3. 6. 2016

Stališče 2. občne seje Državne revizijske komisije glede odmere takse

Občna seja Državne revizijske komisije je 27. 5. 2016 sprejela dve stališči v zvezi z določitvijo revizijske takse, in sicer:

1. glede odmere takse od vrednosti najugodnejše dopustne ponudbe:

Po uveljavitvi Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; ZJN-3) se prva poved iz drugega odstavka 71. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; ZPVPJN), ki določa, da znaša taksa dva odstotka od cene najugodnejše popolne ponudbe (z davkom na dodano vrednost) za sklop ali javno naročilo, vendar ne manj kot 500 eurov in ne več kot 25.000 eurov, tolmači tako, da naročnik kot izhodišče za določitev takse za vložitev zahtevka za revizijo zoper odločitev o oddaji javnega naročila upošteva ceno najugodnejše dopustne ponudbe.

Višino takse v primerih pravnega varstva določajo prvi, drugi in tretji odstavek 71. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN). Če ne gre za primere iz prvega odstavka 71. člena ZPVPJN, ko se zahtevki za revizijo nanašajo na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo, zahtevek za revizijo pa je bil skladno z drugo povedjo iz drugega odstavka 71. člena ZPVPJN vložen že po odpiranju ponudb, je treba upoštevati prvo poved iz drugega odstavka 71. člena ZPVPJN, ki določa, da znaša taksa dva odstotka od cene najugodnejše popolne ponudbe (z davkom na dodano vrednost) za sklop ali javno naročilo, vendar ne manj kot 500 eurov in ne več kot 25.000 eurov. Ta pravila pa ne veljajo za štiri primere iz tretjega odstavka 71. člena ZPVPJN, saj je takrat taksa 1.000 eurov. Vendar v primerih, ki niso zajeti v drugem odstavku 71. člena ZPVPJN, višino takso določa 74. člen Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2016 in 2017 (Uradni list RS, št. 96/2015; v nadaljevanju: ZIPRS1617), ta pa znaša 1.000 eurov.

Iz prve povedi iz četrtega odstavka 71. člena ZPVPJN izhaja, da je naročnik tisti, ki določi takso v posameznem primeru, iz druge alinee 11. odstavka 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3) pa je razvidno, da jo mora navesti v obvestilih, s katerimi obvešča kandidate in ponudnike o svojih odločitvah.

S 1. 4. 2016 je začel veljati ZJN-3 in 71. člen ZPVPJN ni povsem terminološko usklajen z ZJN-3. V tretjem odstavku 71. člena ZPVPJN je namreč uporabljena terminologija, ki so jo uporabljali Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.), Zakon o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.) in Zakon o javnem naročanju na področju obrambe in varnosti (Uradni list RS, št. 90/2012 s sprem.). Z uveljavitvijo ZJN-3 sta ZJN-2 in ZJNVETPS prenehala veljati (prvi in drugi odstavek 116. člena ZJN-3). Zato se odpira vprašanje, koliko znaša taksa v primeru zahtevka za revizijo, s katerim vlagatelj izpodbija odločitev o oddaji javnega naročila. ZJN-3 namreč ne uporablja pojma »popolna ponudba«. Vendar ima »dopustna ponudba« (29. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3), ki je opredeljena kot ponudba, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika, vsebinsko primerljiv pomen »popolni ponudbi«, saj je bila slednja opredeljena kot ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2 in 17. točka 2. člena ZJNVETPS).

Čeprav ZJN-3 nikjer izrecno ne določa, da lahko naročnik izbere (le) ponudbo, ki je dopustna, pa je to po vsebini razvidno iz posameznih določb, ki določajo, kako naročnik izbere ponudbo (gl. zlasti prvi odstavek 89. člena ZJN-3). Zato je mogoče zaključiti, da vlagatelj, ki z zahtevkom za revizijo izpodbija odločitev o izbiri ponudbe, ki jo je naročnik sprejel na podlagi ZJN-3, po naravi stvari z njenim izpodbijanjem oporeka naročniku, ko je štel, da je izbrani ponudnik predložil dopustno ponudbo oziroma po terminologiji ZJN-2 in ZJNVETPS popolno ponudbo. Glede na to, da je izbira najugodnejše ponudbe z ZJN-3 vsebinsko primerljivo urejena rešitvi iz ZJN-2 in ZJNVETPS, je treba zaključiti, da rešitev iz ZJN-3 predstavlja kontinuiteto rešitvi iz ZJN-2 in ZJNVETPS. Pojem »dopustna ponudba« zato nima vsebinsko drugačnega pomena od pojma »popolna ponudba« iz ZJN-2 in ZJNVETPS.

