018-145/03-1

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99 in 110/02; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN), v senatu â??â??â??, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za organiziranje letalskih prevozov za potrebe državnih organov in na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja â??â?? (v nadaljevanju: prvi vlagatelj) ter zahtevka za revizijo vlagatelja â??.. (v nadaljevanju: drugi vlagatelj), zoper ravnanje naročnika â??â??.. (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne â??.

odločila:

1. Zahtevkoma za revizijo prvega in drugega vlagatelja se ugodi in se razveljavi druga faza omejenega postopka oddaje javnega naročila za organiziranje letalskih prevozov za potrebe državnih organov, objavljenega v Uradnem listu RS, št. â??., z dne â??., pod št. objave Ob-â??..

2. Naročnik je dolžan prvemu vlagatelju povrniti stroške revizijskega postopka v višini 220.000,00 SIT v 15-ih dneh od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe.

3. Naročnik je dolžan drugemu vlagatelju povrniti stroške revizijskega postopka v višini 340.000,00 SIT v 15-ih dneh od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev:

Na podlagi pooblastila državnih organov je naročnik dne 19.12.2002 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila po omejenem postopku (št. dokumenta 344-1/2002). Z istim sklepom je imenoval tudi strokovno komisijo. Javni razpis je naročnik objavil v Uradnem listu RS, št. â??, z dne â??., pod št. objave Ob-â??.. Iz zapisnika o javnem odpiranju ponudb, št. 344-1/2002, z dne 31.1.2003, je razvidno, da je naročnik v prvi fazi omejenega postopka prejel 6 pravočasnih prijav. Naročnik je dne 11.3.2003 izdal obvestilo o oddaji javnega naročila, št. 344-1/2002, iz katerega je razvidno, da je v prvi fazi omejenega postopka priznal usposobljenost petim osebam, med njimi tudi obema vlagateljema. Vsem petim kandidatom je naročnik z dopisom, št. 344-1/2002, z dne 10.6.2003, posredoval razpisno dokumentacijo za drugo fazo omejenega postopka in jih povabil k oddaji ponudbe.

Prvi vlagatelj je dne 27.6.2003 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da so pogoji in merila v razpisni dokumentaciji v nasprotju z Zakonom o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000 in 102/2000; v nadaljevanju: ZJN-1). Prvi vlagatelj meni, da predmet naročila ni pravilno določen in da je zahteva za predložitev bančne garancije v nasprotju z načelom omogočanja priprave ponudbe s čim manjšimi stroški oz. načelom prepovedi povzročanja nepotrebnih stroškov. Prvi vlagatelj navaja, da merila za izbiro najugodnejše ponudbe, ki jih je določil naročnik, ne predstavljajo meril, ampak gre za elemente, ki določajo sposobnost. Po mnenju prvega vlagatelja bi moral naročnik uporabiti tretji odstavek 19. člena ZJN-1 in kot merilo uporabiti le najnižjo ceno. Merila "reference", "število usposobljenega kadra", "število terminalov" in "ISO certifikat" so po mnenju prvega vlagatelja nejasna, diskriminatorna, nepovezana s predmetom javnega naročila ter v nasprotju z načelom gospodarnosti in zagotavljanja konkurence, saj naj bi bila prilagojena enemu izmed ponudnikov, zaradi česar prvi vlagatelj zahteva razveljavitev predmetnega postopka oddaje javnega naročila v celoti.

Podobno kot prvi tudi drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo, z dne 27.6.2003, navaja, da bi moral naročnik v drugi fazi kot edino merilo določiti le najnižjo ceno. Merila, kot so določena v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, so tudi po mnenju drugega vlagatelja v nasprotju z ZJN-1 in ne omogočajo izbora ekonomsko najugodnejše ponudbe. Merila so nepovezana s predmetom javnega naročila, diskriminatorna in v nasprotju z načelom gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev ter načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki, trdi drugi vlagatelj.

Oba vlagatelja sta v zahtevku za revizijo priglasila stroške in priložila potrdilo o plačilu takse v višini 100.000,00 SIT.

