018-002/03

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 in 90/99; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN), v senatu članov â??, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za nakup 29 avtobusov, in sicer: a) 13 zgibnih, nizkopodnih avtobusov za mestni potniški promet, b) 6 enojnih, nizkopodnih avtobusov za mestni potniški promet, c) 10 enojnih, nizkopodnih avtobusov za primestni potniški promet in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje â?? (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika â?? (v nadaljnjem besedilu: naročnik),

odločila:

Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

Obrazložitev:

Naročnik je predmetni javni razpis objavil v Uradnem listu RS, št. â??, z dne â??, pod številko objave Ob-â??. Iz zapisnika o javnem odpiranju ponudb, z dne 5.11.2002, je razvidno, da je naročnik pridobil 3 pravočasne ponudbe.

Vlagatelj je z vlogo, z dne 6.12.2002, še pred prejemom obvestila o izbiri najugodnejše ponudbe, zahteval revizijo predmetnega postopka oddaje javnega naročila. V zahtevku za revizijo vlagatelj navaja, da je merilo "poprodajne storitve in tehnična pomoč" v delu, ki se nanaša na pooblastilo delavnicam LPP za servisiranje pomembnejših sklopov, podsklopov in naprav (klima naprave, ogrevalne peči, tahograf, menjalnik in smerne table pri mestnih avtobusih) za lastne potrebe in trg, v nasprotju s 5. in 50. členom Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000 in 102/2000; v nadaljevanju: ZJN-1), da je torej diskriminatorno in da ni smiselno povezano z vsebino javnega naročila.Vlagatelj navaja, da je ponudnik avtobusov zastopnik za določeno blagovno znamko avtobusov in lahko nepreklicno pooblasti naročnika za servisiranje vozil za lastne potrebe. Posamezni večji sklopi avtobusov, kot so našteti zgoraj, pa so neodvisne blagovne znamke, za katere lahko nepreklicno pooblašča delavnice LPP le nosilec blagovne znamke ali njegov zastopnik. S tem je ponudnik, ki je hkrati tudi zastopnik za določene blagovne znamke, v privilegiranem položaju, trdi vlagatelj.
Vlagatelj dalje navaja, da je merilo neovrednoteno. Naštetih je pet posameznih podsklopov avtobusov, v dokumentaciji pa ni definirano, za koliko teh podsklopov prejme ponudnik 70 točk (eden, dva ali vsi). Vlagatelj ponuja opcijsko podsklope različnih blagovnih znamk, npr. avtomatski menjalnik Voith ali ZF ali smerne table različnih blagovnih znamk.
Po vlagateljevem mnenju je odprto tudi vprašanje, kako vrednotiti omenjeno merilo v primeru, da so delavnice LPP že pooblaščene za servisiranje dela ali vseh (opisanih) večjih podsklopov in naprav, ki jih nudi ponudnik. Naročnik je namreč že pooblaščen za servisiranje tahografov, tako da vlagatelj servisira in overovlja tahografe pri naročniku. Enako velja za avtomatske menjalnike, ogrevalne peči itd., še navaja vlagatelj.
Iz spornega merila po vlagateljevem mnenju tudi ni razviden rok veljavnosti pooblastila za servisiranje posameznih sklopov in delov, zato vlagatelj razume, da so lahko izdana pooblastila le enkratna in veljajo le za enkratna servisiranja. Vlagatelj meni, da bi moralo merilo določiti trajni rok oz. rok do preklica, zato je bilo pomanjkljivo opredeljeno.
Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga, da naročnik zahtevku za revizijo ugodi ter v celoti spremeni merila, kot to predlaga vlagatelj, in črta prvi odstavek 5. točke meril za vrednotenje (poprodajne storitve in tehnična pomoč).

