Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-100/03

    Številka: 018-100/03-22-810
    Datum sprejema: 4. 6. 2003

    Sklep

    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99 in 110/02; v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu â??, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za dobavo pripomočkov, ki se uporabljajo pri zdravljenju zavarovanih oseb z inkontinenco, na podlagi vloženega zahtevka za revizijo podjetja â?? (v nadaljevanju: prvi vlagatelj) in vloženega zahtevka za revizijo podjetja â??, ki ga zastopa odvetnik â?? (v nadaljevanju: drugi vlagatelj), zoper ravnanje naročnika â?? (v nadaljevanju: naročnik),

    odločila:

    1. Zahtevku za revizijo prvega vlagatelja se ugodi in se delno razveljavi postopek oddaje javnega naročila in sicer 19. točka 8. člena razpisne dokumentacije.
    2. Pritožba prvega vlagatelja se zavrže.
    3. Zahtevku za revizijo drugega vlagatelja se delno ugodi in se delno razveljavi postopek oddaje javnega naročila in sicer v delu 16., 17. točke ter 19. točka 8. člena razpisne dokumentacije. V preostalem delu se zahtevek za revizijo drugega vlagatelja zavrne kot neutemeljen.
    4. Dopolnitev zahtevka za revizijo drugega vlagatelja se zavrže.
    5. Zahtevi prvega vlagatelja za povračilo stroškov se delno ugodi. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške, nastale v zvezi z revizijo v znesku 100.000,00 SIT, v roku 15-ih dni, da ne bo izvršbe. Višja stroškovna zahteva prvega vlagatelja se zavrže kot nedopustna.
    6. Zahtevi drugega vlagatelja za povračilo stroškov se delno ugodi. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške, nastale v zvezi z revizijo v znesku 346.000,00 SIT, v roku 15-ih dni, da ne bo izvršbe. Višja stroškovna zahteva drugega vlagatelja se zavrne.
    7. Zahteva naročnika za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne kot neutemeljena.
    8. Naročnik mora najkasneje do 05.09.2003 Državni revizijski komisiji predložiti poročilo o izvedbi postopka oddaje javnega naročila za dobavo pripomočkov, ki se uporabljajo pri zdravljenju zavarovanih oseb z inkontinenco.

    Obrazložitev:

    Naročnik je dne 07.03.2003 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila za dobavo pripomočkov, ki se uporabljajo pri zdravljenju zavarovanih oseb z inkontinenco. Naročnik je v Uradnem listu RS, št. â??, z dne â??, pod številko objave Ob-â??, objavil javni razpis za oddajo predmetnega javnega naročila. Naročnik je v Uradnem listu RS, št. .., z dne â??, pod številko objave Ob-â??, objavil popravek javnega razpisa, v katerem je navedel spremembo pogojev, ki jih morajo izpolnjevati ponudniki, da se bo ponudba štela za pravilno.

    Naročnik je dne 22.04.2003, še pred potekom roka za oddajo ponudb prejel zahtevek za revizijo prvega vlagatelja, z dne 18.04.2003. Prvi vlagatelj v njem zahteva, da naročnik razveljavi 19. točko pogojev, ki jih mora izpolnjevati ponudnik za ugotovitev finančne, poslovne in tehnične usposobljenosti, ki jih je naročnik objavil v navedenem popravku. V obrazložitvi prvi vlagatelj navaja, da naročnik v 19. točki pogojev od ponudnikov zahteva, "da izkažejo, da so v zadnjem poslovnem letu oz. v zadnjem poslovnem letu, ki je navedeno v obrazcu BON1/P, dosegli realizacijo vsaj v višini ocenjene vrednosti javnega naročila brez DDV, s čemer naj bi ponudnik izkazoval, da bo sposoben tekoče pokrivati vse stroške dobave ter tekoče stroške poslovanja in obenem nemoteno oskrbovati naročnika glede na roke plačila, ki jih nudi ponudnikom dobavitelj, ter zamik v plačilu, ki ga zahteva naročnik". Prvi vlagatelj meni, da je tak pogoj diskriminatoren in da nasprotuje temeljnim načelom javnega naročanja (prvi odstavek 5. člena Zakona o javnih naročilih, Uradni list RS, št. 39/00 in 102/00; v nadaljevanju: ZJN-1), ker izključuje vsaj dve tretjini potencialnih ponudnikov. Prvi vlagatelj trdi, da je sporna 19. točka pogojev v neskladju z ZJN-1, Zakonom o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93 in 36/00; v nadaljevanju: ZT), Zakonom o preprečevanju omejevanja konkurence (predvsem 45. členom, Uradni list RS, št. 56/99; v nadaljevanju: ZPOmK) ter Ustavo RS, saj vnaprej izloča potencialne ponudnike, ki niso dosegli prometa v ocenjeni vrednosti javnega naročila.
    Prvi vlagatelj pojasnjuje, da finančno in poslovno sposobnost (6. alinea drugega odstavka 41. člena ZJN-1) naročnik ugotavlja v skladu s 4. alineo drugega odstavka 42. člena ZJN-1 in da mora naročnik morebitne dodatne pogoje oblikovati tako, da so v skladu z ZT in ZPOmK na način, ki ni diskriminatoren. Pogoj po doseganju višine doseženega prometa v preteklem letu, po mnenju prvega vlagatelja pomeni diskriminatorno ravnanje naročnika, saj v posel vključuje samo finančno močne dobavitelje. Prvi vlagatelj očita naročniku, da s takim ravnanjem naročnik vnaprej izločuje konkurenco ter možnost izbire ekonomsko najugodnejšega ponudnika, kljub temu, da si je naročnik varnost v postopku oddaje predmetnega javnega naročila zagotovil že z bančno garancijo, unovčljivo na prvi poziv.
    Prvi vlagatelj meni, da je naročnikovo sklicevanje na sklep Državne revizijske komisije 018-131/01-25-1063, kot je to navedeno v dopisu ZZZS, z dne 17.04.2003, v točki 4, neumestno, saj se dejanski stanji obeh javnih naročil bistveno razlikujeta.