Naročnik je dne 14.7.2003 sprejel dva sklepa, št. 344-1/2002, s katerima je zavrnil tako zahtevek prvega kot tudi zahtevek drugega vlagatelja. V obrazložitvi obeh sklepov naročnik navaja, da je predmetno javno naročilo izvajal na podlagi drugega odstavka 19. člena ZJN-1, saj je ugotovil, da lahko naročilo izvede le manjše število ponudnikov. Na sestanku s ponudniki pa je bilo ugotovljeno, da ponudniki ne morejo ponuditi fiksnih cen in da cena kot najpomembnejši kriterij ne more biti merilo. Naročnik je zato za predmetno javno naročilo izbral tista merila, za katera je na osnovi sestanka s ponudniki pridobil potrdilo, da jih je možno objektivno izkazati in vrednotiti. Naročnik meni, da so merila povezana s predmetom javnega naročila in da niso diskriminatorna ali v nasprotju z načelom gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev ter načelom zagotavljanja konkurence, prav tako pa tudi niso prilagojena enemu ponudniku.

Naročnik je oba vlagatelja skladno s prvim odstavkom 17. člena ZRPJN pozval, naj mu v treh dneh od prejema sklepa pisno sporočita, ali bosta nadaljevala postopek pred Državno revizijsko komisijo ali zahtevek za revizijo umikata, hkrati pa ju je opozoril, da se v primeru molka šteje, da je zahtevek za revizijo umaknjen.

Prvi vlagatelj je naročnika z dopisom, z dne 15.7.2003, skladno s prvim odstavkom 17. člena ZRPJN obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo, drugi vlagatelj pa je naročnika o nadaljevanju postopka obvestil z dopisom, z dne 16.7.2003.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom, št. 344-1/2002, z dne 16.7.2003, skladno z drugim odstavkom 17. člena ZRPJN odstopil v odločanje zahtevek za revizijo predmetnega javnega naročila z dokumentacijo.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb prvega in drugega vlagatelja ter naročnika je Državna revizijska komisija v skladu s tretjo alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je v postopku revizije postopka oddaje javnega naročila preverila, ali sta zahtevka za revizijo dopustna in ali sta prvi in drugi vlagatelj aktivno legitimirana za vložitev zahtevka. Tako prvi kot drugi vlagatelj imata kot kandidata, ki jima je naročnik v prvi fazi predmetnega postopka oddaje javnega naročila priznal usposobljenost in ju v drugi fazi povabil k oddaji ponudbe, v skladu z 9. členom ZRPJN interes za dodelitev naročila in bi jima bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevkih navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato sta aktivno legitimirana kot stranka v postopku in upravičena do vložitve revizijskega zahtevka.

Državna revizijska komisija je pri presoji zahtevkov za revizijo upoštevala določila drugega in tretjega odstavka 19. člena ZRPJN, ki določata: "(2) Državna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka za revizijo. Državna revizijska komisija odloča, ob upoštevanju meja zahtevka za revizijo, tudi o kršitvah, za katere vlagatelj ni vedel ali ni mogel vedeti, pa so vplivale na odločitev naročnika o dodelitvi naročila. (3) V primeru kršitev temeljnih načel javnega naročanja izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi."

Naročnik predmetno javno naročilo oddaja po omejenem postopku. Značilnost omejenega postopka, definiranega v 19. členu ZJN-1, je razdeljenost na dve fazi. V prvi fazi naročnik kandidatom na podlagi vnaprej določenih pogojev prizna sposobnost in usposobljenost za udeležbo v postopku oddaje javnega naročila, v drugi fazi pa vse kandidate s priznano sposobnostjo in usposobljenostjo povabi k oddaji ponudb. Medtem ko je namen prve faze ugotoviti sposobnost potencialnih ponudnikov za izvedbo predmeta javnega naročila in posledično izločiti tiste potencialne ponudnike, za katere ni mogoče pričakovati, da bodo lahko uspešno izpolnili kasnejše pogodbene obveznosti, je namen druge faze na podlagi vnaprej določenih meril razvrstiti ponudbe usposobljenih ponudnikov od najugodnejše do najmanj ugodne. Takšni logiki dvostopenjskega postopka je prirejena tudi razpisna dokumentacija, ki je razdeljena na dva dela (tretji in četrti odstavek 23. člena ZJN-1). Prvi del se nanaša na vsebinsko določitev finančnih, poslovnih, kadrovskih, organizacijskih, tehničnih in drugih lastnosti potencialnih ponudnikov ter določitev načina njihovega dokazovanja, drugi del pa se nanaša na vsebinsko določitev tistih elementov ponudbe, na podlagi katerih bo naročnik ocenjeval ekonomske oz. komercialne prednosti, ki mu jih prinaša izbor določene ponudbe.