Naročnik je dne 24.12.2002 sprejel sklep, št. 2257, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo. V obrazložitvi tega sklepa naročnik navaja, da je zahtevek za revizijo, odposlan dne 6.12.2002, prejel dne 9. 12.2002, dne 6.12.2002 pa je sprejel tudi svojo odločitev o dodelitvi naročila. Naročnik je v izogib dvomu štel zahtevek za revizijo kot pravočasen, prav tako pa je ugotovil, da je zahtevek za revizijo podala upravičena oseba.
Naročnik navaja, da je vlagatelj že v okviru ponudbe podal izjavo o strinjanju z razpisnimi pogoji (priloga D/1), v kateri je izrecno izjavil, da se z vsebino in pogoji razpisne dokumentacije za dobavo avtobusov v celoti strinja. Prav tako je vlagatelj izjavil, da je ponudbo pripravil in predložil v skladu z navodili, kar pomeni, da je navodila poznal, razumel in jih tudi v celoti sprejel, trdi naročnik. Naročnik se pri tem sklicuje tudi na izjavo gospoda â??, vodje prodaje pri vlagatelju, da je z novim razpisom zadovoljen ter da se mu zdi bolj transparenten in zahteven.
Naročnik poudarja, da je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo po predložitvi ponudbe, v kateri naj bi prišlo do administrativne napake v zvezi z merilom, ki ga je ob vložitvi ponudbe sprejel in razumel, saj ga je naknadno, dne 12.11.2002, tudi vsebinsko povsem pravilno dopolnil. Strokovna komisija je ravnala povsem pravilno, trdi naročnik, ko naknadno prejete dopolnitve v skladu s 54. členom ZJN-1 ni prevzela, temveč jo je vrnila vlagatelju. Po mnenju naročnika vlagatelj samo iz tega razloga izpodbija merilo "poprodajne storitve in tehnična pomoč". Dejansko pa je v njegovi že predloženi ponudbi manjkala izjava oz. pooblastilo z vsebino, kot jo je zahteval naročnik. Naročnik meni, da vlagatelj po predložitvi ponudbe, v kateri je podal izjavo o strinjanju z razpisnimi pogoji, ki je celo podprta z bančno garancijo za resnost ponudbe, ne more spremeniti mnenja in vložiti zahtevka za revizijo zoper merila. Naročnik zato predmetni zahtevek za revizijo razume v smeri razveljavitve merila in s tem odprave napake, ki jo je povzročil vlagatelj sam, ko svoje ponudbe ni pravilno izpolnil. Zato naročnik meni, da že zaradi procesnih razlogov zahtevek za revizijo ni utemeljen.
Zgolj iz previdnosti pa naročnik v nadaljevanju navaja tudi vsebinske razloge za zavrnitev zahtevka za revizijo. Naročnik tako navaja, da zahtevek za revizijo spreminja enega od šestih meril, in sicer merilo za vrednotenje poprodajnih storitev in tehnične pomoči. Z zahtevkom za revizijo vlagatelj po mnenju naročnika nedopustno posega v njegove pravice. Pri tem se naročnik sklicuje na stališče Državne revizijske komisije, objavljeno v Zbirki odločitev 2000 in 2001, da so pogoji, ki so določeni z zakonom, in tisti, ki jih določi naročnik, vedno izključne narave in so conditio sine qua non za sodelovanje pri postopku javnega naročila, oz. da so v postopku oddaje javnega naročila pogoji vedno absoluten temelj. Vlagateljev predlog, da se črta prvi odstavek 5. točke meril za vrednotenje, po mnenju naročnika posega v njegove pravice, da poleg obveznih pogojev opredeli tudi merila za izbor ponudbe.
Naročnik ugotavlja, da je merilo "poprodajne storitve in tehnična pomoč" v skladu s 7. točko 51. člena ZJN-1 in v skladu s 5. členom ZJN-1, saj ne omejuje konkurence med ponudniki in ni diskriminatorno. Naročnik navaja, da je izhajal iz načela poštene konkurence in je z razpisno dokumentacijo omogočil konkurenco med ponudniki v skladu z Zakonom o preprečevanju omejevanja konkurence. Vlagateljeve navedbe, da gre za konflikt med zastopniki določenih blagovnih znamk avtobusov in zastopniki neodvisnih blagovnih znamk posameznih večjih sklopov avtobusov, po mnenju naročnika ne vplivajo na citirano načelo poštene konkurence, saj ne gre za nobeno od prepovedanih konkurenčnih razmerij. Naročnik se je pri pripravi razpisne dokumentacije izognil navajanju blaga, ki bi ga lahko zagotovil le določen imetnik blagovnih znamk, zato je navedel splošne tehnične specifikacije, ki enoznačno opredeljujejo blago. Glede na dejansko stanje vlagateljeve navedbe ne morejo vplivati na vrednotenje obravnavanega merila v razpisni dokumentaciji, zato jih naročnik tudi ni upošteval pri presoji utemeljenosti zahtevka za revizijo. Naročnik zavrača tudi trditve vlagatelja glede spornosti merila zaradi nerazvidnega roka in glede enkratnega servisiranja ter navaja, da gre za trajno pooblastilo za servisiranje posameznih sklopov in delov in da ni mogoče govoriti o pomanjkljivosti opredelitve samega pooblastila. Nadalje naročnik zavrača tudi navedbe vlagatelja glede same določitve merila. Potencialnim ponudnikom je naročnik posredoval natančne zahteve za izdelavo ponudbe, ki v celoti izpolnjujejo zakonske elemente pojma merila. Merila so namreč vnaprej podani razlikovalni znaki med ponudbami, katerih izbira odraža naročnikovo presojo pomembnosti posameznih okoliščin, vezanih na predmet ali izvedbo naročila. Predmetna merila po mnenju naročnika zagotavljajo transparentnost postopka, niso diskriminatorna, smiselno so povezana z vsebino javnega naročila in prispevajo k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb. Teža posameznega merila je bila določena po presoji naročnika, kar pa je pravilno in povsem v skladu z ZJN-1, še zatrjuje naročnik.
Glede na navedeno je naročnik vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil, saj je ugotovil, da tudi ob upoštevanju navedb v zahtevku za revizijo ne bi sprejel drugačne odločitve. Naročnik je vlagatelja v skladu s 17. členom ZRPJN pozval, naj ga v treh dneh od prejema sklepa pisno obvesti, ali bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo ali zahtevek za revizijo umika.

