018-210/04 SSSV

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Ur.l. RS, štev. 78/99, 90/99 in 110/02; v nadaljevanju: ZRPJN) po članu dr. Aleksiju Mužini v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za izvajanje storitev varovanja oseb, varovanja premoženja in upravljanje z varnostno-nadzornim centrom za potrebe ljubljanskega sodnega okrožja ter Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje RIVAL-VTS d.o.o., Ob Železnici 18, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika RS, Vlada Republike Slovenije, Servis skupnih služb Vlade RS, Gregorčičeva 27a, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 24.9.2004

odločila:

1.) Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2.) Zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev:

Naročnik je v Uradnem listu RS, štev. 39-42/04, pod štev. objave Ob-12595/04 (popravki Ur.l. RS, štev. 53/04, Ob-12595/04 in Ur.l. RS, štev. 80/04, Ob-20425/04) objavil javni razpis za oddajo javnega naročila za izvajanje storitev varovanja oseb, varovanja premoženja in upravljanje z varnostno-nadzornim centrom za potrebe ljubljanskega sodnega okrožja ter Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani.

Vlagatelj je še pred javnim odpiranjem ponudb zahteval revizijo postopka oddaje javnega naročila. V zahtevku za revizijo, z dne 16.8.2004, vlagatelj navaja, da je po prevzemu razpisne dokumentacije ugotovil nekatere neskladnosti, ki so po njegovem mnenju v nasprotju z Zakonom o zasebnem varovanju (Uradni list RS, štev. 126/03; v nadaljevanju: ZZasV), Zakonom o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št.: 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/99, 6/99, 54/99, 45/01, 59/01) ter drugimi predpisi, in sicer:
Pod 1. točko zahtevka za revizijo vlagatelj navaja, da naročnik v razpisni dokumentaciji v točki 3.5 za izvedbo dodatnega varovanja zahteva izjavo izvajalca, dano pod materialno in kazensko odgovornostjo, da bo v roku 2h zagotovil v primerih nujnega dodatnega varovanja dodatne varnostnike za čas, ki ga določi naročnik po pogodbah pisno ali telefonsko od prejema zahteve, pri čemer pa ne navede kakšno največje število varnostnikov bo v primeru potrebe zahteval. Vlagatelj dodaja, da v odgovoru štev. 11 naročnik sicer navede, da objektivne možnosti za nastanek takih potreb niso velike ali pogoste, pa vendar nastajajo, kot tudi, da glede na razpisne pogoje v točki 3.3 izbrani ponudnik ne bi smel imel težav z zagotovitvijo takih potreb. Taka razlaga s strani naročnika je po vlagateljevem mnenju posledica nepoznavanja stroke in delovno pravne zakonodaje, saj se taka zahteva lahko v varnostni stroki izvede le kot dežurstvo na domu ali pa kot improvizacija z varnostniki v intervenciji, pri čemer pa je po vlagateljevem mnenju edina zanesljiva in zakonita rešitev dežurstvo na domu. Ker se izjava o zagotavljanju dodatnih varnostnikov daje pod "materialno in kazensko odgovornostjo", vlagatelj meni, da je dolžnost naročnika, da navede maksimalno število zahtevanih dodatnih varnostnikov, katerih delež v ponudbeni ceni bo potem vsak od ponudnikov ovrednotil po lastni presoji oz. kalkulaciji. Vlagatelj zato od naročnika zahteva, da jasno izrazi svoje zahteve glede števila zahtevanih dodatnih varnostnikov, ali pa svojo zahtevo spremeni v "neobvezno pripravljenost" izvajalca, da bo po svojih zmožnostih zagotovil v tistem trenutku zahtevano število varnostnikov - navede naj torej največje možno število dodatnih varnostnikov, ki jih bo potreboval. Naročnikova navedba, da naj izvajalec ne bi imel problemov z izpolnjevanjem sporne zahteve je ob nepoznavanju poslov, katere je po pogodbah dolžan izvajalec opraviti z zahtevanimi 89 delavci, po vlagateljevem mnenju tudi neresna, saj je teh 89 delavcev že razporejenih na delih in nalogah za potrebe drugih naročnikov. Vlagatelj poudarja, da nobena varnostna družba nima neke skupine varnostnikov za "vsak slučaj" oziroma da bi morali ponudniki, ki bi morali imeti "rezervne" varnostnike, v specifikacijah cen to tudi prikazati, česar pa niti "veliki" ponudniki ne prikazujejo. Tako določilo je po vlagateljevem prepričanju v nasprotju z 1. odstavkom 42.a člena Zakona o javnih naročilih (Ur.l.RS, štev. 39/00, 102/00 in 2/04; v nadaljevanju: ZJN-1), ki zahteva, da morajo biti pogoji določeni v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom javnega naročila.