    Naročnik je s sklepom, ki je brez datuma (prvi vlagatelj ga je prejel dne 26.04.2003) zavrnil zahtevek za revizijo prvega vlagatelja kot neutemeljen. Naročnik v uvodu ugotavlja, da je vloženi zahtevek pravočasen in da je prvi vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev revizijskega zahtevka. Naročnik nadaljuje, da so navedbe prvega vlagatelja neutemeljene, saj finančni pogoj, ki se nanaša na realizacijo v preteklem letu ni niti protizakonit niti neupravičeno diskriminatoren do ponudnikov, saj ponudnik z zahtevano realizacijo glede na preteklo obdobje izkaže, da bo sposoben pokrivati vse stroške dobave ter tekoče stroške poslovanja in obenem nemoteno oskrbovati naročnika glede na roke plačila, ki jih nudi ponudnikov dobavitelj ter zamik v plačilu, ki ga zahteva naročnik.
    Naročnik ugotavlja, da je ocenjena vrednost posla vsaj 684.000.000,00 SIT z davkom na dodano vrednost ter da bi bila glede na konstantno potrebo po blagu (pripomočki za inkontinenco) skozi vse leto, predvidena mesečna realizacija vsaj 57.000.000,00 SIT. Naročnik dodaja, da bo prejete račune plačeval mesečno za nazaj po opravljenem potrjenem obračunu, ki se bo izvršil konec vsakega meseca zato meni, da finančna obveznost ponudnika ni zanemarljiva, ker bo moral ponudnik poleg sedanjega poslovanja, že zgolj za začetek dobav dodatno zagotoviti vsaj dvomesečno realizacijo. Izbrani ponudnik bo moral tako blago prevzeti z dnem prve dobave in ga plačati v roku, ki je nemalokrat celo krajši od 30 dni, storitve pa bo lahko obračunal šele v začetku drugega meseca in na osnovi njihove potrditve izstavil račun, ki ga bo naročnik nato plačal v roku 30 dni. Naročnik nadaljuje, da bo torej že razlika med prvo dobavo in plačilom v idealnih razmerah vsaj 60 dni, kar z investicijskega vidika izbranega ponudnika pomeni ocenjeno plačilo 114.000.000,00 SIT, preden bo dobavitelj dobil na račun en sam tolar. Naročnik nadaljuje, da enostavna kalkulacija v korist ponudnika z letno realizacijo na primer 300.000.000,00 SIT (25.000.000,00 SIT mesečno) pokaže, da realizacija posla brez povezovanja z drugim ponudnikom v obliki partnerstva ali podizvajalskega razmerja ali pa najemom kredita, ki pa ga ponudnik zaradi nizke realizacije ne bo mogel dobiti v potrebnem obsegu, ne bo mogoča oziroma bi za naročnika predstavljala neprimerno in nesprejemljivo tveganje. Zaradi navedenega takšna rešitev za naročnika predstavlja neprimerno in nesprejemljivo tveganje. Naročnik dodaja, da se je potrebno vprašati, ali bi dober gospodar na prostem trgu zaupal tako veliko realizacijo ponudniku, ki ima npr. manjši promet od pričakovane realizacije ali pa bi tak posel zaupal ponudniku z vsaj tako realizacijo. Naročnik razlaga, da odgovor na to vprašanje, da tudi odgovor na to ali gre za neupravičeno diskriminacijo ali objektivno postavljen pogoj. Naročnik nadaljuje, da omenjeni pokazatelj ne predstavlja le ugotavljanje finančne sposobnosti ponudnika, ampak pomeni tudi to, da je ponudnikova realizacija na trgu prilagojena njegovim kapacitetam tako v kadrovskem smislu kot tudi v smislu drugih resursov, zato je ta naročnikova zahteva v povezavi z zahtevanimi kadri ter prevoznimi sredstvi.
    Na navedbe prvega vlagatelja, da naj bi naročnik s postavitvijo pogoja prilagodil razpisne pogoje konkretnemu ponudniku ali ponudnikom, naročnik odgovarja, da omenjeni pogoj izpolnjuje vsaj 10 potencialnih ponudnikov, ki so dvignili razpisno dokumentacijo in da zato ni mogoče govoriti o neupravičenem prilagajanju pogojev konkretnemu ponudniku.
    Naročnik pojasnjuje, da je dolžan tekoče zagotavljati omenjeno blago in da so postavljeni pogoji pokazatelj sposobnosti ponudnika. Naročnik dodaja, da zmožnost pridobitve bančne garancije še ni dokazilo o sposobnosti izvedbe posla, saj je bančna garancija finančno gledano zgolj sekundarno zavarovanje, ki je po višini, skladno s predpisi, omejena na 10 %, kar v konkretnem primeru pomeni le 15 dnevni kritni kup izdelkov.
    Naročnik ugotavlja, da je pogoje postavil glede na svoje potrebe ter glede na predmet javnega naročila in način realizacije posla. Naročnik se sklicuje tudi na sklep Državne revizijske komisije št. 018-103/01-25-85, v katerem je med drugim ugotovljeno, da je prepovedana vsaka diferenciacija med ponudniki, ki ni objektivno opravičljiva in da če je izpolnitev formalno enakih pravil s strani različnih ponudnikov različno težavna, še ni mogoče govoriti o diskriminaciji, če so postavljena merila ali pogoji rezultat objektivnih razlogov. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen, zato je prednosti, ki jih te danosti dajejo, dovoljeno in celo gospodarno upoštevati (4. člen ZJN-1).
    Naročnik se sklicuje tudi na sklep Državne revizijske komisije št. 018-131/01-25-1063, v katerem je Državna revizijska komisija ugotovila, da je v primeru posla večjega obsega, ki se izvršuje za več kot sto uporabnikov, učinkovitost ter konstantnost izvedbe zelo pomembna. Poslovanje s ponudniki, ki finančnega pogoja ne izpolnjujejo, za naročnika predstavlja tveganje, saj ponudniki za kvalitetno izvršitev posla potrebujejo finančno zaledje ter prilagojene kapacitete za obseg poslovanja kot je predviden. Postavljenega finančnega pogoja torej ne gre šteti za diskriminatornega, saj ga je potrebno presojati glede na predmet javnega naročila oziroma njegovo vsebino in obseg. Tako postavljen pogoj a priori ne daje prednosti določenemu ponudniku. Naročnik dodaja, da je Državna revizijska komisija v navedenem sklepu še ugotovila, da bi morala biti v primeru nedovoljene diskriminacije poleg pogojev, ki dajejo prednost določenemu ponudniku, podana tudi druga predpostavka, neobstoj objektivnih razlogov za takšno ravnanje. Zgolj upoštevanje dejstva, da nek ponudnik ne izpolnjuje kakšnega izmed pogojev, samo po sebi ne pomeni ugotovitve, da je nek pogoj diskriminatoren, če je postavljeni pogoj rezultat objektivnih razlogov.

    Naročnik zahteva tudi povrnitev stroškov, ki jih je utrpel zaradi vloženega zahtevka za revizijo, in sicer stroške pošiljanja obvestil o ustavitvi postopka (v sklepu ni opredeljena višina zahtevane povrnitve teh stroškov), stroške obravnave revizijskega zahtevka in priprave odgovora na revizijo ob najemu ekspertne družbe v višini 200.000,00 SIT ter stroške objave novega datuma oddaje in odpiranja ponudb v Uradnem listu RS (po tarifi objav v Uradnega lista RS) ter pošiljanja popravka ponudnikom, ki so dvignili razpisno dokumentacijo. Tudi skupni znesek zahtevane povrnitve nastalih stroškov ni naveden.

    Prvi vlagatelj je z dopisom, z dne 28.04.2003, skladno s prvim odstavkom 17. člena ZRPJN, naročnika obvestil, da nadaljuje postopek pred Državno revizijsko komisijo.

    Prvi vlagatelj je z dopisom, z dne 29.04.2003, poslal Državni revizijski komisiji pritožbo in zahtevo za nadaljevanje revizije, v kateri predlaga, da se odpravi naročnikov sklep o zavrnitvi njegovega zahtevka za revizijo, razveljavi dopolnitev razpisnih pogojev v 19. točki, da se naročniku naloži, da nadaljuje postopek oddaje javnega naročila brez razveljavljenega pogoja ter da se naročniku naloži povrnitev stroškov za revizijo. V obrazložitvi prvi vlagatelj ob navedbah, ki jih je navedel že v zahtevku za revizijo, dodaja tudi, da postavljeni finančni pogoj ni izkaz ponudnika, da je sposoben tekoče pokrivati vse stroške dobave, tekoče stroške poslovanja in obenem nemoteno oskrbovati naročnika, saj lahko ponudnik svojo finančno sposobnost izkazuje na več načinov, ne samo z višino ustvarjenega prometa (drugo premoženje, vrednostni papirji, nepremičnine, bančni depoziti, krediti, garancije in podobno).
    Prvi vlagatelj opozarja na dejstvo, da je v Sloveniji več kot 20 družb, ki imajo v svojem programu tudi pripomočke, ki se uporabljajo pri zdravljenju zavarovanih oseb z inkontinenco ter da so se na razpis prijavili samo trije ponudniki (do dneva odpiranja je naročnik prejel samo tri ponudbe), kar je dokaz o diskriminatornosti postavljenega pogoja.
    Prvi vlagatelj dodaja, da naročnik sporni pogoj utemeljuje s tem, da gre za denarno velike mesečne transakcije, kar naj bi pomenilo za ponudnika težko breme, vendar pa si tudi ponudniki lahko od svojih dobaviteljev zagotovijo vsaj enake, če ne ugodnejše plačilne pogoje. Naročnik izhaja iz predpostavke, da mora ponudnik naročniku ob začetku posla dostaviti blago v vrednosti 114.000.000,00 SIT, ne da bi zato dobil od naročnika na račun en sam tolar. Prvi vlagatelj se s tem strinja, vendar opozarja na dejstvo, da to ne pomeni, da mora ponudnik plačati svojemu dobavitelju, preden mu ne plača naročnik. Naročnikove navedbe pa pomenijo tudi, da bi zadostoval že cenzus dvomesečnega obsega posla (114.000.000,00 SIT) in ne cenzus v polni vrednosti naročila (684.000.000,00 SIT).
    Z naročnikovimi navedbami, da se mora ponudnik, ki ne dosega zahtevanega cenzusa posla, povezovati z drugim ponudnikom, se prvi vlagatelj strinja in dodaja, da to velja za vse ponudnike, ker se morajo povezati s tujim partnerjem, ki je običajno proizvajalec, saj je v Sloveniji samo en proizvajalec tovrstnih proizvodov.
    Prvi vlagatelj opozarja, da v sklepu Državne revizijske komisije, št. 018-131/01-25-1063, ne gre za identično dejansko stanje kot v tem primeru. Prvi vlagatelj se strinja z mnenjem Državne revizijske komisije v navedenem sklepu, da ima naročnik pravico, da razlikuje ponudnike in njihove ponudbe, vendar mora vnaprej povedati, katere okoliščine na strani ponudnika ali predmeta pogodbe so zanj relevantne in so hkrati objektivno opravičljive. Naročnik pa tega ni storil in je sporni pogoj objavil šele 13 dni pred oddajo ponudb, brez kakršnekoli utemeljitve, katere okoliščine so zanj relevantne. Naročnikov pogoj ni objektivno opravičljiv, naročnik pa je svojo utemeljitev prilagodil navedenemu sklepu Državne revizijske komisije in uporabil vse tam navedene elemente v svoji utemeljitvi. Prvi vlagatelj dodaja, da želi naročnik zožiti krog ponudnikov na finančno najmočnejše gospodarske subjekte v določeni dejavnosti in zato predlaga Državni revizijski komisiji, naj ne sledi takemu razlogovanju naročnika, saj se sprašuje, ali bo v Sloveniji sploh še možno izvesti razpis, kjer ne bo naročnik postavil pogoja doseganja prometa in s tem izločil vsa manjša podjetja.
    Prvi vlagatelj naročniku očita, da je šele 13 dni pred rokom za oddajo ponudb dopolnil razpisne pogoje, zaradi česar je imel že s pridobitvijo razpisne dokumentacije določene stroške, ki jih ne bi imel, če bi naročnik prej objavil in utemeljil vse svoje pogoje, na podlagi česar bi se lahko odločil ali bo sploh sodeloval v postopku oddaje javnega naročila. Prvi vlagatelj zato nasprotuje stroškom naročnika v zvezi s tem zahtevkom za revizijo, ker bi se jim bilo mogoče s pravočasno objavo dopolnitev in pojasnil tudi izogniti. Prvi vlagatelj opozarja, da je naročnik priglasil tudi pavšalne stroške ekspertne družbe, ki jih ni mogoče preveriti.