Predstavljeno pa pomeni, da določitev takse na podlagi najugodnejše popolne ponudbe, kot to zahteva prva poved iz drugega odstavka 71. člena ZPVPJN, zahteva le primerno razlago tega pojma glede na kontinuiteto ureditve (zgodovinska razlaga). V takšnem primeru tako ne gre za vprašanje obstoja pravne praznine, temveč le za tolmačenje pojma, ki ima tako po ureditvi iz ZJN-3 kot ureditvi iz ZJN-2 in ZJNVETPS vsebinsko primerljiv pomen. Prva poved iz drugega odstavka 71. člena ZPVPJN, ki določa, da znaša taksa dva odstotka od cene najugodnejše popolne ponudbe (z davkom na dodano vrednost) za sklop ali javno naročilo, vendar ne manj kot 500 eurov in ne več kot 25.000 eurov, se zato tolmači tako, da naročnik kot izhodišče za določitev takse za vložitev zahtevka za revizijo zoper odločitev o oddaji javnega naročila upošteva ceno najugodnejše dopustne ponudbe.

2. glede odmere takse pri sporih v zvezi z izbiro partnerjev okvirnih sporazumov:

Naročnik določi takso za vložitev zahtevka za revizijo zoper odločitev o sklenitvi okvirnega sporazuma v višini 1.000 eurov skladno s 74. členom Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2016 in 2017 (Uradni list RS, št. 96/2015; ZIPRS1617).

V 71. členu ZPVPJN je okvirni sporazum izrecno omenjen le pri določitvi višine takse za zahtevek za revizijo zoper odločitev o oddaji posameznega naročila na podlagi okvirnega sporazuma, ni pa izrecno omenjen pri določanju višine takse za zahtevek za revizijo zoper odločitev o njegovi sklenitvi. Vendar so se v času veljavnosti ZJN-2 in ZJNVETPS pojavila različna tolmačenja ZPVPJN o višini takse, ko se zahtevek za revizijo nanaša na odločitev o sklenitvi okvirnega sporazuma. V primeru odločitve o sklenitvi okvirnega sporazuma z enim gospodarskim subjektom, ki je že tudi ponudil cene za obdobje veljavnosti okvirnega sporazuma, se je bodisi bilo mogoče opreti na dejstvo, da je vrednost, za katero bo naročnik sklenil okvirni sporazum, znana, bodisi se je bilo mogoče opreti na dejstvo, da je naročnik sprejel šele odločitev, da sklene okvirni sporazum.

Iz 10. člena ZPVPJN (načelo dostopnosti) je razvidno, da mora biti vsakemu, ki je zainteresiran za dodelitev naročila, pod enakimi pogoji dostopno pravno varstvo za namen, ki ga določa ZPVPJN. Možnost različnega tolmačenja ZPVPJN v primeru sklepanja okvirnega sporazuma z enim gospodarskim subjektom v času veljavnosti ZJN-2 in ZJNVETPS je lahko vplivala na uveljavljanje pravnega varstva. Posamezni gospodarski subjekti, ki so bili poučeni, da morajo plačati takso v višini, kot je določena v prvi povedi iz drugega odstavka 71. člena ZPVPJN, ne pa v praviloma nižji višini iz 73.a člena ZIPRS1415 oziroma 74. člena ZIPRS1617, so lahko zaradi stroškovne posledice opustili vložitev zahtevka za revizijo.

Da bi se podobni primeri ne pojavljali tudi po uveljavitvi ZJN-3, je primerno sprejeti stališče, da je v primeru sklenitve takih okvirnih sporazumov, treba izhajati iz višine takse, kot jo določa 74. člen ZIPRS1617. S tem bo pravno varstvo dostopno vsem gospodarskim subjektom pod enakimi pogoji.

Če tako stališče velja za take primere sklenitve okvirnih sporazumov, ko so nekateri elementi okvirnega sporazuma (tj. vrednost) znani, je treba po argumentu a fortiori zavzeti enako stališče tudi za druge primere sklenitve okvirnih sporazumov, ko elementi (tj. vrednost) niso znani ali pa bi bilo nejasno, kako bi bilo mogoče upoštevati te elemente (tj. vrednost), npr. primer sklenitve okvirnega sporazuma z več gospodarskimi subjekti, kjer zakon ne določa nobenih usmeritev, ali upoštevati vrednost okvirnega sporazuma tistega gospodarskega subjekta, ki je ponudil najnižjo vrednost, tistega gospodarskega subjekta, ki je ponudil najvišjo vrednost, povprečje teh vrednosti ipd.

Natisni stran