V skladu z 19. členom ZJN-1 lahko naročnik omejeni postopek uporabi bodisi v primeru, ko je predmet naročila tako blago, storitev ali gradnja, ki jo glede na tehnično, kadrovsko in finančno sposobnost lahko izvede le manjše število ponudnikov (drugi odstavek 19. člena ZJN-1), bodisi v primeru, če so predmet javnega naročila stalne nabave blaga, storitev ali gradenj, ki jih naročnik po obsegu in časovno ne more vnaprej določiti in jih je mogoče takoj kupiti ali opraviti ter se ne proizvajajo po posebnih zahtevah naročnika, oziroma za katere je vzpostavljen trg (tretji odstavek 19. člena ZJN-1). Medtem ko se v primeru izvedbe omejenega postopka po drugem odstavku 19. člena ZJN-1 za način oblikovanja meril uporabljajo splošna pravila iz 50. in 51. člena ZJN-1, pa ZJN-1 naročnika v primeru izvedbe omejenega postopka po tretjem odstavku 19. člena ZJN-1 zavezuje, da mora v prvi fazi razpisno dokumentacijo oblikovati tako, da je v drugi fazi za izbiro ponudbe edino merilo najnižja cena.

Glede navedb prvega in drugega vlagatelja, da bi moral naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila kot pravno podlago uporabiti tretji odstavek 19. člena ZJN-1, saj naj ne bi šlo za naročilo, ki ga je sposobno izvesti manjše število ponudnikov, hkrati pa naj bi bile predmet javnega naročila stalne nabave blaga oz. storitev, ki jih naročnik po obsegu in časovno ne more vnaprej določiti in jih je mogoče takoj kupiti ali opraviti ter se ne proizvajajo po posebnih zahtevah naročnika, zaradi česar bi moralo biti edino merilo najnižja cena, gre ugotoviti, da so z vidika petega odstavka 12. člena ZRPJN prepozne. Peti odstavek 12. člena ZRPJN določa, da po prejemu odločitve o dodelitvi naročila oz. priznanju sposobnosti ponudnik ne more navajati kršitev, ki so mu bile ali bi mu morale biti znane pred prejemom te odločitve, pa kljub temu ni vložil zahtevka za revizijo že pred odločitvijo naročnika o dodelitvi naročila oz. o priznanju sposobnosti. Naročnik v prvi fazi meril sicer še ni opisal in ovrednotil, vendar pa je že v 16. točki objave razpisa oz. v točki 11.2 navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (razpisna dokumentacija za prvo fazo postopka) zapisal: "Merila za ocenitev ponudb bodo podana v ponudbeni fazi, v II. fazi javnega naročila, po principu ekonomsko najugodnejše ponudbe." Kandidati so se torej z dejstvom, da bo naročnik kot merilo uporabil ekonomsko najugodnejšo ponudbo (in ne najnižje cene, arg. prvega odstavka 51. člena ZJN-1), seznanili že v prvi fazi postopka oddaje predmetnega javnega naročila, ki se je zaključila dne 11.3.2003 s sprejemom odločitve o priznanju sposobnosti, zato bi morali zoper domnevno kršitev 19. člena ZJN-1 reagirati takoj, vsekakor pa še pred sprejemom odločitve o priznanju sposobnosti. V tej fazi postopka Državna revizijska komisija domnevne kršitve napačnega izbora meril vsebinsko ne more več presojati, pač pa mora odgovoriti na vprašanje, ali so merila, kot so opisana in ovrednotena v razpisni dokumentaciji za drugo fazo postopka, oblikovana v skladu s kogentnimi določbami ZJN-1.