    Prvi vlagatelj v obvestilu o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo tudi zahteva povrnitev stroškov plačane takse, v višini 100.000,00 SIT ter odvetniških stroškov pri sestavi zahtevka za revizijo in tega odgovora, v višini 120.000,00 SIT.

    Naročnik je z dopisom, št. 8001-165/03, z dne 06.05.2003, odstopil zahtevek za revizijo prvega vlagatelja skupaj z dokumentacijo Državni revizijski komisiji. Naročnik v dopisu predlaga, da se Državna revizijska komisija pri presoji zahtevka omeji na vsebino zahtevka za revizijo v obliki in vsebini, kot je bila predložena naročniku. Naročnik obenem priglaša tudi stroške objave spremembe rokov oddaje v Uradnem listu RS, v višini 19.080,00 SIT.


    Zoper naročnikovo odločitev o spremembi razpisnih pogojev je tudi drugi vlagatelj dne 17.04.2003 vložil zahtevek za revizijo v katerem navaja, da je naročnik v Uradnem listu RS, št. â??, z dne â??, objavil javni razpis za predmetno javno naročilo v katerem je med drugim navedeno, da bo javno odpiranje ponudb dne 11.04.2003 ob 10.00 uri, ponudniki pa morajo oddati ponudbe do dne 10.04.2003 do 12.00 ure. S telefaks sporočilom, z dne 07.04.2003, ki ga je drugi vlagatelj prejel dne 08.04.2003, to je le štiri dni pred rokom za oddajo ponudb je naročnik obvestil ponudnike, da zaradi spremembe razpisne dokumentacije podaljšuje rok za predložitev ponudb in sicer na dan 23.04.2003, vse spremembe razpisne dokumentacije pa bodo objavljene v Uradnem listu RS. Naročnik je v Uradnem listu RS, št. â??, z dne â??, objavil popravek s tem, da je objavil nov datum za predložitev in odpiranje ponudb. Poleg tega je naročnik objavil nove pogoje, ki jih morajo ponudniki upoštevati pri pripravi ponudbe, da se bo štela za pravilno. Z objavo novih pogojev je naročnik kršil temeljna načela javnega naročanja. Ne gre spregledati dejstva, da je naročnik po tem, ko mu je bilo znano kateri potencialni ponudniki so dvignili razpisno dokumentacijo, zaostril pogoje in jih očitno pisal na kožo določenemu ponudniku.
    Naročnik je postavil dodatno zahtevo, da mora ponudnik imeti sklenjeno veljavno pogodbo s proizvajalcem, principalom ali dobaviteljem ponujene opreme. S takšno zahtevo naročnik krši načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki, saj je popolnoma neupravičeno omejil postopek tako, da mora imeti ponudnik sklenjeno pogodbo direktno s proizvajalcem, principalom ali dobaviteljem, čeprav to ni nujno za dobro izvedbo posla oziroma javnega naročila.
    Naročnik je nadalje postavil zahtevo, da mora imeti ponudnik najmanj šest redno zaposlenih delavcev, od tega štiri osebe za logistiko pri dobavi opreme in dve osebi za sprejem naročil. Vsaka prijavljena redno zaposlena oseba pa mora imeti vsaj dve leti delovnih izkušenj. Tudi v tem primeru je naročnik postavil pogoj, ki ponudnikom onemogoča nadaljnje sodelovanje v postopku, saj naročnik od ponudnikov zahteva, da imajo redno zaposlene delavce, ki jih sicer ponudnik lahko nadomesti z dvema osebama, ki sta zunanja sodelavca, vendar pa morata biti zaposlena v ekspresni dostavi druge družbe. Naročnik tako v nasprotju s 7. členom ZJN-1 privilegira večje ponudnike, ki imajo zaposlene delavce, kljub temu da redna zaposlitev še ne pomeni kvalitetne izvedbe javnega naročila, saj ima lahko ponudnik delavce s katerimi ima sklenjeno na primer delovršno pogodbo ali pa sodeluje s študenti, dijaki in podobno.
    Naročnik nadalje v zaostrenih pogojih glede tehnične sposobnosti izvedbe predmeta javnega naročila zahteva, da ima ponudnik vsaj dve ustrezni prevozni sredstvi (vozili) za dostavo pošiljk. Res je, da je ta pogoj lahko nadomeščen s predložitvijo pogodbe sklenjene z izvajalcem ekspresne dostave pošiljk, vendar pa je potrebno opozoriti, da je pogoj omejujoč in ponovno onemogoča določenemu številu ponudnikov sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila. V tem delu pogoj dopušča tudi možnost različnih interpretacij, saj je naročnik postavil zahtevo, da ima ponudnik ustrezni prevozni sredstvi za dostavo pošiljk ni pa določil, kakšno prevozno sredstvo je to oziroma ne postavlja vsaj minimalnih tehničnih zahtev v tem delu. Iz navedenega izhaja, da lahko tako postavljen pogoj privede do tega, da naročnik po subjektivni presoji izloči ponudnika iz nadaljnjega postopka zaradi ugotovitve, da ta razpolaga z neustreznim vozilom.
    Naročnik nadalje zahteva, da ponudniki izkažejo svojo finančno sposobnost tako, da predložijo BON-1/P, iz katerega mora biti razvidno, da je ponudnik v zadnjem poslovnem letu dosegel realizacijo vsaj v višini ocenjene vrednosti predmetnega javnega naročila, ki je 570.000.000,00 SIT. S takšno omejitvijo naročnik manjšim in srednje velikim ponudnikom, ki prav tako lahko dobavijo kvalitetno blago po ugodni ceni onemogoča sodelovanje pri oddaji javnega naročila. Pogoj, ki ga zahteva naročnik ne daje nobene garancije, da bo izbrani ponudnik lahko kvalitetno izvršil javno naročilo. še več, naročnik s takšnim pogojem dejansko onemogoča in preprečuje ponudnikom, da bi lahko uveljavili nov in kvaliteten izdelek v postopkih oddaje javnih naročil na slovenskem trgu.
    Drugi vlagatelj ponovno poudarja, da je navedene diskriminatorne pogoje naročnik določil po tem, ko mu je bilo že popolnoma jasno in znano, kdo so potencialni ponudniki, ki so dvignili razpisno dokumentacijo. Naročnik je s spremembo razpisne dokumentacije postopek omejil do te mere, da lahko spremenjenim pogojem zadosti le eden oziroma dva ponudnika v Sloveniji, kar predstavlja kršitev načela zagotavljanja konkurence med ponudniki, ki je določeno v 5. členu ZJN-1. Naročnik je določil takšne pogoje, ki v zvezi s konkretnim poslom niso objektivno opravičljivi in omejujejo konkurenco. Drugi vlagatelj se pri svoji argumentaciji tudi sklicuje na sklep Državne revizijske komisije, št. 018-27/03-22-248, z dne 18.02.2003.
    Drugi vlagatelj še dodaja, da je naročnik s svojim ravnanjem ponudnikom povzročil tudi neupravičene stroške, saj jih je o spremenjenih pogojih (ne pa tudi o tem, kakšni so ti pogoji) obvestil štiri dni pred dnevom odpiranja ponudb, nove pogoje pa dejansko objavil na dan predvidenega odpiranja ponudb. Dejstvo je, da so ponudniki in tako tudi drugi vlagatelj že imeli pripravljene vse dokumente in ponudbeno dokumentacijo vključno z bančnimi garancijami in sicer do te mere, da večina potencialnih ponudnikov zaradi diskriminatornih pogojev ne more več kandidirati na konkretnem javnem razpisu.

    Na podlagi vsega navedenega drugi vlagatelj predlaga, da se prekličejo pogoji, ki jih je naročnik objavil v Uradnem listu RS, št. â??, z dne â??, in se vzpostavi prvotno stanje, torej da so v veljavi pogoji, ki so bili objavljeni v Uradnem listu RS, št. â??, z dne â??, oziroma podrejeno, da se v celoti razveljavi postopek oddaje predmetnega javnega naročila.

    Drugi vlagatelj je v zahtevku za revizijo priglasil tudi odvetniške stroške za sestavo zahtevka za revizijo v višini 240.000,00 SIT (2000 odvetniških točk z 20% davkom na dodano vrednost) in stroške plačane takse v višini 100.000,00 SIT.