Vlagatelj je naročnika z dopisom, z dne 30.12.2002, skladno s prvim odstavkom 17. člena ZRPJN obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj dodaja, da je pričakoval ustrezna pojasnila k vrednotenju spornega merila, ki je nedefinirano in diskriminatorno, ko gre za servisiranje posameznih večjih sklopov za trg. Na podlagi navedenega in zaradi dejstva, da le za omenjeno pooblastilo naročnik ni pripravil ustreznega vzorca ali obrazca, vlagatelj merila ni pravilno razumel in sprejel.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom, št. 9/DK-sp, z dne 6.1.2003, skladno z drugim odstavkom 17. člena ZRPJN v odločanje odstopil zahtevek za revizijo in dokumentacijo.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je v postopku oddaje javnega naročila preverila, ali je zahtevek za revizijo dopusten in ali je vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka. Vlagatelj ima kot ponudnik, ki je oddal ponudbo, v skladu z 9. členom ZRPJN interes za dodelitev naročila in bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je ta aktivno legitimiran kot stranka v postopku in upravičen do vložitve revizijskega zahtevka.

Državna revizijska komisija je pri presoji zahtevka za revizijo upoštevala določila drugega odstavka 19. člena ZRPJN, ki določa: "Državna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka upravičenega predlagatelja. V primeru kršitev temeljnih načel javnega naročanja izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi. ".

ZRPJN v prvem odstavku 12. člena določa, da se lahko zahtevek za revizijo vloži v vseh stopnjah postopka oddaje javnega naročila, zoper vsako ravnanje naročnika, razen če zakon, ki ureja oddajo javnih naročil, in ZRPJN, ne določata drugače. Prvi odstavek 12. člena ZRPJN še določa, da je rok za vložitev zahtevka za revizijo po odločitvi o dodelitvi naročila osem dni od prejema obvestila o dodelitvi naročila. Načelno dopustnost vložitve zahtevka za revizijo v vseh stopnjah postopka in zoper vsako ravnanje naročnika omejujeta določbi 10. člena ZRPJN ter petega odstavka 12. člena ZRPJN. Medtem ko v skladu z 10. členom ZRPJN zahtevka za revizijo ni možno vložiti glede meril za ocenjevanje ponudb, razen če so ta v nasprotju z zakonom, ki ureja oddajo javnih naročil, oziroma glede omejitev za sodelovanje, razen če gre za omejitve, ki so v nasprotju s predpisi, pa peti odstavek 12. člena ZRPJN določa, da po odločitvi o dodelitvi naročila ponudnik ne more vložiti zahtevka za revizijo iz razloga, ki mu je mogel ali bi mu moral biti znan pred to odločitvijo naročnika, pa kljub temu ni vložil zahtevka za revizijo že pred odločitvijo naročnika o dodelitvi naročila.

