Stališči 5. občne seje v letu 2014 glede vračila takse za postopek pravnega varstva
Državna revizijska komisija je na 5. občni seji v letu 2014 sprejela naslednji stališči glede vračil takse za postopek pravnega varstva:
1.
»Prvi odstavek 18. člena ZPVPJN vlagatelju omogoča umik zahtevka za revizijo ves čas predrevizijskega postopka in tudi v revizijskem postopku, pri čemer je umik brezpredmeten, če je naročnik zahtevku za revizijo bodisi ugodil bodisi ga je zavrgel (drugi odstavek 18. člena ZPVPJN) ali je Državna revizijska komisija o zahtevku za revizijo že odločila (tretji odstavek 18. člena ZPVPJN). Vlagatelj lahko z zahtevkom za revizijo samostojno razpolaga in ga zato lahko umakne, ZPVPJN pa vlagatelje v nekaterih primerih spodbuja k njegovemu umiku z možnostjo povračila polovice plačane takse (drugi odstavek 72. člena ZPVPJN), pri čemer je tako spodbujanje z možnostjo povračila polovice plačane takse časovno omejeno na čas treh delovnih dni po prejemu naročnikove odločitve o zavrnitvi zahtevka za revizijo. Drugi odstavek 72. člena ZPVPJN je treba tolmačiti v povezavi s tretjim odstavkom 72. členom ZPVPJN, saj le njuna uporaba skupaj daje Državni revizijski komisiji podlago, da Ministrstvu za finance predlaga vračilo takse (peti odstavek 72. člena ZPVPJN).
V primerih, ko vlagatelj ne uveljavlja povračila polovice plačane takse v roku iz tretjega odstavka 72. člena ZPVPJN, zato Državna revizijska komisija ne more uporabiti pooblastila, ki izhaja iz petega odstavka 72. člena ZPVPJN, da Ministrstvu za finance predlaga vračilo polovice plačane takse.«.
2.
»Drugi odstavek 72. člena ZPVPJN določa pogoje, na podlagi katerih je vlagatelj upravičen do povračila polovice plačane takse, vendar posebne ali izrecne določbe, da bi to vlagateljevo upravičenje veljalo tudi v primeru javnega naročila po sklopih, ne vsebuje. Vendar po drugi strani ne določa niti, da bi to vlagateljevo upravičenje obstajalo le v primeru javnega naročila, ki ni razdeljeno v sklope. Drugi odstavek 72. člena ZPVPJN ne določa nobenih omejitev, da bi se povračilo polovice plačane takse ne nanašalo na primer javnega naročanja po sklopih, zato je drugi odstavek 72. člena ZPVPJN treba tolmačiti tako, da je vlagatelj upravičen do vračila polovice takse tudi v primeru, če je javno naročilo razdeljeno na sklope. Sklop je sicer del javnega naročila (31. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2)), vendar ga je mogoče oddati ločeno (tudi 31. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2, prim. 74. člen ZJN-2). Iz tega pa izhaja, da je v fazi oddaje javnega naročila ocenjevanje ponudb po sklopih (gl. 74. člen ZJN-2) samostojno opravilo in odločitev o oddaji javnega naročila po posameznih sklopih naročnik lahko sprejme sočasno, vendar pa niso izključeni primeri, ko jih naročnik sprejme v različnih zaporednih časovnih obdobjih. Vedno pa mora obvestilo, s katerim naročnik obvešča ponudnike o svoji odločitvi v postopku javnega naročanja, izpolnjevati zahteve iz prvega in tretjega odstavka 79. člena ZJN-2, kar med drugim pomeni, da mora naročnik ponudnike poučiti o pravnem varstvu, kar vključuje seznanitev z višino takse (prvi odstavek 79. člena ZJN-2). Naročnikova ravnanja pri sprejemu odločitve o oddaji javnega naročila vplivajo na možnost ponudnikov zahtevati dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila (tretji odstavek 79. člen ZJN-2) in kako bo poteklo obdobje mirovanja (79.a člen ZJN-2). Vse to se pozna pri vlaganju zahtevkov za revizijo in njihovi obravnavi po ZPVPJN. V 15. členu ZPVPJN (»obvezne sestavine zahtevka za revizijo«), ki je vključen v (drugo) poglavje ZPVPJN »skupne določbe v predrevizijskem in revizijskem postopku«, je določeno, katerih osem sestavin mora vsebovati zahtevek za revizijo (prvi odstavek 15. člena ZPVPJN), določeno pa je tudi, da mora vlagatelj zahtevku za revizijo priložiti potrdilo o plačilu takse iz prvega, drugega in tretjega odstavka 71. člena ZPVPJN (drugi odstavek 15. člena ZPVPJN). Te sestavine so obvezne (druga alinea prvega odstavka 26. člena ZPVPJN in druga alinea prvega odstavka 31. člena ZPVPJN). Če naročnik (med drugim) ugotovi, da vlagatelj v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPVPJN ni predložil potrdila o plačilu takse iz prve alinee prvega odstavka 70. člena ZPVPJN ali da ni bila plačna ustrezna taksa, zahtevek za revizijo najpozneje v treh delovnih dneh od prejema s sklepom zavrže (tretji odstavek 26. člena ZPVPJN), če pa tega ni storil že naročnik, to stori Državna revizijska komisija (tretji odstavek 31. člena ZPVPJN). Iz navedenega je mogoče razbrati, da je potrdilo o plačilu takse vezano na vložen zahtevek za revizijo (drugi odstavek 15. člena ZPVPJN) in torej na vlogo.
V primerih, ko vlagatelji v zvezi z izpodbijanjem odločitev v ločenih sklopih vložijo več časovno nepovezanih zahtevkov za revizijo, mora vsak od teh za obravnavo izpolnjevati zahteve iz drugega odstavka 15. člena ZPVPJN. Zato Državna revizijska komisija upoštevajoč novo ureditev iz drugega odstavka 72. člena ZPVPJN o možnosti vračila polovice plačane takse v primeru umika zahtevka za revizijo sprejema stališče, da je treba drugi odstavek 72. člena ZPVPJN v tovrstnih primerih (časovno nepovezana vložitev revizijskih zahtevkov zoper ločene sklope istega javnega naročila) uporabiti tako, da se o vračilu polovice plačane takse odloča ločeno za vsak vložen revizijski zahtevek, upoštevajoč pri tem vrednost posameznega spornega sklopa in višino takse, ki je bila odmerjena in vplačana za vsak sklop posebej.«