    Naročnik je s sklepom, ki je brez datuma (drugi vlagatelj ga je prejel dne 05.05.2003) zahtevek za revizijo drugega vlagatelja zavrnil kot neutemeljen. V sklepu naročnik na vlagateljeve navedbe, da je kršil zakon s tem, ko naj bi podaljšal rok za oddajo ponudbe in o tem obvestil ponudnike le 4 dni pred rokom oddaje, odgovarja, da je ravnal skladno s četrtim in petim odstavkom 25. člena ZJN-1, saj je razpisno dokumentacijo spremenil in dopolnil manj kot 6 dni pred rokom (kar je njegova legitimna pravica), o tem pravočasno obvestil vse potencialne ponudnike in spremembo objavil v Uradnem listu RS.
    Naročnik meni, da je spremenjene pogoje sposobno izpolniti večje število potencialnih ponudnikov, zato ne gre za priviligiranje določenega ponudnika, saj je krog ponudnikov omejen na vsaj 10 ponudnikov in po naročnikovem mnenju je pri takem številu potencialnih ponudnikov težko govoriti o neupravičeni diskriminaciji ponudnikov. Naročnik pojasnjuje, da je z objavo pogojev zgolj uskladil razpisno dokumentacijo tako, da je zadostil pogojem, ki jih je po zakonu dolžan preveriti (kot to določa 41. člen ZJN-1). Naročnik navaja, da pred tem popravkom ni imel v razpisni dokumentaciji niti enega pogoja s katerim bi preverjal finančno, poslovno, kadrovsko oziroma tehnično sposobnost izvedbe javnega naročila.
    Naročnik dodaja, da je kot dober gospodar dolžan preveriti sposobnost ponudnikov za dobavo tako velike količine blaga in meni, da brez ustrezne pogodbe z dobaviteljem, principalom ali proizvajalcem, ki bi mu zagotavljala tak obseg rednih dobav, ne more oddati naročila, ker ne more prepustiti odvisnost dobave od trenutnih razmer ponudbe in povpraševanja na trgu.
    Naročnik nadaljuje, da mu pravico do preverjanja poslovne sposobnosti izvedbe posla dovoljuje 41. člen ZJN-1, pravico do preverjanja poslovne povezave pa tretji odstavek 54. člena ZJN-1.
    Naročnik pojasnjuje, da je njegova zahteva glede minimalnega števila potrebnih kadrov, ki bodo sposobni izvesti javno naročilo, utemeljena. Naročnik navaja, da od ponudnika zahteva redno zaposlene delavce, ker spremljanje naročanja in nadaljnja obdelava naročila ni predmet, ki bi ga lahko zaupal nerednemu delovnemu razmerju v ponudnikovih vrstah. Poleg tega navaja naročnik, da je v predmetnem javnem razpisu zahteval tudi šolanje in nudenje inštruktaže za uporabo predmeta javnega naročila na lokacijah uporabnikov, kar po naročnikovem mnenju, lahko zagotovijo le ponudnikovi kadri. Naročnik meni, da razvoz na 100 lokacij in brezhibno obvladovanje skladiščnih manipulacij, upravičujeta njegovo zahtevano minimalno število kadra, poleg tega pa je potrebno tovor na lokaciji uporabnikov tudi razložiti v njihova skladišča, za kar sta potrebni vsaj dve osebi na vozilo. Naročnik dodaja, da vlagateljev očitek prikrojevanja tega pogoja konkretnemu ponudniku ne drži, saj naročnik ne zahteva vseh teh kadrov kot obvezen pogoj, temveč omogoča alternativne rešitve, saj lahko ponudnik odda celotno logistiko ustreznemu pogodbenemu partnerju - npr. ekspresni dostavi. Naročnik še dodaja, da zgolj postavlja minimalne pogoje, ki so nujni za uspešno izvajanje posla in da ne priviligira večjih ponudnikov.
    Naročnik nadaljuje, da je ustreznost minimalnih tehničnih zahtev za vozili, glede na vrsto in obseg opreme dovolj dobro definirana, saj je zahtevano vsaj osebno vozilo. Navedeni pogoj je torej funkcijsko v celoti definiran.
    Naročnik meni, da zahtevani finančni pogoj, ki se nanaša na finančne zmožnosti ponudnikov, ni niti protizakonit niti neupravičeno diskriminatoren do ponudnikov. V svoji obrazložitvi utemeljenosti tega pogoja, naročnik navaja dejstva in razloge, ki jih je navedel že v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo prvega vlagatelja. Naročnik dodaja, da nikjer v razpisni dokumentaciji ne omejuje uveljavitve novega izdelka.
    Glede vlagateljevih navedb, da naj bi ponudnikom, ki so že imeli pripravljene dokumente, pa se sedaj ne morejo prijaviti na predmetno javno naročilo, naročnikovo ravnanje (sprememba razpisne dokumentacije) povzročilo stroške le-ta navaja, da v tem primeru ne gre za kršitev ZJN-1 ter da imajo ponudniki vedno možnost oddati ponudbo kot partnerji, glavni izvajalci ali podizvajalci in da vsak ponudnik nosi stroške priprave ponudbe. Naročnik nadaljuje, da ker do oddaje ponudb sploh še ni prišlo je težko presojati o tem, kdo dejansko sploh je ponudnik in ali bi določen potencialni ponudnik sploh vložil ponudbo.

    Naročnik tudi priglaša svoje stroške, ki jih je utrpel zaradi vloženega zahtevka za revizijo, in sicer stroške pošiljanja obvestila o ustavitvi postopka (v sklepu ni opredeljena višina zahtevane povrnitve teh stroškov), stroške obravnave revizijskega zahtevka in priprave odgovora na revizijo pri najemu ekspertne družbe v višini 200.000,00 SIT in stroške objave novega datuma oddaje in odpiranja ponudb v Uradnem listu Republiki Sloveniji (po tarifi objav Uradnega lista RS) ter pošiljanja popravka (priporočeno s povratnico) ponudnikom, ki so dvignili razpisno dokumentacijo (v sklepu ni opredeljena višina zahtevane povrnitve teh stroškov).

    Drugi vlagatelj je z dopisom, z dne 08.05.2003, skladno s prvim odstavkom 17. člena ZRPJN, naročnika obvestil, da nadaljuje postopek pred Državno revizijsko komisijo. Drugi vlagatelj v dopisu ponovno povzema navedbe iz zahtevka za revizijo in dodaja, da so bile spremembe razpisne dokumentacije objavljene v Uradnem listu RS, št. 35/03, z dne 11.04.2003, to je en dan po roku za oddajo ponudb, ki je bil določen v prvotnem razpisu. Naročnik je s svojim ravnanjem kršil 25. člen ZJN-1, ki določa, da po preteku roka za oddajo ponudb, naročnik ne sme več spreminjati ali dopolnjevati razpisne dokumentacije. Z obvestilom, ki ga je naročnik poslal po telefaksu je ponudnikom samo sporočil, da se podaljšuje rok za oddajo ponudb ni pa sporočil razloga, zaradi katerega se rok podaljšuje.
    Drugi vlagatelj nadaljuje, da je že prvotna razpisna dokumentacija vsebovala vse elemente, ki jih določata 41. člen in 42. člen ZJN-1, zato so neutemeljene naročnikove navedbe, da razpisna dokumentacija ni vsebovala niti enega pogoja, ki bi preverjal finančno, poslovno, kadrovsko oziroma tehnično sposobnost izvedbe posla.
    Tudi pogoj, da ima ponudnik sklenjeno pogodbo z dobaviteljem je brezpredmeten, saj se registracija pri Uradu za zdravila izvede samo na podlagi sklenjene pogodbe o ekskluzivni dobavi za določene artikle na določenem ozemlju, zato je le-ta zadosten dokaz, da ima ponudnik že sklenjeno ekskluzivno pogodbo o dobavljanju določenega blaga na določenem trgu. Urad za zdravila izdaja v skladu z Zakonom o zdravilih in medicinskih pripomočkih (Uradni list RS, št. 101/99, 70/00, 07/02 in 67/02; v nadaljevanju: ZZMP) ter Pravilnikom o medicinskih pripomočkih (Uradni list RS, št. 82/00 in 06/02; v nadaljevanju: pravilnik) ustrezna potrdila po točno določenem postopku in na podlagi navedenih listin, takšna registracija pa je podlaga, da se blago sploh lahko uvozi v Republiko Slovenijo. Drugi vlagatelj dodaja, da so podatki, ki jih je naročnik zahteval v zvezi z navedenimi pogodbami poslovna skrivnost in jih od ponudnikov ne more zahtevati.
    Glede kadrovskih zahtev drugi vlagatelj navaja, da so za naročnika bolj pomembni kadri, ki fizično nakladajo in razkladajo blago, ki je predmet javnega naročila kot pa kadri, ki jih kot obvezne za opravljanje razpisane dejavnosti predpisuje ZZMP. Prav tako ne držijo naročnikove navedbe, da pri izvedbi javnega naročila zahteva tudi šolanje in inštruktažo za uporabo predmeta javnega naročila na lokacijah uporabnikov, kar lahko zagotovijo le ponudnikovi kadri. Možnost šolanja in inštruktaže je le in samo kot možnost predvidena v drugem odstavku 8. člena vzorca pogodbe s tem, da šolanje in inštruktažo izbrani ponudnik opravi le na zahtevo naročnika ali uporabnika.
    Povsem pavšalen in neutemeljen je tudi odgovor naročnika v delu, ki se nanaša na dostavo pošiljk in s tem zahtevanih vozil za uspešno izvedbo javnega naročila.
    Glede postavljenega pogoja, ki se nanaša na realizacijo v preteklem letu pa drugi vlagatelj dodaja, da znesek realizacije nikakor ni pokazatelj ali je ponudnik sposoben tekoče pokrivati vse stroške dobave ter tekoče stroške poslovanja in obenem nemoteno oskrbovati naročnika glede na roke plačila, ki jih nudi ponudnikov dobavitelj ter zamik v plačilu, ki ga zahteva naročnik. Realizacija torej pomeni samo fakturiranje ponudnikov, kar pa ne pomeni, da je ponudnik z visoko realizacijo tudi likviden in solventen, saj lahko pri veliki realizaciji ustvarja tudi veliko izgubo. V tem delu je naročnik sam s seboj v nasprotju, saj v 6. točki 8. člena razpisne dokumentacije zahteva, da ponudniki predložijo potrjen obrazec BON-1/P, ki na dan odpiranja ponudb ne sme biti starejši od dveh mesecev, v popravku razpisne dokumentacije pa naročnik v 19. točki 8. člena zahteva predložitev BON 1/P za zadnje poslovno leto. Ob tem pa ne gre spregledati dejstva, da naročnik od ponudnikov zahteva tudi predložitev bančne garancije za resnost ponudbe, ob podpisu pogodbe pa tudi bančno garancijo za dobro izvedbo posla, kar je instrument zavarovanja v primeru neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani izbranega ponudnika.
    Drugi vlagatelj še dodaja, da ga je naročnik pred izdajo sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo na sestanek v zvezi z morebitnim umikom zahtevka za revizijo kljub temu, da je v 17. členu razpisne dokumentacije določeno, da naročnik s potencialnimi ponudniki v času razpisa ne sme sodelovati oziroma komunicirati.
    Drugi vlagatelj še navaja, da so bili vsi pogoji postavljeni naknadno, ko je naročnik že preveril vse potencialne ponudnike, ki so dvignili razpisno dokumentacijo na podlagi javno dostopnih podatkov o vseh elementih, ki se nanašajo na novo postavljene pogoje. Iz navedenega izhaja, da je naročnik favoriziral manjše število ponudnikov.
    Drugi vlagatelj oporeka tudi s strani naročnika priglašenim stroškom, saj zanje ni navedel nikakršnih dokazov, stroški pa so tudi v celoti nedefinirani.