Peti odstavek 12. člena ZRPJN, katerega namen je preprečiti morebitna ravnanja, ko ponudnik najprej ne nasprotuje njemu znanim kršitvam v postopku oddaje javnega naročila, ker meni, da utegne biti naročnikova odločitev zanj ugodna, in svoje nestrinjanje s prejšnjim ravnanjem naročnika izrazi šele kasneje, veže prekluzivni učinek na naročnikovo odločitev o dodelitvi naročila. Ker je pravilo petega odstavka 12. člena ZRPJN izjema od siceršnje možnosti vložitve zahtevka v vseh stopnjah postopka in zoper vsako ravnanje naročnika, izjeme pa je potrebno razlagati restriktivno, njegovega prekluzivnega učinka nikakor ni mogoče razširiti na kakšna druga ravnanja naročnika ali pa na dejanja oz. izjave vlagatelja. S tega vidika je treba presoditi tudi naročnikove navedbe o tem, da vlagatelj "ne more po oddaji ponudbe, v kateri je podal izjavo o strinjanju z razpisnimi pogoji, ki je celo podprta z bančno garancijo za resnost ponudbe št.:G01629/02 (priloga E), spremeniti mnenja in vložiti zahtevka za revizijo zoper merila javnega razpisa". Glede na to, da je vlagateljev zahtevek za revizijo datiran na dne 6.12.2002, istega dne pa je naročnik (kot to zatrjuje sam) sprejel odločitev o dodelitvi naročila, pri čemer naročnik niti ne trdi, iz predložene dokumentacije pa tudi ni razvidno, da bi vlagatelj tega dne (torej 6.12.2002) naročnikovo odločitev prejel, je treba šteti, da je bil zahtevek za revizijo vložen pred odločitvijo o dodelitvi javnega naročila in da njegovi pravočasnosti z vidika petega odstavka 12. člena ZRPJN ni mogoče oporekati.

Na pravočasnost oz. dopustnost predmetnega zahtevka za revizijo tudi ne more vplivati niti izpolnjena in v ponudbi predložena vlagateljeva formalna izjava o strinjanju z razpisnimi pogoji niti kakšna druga neformalna izjava vlagatelja ali njegovih predstavnikov. Po mnenju Državne revizijske komisije izjava o strinjanju z razpisnimi pogoji ne more pomeniti vnaprejšnje odpovedi pravici do pravnega varstva oziroma vnaprejšnje odpovedi pravici do vložitve pravnega sredstva. Načini odpovedi pravnega varstva (tako izrecni kot implicitni; glej peti odstavek 12. člena ZRPJN) so namreč v zakonu (tako v ZRPJN kot, v skladu s petim odstavkom 3. člena ZRPJN, v Zakonu o pravdnem postopku; Uradni list RS, št. 26/99, 96/02) določeni kogentno.

Z navedbo naročnika, da vlagatelj z zahtevkom za revizijo, s katerim želi spremeniti eno izmed meril, nedopustno posega v njegove pravice, se ni mogoče strinjati. Naročnik je sicer res avtonomen pri odločitvi, katera in koliko meril bo določil in uporabil, vendar pa ta merila ne smejo biti v nasprotju s standardi, ki jih opredeljuje 50. člen ZJN-1 (objava, vnaprejšnji opis in ovrednotenje, transparentnost, nediskriminatornost, smiselna povezanost z vsebino javnega naročila, nespremenljivost). Naročnikova avtonomnost pri določanju meril je torej omejena, kar izhaja tudi iz 10. člena ZRPJN, ki sicer načeloma ne dopušča vložitve zahtevka za revizijo glede meril za ocenjevanje ponudb, razen v primeru, če so merila v nasprotju z zakonom, ki ureja oddajo javnih naročil, oz. če vlagatelj v svojem zahtevku to zatrjuje. Predmet obravnavanega zahtevka za revizijo pa je prav domnevna nezakonitost dela merila "poprodajne storitve in tehnična pomoč".