V skladu z 11. točko prvega odstavka 3. člena ZJN-1 je merilo element za vrednotenje, (medsebojno) primerjanje ali presojanje ponudb. Merilo je vnaprej podan razlikovalni znak med ponudbami, katerega izbira odraža naročnikovo presojo pomembnosti posameznih okoliščin, povezanih s predmetom ali izvedbo naročila. Naročnik je avtonomen pri odločitvi, katera in koliko meril bo določil in uporabil, kakšne vrednostne uteži jim bo pripisal in na kakšen način jih bo uporabil (razen v primeru tretjega odstavka 19. člena ZJN-1, uporabo katerega pa Državna revizijska komisija, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, v predmetnem postopku ne more vsebinsko presojati), vendar pa merila in način ocenjevanja ne smejo biti v nasprotju z ZJN-1. ZJN-1 obravnava merila za izbiro najugodnejše ponudbe v poglavju 2.8. V zvezi z oblikovanjem meril ZJN-1 v 50. členu (Določitev meril) od naročnika zahteva, da mora merila, po katerih izbira najugodnejšo ponudbo, v razpisni dokumentaciji opisati in ovrednotiti. Merila morajo biti vnaprej opisana in ovrednotena, in sicer na jasen, razumljiv, transparenten in objektivno preverljiv način, ki ne dopušča subjektivne presoje naročnika. Merila ne smejo biti diskriminatorna, smiselno morajo biti povezana z vsebino javnega naročila in morajo prispevati k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb. Kdaj je merilo smiselno povezano z vsebino javnega naročila oz. kdaj naj naročnik določeno okoliščino v smislu 11. točke prvega odstavka 3. člena ZJN-1 opredeli kot merilo, je odvisno od presoje vprašanja, ali razlikovanje po določeni okoliščini tudi resnično zagotavlja prednost pred ostalimi ponudbami pri dejanski in konkretni izvedbi naročila. Merilo mora biti povezano z neko okoliščino, katere večje ali manjše izpolnjevanje se mora odražati pri večji ali manjši ekonomski koristi oz. prednosti za naročnika pri izvedbi predmeta javnega naročila. Obenem mora biti merilo povezano s konkretnim predmetom javnega naročila.

Naročnik je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila že izvedel prvo fazo in petim kandidatom priznal usposobljenost ter jih povabil k oddaji ponudbe. V razpisni dokumentaciji za drugo fazo postopka je naročnik v 9. točki navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe merila za izbiro najugodnejše ponudbe opredelil na naslednji način:

"1. število strokovno usposobljenega kadra, ki lahko samostojno posluje s sistemom Amadeus in bo vedno na razpolago državnim organom, vključenim v predmetno javno naročilo do 30 odstotkov (ponder),
2. število aktivno delujočih terminalov z naloženim programom Amadeus do 30 odstotkov (ponder),
3. Skupna absolutna vrednost 5 največjih referenčnih pogodb, ki se nanašajo na predmet javnega naročila do 30 odstotkov (ponder),
4. ISO 9001 certifikat, ki se nanaša na predmetno javno naročilo do 10 odstotkov (ponder),
Opomba: vrednoti se le že pridobljeni ISO certifikat!"

Naročnik je uvrstitev ISO certifikata med merila utemeljeval z argumentom, da "posedovanje ISO certifikata izkazuje, da ima ponudnik svoje poslovanje urejeno in stalno pod nadzorom, kar predstavlja boljšega pogodbenega partnerja kot v primeru, da tovrstnega certifikata ne poseduje." Ob citiranem naročnikovem argumentu je potrebno ugotoviti, da je bila ugotavljanju sposobnosti in usposobljenosti kandidatov, s tem pa tudi ugotavljanju "urejenosti" njihovega poslovanja, namenjena prva faza omejenega postopka. Naročnik je namreč že v prvi fazi postopka postavil številne pogoje, ki so jih morali izpolnjevati potencialni ponudniki in ki so bili podlaga za ugotavljanje njihove finančne, poslovne, organizacijske in kadrovske sposobnosti, potencialni ponudniki pa so morali predložiti dokumente in podpisati izjave, ki so dokazovale izpolnjevanje postavljenih pogojev. Poleg tega so se kandidati tudi v pogodbi, ki so jo podpisali po izvedeni prvi fazi postopka, zavezali k določenim ravnanjem, ki predstavljajo podlago za kvalitetno izvajanje razpisanih storitev. Ker drugih razlogov naročnik ni navedel Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročniku ni uspelo utemeljiti, v kakšni povezavi z ekonomskimi in komercialnimi prednostmi ponudb je predložitev ISO certifikata oz. na kakšen način ISO certifikat sploh vpliva na njegove ekonomske koristi. Tako ni jasno, na kakšen način bi posedovanje ISO certifikata vplivalo na razporeditev ponudb od najbolj do najmanj ugodne, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je naročnik kandidatom priznal usposobljenost že v prvi fazi predmetnega postopka. Ob tem velja zgolj pripomniti, da bi naročnik tudi v primeru, ko bi mu (kljub predhodnemu ugotavljanju usposobljenosti) uspelo utemeljiti povezavo med urejenostjo poslovanja in ekonomskimi prednostmi ponudbe, moral predvideti različne možnosti dokazovanja urejenosti poslovanja oz. kvalitete pogodbenega partnerja, saj bi se merilo le na ta način lahko izognilo očitkom o diskriminatornosti in prirejenosti za določenega kandidata.