    Drugi vlagatelj tudi zahteva povrnitev stroškov za vložitev zahteve za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo v višini 240.000,00 SIT (2000 odvetniških točk z 20% davkom na dodano vrednost).

    Naročnik je z dopisom, št. 0203-060/2003, z dne 12.05.2003, odstopil zahtevek za revizijo drugega vlagatelja skupaj z dokumentacijo Državni revizijski komisiji. Naročnik v dopisu predlaga, da Državna revizijska komisija ob smiselni uporabi petega odstavka 3. člena ZRPJN skladno s 300. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št.26/99, 12/03; v nadaljevanju: ZPP) zaradi istega dejanskega stanja ter navedb istih kršitev v določenih točkah v skladu z načelom hitrosti postopka o obeh vloženih zahtevkih za revizijo odloči z enim sklepom.
    Naročnik tudi ugovarja spremembi zahtevka za revizijo in Državni revizijski komisiji predlaga, da se pri presoji zahtevka za revizijo omeji na obliko in vsebino, kot je bila predložena naročniku. Naročnik obenem priglaša tudi stroške objave spremembe rokov oddaje v Uradnem listu RS, v formatu 30 vrstic A4 besedila (1 vrstica po ceniku Uradnega lista RS znaša 530 SIT brez davka na dodano vrednost), kar znaša 15.900,00 SIT in z vključenim 20% davkom na dodano vrednost skupaj 19.080,00 SIT.


    Državna revizijska komisija je z dopisom, št. 018-100/03-22-706, z dne 16.05.2003, na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZRPJN Urad Republike Slovenije za zdravila zaprosila za pojasnilo o tem, ali je glede na določbe pozitivne zakonodaje za registracijo blaga, ki je predmet javnega naročila pri Uradu za zdravila pogoj tudi predložitev sklenjene pogodbe o ekskluzivni dobavi za določeno blago na določenem ozemlju in ali je takšen dokument nesporen dokaz, da je med proizvajalcem oziroma principalom ali dobaviteljem že sklenjena ekskluzivna pogodba o dobavi določenega blaga na določenem trgu.

    Urad Republike Slovenije za zdravila je z dopisom, št. 99-66/2003, z dne 18.05.2003, Državni revizijski komisiji posredoval zahtevano pojasnilo.


    Državna revizijska komisija je o obema vloženima zahtevkoma za revizijo odločila z istim sklepom, glede na to, da sta naročnik in predmet javnega naročila ista.


    Po pregledu celotne dokumentacije o vodenju postopka oddaje javnega naročila, proučitvi utemeljenosti navedb obeh vlagateljev in naročnika ter pojasnila Urada Republike Slovenije za zdravila, je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

    Državna revizijska komisija je pri presoji zahtevkov za revizijo upoštevala določila 2. in 3. odstavka 19. člena ZRPJN, ki določata: "(2) Državna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka za revizijo. Državna revizijska komisija odloča, ob upoštevanju meja zahtevka za revizijo, tudi o kršitvah, za katere vlagatelj ni vedel ali ni mogel vedeti, pa so vplivale na odločitev naročnika o dodelitvi naročila.
    (3) V primeru kršitev temeljnih načel javnega naročanja izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi.".


    Državna revizijska komisija je v postopku oddaje javnega naročila preverila, ali je zahtevek za revizijo prvega vlagatelja dopusten in ali je prvi vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka. Prvi vlagatelj ima kot potencialni ponudnik, ki je tudi dvignil razpisno dokumentacijo v skladu z 9. členom ZRPJN, interes za dodelitev predmetnega javnega naročila in bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je ta aktivno legitimiran kot stranka v postopku in upravičen do vložitve revizijskega zahtevka.

    Prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje neutemeljenost naročnikove odločitve o spremembi razpisnih pogojev v delu, ki se nanaša na ugotavljanje finančne sposobnosti ponudnikov za izvedbo javnega naročila, zato je Državna revizijska komisija v revizijskem postopku pri presoji utemeljenosti navedb prvega vlagatelja morala odgovoriti na vprašanje, ali je naročnik pri določitvi oziroma spremembi pogoja, ki je predmet spora ravnal v skladu z določbami ZJN-1. Pri tem Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je naročnik v popravku razpisne dokumentacije, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. â??, z dne â??, pod številko objave Ob-â??, med drugim 8. člen navodil ponudnikom spremenil tako, da je prvemu odstavku dodal tudi 19. točko z zahtevo vsakemu ponudniku: "Da na področju finančne sposobnosti izvedbe posla izkaže, da je v zadnjem poslovnem letu oz. v zadnjem poslovnem letu, ki je navedeno v priloženem obrazcu BON1/P, dosegal realizacijo vsaj v višini ocenjene vrednosti javnega naročila brez DDV (presoja se realizacija, razvidna iz predloženega obrazca BON1/P - v njem je navedena realizacija brez DDV). Z zahtevano realizacijo glede na preteklo obdobje ponudnik izkaže, da bo sposoben tekoče pokrivati vse stroške dobave ter tekoče stroške poslovanja in obenem nemoteno oskrbovati naročnika glede na roke plačila, ki jih nudi ponudnikom dobavitelj ter zamik v plačilu, ki ga zahteva naročnik."
    ZJN-1 v 12. točki 3. člena opredeljuje pogoj kot element, ki mora biti v ponudbi v celoti izpolnjen na način, kot je predviden v razpisni dokumentaciji in je izključne narave, kar pomeni, da mora naročnik v skladu z določilom 41. člena ZJN-1 iz postopka izločiti ponudbo, ki zahtevanih pogojev ne izpolnjuje. Vendar pa pri določitvi pogojev naročnik ni v celoti avtonomen, pač pa je omejen s temeljnimi načeli javnega naročanja, zlasti z načelom enakopravnosti ponudnikov oziroma prepovedi diskriminacije. Zakon namreč naročniku nalaga obveznost, da zagotovi, da med ponudniki v vseh elementih in fazah postopka oddaje javnega naročila ni razlikovanja ter, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo ponudnikov (7. člen ZJN-1). Slednje je na temelju vloženega zahtevka za revizijo predmet odločanja v konkretnem postopku oddaje javnega naročila. Kot navaja prvi vlagatelj, znesek letne realizacije v navedeni višini pomeni prilagoditev razpisnega pogoja določenemu ponudniku ali ponudnikom, kar pomeni, da lahko sodelujejo pri javnem razpisu le večja podjetja, hkrati pa navedeni pogoj ni neposredno povezan z dejansko sposobnostjo ponudnika, da tekoče pokriva vse stroške dobave ter tekoče stroške poslovanja, kar je pogoj za nemoteno oskrbovanje naročnika.
    Naročnik ustreznost navedenega pogoja za presojo finančne sposobnosti ponudnikov za izvedbo predmetnega javnega naročila utemeljuje z navedbo, da ponudnik z zahtevano realizacijo glede na preteklo obdobje izkaže, da bo sposoben pokrivati vse stroške dobave ter tekoče stroške poslovanja in obenem nemoteno oskrbovati naročnika glede na roke plačil, ki jih nudi ponudnikov dobavitelj ter zamik v plačilu, ki ga zahteva naročnik. Državna revizijska komisija se strinja z naročnikovo navedbo v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo, da finančna obveznost ponudnika ni zanemarljiva. Državna revizijska komisija pa nadalje ugotavlja, da se ni mogoče strinjati z naročnikom, da je sposobnost ali nesposobnost ponudnika za zagotovitev finančnih sredstev za (vsaj) dvomesečno realizacijo posla mogoče presojati z višino realizacije v zadnjem poslovnem letu. Namreč, določen ponudnik bi na primer lahko izpolnjeval zahtevani pogoj, hkrati pa bi bila vprašljiva njegova plačilna sposobnost, kot posledica slabega poslovanja. Tako bi lahko ponudnik izkazoval izgubo v svojem poslovanju (kljub realizaciji v zahtevani višini podjetje ne bi s prihodki pokrivalo vseh odhodkov), nadalje bi lahko iz večje predhodne realizacije tudi izvirale večje neizterljive terjatve, kar ima negativni vpliv na finančni tok v podjetju. Vse navedeno pa bi se lahko tudi odrazilo v neprimerni kapitalski ustreznosti virov sredstev, ki jih podjetje uporablja pri svojem poslovanju (razmerje med dolžniškim in lastniškim kapitalom, ki je izkazano v bilanci stanja), kar bi lahko ogrožalo njegovo sposobnost za financiranje izvedbe javnega naročila iz lastnih ali/in tujih finančnih virov. Nasprotno pa je lahko ponudnik, ki ne izkazuje realizacije v preteklem letu v zahtevanem znesku, sposoben zagotoviti financiranje razpisanega posla, saj bi na primer lahko imel na razpolago več lastnih finančnih sredstev kot prej naveden ponudnik, zaradi višje stopnje dobičkovnosti prihodkov oziroma realizacije (dobiček/prihodki), kar neposredno povečuje razpoložljivost finančnih sredstev in s tem tudi plačilno sposobnost. Nadalje bi lahko ponudnik izkazoval primerno kapitalsko ustreznost virov sredstev, ki jih uporablja pri poslovanju (razmerje med dolžniškim in lastniškim kapitalom, ki je izkazano v bilanci stanja), kar povečuje možnost za financiranje izvedbe javnega naročila ob uporabi lastnih finančnih virov in/ali tujih finančnih virov.
    V konkretnem primeru Državna revizijska komisija na podlagi navedenega pritrjuje vlagatelju, da postavljeni finančni pogoj ni zagotovilo, da je ponudnik sposoben tekoče pokrivati vse stroške dobave, tekoče stroške poslovanja in obenem nemoteno oskrbovati naročnika ter nadalje, da lahko ponudnik svojo finančno sposobnost izkazuje na več načinov, ne samo z višino ustvarjenega prometa (drugo premoženje, vrednostni papirji, nepremičnine, bančni depoziti, krediti, akreditivi, garancije in podobno). Namreč, kot je že prej prikazano, ni nujno, da ima višja realizacija za posledico tudi večje zagotovilo za finančno sposobnost izvedbe javnega naročila. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik lahko v razpisni dokumentaciji postavi finančne pogoje za izvedbo javnega naročila ob upoštevanju zahtevnosti in obsega javnega naročila, vendar pa mora pri tem ravnati na način, da neupravičeno ne omejuje konkurence med ponudniki. Ob tem gre dodati, da lahko naročnik za presojo finančne sposobnosti izvedbe javnega naročila uporabi različne podatke iz računovodskih izkazov in jih tudi prouči oziroma analizira, osnove te analize pa so podane na primer v Slovenskem računovodskem standardu 29 (Slovenski računovodski standardi, Uradni list RS, št. 107/01). Za finančno zmožnost izvedbe posla je torej bistveno ali ima ponudnik na razpolago dovolj finančnih sredstev (iz lastnih ali/in tujih virov) in to je mogoče presojati z namenom ugotavljanja finančne sposobnosti za izvedbo javnega naročila.
    Glede naročnikove navedbe, da omenjeni pokazatelj ne predstavlja le ugotavljanje finančne sposobnosti ponudnika, ampak pomeni tudi to, da je ponudnikova realizacija na trgu prilagojena njegovim zmogljivostim tako v kadrovskem smislu kot tudi v smislu drugih resursov, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik zahteve, ki so povezane s potrebnimi zmogljivostmi ponudnika, že postavil v drugih točkah 8. člena navodil ponudnikom (16. točka, 17. točka ter 18. točka). Navedene zahteve pa so usmerjene predvsem v presojo logističnih zmogljivosti za izvedbo javnega naročila in ne proizvajalnih zmogljivosti. Navedeno seveda izhaja iz predmeta javnega naročila in dejstva, da potencialni ponudniki praviloma sami ne proizvajajo izdelkov, ki so predmet javnega naročila. Hkrati pa Državna revizijska komisija dodaja, da tudi v primeru, če bi za izvedbo javnega naročila bile potrebne lastne proizvajalne zmogljivosti, bi bila vprašljiva ustreznost merjenja le-te z realizacijo v preteklem obdobju.
    Ob navedenem Državna revizijska komisija še dodaja, da je naročnikovo sklicevanje na sklep Državne revizijske komisije, št. 018-131/01-25-1063 neprimerno, ker je v navedenem sklepu Državna revizijska komisija odločala ob drugačnem dejanskem stanju, saj je bil drugačen predmet javnega naročila, drugačna višina razpisanega posla in drugačna višina zahtevane realizacije ob bistveno drugačnem (višjem) letnem obsegu trgovanja na trgu.

    Državna revizijska komisija na podlagi navedenega zaključuje, da pomeni opisano naročnikovo ravnanje kršitev načela zagotavljanja konkurence med ponudniki, ki je opredeljeno v 5. členu ZJN-1. Prvi odstavek 5. člena ZJN-1 namreč določa: "Naročnik ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati možnih ponudnikov z neupravičeno uporabo omejitvenega postopka ali z uporabo diskriminatornih meril in mora pri tem ravnati skladno s predpisi o varstvu konkurence."
    Naročnik je s takšnim ravnanjem kršil tudi načelo enakopravnosti ponudnikov, ki je opredeljeno v 7. členu ZJN-1. V prvem odstavku navedenega člena je določeno: "Naročnik mora zagotoviti, da med ponudniki v vseh elementih in fazah postopka oddaje javnega naročila ni razlikovanja." Namen pravil o javnih naročilih je zagotoviti vsem ponudnikom enakopraven položaj pri konkuriranju za pridobitev javnega naročila. Enakopravnost pa ne pomeni, da se želi vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in drugih danosti je dejanski položaj ponudnikov različen. Prednosti, ki jih dajejo te danosti, je dovoljeno upoštevati. Naročnik sme in mora razlikovati ponudnike in njihove ponudbe, vendar pa lahko določi le takšne pogoje in merila, ki so v zvezi z določenim poslom objektivno opravičljiva. Niso torej dovoljeni takšni pogoji, ki izločujejo ponudbe brez objektivno opravičljivih razlogov ter preprečujejo konkurenco.


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod točko 1. izreka tega sklepa.


    Dopolnitev zahtevka za revizijo z novotami, ki jih je prvi vlagatelj podal v pritožbi in zahtevi za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo, z dne 29.04.2003, pa Državna revizijska komisija pri presojanju ne more upoštevati, saj je glede teh nastopila prekluzija. Podlago odločitve naročnika o zahtevku za revizijo tvorijo le tista dejstva, ki so bila navedena, in le tisti zahtevki, ki so bili postavljeni do odločanja v zvezi z zahtevkom za revizijo pred naročnikom. Do tega trenutka morajo biti podane vse procesne predpostavke za dopustnost zahtevka za revizijo in utemeljenost zahtevka za revizijo se presoja po tem trenutku. Naročnik odloči o zahtevku za revizijo (ex nunc). V kolikor vlagatelj ni zadovoljen z odločitvijo naročnika, lahko v skladu s 17. členom ZRPJN zahteva nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo, ne more pa postavljati novih dejstev in novih zahtevkov, saj s temi dejstvi in zahtevki ni bil seznanjen naročnik tedaj, ko je sprejel svojo odločitev in o njih zato tudi ni mogel odločati. Citirano pravilo udejanja eno izmed temeljnih načel revizije postopkov javnega naročanja - načelo hitrosti in velja tako za vložitev zahtevka kot tudi za morebitno dopolnitev zahtevka. Nasprotno tolmačenje pa bi postavilo določbo o predhodnem odločanju naročnika o revizijskem zahtevku kot (v) nepotrebno zavlačevanje postopka. Zaradi navedenega se Državna revizijska komisija ni spuščala v meritorno obravnavo v tem delu. Državna revizijska komisija dodaja, da bi prvi vlagatelj novote iz nadaljevanja lahko uveljavljal kvečjemu na način, da bi znotraj rokov, določenih v 12. členu ZRPJN, vložil "nov" zahtevek za revizijo oziroma zahtevek za revizijo dopolnjeval znotraj teh rokov.
    Zaradi zgoraj navedenega je bilo potrebno pritožbo prvega vlagatelja, z dne 29.04.2003, v skladu s 1. alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN zavreči.


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod točko 2. izreka tega sklepa.


    Državna revizijska komisija je v postopku oddaje javnega naročila preverila, ali je zahtevek za revizijo drugega vlagatelja dopusten in ali je drugi vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka. Drugi vlagatelj ima kot potencialni ponudnik, ki je tudi dvignil razpisno dokumentacijo v skladu z 9. členom ZRPJN, interes za dodelitev predmetnega javnega naročila in bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je ta aktivno legitimiran kot stranka v postopku in upravičen do vložitve revizijskega zahtevka.