Naročnik je v poglavju 2.3. razpisne dokumentacije (Merila za izbor ponudbe) določil, da bo izbrana ekonomsko najugodnejša ponudba, ki bo ocenjena na podlagi naslednjih meril: 1. Tehnična ocena, 2. Ponujena cena, 3. Kakovost poslovanja in ravnanje z okoljem, 4. stroškovna učinkovitost, 5. Poprodajne storitve in tehnična pomoč, 6. Garancijski pogoji. Sporno merilo "poprodajne storitve in tehnična pomoč" je naročnik opisal in ovrednotil v poglavju 2.4. razpisne dokumentacije, kjer je najprej določil, da je najvišje možno število točk pri obravnavanem merilu 87 (od 1000 možnih), v 5. točki poglavja 2.4.1 (Način uporabe posameznega merila) pa je zapisal:
"Ponudnik, ki predloži pooblastilo delavnicam LPP za servisiranje pomembnejših sklopov, podsklopov in naprav (klima naprave, ogrevalne peči, tahograf, menjalnik in smerne table pri mestnih avtobusih) za lastne potrebe in trg prejme 70 točk (TL1x).
Ponudnik, ki najkasneje ob dokončanem prevzemu avtobusov izroči naročniku brezplačni računalnik z vso potrebno programsko opremo in vmesniki (interface za povezavo med diagnostičnimi vtičnicami na avtobusu in računalnikom) za uspešno opredelitev, servisiranje in odpravo okvar na avtobusih prejme 17 točk (TL2x).
število točk se izračuna po formuli: TLx = TL1x + TL2x".
Za vlagatelja je sporen prvi del citiranega merila, ki se nanaša na predložitev pooblastila za servisiranje pomembnejših sklopov, podsklopov in naprav, saj naj bi bilo merilo v tem delu po njegovem mnenju diskriminatorno, smiselno nepovezano z vsebino javnega naročila, neovrednoteno in nejasno.

Načelo enakopravnosti ponudnikov je eno izmed temeljnih načel javnega naročanja. Naročnik mora zagotoviti, da med ponudniki v vseh elementih in fazah postopka oddaje javnega naročila ni razlikovanja (prvi odstavek 7. člena ZJN-1) in da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo ponudnikov ali diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik (drugi odstavek 7. člena ZJN-1). Pravo javnih naročil varuje enakopravnost ponudnikov v postopkih oddaje javnih naročil in jim zagotavlja enak položaj. Nihče ne sme biti diskriminiran zaradi razlogov, ki niso objektivno opravičljivi. Enakopraven položaj mora biti med drugim zagotovljen tudi v zvezi z določitvijo meril kot vnaprej podanih razlikovalnih znakov med ponudbami, na podlagi katerih naročnik razvršča ponudbe od najbolj do najmanj ugodne. Merila ne smejo biti neupravičeno diskriminatorna (drugi odstavek 50. člena ZJN-1), sicer kršijo ne samo načelo enakopravnosti iz 7. člena ZJN-1, temveč tudi načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki iz 5. člena ZJN-1.

Vendar pa načelo enakopravnosti ni absoluten princip, po katerem je potrebno vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročili ekonomsko ali dejansko enakopravnost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih ali naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Namen postopka oddaje javnega naročila je upoštevanje teh objektivnih danosti ter razlikovanje in posledično razvrščanje ponudb od najbolj do najmanj ugodne ponudbe na podlagi vnaprej opisanih in ovrednotenih objektivnih meril. Ekonomske prednosti, ki jih objektivne danosti predstavljajo, je zato dovoljeno in celo gospodarno upoštevati. ZJN-1 onemogoča in preprečuje le takšno vrednotenje in razlikovanje ponudb, ki ni utemeljeno na objektivno opravičljivih razlogih, temveč na merilih, katerih podlaga je diskriminatorna.