Pod 2. točko zahtevka za revizijo vlagatelj navaja, da je naročnik na strani 13 razpisne dokumentacije v točki 2 določil število referenc za dosego maksimalnega števila točk ter da tako število referenc v okviru navedenih letnih zneskov nekajkrat presega že v razpisni dokumentaciji potrebno minimalno število varnostnega osebja. Vlagatelj tudi navaja, da je merilo postavljeno na kvantitativni (količinski) osnovi in kot tako po njegovem mnenju ne more imeti nobene strokovne podlage (na primer varovanje neke trgovske verige je po obsegu in vrednosti lahko bistveno večje od razpisanih storitev, po zahtevnosti, katero poudarja naročnik, pa ni primerljivo). Tako določilo je po vlagateljevem mnenju v nasprotju z 50., 5., 7. in 42.a členom ZJN-1.
Pod 3. točko zahtevka za revizijo vlagatelj navaja, da naročnik na strani 9 razpisne dokumentacije postavlja kot pogoj (izločilni) razpolaganje z najmanj 89 varnostnimi osebami za oba sklopa ter da v nadaljevanju z nekimi mnogokratniki razlaga, kako je prišel do te številke. Vlagatelj navaja, da je pri tem opazil močno neskladje ter v nadaljevanju navaja konkreten primer izračuna. Po vlagateljevem mnenju so izračuni naročnika, ki so mu bili prezentirani kot neka kvazi strokovna razlaga za določitev potrebnega števila varnostnikov, "privlečeni za lase". Vse, s strani naročnika navedeno, je po vlagateljevem prepričanju v nasprotju z najbolj osnovno logiko stroke, potrebnim številom delovnih ur, številom ur zaradi nadomeščanja ter razlagami, na katere se naročnik sklicuje v odgovoru na 10. vprašanje.
Enako nerazumljivo in strokovno nepodprto zahtevo pa po vlagateljevem mnenju naročnik postavi tudi v primeru posebej usposobljenih delavcev v odgovoru na 8. vprašanje. Tako določilo je po vlagateljevem mnenju v nasprotju z 1. odstavkom 42.a člena ZJN-1. Očitno nepoznavanje stroke, delovno pravne zakonodaje in kolektivne pogodbe na strani pripravljalca dokumentacije vodi po vlagateljevem mnenju v postavljanje pogojev, katerih posledica je diskriminacija predvsem manjših ponudnikov, kršeni pa so tudi 5. in 7. člen ZJN-1.
Pod 4. točko zahtevka za revizijo vlagatelj naročniku očita, da je razpisna dokumentacija tudi sicer v marsičem nedorečena ter da onemogoča sestavo ponudbe po stroškovnem principu, saj je iz popisa zahtevanih del razvidno, da pri naročniku nastopajo dela, ki so po delovno pravnih predpisih razvrščena v različne zahtevnosti del, kar pogojuje tudi različno plačilo za posamezna dela, ki jih ponudnik (delodajalec) tudi zaradi veljavne zakonodaje mora spoštovati. Vlagatelj meni, da v obliki, ki jo zahteva naročnik, morebitna ponudba postane netransparentna, obračuni opravljenih storitev pa vzrok morebitnih sporov. Vlagatelj navaja, da naročnik tako v odgovoru na 9. vprašanje to prepušča zgolj poslovni odločitvi ponudnika, poslovna odločitev ponudnika pa ni in ne more biti element ponudbe v katerem koli delu razpisne dokumentacije, saj se javna naročila ne morejo izvajati na osnovi poslovnih odločitev ponudnikov, izbira pa ne na osnovi poslovne odločitve naročnika, ki jih pri tem omejujejo določila ZJN-1 in konec koncev tudi razpisna dokumentacija. Vlagatelj meni, da je naročnik dolžan v razpisni dokumentaciji (ne se izmišljevati razne "strokovne" zahteve, ki onemogočajo konkurenco ter se postavljati nad zakon) temveč jasno zapisati, kakšna dela potrebuje in v kakšnem obsegu, ali pa v nasprotnem zahtevati urno postavko za vsako od del glede na različno stopnjo zahtevnosti (in tudi stroške, ki jih ima s tem izvajalec). Tako kot je napisano, to javno naročilo po vlagateljevem mnenju omogoča poleg nesporazumov tudi razne manipulacije pri izvajanju pogodbe v nadaljevanju v škodo ene ali druge pogodbene stranke.
Po vlagateljevem mnenju so nejasna tudi določila v razpisni dokumentaciji, ki omogočajo izločanje ponudnikov z nenormalno nizko ceno ali ceno, ki presega višino zagotovljenih sredstev. Če je naročnik potrebna sredstva načrtoval oz. izračunal na podlagi formule o potrebnem številu varnostnega osebja, navaja vlagatelj, sredstva potrebna za izvajanje tega naročila zagotovo ne bodo presegla višine zagotovljenih sredstev. Pri formulaciji nenormalno nizke cene vlagatelj pogreša merila za ugotovitev le-te. Vlagatelj dalje navaja, da do prekoračitve sredstev, ki bi presegala višino zagotovljenih sredstev (katera niso javno objavljena), lahko pride le v primeru, ko kalkulacija ni bila pravilno opravljena, ali pa v primeru, ko razpis ni bil izveden po načelu "poštene konkurence", če naročnik ugotovi, da bo v primeru sklenitve pogodbe z najugodnejšim izvajalcem plačal za storitev več, kot je plačeval do sedaj, to pa se lahko razume tudi kot manipulacija. Vse navedeno po vlagateljevem mnenju vodi v postavljanje pogojev (v mnogočem nedoločenih), ki naročniku omogočajo poljubno ravnanje, s čimer je kršen je 50. in 42. člen ZJN-1.
Vlagatelj zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega zahtevka v višini plačane takse, to je 100.000,00 SIT.