    Državna revizijska komisija je najprej presojala vlagateljeve navedbe, ki se nanašajo na sam postopek ob spremembi razpisnih pogojev za sodelovanje na predmetnem javnem naročilu. Naročnik je namreč v Uradnem listu RS, št. â??, z dne .., objavil javni razpis za predmetno javno naročilo v katerem je med drugim navedeno, da bo javno odpiranje ponudb dne 11.04.2003 ob 10.00 uri, ponudniki pa morajo oddati ponudbe do dne 10.04.2003 do 12.00 ure. S telefaks sporočilom, z dne 07.04.2003, je naročnik obvestil ponudnike, da zaradi spremembe razpisne dokumentacije podaljšuje rok za predložitev ponudb in sicer na dan 23.04.2003, vse spremembe razpisne dokumentacije pa bodo naknadno objavljene v Uradnem listu RS. Naročnik je v Uradnem listu RS, št. â??, z dne â??, objavil popravek razpisne dokumentacije. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik s tem, ko sprememb razpisne dokumentacije ni posredoval ponudnikom, ki so dvignili razpisno dokumentacijo, ampak je njene spremembe objavil v Uradnem listu Republike Slovenije, ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 25. člena ZJN-1 v katerem je določeno: "Če naročnik v roku, določenem za predložitev ponudb, spremeni ali dopolni razpisno dokumentacijo, jo mora nemudoma brezplačno posredovati tistim ponudnikom, ki so jo že prejeli." Ob navedenem pa Državna revizijska komisija dodaja, da takšno naročnikovo ravnanje ni imelo negativnih posledic na načelo transparentnosti postopka (6. člen ZJN-1), saj so bile spremembe razpisne dokumentacije javno objavljene, ponudniki pa so bili o tem tudi obveščeni že pred prvotno določenim rokom za oddajo ponudb.

    Državna revizijska komisija je v nadaljevanju presojala navedbe drugega vlagatelja, s katerimi ta zatrjuje neutemeljenost naročnikove zahteve iz 16. točke 8. člena navodil ponudnikom, da mora ponudnik imeti sklenjeno veljavno pogodbo s proizvajalcem, principalom ali dobaviteljem ponujene opreme, čeprav to ni nujno za dobro izvedbo posla oziroma javnega naročila. Drugi vlagatelj še dodaja, da se registracija pri Uradu za zdravila izvede samo na podlagi sklenjene pogodbe o ekskluzivni dobavi za določene artikle na določenem ozemlju, zato je le-ta zadosten dokaz, da ima ponudnik že sklenjeno ekskluzivno pogodbo o dobavljanju določenega blaga na določenem trgu. Urad za zdravila izdaja v skladu z Zakonom o zdravilih in medicinskih pripomočkih (Uradni list RS, št. 101/99, 70/00, 07/02 in 67/02; v nadaljevanju: ZZMP) ter Pravilnikom o medicinskih pripomočkih (Uradni list RS, št. 82/00 in 06/02; v nadaljevanju: pravilnik) ustrezna potrdila po točno določenem postopku in na podlagi navedenih listin, takšna registracija pa je podlaga, da se blago sploh lahko uvozi v Republiko Slovenijo. Drugi vlagatelj dodaja, da so podatki, ki jih je naročnik zahteval v zvezi z navedenimi pogodbami, poslovna skrivnost in jih od ponudnikov ne more zahtevati.
    Z namenom razjasnitve nekaterih dejstev je Državna revizijska komisija z dopisom, št. 018-100/03-22-706, z dne 16.05.2003, na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZRPJN Urad Republike Slovenije za zdravila zaprosila za pojasnilo o tem, ali je glede na določbe pozitivne zakonodaje za registracijo blaga, ki je predmet javnega naročila, pri Uradu za zdravila pogoj tudi predložitev sklenjene pogodbe za določeno blago in ali je takšen dokument nesporen dokaz o obstoju pogodbenega razmerja.
    Urad Republike Slovenije za zdravila je z dopisom, št. 99-66/2003, z dne 18.05.2003, Državni revizijski komisiji posredoval pojasnilo, da na podlagi veljavne zakonodaje vpis v register medicinskih pripomočkov lahko predlaga proizvajalec, v primeru tujih proizvajalcev pa njihov zastopnik, podružnica ali druga pravna/fizična oseba. V postopku vpisa medicinskega pripomočka v register medicinskih pripomočkov pri Uradu Republike Slovenije za zdravila, se med ostalimi dokumenti zahteva tudi predložitev ustrezne pogodbe s tujim proizvajalcem oziroma dobaviteljem. Nosilec registracije konkretnega medicinskega pripomočka pridobi na podlagi popolne vloge potrdilo o vpisu medicinskega pripomočka v register, s čimer se izkazuje tudi odgovornost za izdelek. Urad Republike Slovenije za zdravila še dodaja, da potrdilo o vpisu medicinskega pripomočka v register oziroma potrdilo o pooblaščenem uvozniku torej pomeni, da je ponudnik sposoben za dobavo razpisanih medicinskih pripomočkov.
    Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija pritrjuje drugemu vlagatelju, da se registracija pri Uradu Republike Slovenije za zdravila izvede samo na podlagi sklenjene pogodbe o dobavi za določene artikle na določenem ozemlju, kar je hkrati dokaz, da ima ponudnik že sklenjeno pogodbo o dobavljanju določenega blaga na določenem trgu. Vendar pa je v konkretnem primeru naročnik postavil navedeno zahtevo z namenom preveritve sposobnosti ponudnikov za dobavo razpisane količine blaga, pri čemer se sklicuje na določbo tretjega odstavka 54. člena ZJN-1. Navedeno želi naročnik preveriti iz vrste podatkov, ki so navedeni v pogodbi med dobaviteljem in ponudnikom na določenem trgu. Hkrati pa je potrebno zahtevane podatke v pogodbi, ki jih naročnik navaja v 16. točki 8. člena navodil ponudnikom, presojati tudi v luči razkritja morebitne poslovne skrivnosti med ponudnikom in njegovim dobaviteljem. Državna revizijska komisija dodaja, da morajo biti podatki, ki jih zahteva naročnik povezani z ocenjevanjem sposobnosti izvedbe javnega naročila. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je mogoče najti povezavo med vsemi podatki, ki morajo biti razvidni iz pogodbe med ponudnikom in dobaviteljem, razen pri zahtevanem razkritju "rokov plačil za posamezno dobavo" ter "količin blaga". Navedena podatka namreč predstavljata zgolj element (preteklega) poslovnega odnosa med ponudnikom in dobaviteljem ter nimata neposrednega vpliva na presojo (bodoče) sposobnosti ponudnika za izvedbo javnega naročila. Postavljeni pogoj ni v neposredni povezavi s sposobnostjo ponudnika za izvedbo javnega naročila. Ponudnik lahko namreč vse elemente pogodbe, ki izhajajo iz povečanega obsega poslovanja z dobaviteljem, uredi z aneksom k pogodbi.

    Glede navedb drugega vlagatelja, ki se nanašajo na naročnikovo zahtevo iz 17. točke 8. člena navodil ponudnikom, da mora imeti ponudnik najmanj šest redno zaposlenih delavcev, od tega štiri osebe za logistiko pri dobavi opreme in dve osebi za sprejem naročil oziroma namesto štirih oseb za logistiko lahko ima ponudnik dve osebi za logistiko in ter predloži pogodbo z zunanjim izvajalcem dostave, iz katere bo razvidno, da bo dostava izvršena v 48 urah od naročila, pa Državna revizijska komisija pritrjuje naročniku, da gre v konkretnem primeru za logistično zahtevno javno naročilo pri katerem ni mogoče vseh del prepustiti ponudniku, ki nima redno zaposlenih delavcev, ne glede na lastne kadrovske vire ali sklenjenih drugih pravno-poslovnih razmerij z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami. Za nemoteno izvedbo javnega naročila mora namreč ponudnik zagotoviti razvoz na veliko število lokacij in brezhibno obvladovanje skladiščne logistike, zato je razumljiva naročnikova zahteva po minimalnem številu potrebnih kadrov, ki so redno zaposleni pri ponudniku. Naročnik je nadalje v skladu z načelom zagotavljanja načela konkurenčnosti omogočil ponudnikom, da lahko logistična opravila v zvezi z dostavo razpisanega blaga prepustijo zunanji dostavni službi. Naročnik pa v tem primeru, torej če ponudnik dostavo blaga prepusti zunanji dostavni službi, v revizijskem postopku ni podal utemeljenih razlogov za to, da bi ponudnik moral imeti štiri redno zaposlene delavce (še vedno dva zaposlena za logistiko). V navedenem primeru je namreč celotna logistika izvedbe posla prepuščena zunanji dostavni službi in ni več potrebe za štiri redno zaposlene delavce za logistiko (kot to ugotavlja že sam naročnik), iz istega razloga pa tudi ni več potrebe za še dva redno zaposlena delavca za logistično izvedbo javnega naročila. Torej, če je distribucija prepuščena zunanji dostavni službi, potem ni potrebe po štirih redno zaposlenih delavcih pri ponudniku za ta namen. Zaradi tega je upravičena naročnikova zahteva, da mora imeti ponudnik najmanj šest redno zaposlenih delavcev, od tega štiri osebe za logistiko pri dobavi opreme in dve osebi za sprejem naročil v primeru, če nima sklenjene pogodbe z zunanjim izvajalcem dostave, ni pa upravičena naročnikova zahteva, da mora imeti ponudnik še dve redno zaposleni osebi za logistiko, kljub temu, če ima sklenjeno pogodbo z zunanjim izvajalcem dostave.

