri konkuriranju za pridobitev javnega naročila. Enakopravnost pa ne pomeni, da se želi vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in drugih danosti je dejanski položaj ponudnikov različen. Prednosti, ki jih dajejo te danosti, je dovoljeno upoštevati. V postopku vrednotenja in ocenjevanja ponudb naročnik dejansko razlikuje med ponudbami in jih razvršča na bolj ali manj ugodne, načelo enakopravnosti pa zahteva, da so ponudbe vrednotene in razvrščene na podlagi objektivno opravičljivih lastnosti.
Po mnenju Državne revizijske komisije v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ni najti utemeljenih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče relevantno razlikovati (ob presoji utemeljenosti obravnavanih meril) med ponudniki, ki sodelujejo z večjimi naročniki, in ponudniki, ki sodelujejo z manjšimi naročniki, zaradi česar merilo neupravičeno diskriminira manjše ponudnike, katerih obseg poslovanja na trgu je praviloma manjši. To velja toliko bolj ob upoštevanju dejstva, da naročnik vrednosti referenc ni omejil, zlasti pa ob upoštevanju dejstva, da je naročnik usposobljenost kandidatov in s tem zmožnost servisiranja tako velikega naročila, kot je predmetno, ugotavljal in ugotovil že v prvi fazi postopka. Zato tudi ni razumljivo, kakšne ekonomske oz. komercialne prednosti naročnik zasleduje z merilom "5 največjih referenčnih pogodb" oz. kakšna je povezava med velikostjo referenčnih pogodb in gospodarnostjo izbire za naročnika. Naročniku pa v revizijskem postopku ni uspelo dokazati povezanosti postavljenega merila z ekonomsko ugodnostjo ponudbe.
Pripomniti velja, da namerava naročnik izvesti drugo fazo predmetnega javnega naročila vsakih šest mesecev. število konkurenčnih ponudnikov bi se na ta način v vsakem naslednjem postopku lahko še dodatno zmanjševalo, saj bi lahko izbrani ponudnik ob upoštevanju vrednosti razpisanih storitev v vsakem novem postopku predložil novo najvišjo referenčno pogodbo, v primerjavi s katero bi bili ostali ponudniki ponovno neupravičeno diskriminirani.

Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da je tudi vlagateljeva navedba, ki se nanaša na brezpredmetnost in nepovezanost s predmetom javnega naročila, merila, ki ga je naročnik opredelil v 9. točki navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, in sicer "število strokovno usposobljenega kadra, ki lahko samostojno posluje s sistemom Amadeus in bo vedno na razpolago državnim organom, vključenim v predmetno javno naročilo do 30 odstotkov (ponder)", utemeljena. Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju, da je naročnik že pri oblikovanju razpisne dokumentacije, v delu med ponudbenimi pogoji (III. Ponudbeni pogoji) opredelil zahtevo po stalni dostopnosti ponudnika, in sicer tako, da mora biti le-ta biti naročniku za naročanje in izvedbo storitev na razpolago 24 ur in 365 dni v letu ter natančneje zahteva podatke o dnevni stalni dostopnosti. Nadalje v tem delu definira tudi zahtevo po odzivnosti ponudnika, kjer zahteva, da je odzivni čas posredovanja informacije o letalskem prevozu največ 3 ure od naročila pooblaščene osebe naročnika. Ta naročnikova zahteva je opredeljena tudi v 6. členu pogodbe, ki so jo ponudniki podpisali v prvi fazi postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Zaključiti gre, da je bila ponudnikom s priznanjem sposobnosti, priznana tudi usposobljenost za izvedbo javnega naročila v zahtevanem obsegu, zaradi česar ne zagotavlja pridobitve ekonomsko ugodnejše ponudbe, kar predstavlja kršitev 50. člena ZJN-1. V zvezi z oblikovanjem meril ZJN-1 v 50. členu (Določitev meril) od naročnika zahteva, da mora merila, po katerih izbira najugodnejšo ponudbo, v razpisni dokumentaciji opisati in ovrednotiti. Merila morajo biti vnaprej opisana in ovrednotena, in sicer na jasen, razumljiv, transparenten in objektivno preverljiv način, ki ne dopušča subjektivne presoje naročnika. Merila ne smejo biti diskriminatorna, smiselno morajo biti povezana z vsebino javnega naročila in morajo prispevati k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb. Kdaj je merilo smiselno povezano z vsebino javnega naročila oz. kdaj naj naročnik določeno okoliščino v smislu 11. točke prvega odstavka 3. člena ZJN-1 opredeli kot merilo, je odvisno od presoje vprašanja, ali razlikovanje po določeni okoliščini tudi resnično zagotavlja prednost pred ostalimi ponudbami pri dejanski in konkretni izvedbi naročila. Merilo mora biti povezano z neko okoliščino, katere večje ali manjše izpolnjevanje se mora odražati pri večji ali manjši ekonomski koristi oziroma prednosti za naročnika pri izvedbi predmeta javnega naročila.

Ker je Državna revizijska komisija na tej točki presoje revizijskih navedb ugotovila, da je vlagateljev zahtevek za revizijo utemeljen ter glede na dejstvo, da je s sklepom, št. 018-145/03-24-1077, z dne 28.07.2003, skladno s tretjo alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila, da se razveljavi druga faza omejenega postopka oddaje predmetnega javnega naročila, so ostale vlagateljeve navedbe brezpredmetne, saj ne morejo več vplivati na navedeno odločitev Državne revizijske komisije. Zaradi navedenega jih Državna revizijska komisija v skladu z načelom hitrosti (3. člen ZRPJN), ki je eno izmed temeljnih načel revizijskega postopka, pri odločanju o vloženem zahtevku za revizijo tudi ni vsebinsko presojala.

V skladu s tretjim odstavkom 23. člena ZRPJN pa Državna revizijska komisija naročnika napotuje, da v ponovljeni drugi fazi postopka oddaje predmetnega javnega naročila, poleg napotkov, ki so že navedeni v sklepu, št. 018-145/03-24-1077, z dne 28.07.2003, ustrezno preveri tudi utemeljenost tistih vlagateljevih navedb, ki jih Državna revizijska komisija ni vsebinsko obravnavala.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod 1. točko izreka tega sklepa.


Vlagatelja je revizijskem postopku po njegovem pooblastilu zastopalo podjetje â??â?? in ob vložitvi zahtevka za revizijo zahtevalo povračilo stroškov, nastalih z revizijo, in sicer plačane takse v višini 100.000,00 SIT ter 100.000,00 SIT za sestavo revizijskega zahtevka. V fazi odločanja pred Državno revizijsko komisijo je vlagatelj z dopisom, z dne 04.08.2003, le-to obvestil, da prevzema vse aktivnosti v zvezi z revizijskim postopkom, ki je bil uveden na podlagi vloženega zahtevka, z dne 27.06.2003 ter da vse dopise in izjave, ki jih je do tega trenutka dal njegov pooblaščenec, potrjuje v celoti, se z njimi strinja in jih pripoznava za svoje. Državna revizijska komisija je na podlagi navedenega (upoštevaje tudi načelo hitrosti) skladno s tretjim odstavkom 22. člena ZRPJN odločila, da se vlagatelju povrnejo za revizijo potrebni stroški, to je taksa v višini 100.000,00 SIT. Ostale specificirane stroške, ki so priglašeni v zahtevku za revizijo, pa je potrebno zavrniti, ker na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZRPJN in drugega odstavka 151. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99), v zvezi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN, ni najti zakonske podlage za ugoditev takšni zahtevi.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod 2. točko izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).


V Ljubljani, dne â??..

Natisni stran