Naročnik je s sklepom, štev. 228-02-3/2004, z dne 1.9.2004, vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi navedenega sklepa naročnik v celoti zavrača očitke vlagatelja z naslednjo utemeljitvijo:
Naročnik zavrača vlagateljeve očitke pod 1. točko zahtevka za revizijo in navaja, da so njegove zahteve v točki 3.5. poglavja XII. razpisne dokumentacije postavljene zaradi specifičnosti narave dela sodišč in tožilstev ter da je pogoj in razloge, zaradi katerih "primere nujnega dodatnega varovanja" ni mogoče vnaprej določiti in/ali opisati ne po številu, niti po obsegu, naročnik obrazložil že v odgovorih ponudnikom z dne 13.5.2004 (odgovor številka 11). Naročnik navaja, da razpisna dokumentacije upošteva Navodilo o poslovanju sodišča ob privedbi pridržane osebe v dežurno preiskovalno službo, z dne 30.3.2004, ki ga je predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani sprejel na podlagi Sodnega reda. Pri tem je potrebno upoštevati, navaja naročnik, da mora dežurni preiskovalni sodnik zaslišanje pridržane osebe opraviti najkasneje v 48-ih urah sprejema obvestila o pridržanju ter da morajo biti najkasneje v tem času opravljena posamezna preiskovalna dejanja, ki pa se brez dodatne zaščite (po potrebi) ne morejo izvesti. Naročnik opozarja, da je to seveda skrajni rok, saj zakon zahteva, da se ta dela opravijo nemudoma. Naročnik dalje navaja, da razpisna dokumentacija upošteva tudi Varnostno oceno oziroma oceno ogroženosti za posamezne prostore pri delu s strankami (zunanjimi obiskovalci) Okrožnega sodišča v Ljubljani, štev. Su 040200/2003, z dne 18.06.2003 ter zaključuje, da so zahteve naročnika torej posledica specifike dela sodišč in tožilstev - kako in na kakšen način se bo posamezni ponudnik organiziral, da bo zadovoljil tem zahtevam (istočasno pa zadostil tudi zahtevam in delovno-pravne zakonodaje) pa ni stvar naročnika (v kolikor taka organizacija zahteva dodatno delo in povzroča dodatne stroške, bo ponudnik to ovrednotil v okviru ponujene cene za opravljanje razpisanih del oziroma storitev).
Razlogi za vložitev revizije pod točko 2 po naročnikovem mnenju dokazujejo, da vlagatelj napačno razume koncept meril. Naročnik poudarja, da so v obravnavanem primeru reference namenjene vrednotenju posameznega ponudnika z vidika njegove usposobljenosti za upravljanje razpisanih del oziroma storitev in opozarja, da ni nikjer določeno, da mora ponudnik dobiti vse možne točke za reference. Naročnik meni, da preračunavanje tega merila na potrebno minimalno število varnostnega osebja nima nobene povezave s postavljenimi merili. Naročnik navaja še, da je sporno merilo postavljeno glede na vrednost konkretnega naročila ter da ima lahko posamezni ponudnik sklenjene pogodbe, ki presegajo vrednost konkretnega naročila, lahko pa ima sklenjene pogodbe, ki so vrednostno nižje, vendar mu tudi za to pripada določeno število točk, s čimer je po naročnikovem prepričanju omogočeno enakopravno sodelovanje tako večjim kot manjšim ponudnikom.
V zvezi z očitki pod 3. točko zahtevka za revizijo naročnik navaja, da izvaja predmetno javno naročilo po pooblastilih za organa, ki sta po naravi svojega dela in varnostni oceni na visoki stopnji ogroženosti, kar zahteva pri zagotavljanju varovanja še posebno skrbnost in preverjenost izvajalcev, obenem pa to pomeni, da gre v primeru razpisanih storitev za varovanje varnostno občutljivih, pomembnih objektov, kjer zaradi narave dejavnosti obstaja velika možnost nastanka protipravnih ravnanj, kar izhaja tudi iz Varnostne ocene oziroma ocene ogroženosti za posamezne prostore pri delu s strankami (zunanjimi obiskovalci) Okrožnega sodišča v Ljubljani, štev. Su 040200/2003, z dne 18.06.2003. Naročnik meni, da je