Na podlagi navedenega gre ugotoviti, da merilo "ISO certifikat" ni smiselno povezano s predmetom javnega naročila, prav tako pa ne izpolnjuje ene izmed temeljnih lastnosti merila, in sicer sposobnosti razvrščanja ponudb glede na njihove ekonomske in komercialne prednosti za naročnika.

Očitek o diskriminatornosti merila "5 največjih referenčnih pogodb" je naročnik zavrnil z utemeljitvijo, da referenc ni omejeval navzgor in navzdol, kar pomeni, da lahko vsak izmed ponudnikov predloži referenco in pridobi točke, število referenc pa je omejil na 5, da zaščiti manjše ponudnike, ki imajo manjše število referenc. Po mnenju naročnika to merilo zagotavlja enakopravnost, saj imajo lahko manjši ponudniki po obsegu poslovanja enako ali večje število referenc kot veliki ponudniki.

Državna revizijska komisija takim argumentom naročnika ne more slediti, saj ni mogoče sklepati, da imajo manjši ponudniki sklenjenih manjše število pogodb za večje pogodbene zneske. Merilo "5 največjih referenčnih pogodb", kot je opredeljeno v razpisni dokumentaciji, podeljuje največ točk ponudniku, ki ima najvišjo skupno absolutno vrednost najvišjih referenčnih pogodb, kar z drugimi besedami pomeni, da največ točk pri tem merilu dobijo tisti ponudniki, ki servisirajo največje naročnike, to pa so po pravilu le največji ponudniki. Tako merilo postavlja te ponudnike v neupravičeno privilegiran položaj, saj v konkretnem postopku ni najti objektivnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno razlikovati med ponudniki, ki servisirajo večje naročnike, ter ponudniki, ki sodelujejo z manjšimi naročniki. Načelo enakopravnosti, določeno v 7. členu ZJN-1, določa, da mora naročnik zagotoviti, da med ponudnikih v vseh elementih in fazah postopka oddaje javnega naročila ni razlikovanja. Namen pravil o javnih naročilih je zagotoviti vsem ponudnikom enakopraven položaj pri konkuriranju za pridobitev javnega naročila. Enakopravnost pa ne pomeni, da se želi vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in drugih danosti je dejanski položaj ponudnikov različen. Prednosti, ki jih dajejo te danosti, je dovoljeno upoštevati. V postopku vrednotenja in ocenjevanja ponudb naročnik dejansko razlikuje med ponudbami in jih razvršča na bolj ali manj ugodne, načelo enakopravnosti pa zahteva, da so ponudbe vrednotene in razvrščene na podlagi objektivno opravičljivih lastnosti.

Po mnenju Državne revizijske komisije v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ni najti utemeljenih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče relevantno razlikovati (ob presoji utemeljenosti obravnavanih meril) med ponudniki, ki sodelujejo z večjimi naročniki, in ponudniki, ki sodelujejo z manjšimi naročniki, zaradi česar merilo neupravičeno diskriminira manjše ponudnike, katerih obseg poslovanja na trgu je praviloma manjši. To velja toliko bolj ob upoštevanju dejstva, da naročnik vrednosti referenc ni omejil, zlasti pa ob upoštevanju dejstva, da je naročnik usposobljenost kandidatov in s tem zmožnost servisiranja tako velikega naročila, kot je predmetno, ugotavljal in ugotovil že v prvi fazi postopka. Zato tudi ni razumljivo, kakšne ekonomske oz. komercialne prednosti naročnik zasleduje z merilom "5 največjih referenčnih pogodb" oz. kakšna je povezava med velikostjo referenčnih pogodb in gospodarnostjo izbire za naročnika. Naročniku pa v revizijskem postopku ni uspelo dokazati povezanosti postavljenega merila z ekonomsko ugodnostjo ponudbe.