    Glede navedb drugega vlagatelja, ki se nanašajo na naročnikovo zahtevo iz 18. točke 8. člena navodil ponudnikom, da mora imeti ponudnik vsaj dve ustrezni prevozni sredstvi (vozili) za dostavo pošiljk, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je navedeni pogoj glede na naravo javnega naročila primeren in zato ni neupravičeno omejujoč. Za izvedbo konkretnega javnega naročila je namreč potrebna permanentna dostava blaga na več kot 100 lokacij. Naročnik pa je tudi določil, da v primeru, če je ponudnik prepustil dostavo blaga zunanji dostavni službi, le-temu ni potrebno imeti na razpolago ustreznih prevoznih sredstev, s čimer je naročnik upoštevajoč naravo javnega naročila ravnal v skladu z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki. Pod pojmom "ustreznost prevoznega sredstva" pa je ob dejstvu, da je naročnik navedel, katere dokumente je potrebno predložiti za dokazovanje izpolnjevanja tega pogoja, mogoče razumeti, da je ustrezno prevozno sredstvo takšno, za katero se predložijo ti zahtevani dokumenti, zato ni mogoče slediti navedbi drugega vlagatelja, da je v konkretnem primeru mogoča naročnikova subjektivna presoja izpolnjevanja tega pogoja. Ob tem Državna revizijska komisija dodaja, da bi ponudnik ob morebitni naročnikovi drugačni interpretaciji navedenega pogoja v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb, lahko zoper takšno ravnanje ugovarjal v skladu z relevantnimi določbami ZRPJN.

    Glede navedb drugega vlagatelja, ki se nanašajo na naročnikov pogoj glede ugotavljanja finančne sposobnosti ponudnikov za izvedbo javnega naročila (19. točka 8. člena navodil ponudnikom), pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da so le-te utemeljene iz razlogov, ki jih je že navedla pri presoji utemeljenosti zahtevka za revizijo prvega vlagatelja (razzlogovanje na straneh 10, 11, 12 in 13 tega sklepa). Zaradi navedenega jih tudi ne navaja ponovno.


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod točko 3. izreka tega sklepa.


    Dopolnitev zahtevka za revizijo z novotami, ki jih je drugi vlagatelj podal v zahtevi za nadaljevanje revizije in odgovoru na sklep naročnika, z dne 08.05.2003, pa Državna revizijska komisija pri presojanju ne more upoštevati, saj je glede teh nastopila prekluzija. Podlago odločitve naročnika o zahtevku za revizijo tvorijo le tista dejstva, ki so bila navedena, in le tisti zahtevki, ki so bili postavljeni do odločanja v zvezi z zahtevkom za revizijo pred naročnikom. Do tega trenutka morajo biti podane vse procesne predpostavke za dopustnost zahtevka za revizijo in utemeljenost zahtevka za revizijo se presoja po tem trenutku. Naročnik odloči o zahtevku za revizijo (ex nunc). V kolikor vlagatelj ni zadovoljen z odločitvijo naročnika, lahko v skladu s 17. členom ZRPJN zahteva nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo, ne more pa postavljati novih dejstev in novih zahtevkov, saj s temi dejstvi in zahtevki ni bil seznanjen naročnik, tedaj ko je sprejel svojo odločitev in o njih zato tudi ni mogel odločati. Citirano pravilo udejanja eno izmed temeljnih načel revizije postopkov javnega naročanja - načelo hitrosti in velja tako za vložitev zahtevka kot tudi za morebitno dopolnitev zahtevka. Nasprotno tolmačenje pa bi postavilo določbo o predhodnem odločanju naročnika o revizijskem zahtevku kot (v) nepotrebno zavlačevanje postopka. Zaradi navedenega se Državna revizijska komisija ni spuščala v meritorno obravnavo v tem delu. Državna revizijska komisija dodaja, da bi drugi vlagatelj novote iz nadaljevanja lahko uveljavljal kvečjemu na način, da bi znotraj rokov, določenih v 12. členu ZRPJN, vložil "nov" zahtevek za revizijo oziroma zahtevek za revizijo dopolnjeval znotraj teh rokov.
    Zaradi zgoraj navedenega je bilo potrebno dopolnitev zahtevka za revizijo drugega vlagatelja, z dne 08.05.2003, v skladu s 1. alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN zavreči.


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod točko 4. izreka tega sklepa.


    Prvi vlagatelj je zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo, v višini plačane takse ter odvetniških stroškov pri sestavi zahtevka za revizijo ter pritožbe in zahteve za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo, v višini 120.000,00 SIT. Državna revizijska komisija je skladno s tretjim odstavkom 22. člena ZRPJN odločila, da se prvemu vlagatelju povrnejo za revizijo potrebni stroški, to je taksa v višini 100.000,00 SIT. Zahteva za povrnitev odvetniških stroškov v višini 120.000,00 SIT se zavrže kot nedopustna, ker prvi vlagatelj v revizijskem postopku ni predložil pooblastila, iz katerega bi bilo razvidno, da ga v tem postopku zastopa odvetnik. Osebam, ki niso odvetniki, pa obračunavanje stroškov po Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 7/95, 49/00, 57/00) ni dopustno in predstavlja pri zastopanju pred sodišči prekršek po 71a. členu Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/01) v povezavi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN, ki v revizijskem postopku določa uporabo Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št.26/99, 96/02).


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod točko 5. izreka tega sklepa.


    Drugi vlagatelj je zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo, v višini plačane takse ter 2000 odvetniških točk z 20% davkom na dodano vrednost za sestavo revizijskega zahtevka, z dne 17.04.2003, in 2000 odvetniških točk z 20% davkom na dodano vrednost za sestavo zahteve za nadaljevanje revizije in odgovor na sklep, z dne 08.05.2003. Glede na to, da je drugi vlagatelj s svojim zahtevkom za revizijo v pretežni meri uspel, je Državna revizijska komisija skladno s tretjim odstavkom 22. člena ZRPJN odločila, da se drugemu vlagatelju povrnejo za revizijo potrebni stroški, to je taksa v višini 100.000,00 SIT, odvetniški stroški v višini 2000 odvetniških točk z 20% davkom na dodano vrednost (240.000,00 SIT) za sestavo zahtevka za revizijo, skladno s tarifo št. 13 Odvetniške tarife. Državna revizijska komisija je zavrgla dopolnitev zahtevka za revizijo, za dopustno pa je štela obvestilo o nadaljevanju postopka in na tej podlagi drugemu vlagatelju priznala odvetniške stroške v višini 50 odvetniških točk z 20% davkom na dodano vrednost (6.000,00 SIT) za obrazložen dopis (obvestilo o nadaljevanju postopka), skladno s tarifo št. 33 Odvetniške tarife.


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod točko 6. izreka tega sklepa.


    Naročnik zahteva tudi povrnitev stroškov, ki jih je utrpel zaradi vloženega zahtevka za revizijo prvega vlagatelja ter vloženega zahtevka za revizijo drugega vlagatelja. Ker je Državna revizijska komisija zahtevkoma za revizijo prvega in drugega vlagatelja ugodila, naročnik v skladu s četrtim odstavkom 22. člena ZRPJN ni upravičen do povračila stroškov.


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod točko 7. izreka tega sklepa.


    Državna revizijska komisija v skladu s tretjim odstavkom 23. člena ZRPJN naročniku nalaga, da v skladu z obrazložitvami iz tega sklepa v nadaljevanju postopka oddaje javnega naročila spremeni razpisno dokumentacijo v delu, ki se nanaša na 16. točko, 17. točko in 19. točko 8. člena navodil ponudnikom, tako da bo spoštovano načelo enakopravnosti ponudnikov. Naročnik mora spremembe razpisne dokumentacije brezplačno posredovati vsem ponudnikom, ki so dvignili prvotno razpisno dokumentacijo kot to določa prvi odstavek 25. člena ZJN-1, poleg tega pa mora določiti tudi nov rok za oddajo ponudb in ga objaviti v Uradnem listu Republike Slovenije na isti način, kot je bil objavljen predmetni javni razpis (peti odstavek 25. člena ZJN-1).

    V skladu s 4. odstavkom 23. člena ZRPJN lahko Državna revizijska komisija, ob sprejemu odločitve o zahtevku za revizijo, od naročnika zahteva, da Državni revizijski komisiji predloži poročilo o izvedbi postopka, v katerem je bil vložen zahtevek za revizijo ali ponovljenem postopku. Državna revizijska komisija od naročnika zahteva, da skupaj s poročilom predloži dokumentacijo o postopku oziroma izvedbi predmeta javnega naročila. Naročnik mora poročilo predložiti v roku, ki ga določi Državna revizijska komisija in ne sme biti daljši od šestih mesecev po prejemu sklepa o zahtevku za revizijo. Če Državna revizijska komisija ugotovi, da v poročilu ni izkazana odprava nepravilnosti oziroma upoštevanje napotkov Državne revizijske komisije ali naročnik poročila ne predloži, o tem obvesti urad, pristojen za javna naročila, vlado oziroma nadzorni organ naročnika. Glede na problematiko dobave blaga, ki je predmet tega postopka oddaje javnega naročila, Državna revizijska komisija od naročnika zahteva, da najkasneje do dne 05.09.2003 predloži poročilo o izvedbi postopka.


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod točko 8. izreka tega sklepa.


    POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (člen 23/5 ZRPJN).


    V Ljubljani, dne

    Natisni stran