zahteva po v razpisni dokumentaciji navedenem minimalnem številu zaposlenih varnostnikov razumna ter poudarja, da je izračun, kako je prišel do te zahteve, navedel že v razpisni dokumentaciji. Naročnik navaja, da se je za izhodišče za določitev takšnega števila varnostnikov orientiral na komentar 31. člena ZZasV ter pojasnjuje svoje izračune. Naročnik zaključuje, da za 24-urno varovanje pogojuje šestkratnik razpisanih varnostnih mest zaradi varovanja varnostno zelo občutljivih objektov, kjer zaradi narave dejavnosti obstaja velika možnost nastanka protipravnih ravnanj, v primeru 16-urnega ali 8-urnega varovanja, pa je potrebno število varnostnih oseb ustrezno manjše, in sicer naročnik za 16-urno varovanje pogojuje štirikratnik, za 8-urno varovanje pa trikratnik varnostnih mest. Naročnik opozarja tudi na možnost predložitve skupne ponudbe, s čimer se po njegovem mnenju omogoča enakopravno udeležbo tudi manjšim ponudnikom.
V zvezi z vlagateljevim omenjanjem 8. vprašanja, naročnik odgovarja, da je bilo naknadno ugotovljeno, da je tehnična oprema za izvajanje pristopne kontrole že montirana ter da, glede na to, ponudniku ni potrebno zagotoviti pogoja po razpolaganju s tehnično opremo, pač pa mora imeti za upravljanje z le-to usposobljeno tehnično osebje. Ob navedenem naročnik opozarja, da opisana sprememba pomeni znižanje zahtev naročnika, kar je za vse morebitne ponudnike ugodnejše ter dodaja, da je bila navedena sprememba pogoja objavljena v Uradnem listu RS, štev. 53/2004, z dne 14.5.2004.
V zvezi z navedbami vlagatelja pod 4. točko zahtevka za revizijo glede nedorečenosti razpisne dokumentacije v delih, ki se nanaša na obseg in vsebino razpisanih del ter vrednotenje le-teh pri nenormalni nizki ceni, naročnik ugotavlja, da so navedbe vlagatelja pavšalne. Naročnik opozarja, da vsako nastopanje na trgu predstavlja poslovno odločitev subjekta na trgu, pri čemer je poslovna odločitev tudi odločitev o tem, ali bo nekdo na javnem razpisu nastopil kot ponudnik ali ne ter ali je usposobljen zadostiti zahtevam naročnika. Kako in na kakšen način bo posamezna dela oziroma naročilo izpeljal, je po naročnikovem mnenju stvar ponudnikove poslovne odločitve, za kakšno ceno je pripravljen določena dela izvršiti, pa je v skladu z njegovo poslovno odločitvijo tudi stvar kalkulacije ponudbene cene, ki pa jo mora za vsak posamezen primer izračunati glede na zahteve naročnikov in situacijo na trgu. Ali je ta cena realna oziroma nenormalno nizka, je potrebno ugotoviti v vsakem razpisu posebej, na osnovi primerjave prispelih ponudb oziroma cen v teh ponudbah, tako v celoti kot po posameznih segmentih. Naročnik navaja, da tako nenormalne cene ni možno opredeliti vnaprej, dokler niso znane cene na trgu za posebej določeno vrsto in obseg del, kot je to v konkretnem primeru ter dodaja, da je v ZJN-l predpisan postopek ugotavljanja take cene in tudi postopek, ki ga mora naročnik izvesti, če do takega primera pride. Glede na navedeno naročnik zaključuje, da ne more vnaprej posebej predvideti, kaj v konkretnem primeru predstavlja nenormalno nizko ceno.
Na koncu naročnik ugotavlja, da nadaljnje navedbe vlagatelja pod točko 4 zahtevka za revizijo niso jasne ter da zato nanje ne more odgovoriti.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 3.9.2004, skladno s 1. odstavkom 17. člena ZRPJN, naročnika obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj prereka navedbe naročnika v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo ter naročniku očita, da se ni strokovno opredelil do njegovih trditev, ampak je le ponovil po vlagateljevem mnenju strokovno neargumentirane zahteve, ki jih tudi v svojih odgovorih na vprašanja ponudnikov ni znal utemeljiti.