ZJN-1 prepoveduje uporabo diskriminatornih meril, vendar pri tem samega pojma diskriminatornosti ne definira niti ne vsebuje kataloga diskriminatornih meril. Merilo je diskriminatorno, če ponudbe razvršča na podlagi razlogov, ki niso objektivno opravičljivi. Kateri razlogi so oz. niso objektivno opravičljivi, pa je odvisno od različnih specifičnih okoliščin konkretnega postopka oddaje javnega naročila (predmet, obseg posla, kompleksnost, razmere na trgu itd.). Določeno merilo je zato lahko v zvezi s specifičnimi okoliščinami diskriminatorno, medtem ko v drugačnih oziroma spremenjenih ni. Zgolj abstraktna presoja spornega merila tako ne more odgovoriti na vprašanje (ne)diskriminatornosti merila, saj je mejo med še dopustno objektivno diferenciacijo in že prepovedano diskriminacijo mogoče določati le ob upoštevanju konkretnih specifičnih okoliščin posameznega primera.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v svojem zahtevku za revizijo ni navedel konkretnih specifičnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati (ne)diskriminatornost obravnavanega merila. Edina okoliščina, na podlagi katere vlagatelj utemeljuje diskriminatornost dela merila "poprodajne storitve in tehnična pomoč", naj bi bilo dejstvo, da je ponudnik, ki je zastopnik za določene blagovne znamke, v privilegiranem položaju. Zgolj na podlagi te splošne trditve, ki je vlagatelj ne konkretizira, pa ni mogoče ugotoviti, da je sporno merilo samo po sebi diskriminatorno. Vlagatelj namreč ni ne zatrjeval še manj pa dokazal, da bi bilo sporno merilo diskriminatorno v razmerju do njegovega specifičnega položaja na trgu glede na zastopstvo različnih blagovnih znamk sklopov in podsklopov, ki so vgrajeni v njegove avtobuse, oziroma da bi bil on sam zaradi nezmožnosti licenčnega prenosa pooblastila za servisiranje v neenakopravnem položaju glede na ostale ponudnike. še več, iz dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila je razvidno, da je vlagatelj sporno merilo v celoti izpolnil (Državna revizijska komisija ob tem opozarja, da način vlagateljeve izpolnitve obravnavanega merila ni predmet tega zahtevka za revizijo), zato gre ugotoviti, da vlagatelju okoliščin, ki bi utemeljevale ugotovitev dejanske diskriminatornosti dela merila "poprodajne storitve in tehnična pomoč", ni uspelo dokazati.

Državna revizijska komisija tudi ni mogla slediti vlagateljevim navedbam, da je merilo "poprodajne storitve in tehnična pomoč" neovrednoteno, ker naj ne bi bilo definirano, za koliko od pet naštetih podsklopov ponudnik prejme 70 točk. Po mnenju Državne revizijske komisije je obravnavano merilo, kot je zapisano, mogoče razumeti samo tako, da so pomembnejši sklopi, podsklopi in naprave, glede katerih naročnik zahteva pooblastilo za servisiranje, v oklepaju našteti taksativno in hkrati kumulativno ("klima naprave, ogrevalne peči, tahograf, menjalnik in smerne table pri mestnih avtobusih"), kar pomeni, da mora ponudnik za pridobitev predvidenega števila točk predložiti pooblastilo kumulativno za vse naštete sklope, podsklope in naprave, oziroma da ponudnik, ki predloži pooblastilo le za enega ali za nekatere izmed naštetih sklopov, podsklopov in naprav, na podlagi tega merila ne more prejeti nobene točke.

Glede vlagateljevih navedb, da ni jasno, kako vrednotiti sporno merilo v primeru, da je naročnik že pooblaščen za servisiranje dela ali vseh opisanih večjih podsklopov in naprav, ki jih ponuja ponudnik, ter da iz spornega merila ni razviden rok veljavnosti pooblastil za servisiranje, gre ugotoviti, da je potrebno obravnavano merilo presojati z vidika načina ocenjevanja in vrednotenja ponudb v postopku oddaje predmetnega javnega naročila, ne pa z vidika poslovnega razmerja, ki že obstaja ali bo nastalo po izbiri najugodnejše ponudbe oziroma po sklenitvi pogodbe. V skladu z določili razpisne dokumentacije pomeni pooblastilna izjava način izpolnitve dela merila "poprodajne storitve in tehnična pomoč", kot takšna pa predstavlja le podlago za kasnejši poslovni odnos. Poslovni odnos, ki bo temeljil na v ponudbi predloženi pooblastilni izjavi in ki bo urejal tudi vprašanje dotedanjih poslovnih odnosov ter vprašanje roka veljavnosti pooblastila za servisiranje, pa predstavlja takšno okoliščino, na podlagi katere ni mogoče zanikati niti ekonomske prednosti niti smiselne povezanosti merila "poprodajne storitve in tehnična pomoč" s predmetom javnega naročila.

Na podlagi vsega navedenega tako ni mogoče ugotoviti, da bi bilo merilo "poprodajne storitve in tehnična pomoč" določeno v nasprotju s 5., 7. in 50. členom ZJN-1.

Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ni kršil določil ZJN-1, je skladno s 1. alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen.


S tem je odločitev Državne revizijske komisije utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Zoper odločitev Državne revizijske komisije ni rednega ali izrednega pravnega sredstva, možna pa je tožba pred pristojnim sodiščem za uveljavitev povrnitve škode od naročnika (tretji odstavek 23. člena ZRPJN).


V Ljubljani, dne

Natisni stran