018-251/04 Agencija RS za okolje

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02 in 42/04; v nadaljevanju ZRPJN) po članu dr. Aleksiju Mužini v postopku nadzora nad zakonitostjo podelitve koncesije za odvzem naplavin v strugi reke Save Dolinke na območju občine Kranjska gora in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo Vodnogospodarsko podjetje Kranj d.d., Ulica Mirka Vadnova 5, Kranj, (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje Ministrstva za okolje, prostor in energijo, Agencija RS za okolje, Vojkova cesta 1b, 1000 Ljubljana v nadaljevanju: koncedent), dne 12. 10. 2004

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se kot nedopusten zavrže.
2. Zahtevek za vračilo takse se zavrne.

Obrazložitev:

Državna revizijska komisija je dne 21.08.2004 od vlagatelja prejela zahtevek za revizijo javnega razpisa za podelitev koncesije za odvzem naplavin v strugi reke Save Dolinke na območju občine Kranjska gora, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 74/04 z dne 09.07.2004 pod št. Objave Ob-18908/04, katerega predmet je koncesija za gospodarsko izkoriščanje odvzetih naplavin.

Z dopisom št. NVD-951/04-24-1473 je Državna revizijska komisija v odločanje na prvi stopnji zahtevek za revizijo odstopila koncedentu.

Vlagatelj je v skladu z določilom 16. člena ZRPJN, ker koncedent v 20 dneh od dne, ko je prejel vlagateljev popolni zahtevek za revizijo, ni odločil o zahtevku za revizijo, s predlogom za nadaljevanje postopka revizije, z dne 20.09.2004, nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo. V zahtevi navaja, da ima kot koncesionar z Republiko Slovenijo sklenjeno koncesijsko pogodbo za opravljanje nekaterih nalog obveznih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda in s tem podeljeno koncesijo na celotnem območju zgornje Save. Nadalje še navaja, da sta bila v javnem razpisu dodana dva pogoja za podelitev koncesije in sicer dovoljenje pristojnega organa za opravljanje dejavnosti, ki je predmet koncesije in pogoj, da koncesionar ne sme opravljati javne službe na področju vodnega gospodarstva, pri čemer koncedent za takšno predpisovanje nima podlage v zakonu ali podzakonskemu aktu. Po mnenju vlagatelja so strokovno sporna tudi merila za izbor koncesionarja, pri čemer enaka spornost velja tudi za predpisana prednostna merila.

Državna revizijska komisija je koncedenta z dopisom, št. NVD-1111/04-1799 z dne 22.09.2004 obvestila, da je dne 23.09.2004 prejela od vlagatelja predlog za nadaljevanje postopka za revizijo zoper javni razpis za podelitev koncesije za odvzem naplavin v strugi reke Save Dolinke na območju občine Kranjska gora in koncedenta pozvala, da ji v roku 3 dni posreduje relevantno dokumentacijo v zvezi s postopkom oddaje predmetnega javnega naročila, kar je koncedent storil šele dne 11.10.2004.

Državna revizijska komisija je iz predložene dokumentacije ugotovila, da je koncedent dne 06.10.2004 sprejel sklep, št. 400-00-1/2004-2, s katerim je zahtevo vlagatelja za revizijo javnega razpisa za podelitev koncesije za odvzem naplavin v strugi reke Save Dolinke na območju občine Kranjska gora zavrgel po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Koncedent je v postopku namreč ugotovil, da v konkretni upravni zadevi niso podane procesne predpostavke za vodenje postopka po prvem odstavku 129. člena ZUP. Utemeljuje še, da predmetno koncesijo ureja Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04, v nadaljevanju ZVO-1), ki v 166. členu določa, da se za druga vprašanja koncesije smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja koncesije za gospodarske javne službe, če z zakonom ni drugače določeno, torej primarno ZVO-1 in subsidiarno določbe Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93), če ni z zakonom drugače določeno. Zakon, s katerim je glede koncesij določeno drugače, je Zakon o vodah (Uradni list RS, št. 67/02 do 41/04). Ta izrecno določa, da se za podelitev koncesije po tem zakonu ne uporabljajo določbe predpisov o javnih naročilih, ki se nanašajo na koncesijo ter da prav tako ne predvideva vložitve pravnega sredstva revizije, ki se sicer lahko vloži po ZRPJN.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi navedb vlagatelja in koncedenta, je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je revizija kot pravno sredstvo predvidena v postopkih oddaje javnih naročil (arg. 1. člena ZRPJN). Javno naročilo je po svoji vsebini, skladno s 1. točko prvega odstavka 3. člena Zakon o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/00, 102/00 in 2/04; v nadaljevanju: ZJN-1) "celotni skupek dejanj, ki jih opravi naročnik s ciljem nabave blaga, oddaje storitev ali gradenj po tem zakonu". Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da deveti odstavek 133. člena ZJN-1 določa: "V postopkih oddaje koncesij po tem členu se za zagotavljanje pravnega varstva uporabljajo določbe zakona o reviziji postopkov javnega naročanja, če sodno varstvo ni zagotovljeno v upravnem sporu.". Glede na navedeno pravno normo gre pojasniti, da so predmet pravnega varstva po ZRPJN samo tiste koncesije (pa še to zgolj gradenj), ki se ne bi podeljevale v upravnem ali temu postopku sorodnem javnopravnem postopku. V vseh teh (javnopravnih) postopkih je namreč sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu, kumulacija upravnega spora s postopkom pred Državno revizijsko komisijo ni dopustna. Ob vsem navedenem je potrebno zaključiti, da gre obravnavani zadevi za upravno stvar, o kateri se odloča v upravnem postopku (arg. 139. člen Zakona po vodah, v povezavi z drugim odstavkom 2. člena ZUP), v katerem je zagotovljeno pravno varstvo v obliki pritožbe na II. stopenjski organ in/oziroma z upravnim sporom pri pristojnem upravnem sodišču. Skratka, vlagatelj ima na razpolago za varovanje svojih pravic, dolžnosti in pravnih koristi v postopku izbire koncesionarja pritožbo zoper odločbo v upravnem postopku in/oziroma tožbo v upravnem sporu.

Državna revizijska komisija se je morala zato na podlagi 18. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 5. odstavkom 3. člena ZRPJN v obravnavanem primeru izreči za nepristojno za obravnavo zahtevka za revizijo (zahtevka za pravno varstvo), vlagateljev zahtevek za revizijo pa kot nedopusten zavreči. Ne glede na to pa gre opozoriti, da bi moral koncedent vloženi zahtevek za revizijo (formalno) obravnavati in zavreči po ZRPJN (in predvideti možnost pritožbe na Državno revizijsko komisijo; arg. 12., 13. člena ZRPJN), ne pa obravnavati in zavreči po ZUP, dasiravno uporaba drugega procesnega predpisa v obravnavanem primeru ni pomenila drugačne pravne posledice. Koncedent je namreč ravnal pravilno, kot je zahtevek za revizijo zavrgel kot nedopusten.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Ker je zahtevek za revizije iz zgornjih razlogov nedopusten, se zavrne tudi vlagateljev zahtevek za vračilo stroškov plačane takse.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 12.10.2004


dr. Aleksij Mužina
član Državne revizijske komisije



Vročiti:
- Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Agencija RS za okolje, Vojkova cesta 1b, 1000 Ljubljana ,
- Vodnogospodarsko podjetje Kranj d.d., Ulica Mirka Vadnova 5, Kranj,
- Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila in koncesije, Tržaška 19a, Ljubljana

Natisni stran