Naročnik je z dopisom, štev. 228-02-3/2004, z dne 7.9.2004, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 8.9.2004, na podlagi 2. odstavka 17. člena ZRPJN odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji, obenem pa je Državni revizijski komisiji predlagal, naj na podlagi 2. odstavka 11. člena ZRPJN sprejme sklep, da vloženi zahtevek za revizijo ne zadrži nadaljnjih aktivnosti naročnika v predmetnem postopku oddaje javnega naročila.

Državna revizijska komisija je dne 14.9.2003 sprejela sklep, štev. 018-210/04-21-1588, s katerim je odločila, da se predlogu naročnika, da vloženi zahtevek za revizijo ne zadrži nadaljnjih aktivnosti v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, ne ugodi.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročila ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je v revizijskem postopku preverila, ali je zahtevek za revizijo dopusten in ali je vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka. Vlagatelj ima kot subjekt, ki je prevzel razpisno dokumentacijo, v skladu s 1. odstavkom 9. člena ZRPJN interes za dodelitev naročila in bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je ta aktivno legitimiran kot stranka v postopku in upravičen do vložitve revizijskega zahtevka.

Državna revizijska komisija je pri presoji zahtevka za revizijo upoštevala določila 2. in 3. odstavka 19. člena ZRPJN, ki določata: "(2.) Državna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka za revizijo. Državna revizijska komisija odloča, ob upoštevanju meja zahtevka za revizijo, tudi o kršitvah, za katere vlagatelj ni vedel ali ni mogel vedeti, pa so vplivale na odločitev naročnika o dodelitvi naročila. (3.) V primeru kršitev temeljnih načel javnega naročanja izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi."

V obravnavani zadevi je Državna revizijska komisija doslej že odločala o zahtevkih za revizijo dveh vlagateljev ter sprejela odločitvi štev. 018-226/03-24-1556, z dne 7.10.2003 in štev. 018-135/04-24-1180, z dne 2.7.2004. Z zadnje navedeno odločitvijo je Državna revizijska komisija delno ugodila zahtevku za revizijo takratnega vlagatelja ter v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZRPJN naročniku naložila naj ustrezno popravi določila razpisne dokumentacije v delu, ki se je nanašal na zahtevo naročnika po predložitvi licence za opravljanje storitev tehničnega varovanja, naložila pa mu je tudi, naj objavi nov rok za oddajo ponudb na način, kot je bil objavljen razpis. V preostalem delu je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen. Kot je razvidno iz pregleda v tokratnem revizijskem postopku predložene dokumentacije o oddaji predmetnega javnega naročila, je naročnik v celoti sledil odločitvi Državne revizijske komisije, štev. 018-135/04-24-1180, z dne 2.7.2004 ter ustrezno popravil sporna določila razpisne dokumentacije (pojasnila ponudnikom, štev. 228.02-3/2004, z dne 22.4.2004 - točka 15) ter objavil nov rok za oddajo ponudb (Ur.l. RS, štev. 80/04, Ob-20425/04).

Vlagateljeve očitke pod 1. točko zahtevka za revizijo je potrebno zavrniti kot neutemeljene. Državna revizijska komisija je že s svojim sklepom, štev. 018-135/04-24-1180, z dne 2.7.2004, odločila, da je zahteva naročnika (pogoj), ki je zapisana v točki 3.5 v XII. poglavju razpisne dokumentacije ("Izjava ponudnika, dana pod kazensko in materialno odgovornostjo, da bo v primerih nujnega dodatnega varovanja zagotovil dodatne varnostnike za čas, ki ga določita naročnika po pogodbah pisno ali telefonsko, in sicer v roku dveh ur od prejema njune zahteve"), po njeni presoji skladna s predmetom obravnavanega javnega naročila ter da je potrebna in sorazmerna z njegovo naravo, vsebino in namenom. Državna revizijska komisija je v obrazložitvi cit. sklepa tudi izrecno zapisala, da se v celoti strinja z argumenti, ki jih v prid zahteve (pogoja), ki je zapisan v točki 3.5 v XII. poglavju razpisne dokumentacije, navaja naročnik v odgovorih ponudnikom, štev. 228-02-3/2004, z dne 13.5.2004 (odgovor štev. 11) ter da je naročnik tam jasno in prepričljivo razložil razloge, zaradi katerih "primerov nujnega dodatnega varovanja" nikakor ni mogoče vnaprej določiti in/ali opisati ne po številu, niti po obsegu, na koncu pa je zagotovil, da takšni položaj v praksi ne nastopajo pogosto ter da zaradi tega tudi ni razlogov oziroma potrebe po tem, da bi ponudnik v ta namen moral organizirati posebno dežurno službo. Državna revizijska komisija je v obrazložitvi svoje odločitve, z dne 2.7.2004, tudi zapisala, da ob navedenem ne vidi razlogov, da (izbrani) ponudnik (ki sicer zaposluje zadostno število varnostnih kadrov) v primeru potrebe ne bi mogel izpolniti naročnikove zahteve, ne da bi s tem kršil predpise s področja urejanja delovnih razmerij ter da gre pri tem za vprašanje notranje organizacije dela posameznega ponudnika, ki bo v skladu z 12. členom vzorca pogodbe (kjer je kot končna obračunska enota določena ura varovanja) tudi ustrezno denarno ovrednoteno.