Pripomniti velja, da namerava naročnik izvesti drugo fazo predmetnega javnega naročila vsakih šest mesecev. število konkurenčnih ponudnikov bi se na ta način v vsakem naslednjem postopku lahko še dodatno zmanjševalo, saj bi lahko izbrani ponudnik ob upoštevanju vrednosti razpisanih storitev v vsakem novem postopku predložil novo najvišjo referenčno pogodbo, v primerjavi s katero bi bili ostali ponudniki ponovno neupravičeno diskriminirani.

Ker je Državna revizijska komisija na tej točki presoje revizijskih navedb ugotovila, da sta zahtevka za revizijo prvega in drugega vlagatelja utemeljena, je skladno s tretjo alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa. Že ugotovitev, da merili "5 največjih referenčnih pogodb" in "ISO standard" nista oblikovani v skladu s kogentnimi določili ZJN-1, je namreč po oceni Državne revizijske komisije bistvena za utemeljitev odločitve o razveljavitvi druge faze predmetnega postopka oddaje javnega naročila. Ostale navedbe obeh vlagateljev so tako brezpredmetne, saj ne morejo več vplivati na izrek odločitve Državne revizijske komisije. Zato jih Državna revizijska komisija v skladu z načelom hitrosti (3. člen ZRPJN), ki je eno izmed temeljnih načel revizijskega postopka, pri odločanju o vloženih zahtevkih za revizijo tudi ni vsebinsko presojala.

Zgoraj navedene razloge za ugoditev zahtevku za revizijo potrjuje tudi dejstvo, da je naročnik že pri oblikovanju razpisne dokumentacije, v delu med ponudbenimi pogoji (III. Ponudbeni pogoji) opredelil zahtevo po stalni dostopnosti ponudnika, in sicer tako, da mora biti le-ta biti naročniku za naročanje in izvedbo storitev na razpolago 24 ur in 365 dni v letu ter natančneje zahteva podatke o dnevni stalni dostopnosti. Nadalje v tem delu definira tudi zahtevo po odzivnosti ponudnika, kjer zahteva, da je odzivni čas posredovanja informacije o letalskem prevozu največ 3 ure od naročila pooblaščene osebe naročnika.

V skladu s tretjim odstavkom 23. člena ZRPJN pa Državna revizijska komisija naročnika napotuje, da v ponovljeni drugi fazi postopka oddaje predmetnega javnega naročila upošteva definicijo merila ter pravila za njihovo opisovanje in vrednotenje, zlasti pa naj upošteva, da morajo biti merila v primeru ekonomsko najugodnejše ponudbe oblikovana tako, da vrednotenje na njihovi podlagi razvrsti ponudbe glede na različno stopnjo ekonomskih oz. komercialnih koristi za naročnika. S tega vidika naj naročnik ustrezno preveri tudi utemeljenost tistih navedb prvega in drugega vlagatelja, ki jih Državna revizijska komisija ni vsebinsko obravnavala.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod 1. točko izreka tega sklepa.


Tako prvi kot drugi vlagatelj sta v zahtevkih za revizijo skladno s petim odstavkom 22. člena ZRPJN navedla stroške, nastale z revizijo. Prvi vlagatelj je v stroškovniku navedel 1000 točk po odvetniški tarifi za sestavo zahtevka, 100.000,00 SIT za revizijsko takso ter 20% DDV na odvetniške stroške, skupaj torej 220.000,00 SIT. Drugi vlagatelj pa je navedel 2000 odvetniških točk, 20% DDV in revizijsko takso, skupaj torej 340.000,00 SIT. Ker sta oba zahtevka za revizijo utemeljena, je Državna revizijska komisija skladno s tretjim odstavkom 22. člena ZRPJN odločila, da mora naročnik prvemu in drugemu vlagatelju povrniti stroške, nastale z revizijo, in sicer prvemu vlagatelju stroške v zahtevani višini 220.000,00 SIT, drugemu vlagatelju pa stroške v zahtevani višini 340.000,00 SIT.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod 2. in 3. točko izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne â??.

Natisni stran