Ob zgoraj navedenem Državna revizijska komisija vlagatelju ne more pritrditi v tem, da je zahteva naročnika iz točke 3.5 v XII. poglavju razpisne dokumentacije postavljena v nesorazmerju z obsegom razpisanih storitev ter da je kot takšna določena v nasprotju z določilom 1. odstavka 42. člena ZJN-1. Sporno zahtevo je namreč potrebno obravnavati kot enega izmed izbirnih pogojev v smislu 42. a člena ZJN-1 (Ekonomsko-finančni, tehnični in kadrovski pogoji za priznanje sposobnosti), ki so v zakonu našteti le primeroma ter jih naročnik lahko določi po svoji presoji, pri čemer je dolžan upoštevati zgolj zahtevo, da mora biti pogoj določen "â?? v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom javnega naročila" (1. odstavek 42. a člena ZJN-1). V obravnavanem primeru je naročnik tako v svojem pojasnilu ponudnikom (odgovori na vprašanja, štev. 228-02-3/2004, z dne 13.5.2004 - odgovor štev. 11) kot tudi v revizijskem postopku (obrazložitev sklepa, štev. 228-02-3/2004, z dne 1.9.2004 - 1. točka obrazložitve) prepričljivo pojasnil razloge, ki zahtevajo zagotovilo ponudnika o tem, da bo v primerih nujnega dodatnega varovanja v roku dveh ur od prejema zahteve za določen čas zagotovil dodatne varnostnike, kot tudi razloge, zaradi katerih takšnega števila varnostnikov ni mogoče določiti v naprej. Kot je razvidno iz "Varnostne ocene oziroma ocene ogroženosti za posamezne prostore pri delu s strankami (zunanjimi obiskovalci) Okrožnega sodišča v Ljubljani", štev. Su 040200/2003, z dne 18.6.2003, ki jo je sprejel predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani na podlagi 35. člena Sodnega reda, se bodo namreč storitve, ki so predmet obravnavanega javnega naročila, izvajale za organe, katerih različni notranji organizacijski deli (preiskovalni oddelek, kazenski oddelek, oddelek za mladoletniško sodstvo, urad predsednika itd.) poslujejo v sklopu prostorov, kjer zaradi specifične narave dela obstaja visoka stopnja ogroženosti, ki zahteva standard visoke varnosti. Iz narave dela obeh organov in njunih notranjih organizacijskih enot pa obenem tudi izhaja, da ni mogoče vnaprej predvideti vseh možnih položajev (zaključenega števila primerov) v katerih bi v praksi lahko nastopila potreba po dodatnem varovanju, kot tudi ne natančnega števila varnostnikov, ki bi jih takšni primeri posamično zahtevali (posebej ne maksimalnega števila, oziroma v smislu 42. člena ZJN-1 absolutnega pogoja, kot to meni vlagatelj).

Tudi vlagateljeve očitke pod 2. točko zahtevka za revizijo, da število referenc za dosego maksimalnega števila točk v okviru navedenih letnih zneskih nekajkrat presega v razpisni dokumentaciji potrebno minimalno število varnostnega osebja, je potrebno zavrniti kot neutemeljene.

Kot pravilno ugotavlja naročnik, so reference v razpisni dokumentaciji v XV. poglavju pod točko 2 določene kot merilo v smislu 9. točke 3. člena ZJN-1 in ne kot pogoj v smislu 10. točke 3. člena ZJN-1. Naročnik je v razpisni dokumentaciji v okviru merila "Kvalitetno in pravočasno opravljene storitve v zvezi z dejavnostjo, ki je predmet javnega naročila (istovrstne storitve) v zadnjih treh letih pred oddajo ponudbe - skupaj največ 13 točk" predvidel pet ocenjevalnih razredov, v katere se ob ocenjevanju lahko uvrsti posamezna ponudba glede na število predloženih referenc. Predložene reference se v okviru navedenega merila ne seštevajo, prav tako pa v razpisni dokumentaciji ni nikjer določeno, da ponudnik (sploh) mora predložiti reference o preteklih opravljenih poslih. Z omenjenim merilom je naročnik torej ponudnikom zgolj dal možnost, da si s predložitvijo referenc ob ocenjevanju ponudb lahko pridobijo določeno dodatno število točk. Ob upoštevanju dejstva, da je merilo iz 2. točke XV. poglavja razpisne dokumentacije oblikovano na tak način, da (v okviru petih ocenjevalnih razredov) upošteva zelo različne vrednosti možnih referenčnih poslov, pri čemer lahko ponudnik predloži bodisi več referenc za po vrednosti manjše posle in/ali (le) manjše število referenc za po vrednosti obsežnejše posle (ponudnik lahko dobi za do 5 naročil v vrednosti do 35.000.000 SIT - 0,2 točke x število naročil; za do 4 naročila v vrednosti od 35.000.000 SIT do 70.000.000 SIT - 0,5 točke x število naročil; za do 3 naročila v vrednosti od 70.000.000 SIT do 100.000.000 SIT - 1 točka x število naročil; za do 2 naročili v vrednosti od 100.000.000 SIT do 135.000.000 SIT - 2 točki x število naročil ter za 1 naročilo v vrednosti nad 135.000.000 SIT - 3 točke x število naročil), po presoji Državne revizijske komisije tudi ni mogoče trditi, da sporno merilo onemogoča enakopravno sodelovanje ponudnikov oziroma, da so z njim (manjši) potencialni ponudniki kakorkoli diskriminirani. Ob navedenem se Državna revizijska komisija v celoti strinja z naročnikom v tem, da vlagateljev očitek naročniku, da je sporno merilo določil v nasprotju z določili 5., 7. in 50. člena ZJN-1, ni dokazan. Nasprotno: največje število točk pridobi tisti ponudnik, ki ima najširši spekter referenc in ne tisti, ki ima največje število referenc.

Prav tako je potrebno zavrniti vlagateljeve očitke pod 3. točko zahtevka za revizijo, ki se nanašajo na domnevno sporni pogoj na 9. strani razpisne dokumentacije (IX. poglavje, točka 3.3), s katerim se od ponudnikov zahteva razpolaganje z najmanj 89 varnostniki za primer, če se ponudnik prijavlja na oba sklopa razpisanih storitev skupaj.

O vsebinsko enakih očitkih se je Državna revizijska komisija že izrekla v obrazložitvi svojih odločitev, štev. 018-226/03-24-1556, z dne 7.10.2003 in štev. 018-135/04-24-1180, z dne 2.7.2004, ko je zapisala, da je določitev primerljivega pogoja (število varnostnikov) po temelju (osnovi) razumna. Državna revizijska komisija se je v že v prvi cit. zadevi oprla na logično obrazložitev (povzeto po tedanjem predlogu Zakona o zasebnem varovanju), da delovni mesec v podjetju za zasebno varovanje v primeru 24-urnega varovanja šteje 720 delavnih ur (30 dni x 24 ur = 720 ur) ter da so (če se upošteva, da varnostne osebe lahko delajo v skladu z zakonodajo, ki ureja delovna razmerja načeloma 180 ur) za neprekinjeno 24 urno varovanje enega "stražarskega mesta" (eno delovno mesto), potrebne 4 varnostne osebe (720 / 180 = 4), za nemoteno varovanje pa je potrebno zagotoviti še dodatno varnostno osebo, kot rezervo (dopust, bolniški dopust, usposabljanje â??), iz česar izhaja, da mora za učinkovito varovanje (eno delovno mesto) podjetje za zasebno varovanje razpolagati z najmanj petimi varnostnimi osebami. Državna revizijska komisija je v obrazložitvi svoje odločitve, štev. 018-226/03-24-1556, z dne 7.10.2003 zapisala tudi, da sicer v naprej ni izključena možnost potrebe po večjem minimalnem številu varnostnih oseb za posamezno stražarsko mesto, kot izhaja iz logičnih izračunov, vendar pa mora tako število slediti iz narave in predmeta javnega naročila, kar mora naročnik izrecno obrazložiti in dokazati. Kot izhaja iz obrazložitve odločitve Državne revizijske komisije, štev. 018-135/04-24-1180, z dne 2.7.2004 in iz pregleda arhivirane dokumentacije obeh preteklih revizijskih postopkov v istem postopku oddaje javnega naročila, je Državna revizijska komisija že v postopku revizije pod opr. štev. zadeve 018-135/04 presodila, da je naročnik že takrat prepričljivo pojasnil razloge, ki narekujejo potrebo po večjem minimalnem številu varnostnih oseb za posamezno stražarsko mesto. Državna revizijska komisija je v obrazložitvi svoje odločitve, štev. 018-135/04-24-1180, z dne 2.7.2004, navedla, da v celoti sprejema razloge, ki po naročnikovem mnenju zahtevajo določeno minimalno število varnostnikov za izvajanje storitev po posameznih sklopih, kot so določeni v točki 3.3. v IX. poglavju razpisne dokumentacije. Smiselno enake razloge navaja naročnik tudi v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi vlagateljevega zahtevka za revizijo, štev. 228-02-3/2004, z dne 1.9.2004, pod 3. točko obrazložitve, zato jih Državna revizijska komisija na tem mestu ne ponavlja. Pač pa Državna revizijska komisija ponovno opozarja, da je bil prag spornega pogoja v že v predhodnem revizijskem postopku (vodenem pod opr. štev. zadeve 018-135/04) določen mnogo nižje kot v primeru, o katerem je odločala v zadevi pod opr. štev. 018-226/03. Ob navedenem Državna revizijska komisija ponovno zaključuje, da sporni pogoj, v katerem naročnik zaradi specifičnih varnostnih okoliščin za 24-urno varovanje zahteva šestkratnik razpisanih varnostnih mest, za 16-urno oziroma 8-urno varovanje pa štirikratnik oziroma trikratnik varnostnih mest (torej ustrezno manjše število varnostnih oseb), razumen in ni določen v nasprotju z zahtevami ZJN-1 oziroma je skladen s 1. odstavkom 42. a člena ZJN-1, ki zahteva, da morajo biti pogoji določeni "â?? v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom javnega naročila".

Vlagateljevega očitka o domnevno "strokovno nepodprti zahtevi naročnika glede posebej usposobljenih delavcev v odgovoru na 8. vprašanje", Državna revizijska komisija ni mogla preveriti, saj iz vlagateljevih navedb ni mogoče razbrati, v čem naj bi bila podana kršitev naročnika, prav tako pa vlagatelj za navedeno trditev ni predložil nobenih dokazov (5. točka 3. odstavka 12. člena ZRPJN).

Prav tako se Državna revizijska komisija ni mogla spustiti v meritorno presojo vlagateljevih očitkov pod 4. točko zahtevka za revizijo, v tistem delu, v katerem vlagatelj naročniku očita, da je razpisna dokumentacija tudi sicer v marsičem nedorečena ter da onemogoča sestavo ponudbe po stroškovnem principu, zaradi česar naj bi predmetno javno naročilo, omogočalo poleg nesporazumov tudi razne manipulacije pri izvajanju pogodbe v nadaljevanju v škodo ene ali druge pogodbene stranke. Za navedbe v tem delu zahtevka za revizijo (ki jih je naročnik označil kot pavšalne) vlagatelj namreč ne ponudi nikakršnih dokazov, kot to zahteva 5. točka 3. odstavka 12. člena ZRPJN, zato jih Državna revizijska komisija ni mogla obravnavati po vsebini.

O očitkih, ki se nanašajo na domnevno sporna pravila iz razpisne dokumentacije, ki zadevajo možnost zavrnitve ponudbe zaradi preseganja višine zagotovljenih sredstev za predmetno javno naročilo oziroma zaradi t.im. nenormalno nizke cene, se je Državna revizijska komisija v isti zadevi že izrekla v revizijskem postopku, ki ga je vodila pod opr. štev. zadeve 018-135/04. V obrazložitvi svoje takratne odločitve, štev. 018-135/04-24-1180, z dne 2.7.2004, je Državna revizijska komisija ugotovila, da navedba naročnika v X. poglavju na 6. strani razpisne dokumentacije (Pogoji pravilne ponudbe), da se bo ponudba štela za nesprejemljivo, če "â?? ponudbena cena presega višino zagotovljenih sredstev za predmetno javno naročilo" (predzadnja alinea) oziroma če "â?? je ponujena cena nenormalno nizka glede na razmere na trgu, ponudnik pa ni mogel zadovoljivo pojasniti razlogov za tako ceno" (zadnja alinea), ni v ničemer v nasprotju z določili ZJN-1, kajti zavrnitev ponudbe, ki cenovno presega naročnikove finančne možnosti (če se ob pregledu ponudb izkaže, da tudi cenovno najugodnejša ponudba naročniku ne omogoča realizacijo načrtovanega posla, ker le-ta dejansko ne razpolaga z zadostnimi finančnimi sredstvi), ni le pravica temveč tudi (pod določenimi pogoji) dolžnost naročnika. Ob navedenem je Državna revizijska komisija presodila, da ni v nasprotju z zakonom, če naročnik takšno možnost predvidi že v razpisni dokumentaciji. Državna revizijska komisija je prav tako ugotovila, da ni v nasprotju z zakonom v razpisni dokumentaciji zapisano opozorilo ponudnikom na možnost prejema ponudbe z izjemno nizko ceno, saj je postopek s t.im. neobičajno nizko ceno izrecno predviden v 53. členu ZJN-1, pri čemer je cit. določilo v prvi vrsti namenjeno varstvu (cenovno najugodnejšega) ponudnika pred morebitno samovoljo naročnika, ki njegovo ponudbeno ceno ocenjuje kot nerealno ter želi iz tega razloga njegovo ponudbo zavrniti. Državna revizijska komisija je tudi opozorila, da ZJN-1 od naročnika na nobenem mestu ne zahteva objavo višine zagotovljenih sredstev za izvedbo javnega naročila oziroma orientacijske vrednosti naročila, po preverjanju predložene dokumentacije o oddaji predmetnega javnega naročila pa je ugotovila tudi, da je naročnik ocenjeno vrednost javnega naročila pravilno določil v sklepu o začetku postopka oddaje javnega naročila, štev. 228-02-3/2004, z dne 12.3.2004, kar je v skladu z 21. členom ZJN-1 oziroma 4. točko 1. odstavka 2. člena Pravilnika o natančnejši vsebini sklepa za začetek postopka oddaje javnega naročila (Ur.l. RS, štev. 32/04).

Ker je Državna revizijska komisija pri presoji utemeljenosti zahtevka za revizijo ugotovila, da naročnik v postopku oddaje predmetnega javnega naročila ni storil kršitev, katere mu očita vlagatelj v zahtevku za revizijo, z dne 16.8.2004, je skladno z 2. alineo 1. odstavka 23. člena ZRPJN vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod 1. točko izreka tega sklepa.

Vlagatelj zahtevka za revizijo je v skladu z 22. členom ZRPJN zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Ker Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ni ugodila, je bilo potrebno zavrniti tudi zahtevo za povračilo priglašenih stroškov revizijskega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod 2. točko izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (člen 23/5 ZRPJN).


V Ljubljani, dne 24.9.2004


dr. Aleksij Mužina, univ.dipl.prav.
Član Državne revizijske komisije



Vročiti:
- Servis skupnih služb Vlade RS, Gregorčičeva 27a, Ljubljana
- RIVAL-VTS d.o.o., Ob Železnici 18, Ljubljana
- Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila in koncesije, Tržaška 19a, Ljubljana

Natisni stran